Pape? Svetemu sinodu: Hodimo skupaj v slavo Svete Trojice in v vzajemni blagor
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Na velikono?ni dan so se apostoli razveselili, ko so videli Vstalega (prim. Jn 20,20). V tem velikono?nem ?asu se tudi sam veselim, ko na va?ih obrazih, dragi bratje, vidim odsev. Pred dvajsetimi leti je pred tem Svetim sinodom pape? Janez Pavel II. rekel: »Pri?el sem gledat obli?je Kristusa, ki je vtisnjeno v va?i Cerkvi; pri?el sem ?astiti to trpe?e obli?je, ki je poro?tvo novega upanja« (Sv. Janez Pavel II., Nagovor patriarhu Teocistu in Svetemu sinodu, 8. maja 1999: Insegnamenti XXII,1 [1999], 938). Tudi sam sem pri?el sem kot romar, ki si ?eli videti Gospodov obraz na obrazih bratov; ko vas gledam, se vam prisr?no zahvaljujem za sprejem.
Vezi vere, ki nas povezujejo, segajo do apostolov, pri? Vstalega, zlasti vez, ki je zdru?evala Petra in Andreja, ki je po izro?ilu prinesel vero v te pokrajine. Brata v krvi (prim. Mr 1,16) sta bila tudi na poseben na?in v prelitju krvi za Gospoda. Spominjata nas, da obstaja bratstvo krvi, ki je pred nami in kot tih po?ivljajo? tok skozi stoletja ni nikoli prenehalo namakati in podpirati na?e poti.
Kot na tolikih drugih krajih v na?ih ?asih ste do?iveli veliko no? smrti in vstajenja. Veliko sinov in h?era te de?ele, razli?nih Cerkva in kr??anskih skupnosti, so pretrpeli petek preganjanja, ?li skozi soboto molka in do?iveli nedeljo ponovnega prerojenja. Koliko mu?encev in pri?evalcev vere! ?tevilni iz razli?nih veroizpovedi so bili nedavno drug poleg drugega v zaporih in se med seboj podpirali. Njihov zgled je danes pred nami in pred novimi rodovi, ki teh dramati?nih razmer niso poznali. To, za kar so trpeli vse do darovanja ?ivljenja, je preve? dragocena dedi??ina, da bi jo pozabili ali je ne bi ?astili. Gre za skupno dedi??ino, ki nam kli?e, naj se ne oddaljimo od brata, s katerim jo delimo. Zdru?eni s Kristusom v trpljenju in bole?ini, zdru?eni s Kristusom v Vstajenju, da bi »tudi mi stopili na pot novosti ?ivljenja« (Rim 6,4).
Svetost, dragi brat, pred dvajsetimi leti je bilo sre?anje med najinima predhodnikoma velikono?ni dar, dogodek, ki je prispeval ne le k ponovnemu razcvetu odnosov med pravoslavnimi in katoli?ani v Romuniji, ampak tudi k dialogu med katoli?ani in pravoslavnimi na splo?no. Tisto potovanje, ki ga je rimski ?kof prvi? posvetil de?eli z pravoslavno ve?ino, je odprlo pot drugim podobnim dogodkom. Misel hvale?nega spomina bi rad namenil patriarhu Teocistu. Kako se ne bi spomnili spontanega vzklika: »Unitate, unitate!«, ki se je v tistih dneh dvigal v Bukare?ti? ?lo je za oznanilo upanja, ki je privrelo iz Bo?jega ljudstva, prerokba, ki je vzpostavila nov ?as: ?as skupne hoje v ponovnem odkritju in v prebujanju bratstva, ki nas ?e zdru?uje.
Hoditi skupaj v mo?i spomina
Hoditi skupaj v mo?i spomina. Ne spomina na krivice, ki smo jih utrpeli in povzro?ili, na sodbe in predsodke, izob?enja, ki nas zapirajo v za?arani krog in vodijo k nerodovitnim dr?am, ampak spomina na korenine: prva stoletja, v katerih je evangelij, ki je bil oznanjen s paresijo in prero?kim duhom, sre?al in razsvetlil nova ljudstva in kulture; prva stoletja mu?encev, o?etov in pri?evalcev vere, svetosti, ki so jo vsak dan ?iveli in izpri?evali toliki preprosti ljudje za katere je bil isti Kristus. Hvala Bogu so na?e korenine zdrave in ?vrste, in ?eprav je rast utrpela izkrivljenost in nadloge ?asa, smo kot psalmist poklicani, da se hvale?no spominjamo, kaj je Gospod za nas storil, da drug za drugega dvigamo hvalnico k njemu (prim. Ps 77,6.12-13). Spomin na korake, ki smo jih naredili skupaj, nas opogumlja, da gremo naprej proti prihodnosti v zavesti – seveda – razlik, predvsem pa v hvale?nosti za dru?insko ozra?je, ki ga moramo ponovno odkriti, v ob?estvenem spominu, ki ga moramo po?iviti, da bo kot svetilka metalo svetlobo na korake na?e poti.
Hoditi skupaj v poslu?anju Gospoda
Hoditi skupaj v poslu?anju Gospoda. Pomaga nam zgled, ki nam ga je Gospod dal na veliko no? na poti z u?encema proti Emavsu. Razpravljala sta o tem, kar se je zgodilo, o svojih skrbeh, dvomih in vpra?anjih. Gospod ju je potrpe?ljivo poslu?al in se odkritosr?no pogovarjal z njima ter jima pomagal razumeti in razlo?evati, kar se je zgodilo (prim. Lk 24,15-24).
Tudi mi moramo skupaj poslu?ati Gospoda, zlasti v zadnjih ?asih, ko so ceste sveta vodile k hitrim dru?benim in kulturnim spremembam. Mnogi so imeli koristi od tehnolo?kega razvoja in gospodarske blaginje, vendar je ve?ina ostala neizprosno izklju?ena, medtem ko je globalizacijsko poenotenje prispevalo k izkoreninjenju vrednot ljudstev, ko je oslabilo etiko in skupno ?ivljenje, ki ga je v zadnjih letih onesna?il raz?irjen ob?utek strahu, ki je pogosto umetno zaneten in vodi k zapiranju in sovra?tvu. Moramo si pomagati, da se ne bomo prepu??ali zapeljevanju »kulture sovra?tva« in individualizma, ki je, morda ni? ve? ideolo?ka, kot je bila v ?asu ateisti?nega preganjanja, vseeno bolj prepri?ljiva in ni? manj materialisti?na. Pogosto predstavlja pot razvoja, ki je na videz takoj?nja in odlo?ilna, v resnici pa je brezbri?na in povr?na. Krhkost vezi, ki se kon?a z osamitvijo ljudi, se posebej ob?uti na osnovni celici dru?be, na dru?ini, in od nas zahteva napor, da bi stopili ven in ?li naproti trudu na?ih bratov in sester, zlasti mlaj?ih, in to ne z malodu?nostjo in nostalgijo – kot emav?ka u?enca – ampak z ?eljo, da bi posredovali vstalega Jezusa, ki je srce upanja. Potrebno je, da skupaj z bratom ponovimo poslu?anje Gospodovih besed, da bo srce skupno gorelo in se oznanilo ne bo oslabelo (prim. vv. 32.35). Potrebno je pustiti si ogreti srce z mo?jo Svetega Duha.
Pot pripelje k cilju, kot v Emavs, po vztrajni pro?nji, naj Gospod ostane z nami (prim. vv. 28-29). On, ki se razodeva v lomljenju kruha (prim. vv. 30-31), kli?e k ljubezni, k skupnemu slu?enju; naj prej »dajemo Boga« kot »govorimo o Bogu«; naj ne bomo nedejavni v dobrem, ampak naj bomo pripravljeni vstati in iti, naj bomo dejavni in sodelujo?i (prim. v. 33). V tem smislu so nam zgled ?tevilne pravoslavne romunske skupnosti, ki odli?no sodelujejo z ?tevilnimi katoli?kimi ?kofijami v Zahodni Evropi, kjer so navzo?e. V mnogih primerih se je razvil odnos medsebojnega zaupanja in prijateljstva, utemeljen na bratstvu, ki ga gojijo konkretne geste sprejemanja, podpore in solidarnosti. Po tem medsebojnem obiskovanju so ?tevilni katoli?ani in pravoslavni Romuni odkrili, da si niso tujci, ampak so bratje in prijatelji.
Hoditi skupaj proti novim binko?tim
Hoditi skupaj proti novim binko?tim. Pot, ki nas ?aka, gre od velike no?i do binko?ti: od tiste velikono?ne zore edinosti, ki se je tukaj porodila pred dvajsetimi leti, smo na poti k novim binko?tim. Za u?ence je velika no? ozna?evala za?etek nove poti, na kateri pa vendarle niso izginili strahovi in negotovosti. Tako je bilo vse do binko?ti, ko so apostoli, zbrani okoli Svete Bo?je Matere v enem samem Duhu ter v pluralnosti in bogastvu jezikov, pri?ali za Vstalega z besedo in ?ivljenjem. Na?a pot se je za?ela z gotovostjo, da imamo ob sebi brata, da z njim delimo vero, utemeljeno na vstajenju istega Gospoda. Od velike no?i k binko?tim: ?as, da se zberemo v molitvi pod varstvom Svete Bo?je Matere, da drug za drugega kli?emo Duha. Naj nas prenovi Sveti Duh, ki zavra?a enoli?nost in rad oblikuje enost v najlep?i in najbolj harmoni?ni razli?nosti. Njegov ogenj naj pou?ije na?e nezaupanje; njegov veter naj odnese zadr?anost, ki nam prepre?uje, da bi skupaj pri?evali za novo ?ivljenje, ki nam ga podarja. On, tvorec bratstva, naj nam da milost, da bomo hodili skupaj. On, ustvarjalec novosti, naj nas opogumi za preizku?anje ?e neznanih poti medsebojne podelitve in poslanstva. On, mo? mu?encev, naj nam pomaga, da njihova ?rtev ne bo postala nerodovitna.
Svetost, dragi bratje, hodimo skupaj, v slavo Svete Trojice in v vzajemni blagor, da bomo svojim bratom pomagali videti Jezusa. Ponovno izra?am svojo hvale?nost in vam zagotavljam ljubezen, prijateljstvo ter svojo molitev in molitev Katoli?ke Cerkve.
