Pape? ?kofom: Pojdite spredaj. Oznanjajte, sejte, molite in nato ?akajte! In ne izgubite veselja!
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Hvale?en sem njegovi eminenci kardinalu Francisu Xavierju Kriengsaku Kovithavaniji za prijazne besede uvoda in dobrodo?lice. Vesel sem, da sem lahko z vami in z vami delim, ?eprav na kratko, veselje in upanje, va?e pobude in va?e sanje, kakor tudi izzive, s katerimi se soo?ate kot pastirji svetega vernega bo?jega ljudstva. Hvala vam za bratski sprejem.
Na?e dana?nje sre?anje poteka v Sveti??u bla?enega Nicolasa Bunkerda Kitbamrunga, ki je svoje ?ivljenje posvetil evangelizaciji in katehezi. Vzgajal je Gospodove u?ence, predvsem na Tajskem, kakor tudi v delu Vietnama in ob meji z Laosom. Svoje pri?evanje za Kristusa je oven?al z mu?eni?tvom. Na?e sre?anje polo?imo pred njegov pogled, da bo njegov zgled spodbudil v nas veliko gore?nost za evangelizacijo v vseh krajevnih Cerkvah v Aziji, in bomo mogli vedno bolj biti misijonarski Gospodovi u?enci; na ta na?in se bo njegovo veselo oznanilo lahko raz?irjalo kot balzam in di?ava po tem ?udovitem in velikem kontinentu.
Vem, da je v na?rtu za 2020 Generalna skup??ina Federacije ?kofovskih konferenc Azije ob 50-letnici njene ustanovitve. To je dobra prilo?nost, da ponovno obi??emo »sveti??a«, v katerih se varujejo misijonarske korenine, ki so zaznamovale te de?ele, in pustimo, da nas Sveti Duh spodbudi po sledeh prvotne ljubezni; to bo omogo?ilo, da se bomo s pogumom in parezijo odprli prihodnosti, ki ste jo poklicani rojevati in udejanjati, da bosta tako Cerkev kot dru?ba v Aziji imeli korist od podeljene in obnovljene evangeljske spodbude. Zaljubljeni v Kristusa, spodobni, da tudi drugim pomagate, da se zaljubijo in da podelite to ljubezen.
?ivite na ve?kulturni in ve?verski celini z veliko lepoto in blaginjo, ki pa jo isto?asno preizku?a rev??ina in izkori??anje, ki sta raz?irjena na razli?ne ravni. Hitri tehnolo?ki napredki lahko odprejo neizmerne mo?nosti za olaj?anje ?ivljenja, lahko pa tudi odprejo prostor za nara??ajo?e potro?ni?tvo in materializem, zlasti med mladimi. Na svojih ramenih nosite skrbi svojih ljudi, s katerimi se soo?ate z nadlogo drog in trgovine z ljudmi, z nujno skrbjo za veliko ?tevilo migrantov in beguncev, s slabimi pogoji za delo, z izkori??anjem pri delu, ki ga trpijo mnogi, kakor tudi z ekonomsko in dru?beno neenakostjo, ki obstaja med bogatimi in revnimi.
Sredi teh napetosti se znajde pastir, ko se bojuje in posreduje s svojim ljudstvom in za svoje ljudstvo. Zato verjamem, da nam bo spomin na prve misijonarje, ki so hodili pred nami s pogumom, veseljem in izredno odpornostjo, omogo?il, da bomo ocenili in ovrednotili na?o sedanjost in na?e poslanstvo z veliko ?ir?ega in inovativnega pogleda. Ta spomin nas najprej osvobaja prepri?anja, da so bili minuli ?asi vedno bolj ugodni in bolj?i za oznanjevanje, in nam pomaga, da se ne bomo zatekali v brezplodne misli in razprave, ki se kon?ajo s tem, da se osredoto?imo nase in se zapremo vase ter ohromimo vsako dejavnost. »Raje se u?imo od svetnikov, ki so bili pred nami in so se spopadli z vsakokratnimi te?avami svojega ?asa« (Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 263) in si dovolimo znebiti se vsega, kar se je »prilepilo« na nas po poti in ote?uje hojo. Zavedamo se, da obstajajo cerkvene strukture in miselnosti, ki lahko privedejo do pogojevanja evangelizacijske dinamike; prav tako dobre strukture slu?ijo takrat, kadar obstaja ?ivljenje, ki jih o?ivlja, podpira in ocenjuje. Kajti navsezadnje se brez novega ?ivljenja in pristnega evangeljskega duha, brez zvestobe Cerkvi in lastni poklicanosti, vsaka nova struktura kmalu spridi (pri. Prav tam, 26) in lahko ote?i na?emu srcu pomembno slu?bo molitve in pripro?nje. To nam lahko pomaga, da se znamo gibati pred neprevidnimi navdu?enji, saj metode, ki na videz imajo uspeh, v sebi imajo malo ?ivljenja.
Ko opazujemo misijonarsko pot v teh de?elah, se eden prvih naukov, ki jih prejmemo, rodi iz zaupanja, da vemo, da je Sveti Duh prvi, ki gre naprej in kli?e. Sveti Duh hodi pred Cerkvijo, je pred njo in jo vabi, naj dose?e vse tiste klju?ne to?ke, kjer se rojevajo nove zgodbe in vzorci, naj z Jezusovo besedo dose?e vsa najgloblja jedra du?e na?ih mest (prim. Prav tam, 74) in kultur. Ne pozabite, da Sveti Duh pride pred misijonarjem in ostane z njim. Spodbuda Svetega Duha je podpirala in motivirala apostole in ?tevilne misijonarje, da niso zavrgli nobene de?ele, ljudstva, kulture ali razmer. Niso iskali terena, ki bi zagotavljal uspeh; nasprotno, njihovo “jamstvo” je bilo v gotovosti, da noben ?lovek in kultura ni vnaprej nesposoben sprejeti semena ?ivljenja, sre?e in zlasti prijateljstva, ki jim jo Gospod ?eli podariti. Niso ?akali, da bi bila neka kultura podobna evangeliju ali bi se z njim zlahka uglasila; nasprotno, pognali so se v nove stvarnosti prepri?ani o lepoti, ki so jo prina?ali. V o?eh U?itelja je vsako ?ivljenje vredno. Smeli, pogumni, ker so predvsem vedeli, da je evangelij dar, ki ga je treba sejati v vse in za vse: pismouke, gre?nike, cestninarje, prostitutke, v vse v?eraj?nje kot tudi dana?nje gre?nike. Rad poudarim, da poslanstvo prej kot dejavnost, ki jo je treba uresni?iti ali na?rte, ki jih je treba izpeljati, zahteva pogled in »nos« za vzgojo; zahteva o?etovsko in materinsko skrb, kajti ovca se izgubi ?ele, ko jo ima pastir za izgubljeno in nikdar prej. Pred tremi meseci sem sprejel francoskega misijonarja, ki ?e ?tirideset let dela na severu Tajske med domorodci. Pri?el je s skupino 20-25 oseb, vsi dru?inski o?etje in matere ter mladi, nimajo ve? kot 25 let. On sam jih je krstil, torej prvo generacijo, sedaj kr??uje njihove otroke. Kdo bi lahko pomislil, ?ivljenje si potro?il za 50, 100 oseb! To je bila njegova setev in Bog ga je potola?il s tem, da kr??uje otroke teh, ki jih je prej krstil. Preprosto, te domorodce na severu Tajske je on do?ivljal kot bogastvo za evangelizacijo. Torej ni odnehal pri tisti ovci, ampak jo je sprejel.
Ena najlep?ih to?k evangelizacije je spoznanje, da poslanstvo, ki je zaupano Cerkvi, ni samo v oznanjevanju evangelija, ampak tudi v tem, da se nau?imo verovati evangeliju in mu pustiti, da nas preoblikuje; v tem, da ?ivimo in hodimo v lu?i Besede, ki jo moramo oznanjevati. Dobro bo, ?e se spomnimo velikega Pavla VI.: »Cerkev, evangelizatorica, za?ne s tem, da evangelizira sebe. Skupnost verujo?ih, skupnost ?ivetega in podeljenega upanja, skupnost bratske ljubezni, mora stalno poslu?ati to, kar mora verovati, razloge njenega upanja, novo zapoved ljubezni« (Apostolska spodbuda Evangelii nuntiandi, 15). Tako Cerkev vstopa v dinamiko u?en?evstva: spreobrnjenje-oznanilo; po Gospodu o?i??ena postane pri?a po poklicanosti. Cerkev na poti, brez strahu pred tem, da stopi na cesto in se soo?i z ?ivljenjem ljudi, ki so ji bili zaupani, se je sposobna poni?no odpreti Gospodu in z Gospodom ?iveti za?udenje nad misijonarsko pustolov??ino, brez zavestne ali nezavedne potrebe, da se poka?e predvsem sama, ko bi zasedla ali zahtevala kdo ve katero pomembno mesto. Koliko se moramo nau?iti od vas, ki ste v tolikih va?ih dr?avah manj?ina in se zaradi tega ne pustite zapeljati ali oku?iti ?utu manjvrednosti ali to?bam, da se ne ?utite priznani! Pojdite spredaj: oznanjajte, sejte, molite in nato ?akajte! In ne izgubite veselja.
Bratje, »zdru?eni z Jezusom i??emo, kar on i??e, ljubimo, kar on ljubi« (Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 267), in se iz njegovih prednostnih nalog ne bojimo narediti svojih prednostnih nalog. Dobro veste, kaj pomeni Cerkev, ki je majna po osebju in po sredstvih, a gore?a in z ?eljo biti ?ivo orodje Gospodove obljube vsem ljudem va?ih vasi in va?ih mest (prim. 2. vat. konc., Dogmati?na konstitucija Lumen gentium, 1). Va?a zavzetost za nadaljevanje evangeljske rodovitnosti s tem, da oznanjate kerigmo z deli in z besedami v razli?nih okoljih, v katerih se nahajajo kristjani, je pri?evanje, ki za seboj pu??a znamenje.
Misijonarska Cerkev ve, da je njena najmo?nej?e beseda v tem, da se pusti spremeniti Besedi ?ivljenja in iz slu?enja naredi svojo najbolj razpoznavno zna?ilnost. Nismo mi tisti, ki razpolaga s poslanstvom, ?e manj pa na?e strategije. Resni?ni glavni igralec je Duh, ki nenehno spodbuja in po?ilja nas, gre?nike, ki jim je bilo odpu??eno, da z drugimi delimo zaklad v prstenih posodah (prim. 2 Kor 4,7); preobra?eni po Duhu, da bi preobra?ali vsak koti?ek, kjer se znajdemo. Mu?eni?tvo vsakdanje in tolikokrat tihe po?rtvovalnosti bo dalo sadove, ki jih va?a ljudstva potrebujejo.
To dejstvo nas opogumlja, da razvijamo ?isto posebno duhovnost. Pastir je ?lovek, ki najprej globoko ljubi svoje ljudstvo, pozna njegove nestrpnosti, njegove krhkosti in njegove mo?ne to?ke. Poslanstvo je seveda ljubezen do Kristusa, isto?asno pa je tudi mo?na zavzetost za njegovo ljudstvo. Kadar se zaustavimo pred kri?anim Jezusom, spoznamo vso ljubezen, ki nam vra?a dostojanstvo in nas podpira, in prav tam, ?e nismo slepi, za?enjamo zaznavati, da se Jezusov pogled ?iri in se poln naklonjenosti in gore?nosti obra?a k vsemu njegovemu ljudstvu (prim. Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 268).
Spomnimo se, da smo tudi mi del tega ljudstva; izbrani smo bili kot slu?abniki, ne kot gospodarji ali gospodje. To pomeni, da moramo pomagati tistim, ki jim stre?emo, s potrpe?ljivostjo in prijaznostjo; poslu?ati jih moramo, spo?tovati njihovo dostojanstvo, vedno opogumljati in poudarjati njihove apostolske pobude. Ne izgubimo izpred o?i dejstva, da so mnoge va?e de?ele evangelizirali laiki. Ne klerikalizirajmo poslanstva, prosim vas in toliko bolj, ne klerikalizirajmo laikov. Oni so imeli mo?nost govoriti nare?je ljudi, mo?nost preprosto in neposredno izvajane inkulturacije, ki ni teoreti?na in ne ideolo?ka, ampak je sad strastne zavzetosti, da bi delili Kristusa. Sveto verno Bo?je ljudstvo ima maziljenje Svetega, ki smo ga poklicani prepoznati, ceniti in ?iriti. Ne izgubljajmo te milosti, da vidimo Boga, ki dela sredi svojega ljudstva: kakor je delal prej, dela ?e vedno in bo delal ?e naprej. Prihaja mi na misel podoba malega Samuela, ki se je ?ez no? zbujal. Bog je spo?toval ostarelega duhovnika z oslabelim zna?ajem, pustil ga je, a govoril mu ni. Govoril je otroku, enemu izmed ljudstva.
Posebej vas vabim, da imate vrata vedno odprta za svoje duhovnike. Ne pozabimo, da je duhovnik tisti bli?nji, ki je ?kofu najbli?ji. Bodite jim blizu, poslu?ajte jih, sku?ajte jih podpreti v vseh okoli??inah, s katerimi se soo?ajo, zlasti kadar vidite, da so potrti in ravnodu?ni, kar je najhuj?a hudi?eva sku?njava. Obupanost in ravnodu?nost. Tega ne po?nite kot sodniki, ampak kot o?etje, ne kot upravitelji, ki jih uporabljajo, ampak kot resni?ni starej?i bratje. Ustvarite ozra?je zaupanja, ki pospe?uje iskren in odprt dialog; i??ite in prosite za milost, da bi imeli enako potrpljenje, kot ga ima Gospod z vsakim od nas, ki ga je res veliko!
Dragi bratje, vem, da se morate v svojih skupnostih soo?iti s ?tevilnimi vpra?anji tako glede vsakdana kot v razmi?ljanju o prihodnosti. Ne izgubimo izpred o?i, da v prihodnosti, ki je tolikokrat tako negotova kot problemati?na, prihaja ravno Gospod sam z mo?jo vstajenja, ki vsako nadlogo, vsako rano preobrazi v vir ?ivljenja. Na jutri?nji dan glejmo z gotovostjo, da ne hodimo sami, ?aka nas On, ki nas vabi, naj ga prepoznamo predvsem v lomljenju kruha.
Prosimo za pripro?njo bla?enega Nicolasa in tolikih svetih misijonarjev, da bi bila na?a ljudstva prenovljena z istim maziljenjem.
Glede na to, da ste danes tukaj ?tevilni ?kofje iz Azije, izkori??am prilo?nost, da blagoslov in svojo naklonjenost raz?irim na vse va?e skupnosti, zlasti na bolne in na vse, ki do?ivljajo te?ave. Naj vas Gospod blagoslovi, varuje in vas vedno spremlja ter vas prime za roko in da se boste pustili voditi Gospodovi roki in da ne boste iskali drugih.
In prosim vas, ne pozabite moliti zame in povabiti k molitvi zame, kajti vse to, kar sem rekel vam, sem rekel tudi samemu sebi. Hvala!
