Poslanica svetega o?eta Fran?i?ka za 53. svetovni dan sredstev dru?benega obve??anja
Poslanica svetega o?eta Fran?i?ka
Dragi bratje in sestre,
Cerkev si je od trenutka, ko je internet postal dostopen, vedno prizadevala, da bi bil v slu?bi sre?evanja in solidarnosti med vsemi. S to poslanico vas znova vabim, da razmislite o temeljih in pomenu ?lovekove potrebe po vstopanju v odnos in da v veliki mno?ici izzivov sodobne komunikacije odkrijete njegovo ?eljo, da ne bi ostal zaprt v lastno samoto.
Prispodobi »mre?a« in »skupnost«
Dana?nje medijsko okolje je tako zelo raz?irjeno, da ga ni ve? mogo?e lo?iti od podro?ja vsakdanjega ?ivljenja. Omre?je je vir na?ega ?asa, vir znanja in odnosov, ki si jih neko? ne bi mogli niti predstavljati. Zaradi velikih sprememb, ki jih je tehnologija vtisnila v logiko nastajanja, ?irjenja in uporabe vsebin, mnogi strokovnjaki poudarjajo tudi tveganja, ki ogro?ajo iskanje in izmenjavo pristnih vsebin na svetovni ravni. ?eprav internet nudi izredno velike mo?nosti za dostopanje do znanja, se je izkazalo tudi, da je hkrati eno najbolj izpostavljenih podro?ij za ?irjenje zavajajo?ih informacij in zavestno ter ciljno izkrivljanje dejstev in medosebnih odnosov, ki pogosto vodi v diskreditiranje.
Priznati je treba, da nam dru?bena omre?ja po eni strani pomagajo k bolj?emu medsebojnemu povezovanju, k temu, da se najdemo in si pomagamo, po drugi strani pa omogo?ajo tudi zlorabo osebnih podatkov, katere cilj je pridobivanje politi?nih ali gospodarskih koristi brez ustreznega spo?tovanja ?loveka in njegovih pravic. Statisti?ni podatki ka?ejo, da je med mladimi vsak ?etrti vpleten v spletno nasilje.[1]
V tej zapleteni zgodbi bi bilo koristno ponovno razmisliti o prispodobi mre?e, ki je bila na za?etku temelj interneta, in ponovno odkriti njen pozitivni potencial. Podoba mre?e nas vabi k razmisleku o ?tevilnih poteh in vozli??ih, ki ji zagotavljajo trdnost, ?eprav nima sredi??a, hierarhi?ne strukture in organizacije vertikalne oblike. Mre?a deluje v mo?i sodelovanja vseh njenih delov.
Z antropolo?kega vidika prispodoba mre?e spominja na drugo pomenljivo podobo: na skupnost. Skupnost je toliko mo?nej?a, ?e je enotna in nudi oporo, ?e jo po?ivlja zaupanje in zasleduje skupne cilje. Za skupnost kot mre?o solidarnosti sta nujno potrebna vzajemno poslu?anje in dialog, ki temelji na odgovorni uporabi jezika.
O?itno je, da skupnosti dru?benih omre?ij v tem trenutku ne moremo nujno ena?iti s skupnostjo. ?eprav lahko virtualne skupnosti v najbolj?ih primerih poka?ejo enotnost in solidarnost, pogosto ostanejo samo skupine posameznikov, ki se prepoznavajo v skupnih interesih ali zanimanjih, za katere so zna?ilne ?ibke vezi. Poleg tega identiteta dru?bene mre?e prepogosto temelji na nasprotovanju bli?njemu, tujcu v skupini: bolj se opredeljujemo glede na to, kaj nas lo?uje, kot na to, kaj nas povezuje; dopu??amo sumni?enje in razcvet vseh vrst predsodkov (etni?nih, spolnih, verskih in drugih). Ta te?nja spodbuja skupine, ki izklju?ujejo raznolikost, da tudi v digitalnem okolju gojijo nebrzdani individualizem, kar se v?asih kon?a s podpihovanjem spiral sovra?tva. Na ta na?in postane tisto, kar bi moralo biti okno v svet, izlo?ba, kjer se razkazuje lastno samov?e?nost.
Mre?a lahko spodbuja sre?anje z drugimi, lahko pa se posameznik vanjo ujame kot v paj?evino, kar ?e pove?a njegovo osamitev. Mladi so najbolj izpostavljeni utvari, da jih lahko dru?bena omre?ja na ravni odnosov popolnoma zadovoljijo; postajajo celo »dru?beni samotarji«, zato je nevarno, da se popolnoma odtujijo od dru?be. To dramati?no dejstvo razkriva resen razkol v odnosnem dru?benem tkivu, ki ga ne moremo prezreti.
Ta mnogovrstna in nevarna stvarnost spro?a razli?na vpra?anja eti?ne, dru?bene, pravne, politi?ne in gospodarske narave ter zadeva tudi Cerkev. Medtem ko vlade sku?ajo pravno urediti podro?je interneta in za??iti prvotno vizijo svobodnega, odprtega in varnega medmre?ja, imamo vsi prilo?nost in odgovornost spodbujati njegovo pozitivno uporabo.
Jasno je, da medsebojnega razumevanja ne moremo okrepiti s tem, da pove?amo ?tevilo stikov. Kako torej lahko najdemo svojo pravo ob?estveno istovetnost ob zavedanju odgovornosti, ki jo imamo v medmre?ju tudi do drugih?
»Saj smo med seboj deli enega telesa«
Odgovor lahko morebiti izpeljemo iz tretje prispodobe – telesa in delov enega telesa –, ki jo sveti Pavel uporablja za opis vzajemnega odnosa med ljudmi na temelju organizma, ki jih povezuje. »Zato opustite la? in govorite resnico vsak s svojim bli?njim, saj smo med seboj deli enega telesa« (Ef 4,25). Biti del enega telesa je velika spodbuda, s katero nas apostol poziva, da opustimo la? in govorimo resnico. Resnica se razodeva v skupnosti, la?i pa so po drugi strani sebi?no zavra?anje dejstva, da smo del enega telesa: ?e se ne ?elimo razdajati drugim, izgubimo edini na?in, da se najdemo.
Prispodoba telesa in njegovih delov nas vodi k razmi?ljanju o na?i identiteti, ki temelji na ob?estvu in na »bli?njem«. Kristjani se pojmujemo kot deli enega telesa, ?igar glava je Kristus. To nam pomaga, da ljudi ne vidimo kot potencialnih tekmecev, ampak da celo sovra?nike vidimo kot osebe. Ne potrebujemo ve? nasprotnika, da bi vedeli, kdo smo, ker nas vseobsegajo?i pogled, ki se ga u?imo od Kristusa, vodi k odkrivanju bli?njega na nov na?in, kot sestavnega dela odnosa in bli?ine ter pogoja zanju.
Tak?na zmo?nost razumevanja in komunikacije med ljudmi temelji na ob?estvu ljubezni med Bo?jimi osebami. Bog ni samota, ampak Skupnost; on je Ljubezen in zato komunikacija, kajti ljubezen vedno ob?uje in se posreduje, da bi sre?ala bli?njega. Da bi se sporazumeval z nami in se nam posredoval, se je Bog prilagodil na?emu jeziku in v ?love?ki zgodovini vzpostavil pravi dialog s ?love?tvom (prim. II. vatikanski koncil, Dogmati?na konstitucija o Bo?jem razodetju, 2).
Na podlagi dejstva, da smo ustvarjeni po Bo?ji podobi, po podobi Boga, ki je skupnost in se nam posreduje, v srcu vedno nosimo hrepenenje po ?ivljenju v ob?estvu, po pripadnosti skupnosti. »Pravzaprav ni? ni tako specifi?no za na?o naravo kot dejstvo, da vstopamo v odnose z drugimi, na?a potreba po bli?njem,« je zapisal sveti Bazilij.[2]
Dana?nje razmere nas pozivajo k vlaganju v odnose in potrditvi medosebne narave na?ega ?love?tva – tudi na internetu in po njem. Kristjani smo ?e toliko bolj poklicani k uresni?evanju tak?nega ob?estva, ki bo zaznamovalo na?o versko identiteto. Vera je pravzaprav odnos, sre?anje in ob spodbudi Bo?je ljubezni se lahko sporazumevamo, sprejemamo in razumemo dar bli?njega in se nanj odzovemo.
Ob?estvo v podobi Trojice je tisto, kar ?loveka lo?i od posameznika. Iz vere v Boga, ki je Troedini, izhaja dejstvo, da potrebujem bli?nje, da bi lahko bil jaz. Resni?ni ?lovek, resni?na oseba sem le, ?e sem povezan z bli?njimi. Beseda »oseba« pravzaprav pomeni ?loveka kot »obraz«, ki je obrnjen k bli?njemu in se mu posve?a. Na?e ?ivljenje postaja bolj ?love?ko, kolikor na?a narava postaja manj individualna in bolj osebna. To pristno pot v doseganju ve?je ?love?kosti lahko vidimo v ?loveku, ki iz posameznika, ki razume bli?njega kot tekmeca, postane ?lovek, ki prepozna bli?njega kot sopotnika.
Od »v?e?ka« do »amena«
Podoba telesa in njegovih delov nas opominja, da je uporaba dru?benega omre?ja dopolnilo konkretnemu sre?anju, ki se uresni?uje po telesu, srcu, o?eh, pogledu in dihu bli?njega. ?e se internet uporablja kot raz?iritev ali pri?akovanje tak?nega sre?anja, potem koncept omre?ja ne zavaja in ostaja vir za skupnost. Internet je vir, ?e ga dru?ina uporablja, da bi bila bolj povezana, da bi se sre?ala za mizo in si zazrla v o?i. Internet je vir, ?e cerkvena skupnost svoje delovanje usklajuje z njegovo pomo?jo, da potem skupaj praznuje evharistijo. Internet je vir, ?e postane prilo?nost za izmenjavo zgodb in izku?enj o lepoti ali trpljenju, ki so fizi?no oddaljene od nas, da bi skupaj molili in skupaj poiskali dobro, da bi ponovno odkrili, kaj nas zdru?uje.
Tako lahko preidemo od diagnoze k zdravljenju: odpiramo pot za dialog, za sre?anje, za nasmehe, za ne?nost ... To je internet, ki ga ?elimo. Mre?a, ki ni namenjena pastem, ampak osvobajanju, varovanju ob?estva ljudi, ki so svobodni. ?e Cerkev sama je mre?a, ki jo spleta evharisti?no ob?estvo, kjer enotnost ne temelji na »v?e?kih«, ampak na resnici, na besedi »amen«, s katero se vsakdo oklepa Kristusovega telesa in sprejema bli?nje.
V Vatikanu, 24. januarja 2019, na god sv. Fran?i?ka Sale?kega
FRAN?I?EK
[1]Z namenom zajeziti ta pojav, bomo ustanovili mednarodni observatorij za prepre?evanje spletnega nasilja s sede?em v Vatikanu.
[2] Regole ampie, III, 1: PG 31, 917; prim. Benedikt XVI., Poslanica ob 43. dnevu sredstev dru?benega obve??anja (2009).
