Pape?: Utrujeno upanje. Vrniti se k vodnjaku prve ljubezni
Andreja ?ervek – Vatikan
Pape? Fran?i?ek je dopoldne po krajevnem ?asu daroval sveto ma?o v katedrali Svete Marije Antigue, ki je tudi ?kofovski sede? panamske nad?kofije, med katero je po dolgih obnovitvenih delih posvetil nov oltar. Zbrani so bili panamski duhovniki, posve?ene osebe in ?lani lai?kih gibanj. Homilijo je oprl na odlomek iz Janezovega evangelija, ki se je bral med ma?o: »Jezus je bil utrujen od poti in je kar sédel k studencu. Bilo je okrog ?este ure. Tedaj je pri?la neka ?ena iz Samarije, da bi zajela vode. Jezus ji je rekel: 'Daj mi piti!'« (Jn 4,6-7).
Bil je utrujen od poti
Evangelij, ki smo ga poslu?ali, se ne obotavlja, da bi nam pokazal Jezusa, ki je utrujen od poti. Opoldne, ko je sonce najmo?nej?e, ga vidimo ob vodnjaku, da bi se od?ejal, si opomogel, obnovil mo?i za nadaljevanje svojega poslanstva, je za?el homilijo sveti o?e. U?enci so v prvi osebi do?iveli, kaj sta pomenili Jezusova predanost in razpolo?ljivost za oznanjevanje blagovesti ubogim, obvezovanje ranjenih src, razgla?anje prostosti jetnikom in osvoboditve zapornikom, tola?bo vseh, ki ?alujejo, in oznanjevanje leta milosti za vse (glej Iz 61,1-3). Vse to so situacije, ki jemljejo ?ivljenje in energijo; a so nam pribli?ale mnoge pomembne trenutke iz U?iteljevega ?ivljenja, kjer se tudi na?a ?love?kost lahko sre?a z besedo ?ivljenja.
Treba je najti vodnjak
Na?i domi?ljiji, obsedeni z u?inkovitostjo, je precej enostavno premi?ljevati in vstopiti v ob?estvo z Gospodovim delovanjem, a vedno ne znamo ali pa ne moremo premi?ljevati in spremljati 'Gospodovih naporov', kakor da kaj takega ne bi pripadalo Bogu. »Gospod se je utrudil in v tem naporu najdejo svoje mesto mnoge utrujenosti na?ih ljudstev in na?ih ljudi, na?ih skupnosti in vseh, ki so utrujeni in obte?eni« (glej Mt 11,28), je dejal pape?.
Vzroki in razlogi, ki lahko povzro?ijo napor na poti nam duhovnikom, redovnikom in redovnicam, ?lanom lai?kih gibanj, so ?tevilni: dolge ure dela, ki pustijo bolj malo ?asa za jesti, za molitev, po?itek in biti z dru?ino, vse do 'strupenih' delovnih in ?ustvenih pogojev, ki vodijo do onemoglosti in iz?rpanosti srca; od preproste in vsakdanje predanosti do te?e rutine nekoga, ki ne najde zadovoljstva, priznanja ali podpore pri spoprijemanju z vsakodnevnimi stvarmi; od navad in predvidljivih situacij, ki so komplicirane vse do stresnih in mu?nih ur napetosti. Cela vrsta bremen, ki jih je treba prena?ati.
Po pape?evih besedah je zato treba najdi vodnjak: »Nemogo?e bi bilo posku?ati zaobjeti vse situacije, ki drobijo ?ivljenje posve?enih, a v vseh ?utimo, da je nujno treba najti vodnjak, ki bo lahko pomiril in pote?il ?ejo in utrujenost na poti. Vse, kakor tihi krik, prosijo za vodnjak, pri katerem nadaljevati pot.«
Utrujenost upanja
Nemalokrat se zdi, da se je v na?e skupnosti naselila pretanjena vrsta utrujenosti, ki nima ni?esar opraviti z Gospodovo. Gre za sku?njavo, ki bi jo lahko imenovali »utrujenost upanja«. Gre za upanje, ki nastane, ko son?ni ?arki padejo navpi?no in ure postanejo neznosne, tako da ni mogo?e hoditi ali gledati naprej. Kakor da bi vse postalo zmedeno. »Pri tem ne mislim na 'poseben napor srca' (glej , 287) nekoga, ki izmu?en zaradi dela na koncu dneva premore vesel in hvale?en nasmeh; ampak na drugo utrujenost, na tisto, ki se pojavi pred prihodnostjo, ko realnost dobiva klofute in ustvarja dvome v mo?, vire in izvedljivost poslanstva na tem svetu, ki se zelo spreminja in vse postavlja pod vpra?aj,« je pojasnil pape?.
Utrujenost, ki paralizira
Gre za paralizirajo?o utrujenost. Nastane, ko gledamo naprej in ne vemo, kako se odzvati na intenzivnost in negotovost sprememb, ki jih do?ivljamo kot dru?ba. Za te spremembe bi se lahko zdelo, da ne postavljajo pod vpra?aj samo na?ih na?inov izra?anja in prizadevanja, na?ih navad in dr? do realnosti, ampak v mnogih primerih ustvarjajo dvom v izvr?evanje samega redovnega ?ivljenja v dana?njem svetu. Tudi hitrost teh sprememb lahko privede do nepremi?nosti vsake izbire in mnenja, in zdi se, da to, kar bi lahko bilo pomenljivo in pomembno v drugih ?asih, nima ve? mesta.
Utrujenost upanja nastane, ko ugotavljamo, da je Cerkev ranjena zaradi svojega greha in da velikokrat ni znala poslu?ati mnogih krikov, v katerih se je skrival U?iteljev glas: »Moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mt 27,46).
Misliti, da nimamo ni?esar dati
Kot je posvaril pape?, se tako lahko navadimo na ?ivljenje z utrujenim upanjem pred negotovo in neznano prihodnostjo: »In to povzro?i, da v srcu na?ih skupnosti najde svoj prostor siv pragmatizem. Na videz se zdi, da se vse normalno odvija, a v resnici se vera izrablja in uni?uje. Brez upanja pred realnostjo, ki je ne razumemo ali pa mislimo, da v njej ni ve? mesta za na?o ponudbo, lahko damo 'dr?avljanstvo' eni od najslab?ih mo?nih herezij na?e dobe: misliti, da Gospod in na?e skupnosti nimajo ni?esar ve? povedati in ne dati v tem novem svetu, ki je v nastajanju. In tako se zgodi, da to, kar se je nekega dne rodilo, da bi bilo sol in lu? sveta, na koncu ponuja svojo slab?o verzijo.«
Daj mi piti
Napori med potovanjem pridejo in jih ?utimo. ?e nam je v?e? ali ne, obstajajo. In dobro je imeti isto drznost, kot jo je imel U?itelj, in re?i: »Daj mi piti.« Kot se je zgodilo Samarijanki in se lahko zgodi vsakemu med nami, ne ?elimo pote?iti ?eje s kakr?no koli vodo, ampak s tistim »izvirom vode, ki te?e v ve?no ?ivljenje« (Jn 4,14). »Kakor Samarijanka, ki je ve? let nosila prazne vr?e neuspelih ljubezni, tudi mi dobro vemo, da nam ne more pomagati katera koli beseda, da bi obnovili mo?i in prero?tvo poslanstva. Ne kakr?na koli novost, pa naj se zdi ?e tako zapeljiva, ne more ubla?iti ?eje. Vemo, kakor je dobro vedela tudi ona, da niti versko znanje, opravi?evanje dolo?enih izbir in preteklih ali sedanjih obi?ajev ne bosta iz nas naredila rodovitnih in gore?ih ?astilcev v duhu in resnici« (Jn 4,23).
Vrniti se k vodnjaku prve ljubezni
»Daj mi piti« je tisto, kar prosi Gospod in kar prosi, da re?emo tudi mi. »Ko to povemo,« je zatrdil pape? Fran?i?ek, »odpremo vrata na?ega utrujenega upanja, da bi se brez strahu vrnili k temeljnemu vodnjaku prve ljubezni, ko je Jezus ?el po na?i poti, nas pogledal z usmiljenjem in nam rekel, naj hodimo za njim; ko to re?emo, obnovimo spomin na tisti trenutek, ko so se njegove o?i sre?ale z na?imi, na trenutek, ko nam je dal ?utiti, da nas ljubi, in to ne samo na oseben na?in, ampak tudi kot skupnost. To pomeni vrniti se po svojih stopinjah in v zvesti ustvarjalnosti poslu?ati, kako Duh ni ustvaril dolo?ene dejavnosti dela, pastoralnega na?rta ali organizacijske strukture, ampak je po 'svetnikih izza sosednjih vrat' – med katerimi so o?etje in matere ustanovitelji va?ih in?titutov, ?kofje in ?upniki, ki so znali dati trdne temelje svojim skupnostim – dal ?ivljenje in kisik dolo?enemu zgodovinskemu kontekstu, ki je du?il in tla?il vsako upanje in dostojanstvo.«
Iskati izvorno karizmo
»Daj mi piti« pomeni imeti pogum in se pustiti o?istiti in obnoviti najpristnej?i del na?ih izvornih karizem – ki se ne omejujejo samo na redovno ?ivljenje, ampak na vso Cerkev – in videti, na kak?en na?in se lahko izrazijo danes. Ne gre samo za to, da gledamo s hvale?nostjo na preteklost, ampak da gremo iskat korenine njenega navdiha in dopustimo, da ponovno z mo?jo odmevajo med nami.
?iveti brez strahu
»Daj mi piti« pomeni priznati potrebo, da nas Duh preoblikuje v mo?e in ?ene spomina na sre?anje, na zveli?aven mimohod Boga. In zaupni, da kakor je storil v?eraj, tako bo ?e naprej delal jutri: »Podati se h koreninam nam nedvomno pomaga ustrezno ?iveti sedanjost, brez strahu. Potrebno je ?iveti brez strahu, medtem ko se odzivamo na ?ivljenje s strastjo, da smo dejavni v zgodovini, potopiti se v stvari. To je strast zaljubljenosti,« je poudaril pape?.
Utrujeno upanje bo ozdravljeno in bo u?ivalo tisti »poseben napor srca«, ko se ne bo balo vrnitve na kraj prve ljubezni in mu bo na periferijah in v izzivih, ki se nam danes pojavljajo, uspelo sre?ati isto pesem, isti pogled, ki je izzval pesem in pogled na?ih o?etov. Tako se bomo izognili nevarnosti, da bi za?eli pri nas samih, in bomo prepustili utrujajo?e samopomilovanje, da bi sre?ali o?i, s katerimi nas Kristus danes ?e naprej i??e, nas kli?e in nas vabi k poslanstvu.
V?eraj?nja lepota za izgrajevanje jutri?nje lepote
Pape? Fran?i?ek je ob koncu homilije ?e izpostavil, da je ponovno odprtje katedrale po dolgem obdobju prenove, pomemben dogodek. »Skozi leta, kakor zvesta pri?a zgodovine tega naroda in s pomo?jo in delom mnogih, je katedrala ponovno hotela pokloniti svojo lepoto.« Obnova katedrale ni samo posku?ala vrniti se k izvorni preteklosti, ampak tudi zaobjeti novosti, ki jih ponuja sedanjost. »?panska, indijanska in afroameri?ka katedrala tako postane panamska katedrala, od tistih v?eraj, a tudi od tistih danes, ki so jo omogo?ili. Ne pripada samo preteklosti, ampak je lepota sedanjosti,« je dejal pape?. »Danes je ponovno naro?je, ki spodbuja k obuditvi in ohranjanju upanja ter k odkrivanju, kako je v?eraj?nja lepota postala temelj za izgrajevanje jutri?nje lepote. Tako deluje Gospod. Bratje, ne pustimo si ukrasti lepote, ki smo jo podedovali od na?ih o?etov. Ta naj bo ?iva in rodovitna korenina, ki nam pomaga ?e naprej lep?ati in delati prero?ko zgodovino zveli?anja v tej de?eli.«
