杏MAP导航

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Da se lahko sre?am z vami tudi pomeni, »podariti« mi prilo?nost, da objamem ter se ?utim bolj blizu z va?imi ljudmi, da sprejmem za svoje njihove ?elje, tudi njihovo malodu?nost in predvsem njihovo pogumno vero, ki zna po?ivljati upanje in premakniti dejavno ljubezen. Hvala, da ste mi dovolili pribli?ati se preizku?eni, a preprosti veri revnega obli?ja va?ega ljudstva, ki ve, da je »Bog navzo?, ne spi, je dejaven, opazuje in pomaga (Sv. Oskar Romero, Homilija, 16. december 1979).

To sre?anje nas spominja za cerkveni dogodek velikega pomena. Pastirji te regije so prvi v Ameriki ustanovili mehanizem ob?estva in soudele?be, ki je dal in ?e vedno daje obilne sadove. Mislim na ?kofovski sekretariat Srednje Amerike (SEDAC). Ta je prostor ob?estva, razlo?evanja ter prizadevanja, ki hrani, po?ivlja in bogati va?e Cerkve. Gre za pastirje, ki so znali storiti korak naprej in dati znak, dale? od tega, da je samo programski element, ki je znal pokazati, kako prihodnost Srednje Amerike in tudi katerega koli podro?ja na svetu, nujno gre skozi jasnost in sposobnost raz?iritve pogleda, zdru?itve mo?i za potrpe?ljivo in velikodu?no delo poslu?anja, razumevanja, posvetitve in prizadevanja, da se tako lahko razlo?uje nova obzorja, proti katerim nas Sveti Duh vodi (prim. Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 235).

V teh 75 letih od ustanovitve je SEDAC sku?al deliti veselja in ?alosti, boje in upanja ljudstev Srednje Amerike, katere zgodovina je bila prepletena in oblikovana z zgodovino va?ih ljudi. ?tevilni mo?ki in ?enske, duhovniki, redovniki in redovnice ter laiki so darovali svoja ?ivljenja vse do prelitja svoje krvi, da bi ostal ?iv prero?ki glas Cerkve pred krivi?nostjo, obubo?anjem tolikih ljudi in zlorabo oblasti. Oni nas spominjajo, da je »tisti, ki resni?no ?eli z lastnim ?ivljenjem dati slavo Bogu, ki resni?no hrepeni posve?evanju samega sebe, da bo njegovo ?ivljenje slavilo Svetega, je poklican mu?iti se, pou?iti se in utruditi se tako, da ?ivi dela usmiljenja« (Apostolska spodbuda Gaudete et exultate, 107). In to ne kakor milo??ino, temve? kot poklicanost.

Med prero?kimi sadovi Cerkve v Srednji Ameriki mi je v veselje izpostaviti podobo sv. Oskarja Romera, za katerega sem imel privilegij, da sem ga lahko pred kratkim kanoniziral v kontekstu ?kofovske sinode o mladih. Njegovo ?ivljenje in njegov nauk sta nenehen vir navdiha za na?e Cerkve in ?e posebej za nas ?kofe. Geslo, ki ga je izbral za svoj ?kofovski grb in ki je nad njegovim grobom, jasno izra?a njegovo navdihujo?e po?elo in to kar je bilo njegovo ?ivljenje pastirja: »?utiti s Cerkvijo«. To je kompas, ki je zaznamoval njegovo ?ivljenje z zvestobo tudi v najbolj viharnih obdobjih.

To je dedi??ina, ki lahko postane dejavno in po?ivljajo?e pri?evanje za nas, ki smo prav tako poklicani k mu?eni?ki posvetitvi vsakodnevnega slu?enja svojim ljudem. Na tej dedi??ini ho?em graditi to razmi?ljanje, ki ga ?elim podeliti z vami: ?utiti s Cerkvijo. Vem, da so med nami osebe, ki so ga osebno poznale, kot naprimer kardinal Rosa Chávez, ki je, bi rekel, kandidat za Nobelovo nagrado za zvestobo torej eminenca, ?e boste mislili, da sem pogre?il pri kak?nem mnenju, me lahko popravite. Sklicevati se na Romerjev lik pomeni, sklicevati se na svetost in prero?ki zna?aj, ki je v genih va?ih delnih Cerkva.

?utiti s Cerkvijo

1. Priznanje in hvale?nost
Ko sv. Ignacij predlaga pravila za ?utenje s Cerkvijo, - oprostite reklami- sku?a pomagati tistemu, ki dela duhovne vaje, da preraste kakr?no koli razdvajanje ali la?no nasprotovanje, ki bi lahko skr?ila ?ivljenje v Duhu v obi?ajno sku?njavo, da se za?ne prilagajati Bo?jo Besedo lastnim interesom. S tem omogo?a tistemu, ki dela duhovne vaje, milost, da se ?uti in ve da je del veliko ve?jega apostolskega telesa kot je on in isto?asno, da se realno zaveda svojih mo?i in mo?nosti; ne da je slaboten, pa tudi, da ni lo?evalen ali drzen. Torej, da se ?uti del celote, ki bo vedno ve? kot le se?tevek posameznih delov in da ga spremlja Navzo?nost, ki ga vedno presega (prim. Apostolska spodbuda Gaudete et exsultate, 8).

Ho?em se najprej osredoto?iti na »?utiti s Cerkvijo«, to prijeto od sv. Oskarja kot zahvalo in v hvale?nost za toliko nezaslu?no prejetega dobrega. Romero se je pustil uglasiti in ?iveti Cerkev, saj je iz vsega svojega srca ljubil njo, ki ga je rodila v veri.  Brez te intimne ljubezni bo te?ko razumeti njegovo zgodovino ter njegovo spreobrnjenje, saj ga je ta ista ljubezen vodila vse do podaritve v mu?eni?tvu. To je ljubezen, ki se porodi iz sprejetja popolnoma zastonjskega daru, ki nam ne pripada, ki pa nas osvobaja vsakega domi?ljanja in vsake sku?njave, da bi si mislili, da smo njeni lastniki ali edini razlagalci. Nismo mi izna?li Cerkve, ni se rodila z nami in bo ?la naprej prav tako brez nas. Tak?na dr?a, dale? od tega, da bi nas vodila v apati?nost, prebuja neizmerljivo in nepredstavljivo hvale?nost, ki hrani vse. Mu?eni?tvo ni sinonim za malodu?nost ali dr?a nekoga, ki ne mara ?ivljenja in ne zna prepoznati njegove vrednosti. Nasprotno, mu?enec je tisti, ki je sposoben u?love?iti in prevesti v ?ivljenje to zahvaljevanje. Romero je ?util s Cerkvijo, saj je nadvse ljubil Cerkev kot mater, ki ga je rodila v veri in se je ?util njen ?lan in njen del.

2. Ljubezen, ki ve za ljudstvo
Ta ljubezen, ki jo sestavljata privolitev in hvale?nost, ga je pripeljala do tega, da je z vso strastjo, pa tudi s posvetitvijo in ?tudijem sprejel ves prispevek in prenovo cerkvenega u?iteljstva, kot ga je predlagal II. vatikanski koncil. V tem je na?el zanesljivo roko, ki ga je vodila za Kristusom. Ni bil ideolog ali ideolo?ki, saj se je njegovo delovanje rodilo iz pronicanja koncilskih dokumentov vanj. Za Romera, osvetljenega s tem cerkvenim obzorjem, je »?utiti s Cerkvijo« pomenilo zreti jo v Bo?jem ljudstvu. Saj nas Gospod ni hotel zveli?ati vsakega posebej in lo?eno, temve? je hotel ustanoviti ljudstvo, ki ga bo izpovedovalo v resnici in mu bo slu?ilo v svetosti (prim. Lumen gentium, 9). Celotno ljudstvo, ki ima, ohranja in obhaja »maziljenje Svetega« (ibid., 12) in pred katerim se je Romero postavil v dr?o poslu?anja, da ne bi zavrnil njegovega navdiha (prim. sv. Oskar Romero, Homilija, 16. julij 1978). S tem nam ka?e, da pastir v iskanju in sre?evanju Gospoda, se mora nau?iti prisluhniti utripu srca svojega ljudstva, ?utiti »vonj« dana?njih mo?kih in ?ensk, da bi bil prepojen z njihovim veseljem in upanjem, njihovimi ?alostmi ter stiskami (prim. Gaudium et spes, 1) in bi tako v globini razumel Bo?jo Besedo (prim. Dei Verbum, 13). Poslu?ati torej njemu zaupano ljudstvo do te mere, da je dihal in po njem odkrival voljo Boga, ki nas kli?e. In sicer brez razdvajanja ali la?nega nasprotovanja, saj je le Bo?ja ljubezen sposobna uskladiti vse to, kar imamo radi v isto ?utenje in pogled.

Zanj je torej »?utiti s Cerkvijo« pomenilo, postati dele?en slave Cerkve, ki je v tem, da v svoji intimnosti nosi vso Kristusovo kenosis (izpraznitev). V Cerkvi Kristus ?ivi med nami, zato mora biti poni?na in uboga, saj ohola Cerkev, polna o?abnosti ter samozadostna Cerkev, ni Cerkev kenosis (izpraznjenja) (prim. sv. Oskar Romero, Homilija, 1. oktober 1978).

3. Nositi v sebi Kristusovo kenosis (izpraznitev)
To ni samo slava Cerkve, temve? tudi poklicanost, povabilo, da postane na?a osebna slava in pot svetosti. Kristusova kenosis ni nekaj preteklega, temve? sedanje zagotovilo, da se za?uti in odkrije njegovo delujo?o navzo?nost v zgodovini. Navzo?nost, o kateri ne moremo in no?emo mol?ati, saj vemo in smo okusili, da je samo on Pot, Resnica in ?ivljenje. Kristusova kenosis nas spominja, da Bog re?uje v zgodovini, v ?ivljenju vsakega ?loveka, in da je tudi to zgodovina in da v njej nam pride naproti (prim. sv. Oskar Romero, Homilija, 7. december 1978). Pomembno je bratje, da se ne bojimo pribli?ati se ter se dotakniti ran na?ih ljudi, saj so tudi na?e rane. To pa je potrebno storiti z Gospodovim na?inom. Pastir ne more stati od dale? pri trpljenju svojega ljudstva, ?e ve?, lahko re?emo, da se srce pastirja meri glede na njegovo sposobnost so?utja do tolikih ranjenih in ogro?enih ?ivljenj. Storiti to z Gospodovim na?inom pa pomeni pustiti temu trpljenju, da prizadene in zaznamuje na?e prioritete ter na?e okuse, da bomo lahko mazilili vse s tola?bo Jezusovega prijateljstva v skupnosti vere, ki vsebuje in odpira vedno novo obzorje in daje smisel ter upanje ?ivljenju (prim. Evangelii gaudium, 49). Kristusova kenosis zahteva, da zapustimo virtualnost (navideznost) bivanja ter govorov in prisluhnemo hrupu in stalnemu klicu resni?nih oseb, ki nas izzivajo, da ustvarjamo vezi. In dopustite mi re?i, da omre?ja pomagajo ustvarjati stike, ne pa korenin, saj nam niso sposobna dati pripadnosti, dati nam ?utiti, da smo del istega ljudstva. Brez tega ?utenja bo vse na?e govorjenje, zborovanje, sre?evanje, pisanje znamenje vere, ki ni znalo spremljati Gospodovo kenosis, vere, ki je ostala na pol poti.

Kristusova kenosis (izpraznitev) je mlada

Ta svetovni dan mladih je edinstvena prilo?nost, da gremo naproti ter se ?e bolj pribli?amo resni?nosti na?ih mladih, ki je polna upanj in ?elja, pa tudi globoko zaznamovana s ?tevilnimi ranami. Z njimi bomo lahko na prenovljen na?in prebirali na?o dobo ter prepoznali znamenja ?asov, saj so mladi, kakor so zatrdili sinodalni o?etje, eden od »teolo?kih prostorov«, v katerem nam Gospod da prepoznati nekatera svoja pri?akovanja in svoje izzive za izgradnjo prihodnosti (prim. Sinoda o mladih, Sklepni dokument, 64). Z njimi bomo bolje videli, kako narediti evangelij bolj dostopen in verodostojen v svetu, v katerem ?ivimo. Oni so namre? kot termometer, s katerim vemo, na kateri to?ki smo kot skupnost in kot dru?ba.

Oni nosijo v sebi nek nemir, ki ga moramo ceniti, spo?tovati in spremljati. To bo nam vsem storilo toliko dobrega, saj nas bo premaknilo ter spomnilo, da pastir nikoli ne preneha biti u?enec ter da je vedno na poti. Ta zdrav nemir nas bo podal na pot in bo hodil pred nami. Na to so spomnili sinodalni o?etje, ko so rekli: »Mladi so v nekaterih vidikih pred pastirji« (ibid., 66). Z veseljem nas mora napolniti ugotovitev, da setev ni ?la v prazno. Mnoge od teh hrepenenj in intuicij so se izoblikovale v naro?ju dru?ine, se zatem hranile pri babici ali katehetu ali v ?upniji po vzgojni ali mladinski pastorali. ?elje, ki so rastle ob poslu?anju evangelija in ki so naletele v skupnosti na rodovitno zemljo ?ive in gore?e vere. Kako se ne zahvaliti za to, da imamo mlade, ki si ?elijo evangelija! Tak?na resni?nost nas spodbuja za ve?je prizadevanje, da jim pomagamo pri njihovi rasti s tem, da jim ponudimo ve? in bolj?ih prostorov, ki jim bodo porajali Bo?je sanje. Cerkev je po svoji naravi mater in kot tak?na poraja in goji ?ivljenje tako, da ga varuje pred vsem, kar bi ga lahko ogrozilo pri njegovem razvoju. Upravljanje tega v svobodi je za svobodo. Zato vas opominjam, da spodbujate vzgojne programe in centre, ki bodo znali spremljati, podpirati in vzgajati za odgovornost va?ih mladih. »Ukradite« jih torej s cest, preden jih bo kultura smrti, ki »jim prodaja dim« in magi?ne re?itve, ugrabila in zlorabila njihovo domi?ljijo. Ne delajte pa tega s pokroviteljstvom od zgoraj navzdol, saj ni to to, kar od nas Gospod zahteva, temve? kot o?etje, kot bratje do bratov. Oni so za nas Kristusovo obli?je in h Kristusu se ne pride od zgoraj navzdol temve? od spodaj navzgor (prim. sv. Oskar Romero, Homilija, 2. september 1979).

Veliko mladih je, ki so jih ?al zapeljali s hitrimi odgovori, ki pa zape?atijo ?ivljenje. Sinodalni o?etje so nam o njih rekli: »Prisiljeni ali zaradi pomanjkanja mo?nosti so se zna?li potopljene v zelo konfliktne situacije in brez hitre re?itve, kot je dru?insko nasilje ali femicid (umor partnerice), - tako zelo ?iva nadloga, rana na?e celine - oboro?ene in kriminalne tolpe, trgovina z drogo, spolno izkori??anje mladoletnih in tudi ne ve? mladoletnih in tako najprej. Te?ko je gledati, da je v osnovi vseh teh situacij izku?nja osirotelosti, sad kulture in dru?be, ki je »poru?ila meje«. Dru?ine pogosto iz?rpava ekonomski sistem, ki ne postavlja na prvo mesto osebe in skupno dobro in ki si je naredil iz ?pekulacije oziroma veri?ni?tva svoj »raj«, kjer se ne glede na ra?un koga nadaljuje bogatenje. In tako so na?i mladi, ki so brez topline doma, brez dru?ine, brez skupnosti, brez pripadnosti, prepu??eni na milost in nemilost prvega goljufa.

Ne pozabimo, da »resni?na bole?ina, ki prihaja iz ?loveka, pripada predvsem Bogu« (G. Bernanos, Dnevnik va?kega ?upnika). Ne lo?ujmo tega, kar je On hotel zdru?iti v svojem Sinu!

Prihodnost zahteva spo?tovanje sedanjosti, ki priznava dostojanstvo kulturam va?ih ljudstev in se zavzema za njihovo ovrednotenje. V tej igri dostojanstva je tudi samospo?tovanje kulture. Va?i ljudje niso »drugorazredni« v dru?bi in glede na nikogar. Imajo bogato zgodovino, ki jo je potrebno sprejeti, ceniti in spodbujati. Semena Bo?jega kraljestva so bila posajena v to zemljo. Dol?ni smo jih prepoznati, poskrbeti zanje in jih za??ititi, da se ne bi to, kar je Bog dobrega posejal, posu?ilo zaradi la?nih interesov, ki povsod ?irijo korupcijo in rastejo tako, da obirajo najbolj revne. Poskrbeti za korenine, pomeni za??ititi bogato zgodovinsko, kulturno in duhovno dedi??ino, ki jo je to podro?je stoletja znalo zdru?evati. Prizadevajte si in dvignite glas proti ?irjenju pu??ave v kulturi in v duhovnosti va?ih ljudstev, ki povzro?a njuno skrajno siroma?enje, saj ju pu??a brez tiste potrebne ?ivljenjske imunosti, ki ohranja dostojanstvo tudi v trenutkih te?av...

Kristusova kenosis je duhovni?ka

Dobro sta znana prijateljstvo msgr. Romera s p. Rutiliom Grandejem in vpliv, ki ga je umor p. Rutilia imel na ?ivljenje msgr. Romera. ?lo je za dogodek, ki je raz?aril njegovo srce mo?a, duhovnika in pastirja. Romero ni bil upravitelj ?love?kih virov, ni upravljal oseb ali organizacij; Romero je ?util z ljubeznijo o?eta, prijatelja in brata. To je visoka vendar koristna mera za ocenjevanje na?ega ?kofovskega srca, mera, ob kateri se lahko vpra?amo: Koliko se me dotakne ?ivljenje mojih duhovnikov? Kolikokrat mi uspe, da pustim, da me prizadene to, kar ?ivijo, jok njihovih bole?in, praznovanje in veselje ob njihovem radovanju? Cerkvenostni funkcionalizem in klerikalizem – tako ?alostno raz?irjen, ki predstavlja karikaturo in sprevr?enost poslanstva – se za?ne meriti s temi vpra?anji. Ne gre za vpra?anje sprememb v slogih, v navadah in v jeziku – kar je seveda vse pomembno – pa? pa gre predvsem za vpra?anje vpliva in sposobnosti, da bi na?i ?kofovski programi imeli prostor za sprejemanje, spremljanje in podpiranje na?ih duhovnikov, da bi imeli »stvarni prostor«, da bi se ukvarjali z njimi. To iz nas dela rodovitne o?ete.

Obi?ajno nanje na poseben na?in pade odgovornost, da bo to ljudstvo Bo?je ljudstvo. So v prvi vrsti. Na ramenih nosijo breme dneva in vro?ine (prim. Mt 20,12). Izpostavljeni so vrsti vsakdanjih polo?ajev, ki jih lahko naredijo bolj ranljive in zato potrebujejo na?o bli?ino, na?e razumevanja in spodbudo, na?e o?etovstvo. Sad pastoralnega dela, evangelizacije Cerkve in misijona ne temelji na bogastvi sredstev in materialnih virov, ali na mno?ici dogodkov ali dejavnosti, ki jih izvajamo, ampak na sredi??nosti so?utja. To je ena velikih zna?ilnosti, ki jih lahko kot Cerkev ponudimo svojim bratom. Kristusova kenosis je najvi?ji izraz O?etovega so?utja. Kristusova Cerkev je Cerkev so?utja, in so?utje se za?enja doma. Vedno je dobro, da se kot pastirji vpra?amo: koliko se me dotakne ?ivljenje mojih duhovnikov? Sem sposoben biti o?e ali se te?im s tem, da sem zgolj izvr?itelj? Se pustim nadlegovati? Spominjam na besede Benedikta XVI. na za?etku njegovega pontifikata, ko je govoril svojim sonarodnjakom: »Kristus nam ni obljubil lagodnega ?ivljenja. Kdor pri njem i??e lagodje, je zgre?il pot. On nam ka?e pot, ki vodi k velikim stvarem, k dobremu, k pristnemu ?love?kemu ?ivljenju« (Govor nem?kim romarjem, 25. aprila 2005).

Vemo, da ima na?e delo med obiski in sre?anji, ki jih opravljamo, zlasti v ?upnijah, dolo?eno administrativno razse?nost in prvino, ki jo je treba nadaljevati. Treba je zagotoviti, da bo to storjeno, a to ne pomeni, da moramo tisto malo ?asa ki nam je na voljo, porabiti za administrativna opravila. Med obiski je temeljna zadeva, ki je ne moramo zaupati drugim, poslu?anje. Vsak dan po?nemo veliko stvari, ki bi jih morali zaupati drugim. Drugim pa nikakor ne moremo poveriti sposobnosti poslu?anja, spremljanja zdravja in ?ivljenja na?ih duhovnikov. Drugim ne moremo poveriti odprtih vrat za duhovnike. Odprtih vrat, ki ustvarjajo pogoje, ki omogo?ijo bolj zaupanje kot strah, bolj iskrenost kot hinav??ino, bolj iskreno in spo?tljivo izmenjavo kot disciplinirajo? monolog.

Navajam Rosminijeve besede: »Gotovo, samo veliki ljudje lahko formirajo druge velike ljudi […]. V prvih stoletjih je bila ?kofova hi?a semeni??e duhovnikov in diakonov; navzo?nost njihovega prelata in sveti pogovor je bila ognjevita, nenehna, vzvi?ena lekcija, kjer so se v njegovih u?enih besedah nau?ili teorije, ki je bila zdru?ena s prakso v njegovih marljivih pastoralnih delih. Na ta na?in so poleg Aleksandrov videli lepo odra??ati mlade Atanazije« (Dele cinque piaghe della santa Chiesa, Brescia 1966, 40).

Pomembno je, da duhovnik najde o?eta, pastirja, v katerem »se lahko ogleduje«, ne pa upravnika, ki ho?e »pregledati vojsko«. Temeljnega pomena je, da duhovniki ob vseh stvareh, v katerih se razlikujemo in tudi tistih, v katerih nismo v soglasju in ob razpravah, ki se ob tem lahko pojavijo (normalno in za?eleno je, da so), v ?kofu vidijo ?loveka, ki se je sposoben zavzeti in izpostaviti zanje, jim pomagati iti naprej in jih dr?ati za roko, kadar zabredejo. ?lovek razlo?evanja, ki zna usmerjati in najti konkretne in izvedljive poti na razli?nih kri?i??ih vsake osebne zgodovine.

Beseda avtoriteta etimolo?ka izhaja iz latinskega korena augere, kar pomeni pove?ati, spodbujati, napredovati. Pastirjeva avtoriteta je zlasti v tem, da pomaga rasti, napredovati svojim duhovnikom, ne pa v uveljavljanju samega sebe – to ga dela samega. O?etovo/pastirjevo veselje je v tem, da vidi, kako so njegovi sinovi zrasli in kako so rodovitni. Bratje, naj bo to na?a avtoriteta in  znamenje na?e rodovitnosti.

Kristusova kenosis je uboga

Bratje, ?utiti s Cerkvijo pomeni ?utiti z vernim ljudstvom, z Bo?jim ljudstvom ki trpi in upa. To pomeni vedeti, da se identiteta na?ega slu?enja rojeva in razume v lu?i te edinstvene in konstitutivne pripadnosti na?ega bitja. V tem smislu bi se skupaj z vami rad spomnil tega, kar je sv. Ignacij napisal nam, jezuitom: ?ubo?tvo je mati in obzidje,“ rojeva in podpira. Mati, ker nas kli?e k rodovitnosti, k plodnosti, k sposobnosti podarjanja, kar bi bilo nemogo?e v srcu, ki je lakomno in sku?a kopi?iti. In obzidje, ker nas varuje pred eno najbolj pretanjenih sku?njav, s katerimi se moramo soo?iti mi, posve?eni, pred duhovno posvetnostjo: verske in ?pobo?ne“ vrednote oble?i v svilo oblasti in potegovanja za vodilne vloge, za ne?imrnost ter celo o?abnost in napuh. Obzidje in mati, ki nam pomagata biti Cerkev, ki je vedno bolj svobodna, ker je osredoto?ena na kenosis njenega Gospoda. Cerkev, ki no?e, da bi njena mo? bila – kakor je govoril msgr. Romero – v podpori mogo?ne?ev ali politike, ampak se re?i plemstva, da bi hodila podprta zgolj z rokami Kri?anega, ki je njena resni?na mo?. To se prevaja v konkretna in o?itna znamenja; to nam postavlja vpra?anja in nas spodbuja k spra?evanju vesti o na?ih odlo?itvah in prednostnih izbirah pri uporabi virov, vplivov in polo?ajev. Ubo?tvo je mati in obzidje, ker varuje na?e srce, da ne zdrsne privolitve in popu??anja, ki oslabijo svobodo in parresio, h katerima nas kli?e Gospod.

Bratje, preden kon?am, se postavimo pod pla?? Device. Skupaj zmolimo, naj ona varuje na?a pastirska srca in nam pomaga bolje slu?iti Telesu njenega Sina, svetemu vernemu Bo?jemu ljudstvu, ki hodi, ?ivi in moli tukaj, v Srednji Ameriki.

Jezus naj vas blagoslovi in Devica Marija naj vas varuje. In, prosim vas, ne pozabite moliti zame. Hvala!