Pape? med spokornim bogoslu?jem: Spoved je pisanje Boga na srce
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Potek spokornega bogoslu?ja
Uvodni pesmi je sledilo besedno bogoslu?je, med katerim so prebrali berilo iz knjige preroka Izaija (Iz 43,16-21), psalm in odlomek iz Janezovega evangelija, ki govori o sre?anju med Jezusom in ?eno, ki so jo zalotili pri pre?u?tvovanju. Zatem sta bila na vrsti homilija pape?a Fran?i?ka ter podalj?an ?as ti?ine za spra?evanje vesti. Drugi del spokornega bogoslu?ja se je za?el s skupnim kesanjem, ?emur je sledilo spovedovanje. Tudi sveti o?e je najprej sam pristopil k spovedi, zatem pa se je pridru?il ostalim spovednikom, ki so bili na razpolago vernikom za prejem zakramenta sprave.
»Ostala sta samo onadva: usmiljenja potrebna in usmiljenje«
»Ostala sta samo onadva: usmiljenja potrebna in usmiljenje« (Govori o Jn 33,5). Tako sv. Avgu?tin umesti zaklju?ek evangelija, ki smo ga ravnokar sli?ali. Od?li so tisti, ki so pri?li, da bi kamnali ?eno ali obto?ili Jezusa glede Postave. Od?li so, ni? drugega jih ni zanimalo. Jezus pa ostane. Ostane, ker je ostalo to, kar je dragoceno v njegovih o?eh: tista ?ena, tista oseba. Zanj je pred grehom gre?nik. Jaz, ti, vsak izmed nas, smo v Bo?jem srcu pred: pred napakami, pravili, sodbami ter pred svojimi padci. Prosimo za milost podobnega pogleda, kot ga ima Jezus, prosimo, da bi bilo na?e ?ivljenje ume??eno v kr??anski okvir, kjer pred grehom z ljubeznijo vidimo gre?nika, pred napako tistega, ki jo je storil, osebo pred njeno zgodovino.
Jezus pi?e na ?lovekovo srce
»Ostala sta samo onadva: usmiljenja potrebna in usmiljenje.« Za Jezusa ?ena, ki so jo zalotili pri pre?u?tvovanju, ne predstavlja dolo?enega ?lena Postave, ampak konkretno situacijo, v katero je potrebno vstopiti. Zato ostane tam z ?eno, skoraj ves ?as v ti?ini. In vendar dvakrat stori skrivnostno dejanje: s prstom pi?e po tleh (Jn 8,6.8). Ne vemo, kaj je napisal in morda to tudi ni najpomembneje: pozornost evangelija je usmerjena na dejstvo, da Gospod pi?e. Na misel pride prizor na Sinaju, ko je Bog napisal plo??i Postave s svojim prstom (prim. 1Mz 31,18), prav kakor Jezus dela zdaj. Nato je Bog preko prerokov obljubil, da ne bo ve? pisal na kamnite plo??e, ampak neposredno na srce (prim. Jer 31,33), na mesene plo??e na?ih src (prim. 2Kor 3,3). Z Jezusom, u?love?enim Bo?jim usmiljenjem, je pri?el trenutek, ko pi?e na ?lovekovo srce, ko da gotovo upanje ?love?ki bedi: ne da toliko zunanjih zakonov, ki nas pogosto oddaljijo od Boga in ?loveka, ampak zakon Duha, ki vstopa v srce in ga osvobaja. Tako se je zgodilo tisti ?eni, ki sre?a Jezusa in ponovno za?ne ?iveti. In gre, da ne bi ve? gre?ila (prim. Jn 8,11). Jezus je tisti, ki nas v mo?i Svetega Duha osvobaja zla, ki ga imamo v sebi, greha, ki ga je Postava mogla zavirati, ne pa odstraniti.
Spoved je pisanje Boga na srce
In vendar je zlo mo?no, ima zapeljivo mo?: privla?i, uro?i. Da bi se oddaljili od njega ni dovolj na?e prizadevanje, potrebna je ve?ja ljubezen. Brez Boga se ne more premagati zla: le njegova ljubezen ponovno dvigne v notranjosti, le njegova ne?nost, izlita v srce, osvobaja. ?e ?elimo biti osvobojeni zla, je potrebno dati prostor Gospodu, ki odpu??a in ozdravlja. In to stori predvsem preko zakramenta, ki ga bomo obhajali. Spoved je prehod od tega, da smo potrebni usmiljenja, k usmiljenju, je pisanje Boga na srce. Tam vsaki? beremo, da smo dragoceni v o?eh Boga, da je On O?e in nas ljubi bolj, kot mi ljubimo sami sebe.
Preko Bo?jega odpu??anja se v nas dogajajo nove stvari
»Ostala sta samo onadva: usmiljenja potrebna in usmiljenje.« Samo onadva. Kolikokrat se ?utimo sami in izgubimo nit ?ivljenja. Kolikokrat ne vemo ve?, kako ponovno za?eti, ko smo obte?eni zaradi naporov, da bi se sprejeli. Za?eti moramo od za?etka, vendar ne vemo, od kod. Kristjan se rodi z odpu??anjem, ki ga prejme pri krstu. In vedno znova se rodi od tam: iz presenetljivega odpu??anja Boga, iz njegovega usmiljenja, ki nas obnovi. Le tedaj, ko nam je odpu??eno, gremo lahko ponovno naprej opogumljeni; po tem, ko smo izkusili veselje, da nas O?e do konca ljubi. Le preko Bo?jega odpu??anja se v nas dogajajo resni?no nove stvari.
Odpu??anje je vedno nova in originalna izku?nja
Ponovno prisluhnimo stavku, ki nam ga je Gospod danes rekel preko preroka Izaija: »Glejte, novo stvar storim« (Iz 43,19). Odpu??anje nam dá nov za?etek, stori nas za novo stvaritev, omogo?i nam, da se z roko dotaknemo novega ?ivljenja. Bo?je odpu??anje ni neka fotokopija, ki se identi?no razmno?i pri vsakem prehodu skozi spovednico. Prejeti odpu??anje grehov preko duhovnika je izku?nja, ki je vedno nova in originalna. Pomaga nam preiti od tega, da smo sami s svojo bedo in to?niki, kakor ?ena v evangeliju, do tega, da nas Gospod ponovno dvigne in spodbudi.
Bistvo spovedi: ne grehi, ampak Bo?ja ljubezen
»Ostala sta samo onadva: usmiljenja potrebna in usmiljenje.« Kaj storiti, da bi vzljubili usmiljenje, da bi premagali strah pred spovedjo? Sprejmimo ponovno Izaijevo povabilo: »Mar ne opazite?« (Iz 43,19) Opaziti Bo?je odpu??anje. To je pomembno. Bilo bi lepo, ?e bi ostali po spovedi, kakor tista ?ena, s pogledom, uprtim v Jezusa, ki nas je pravkar osvobodil: ne ve? v na?o bedo, ampak v njegovo usmiljenje. Gledati na Kri?anega in re?i z osuplostjo: »Poglej, tukaj so kon?ali moji grehi. Ti si jih vzel nase. Name nisi pokazal s prstom, razpel si roke in mi ponovno odpustil.«
Pomembno se je spominjati Bo?jega odpu??anja
Pomembno se je spominjati Bo?jega odpu??anja, njegove ne?nosti, ponovno okusiti mir in svobodo, ki smo ju do?iveli. To je namre? sr?ika spovedi: ne grehi, ki jih povemo, ampak Bo?ja ljubezen, ki jo prejmemo in ki jo vedno potrebujemo. Lahko nam pride ?e en dvom: »nima se smisla spovedovati, vedno delam iste grehe«. Vendar pa nas Gospod pozna, ve, da je notranji boj te?aven, da smo ?ibki in nagnjeni k padcem, pogosto vedno znova delamo slabo. In predlaga nam, da bi za?eli delati vedno znova dobro, da bi vedno znova prosili usmiljenja. On bo tisti, ki nas bo ponovno dvignil in iz nas naredil novo stvaritev. Za?nimo torej ponovno pri spovedi, dajmo ponovno temu zakramentu mesto, ki mu gre v ?ivljenju in v pastorali!
Prosimo za milost, da bi ponovno odkrili sre?anje re?itve
»Ostala sta samo onadva: usmiljenja potrebna in usmiljenje.« Tudi mi danes v spovedi do?ivljamo to sre?anje re?itve: mi, s svojo bedo in svojim grehom; Gospod, ki nas pozna, ljubi in osvobaja zla. Vstopimo v to sre?anje, prosimo za milost, da bi ga ponovno odkrili.
