杏MAP导航

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Marijina pesem upanja vami, naj se uglasimo nanjo

Evangelij, ki smo ga poslu?ali, nas popelje v sredino sre?anja z dvema ?enama, ki se objameta in vse napolnita s sre?o in hvalo: otrok se razveseli in Elizabeta blagruje sestri?no zaradi njene vere; Marija ?udovita dela, ki jih je Gospod uresni?il v svoji slu?abnici, opeva z veli?astnim hvalospevom upanja za tiste, ki ne morejo ve? peti, ker so izgubili glas… Pesem upanja, ki ?eli prebuditi tudi nas in nas povabiti, naj se danes uglasimo nanjo preko treh dragocenih elementov, ki izhajajo iz zrenja prve u?enke: Marija hodi, Marija sre?a, Marija se veseli.

Marija hodi, njene poti niso bile lahke

Marija hodi … Iz Nazareta v hi?o Zaharije in Elizabete: to je prva izmed Marijinih poti, o kateri pripoveduje Sveto pismo. Prva izmed mnogih. ?la bo iz Galileje v Betlehem, kjer se bo rodil Jezus; be?ala bo v Egipt, da bi re?ila Otroka pred Herodom; ponovno bo ?la v Jeruzalem vsako leto za Veliko no?, vse do zadnje, v kateri bo sledila Sinu na Kalvarijo. Te poti imajo eno zna?ilnost: nikoli niso bile lahke, zanje sta bila potrebna pogum in potrpe?ljivost. Povejo nam, da Marija pozna vzpone, pozna na?e vzpone: nam je sestra na poti. Izku?ena v naporu, ve, kako nas prijeti za roko v te?avah, ko se znajdemo pred najbolj strmimi ovinki ?ivljenja. Kakor dobra mati, Marija ve, da si ljubezen utira pot preko majhnih vsakodnevnih stvari. Ljubezen in materinska sposobnost, ki more z nekaj ubogimi plenicami in goro ne?nosti hlev spremeniti v Jezusov dom (prim. Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 286).

V va?em narodu ?ivi in utripa mo?na zavest upanja

Zrenje Marije nam pomaga usmeriti pogled na mnoge ?ene, matere in babice teh de?el, ki z ?rtvijo in skrivoma, z odpovedjo in prizadevanjem, oblikujejo sedanjost in tkejo sanje prihodnosti. Tiho, vztrajno in neopazno darovanje, ki se ne boji »zavihati rokavov« in vzeti na rame te?av, da bi ?e naprej skrbele za ?ivljenje svojih otrok in celotne dru?ine, z upanjem »proti upanju« (Rim 4,18). ?iv spomin je dejstvo, da v va?em narodu ?ivi in utripa mo?na zavest upanja, onkraj vseh okoli??in, ki bi ga mogle zatemniti ali bi ga ?elele ugasniti. S pogledom na Marijo in na mnoga materinska obli?ja, se ob?uti in goji prostor za upanje (prim. Dokument iz Aparecide, 536), ki ustvarja in odpira prihodnost. Odlo?no recimo: v na?ih ljudeh je prostor za upanje. Zato Marija hodi in nas vabi, da bi hodili skupaj.

Sre?anje med mladimi in starimi prebudi najbolj?e v vseh

Marija sre?a Elizabeto (prim. Lk 1,39-56), ki je ?e v letih. Vendar je ona, starostnica, tista, ki govori o prihodnosti, ki prerokuje: »napolnjena s Svetim Duhom« (v. 41), blagruje jo, ker »je verovala« (v. 45) in tako vnaprej izrazi zadnji blagor evangelijev: blagor tistemu, ki veruje (prim. Jn 20,29). Mlado dekle gre naproti starostnici, i??e korenine in starostnica se prerodi, prerokuje o mladenki ter ji podari prihodnost. Tako se mladi in stari sre?ajo, se objamejo in morejo drug v drugem ponovno prebuditi najbolj?e. To je ?ude?, ki ga spodbudi kultura sre?anja, kjer nih?e ni zavr?en ali etiketiran, nasprotno, kjer so vsi za?eleni, ker so potrebni, da bi razodeli Gospodovo obli?je. Ne bojijo se hoditi skupaj in ko se to zgodi, pride Bog in stori ?ude?e v svojem ljudstvu.

Blagoslavljati – govoriti blago (dobro) o drugih

Sveti Duh je namre? tisti, ki spodbuja, naj izstopamo iz samih sebe, iz svojih zaprtosti in pristranskosti, da bi nas nau?il gledati onkraj zunanjosti ter nam podaril mo?nosti, da bi govorili blago (dobro) o drugih – da bi jih »blagoslavljali« – posebej mnoge na?e brate, ki so izpostavljeni nadlogam; ki jim je morda odvzeta ne samo streha ali nekaj kruha, ampak prijateljstvo in toplina skupnosti, ki bi jih objela, varovala in sprejela. Kultura sre?anja, ki nas kristjane spodbuja, da bi izkusili ?ude? materinstva Cerkve, ki i??e, varuje in zdru?uje svoje otroke. Ko se v Cerkvi sre?ajo razli?ni obredi, ko niso najprej na vrsti na?e lastne pripadnosti, skupine ali narodnosti, ampak Ljudstvo, ki zna skupaj hvaliti Boga, tedaj se zgodijo velike re?i. Odlo?no recimo: blagor tistemu, ki veruje (prim. Jn 20,19) in si upa ustvarjati sre?anje in ob?estvo.

Marija spominja, da Bog ?ivi in nas ?aka sredi ljudstva

Marija, ki hodi in sre?a Elizabeto, nas spominja, kje je Bog ?elel prebivati in ?iveti, katero je njegovo sveti??e in na katerem kraju moremo prisluhniti njegovemu utripu: sredi njegovega Ljudstva. Tam prebiva, tam ?ivi, tam nas ?aka. Za?utimo, da je prerokovo povabilo, naj se ne bojimo, naj ne dopustimo, da nam roke omahujejo, namenjeno nam. Gospod, na? Bog, je namre? v na?i sredi, je mo?ni re?itelj (prim. Sof 3,16-17). To je skrivnost kristjana: Bog je v na?i sredi kot mo?ni re?itelj. Ta gotovost nam, kakor je bilo za Marijo, omogo?a, da pojemo in se veselimo. Marija se veseli, ker je prina?alka Emanuela, Boga z nami.

Problem vere je pomanjkanje veselja

»Biti kristjan je veselje v Svetem Duhu« (Veselite in radujte se, 122). Brez veselja ostanemo paralizirani, su?nji svojih ?alosti. Pogosto problem vere ni toliko v pomanjkanju sredstev in struktur, v koli?ini, niti v prisotnosti tistih, ki nas ne sprejemajo; problem vere je pomanjkanje veselja. Vera se zamaje, kadar se znajdemo sredi ?alosti in obupa. Ko ?ivimo v nezaupanju, zaprti sami vase, pridemo v protislovje z vero, saj namesto da bi se ?utili otroci, za katere Bog dela velike re?i (prim. v. 49), vse pomanj?amo po meri svojih problemov in pozabimo, da nismo sirote: v svoji sredi imamo O?eta, mo?nega zveli?arja.

Marija za?enja pri Bo?ji veli?ini

Marija nam prihaja na pomo?, saj namesto, da bi pomanj?ala, poveli?uje, to je »pove?a« Gospoda, hvali njegovo veli?ino. To je skrivnost veselja. Marija, skromna in poni?na, za?enja pri Bo?ji veli?ini, kljub svojim te?avam – ki jih ni bilo malo – je vesela, saj v vsem zaupa v Gospoda. Spominja nas, da more Bog vedno za nas dopolnjevati ?udovite stvari, ?e ostajamo odprti zanj in za brate.

Zgled pri?evalcev, svetnikov sosednjih vrat, ka?e pot

Pomislimo na velike pri?evalce te zemlje: preproste osebe, ki so zaupale v Boga sredi preganjanj. Svojega upanja niso polo?ili v svet, ampak v Gospoda, in tako so ?li naprej. ?elim se zahvaliti tem poni?nim zmagovalcem, tem svetnikom sosednjih vrat, ki nam ka?ejo pot. Njihove solze niso bile nerodovitne, bile so molitev, ki se je dvignila v nebo in je namakala upanje tega ljudstva.

Ne bojmo se biti prina?alci blagoslova

Dragi bratje in sestre, Marija hodi, sre?a in se veseli, ker je prinesla nekaj ve?jega od sebe: bila je prina?alka blagoslova. Kakor ona se tudi mi ne bojmo biti prina?alci blagoslova, ki ga Romunija potrebuje. Bodite vi pobudniki kulture sre?anja, ki bo na la? postavila ravnodu?nost in razdeljenost ter tej zemlji omogo?ila, da bi na mo? opevala Gospodove dobrote.