杏MAP导航

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Gospod, O?e usmiljenja, na tem obalnem pasu smo skupaj z mnogimi mladimi z vsega sveta spremljali tvojega Sina po poti kri?a; po tisti poti, ki jo je ?elel prehoditi, da bi nam pokazal, kako nas Ti ljubi? in kako si del na?ega ?ivljenja.

Jezusova pot proti Kalvariji je pot trpljenja in osamljenosti, ki se nadaljuje vse do na?ih dni. On hodi in trpi v mnogih obli?jih, ki trpijo zaradi zadovoljene in omrtvi?ene brezbri?nosti na?e dru?be, ki tro?i in se tro?i, ki ignorira in se ignorira v bole?ini svojih bratov.

Tudi mi, tvoji prijatelji, o Gospod, dopu??amo, da nas prevzameta apatija in nepremi?nost. Nemalokrat nas je konformizem premagal in paraliziral. Te?ko te je bilo prepoznati v bratu, ki trpi: umaknili smo pogled, da ne bi videli; zatekli smo se v hrup, da ne bi sli?ali; zama?ili smo si usta, da ne bi vpili.
Vedno ista sku?njava. La?je je in se bolj spla?a biti prijatelji v zmagi in slavi, v uspehu in odobravanju; la?je je biti blizu tistemu, ki je priljubljen in zmagovalec.
Kako lahko je zapasti v kulturo bulizma, nadlegovanja in ustrahovanja in besnosti nad tistim, ki je slaboten!

Zate ni tako, Gospod: na kri?u si se poistovetil z vsakr?nim trpljenjem, z vsemi tistimi, ki se ?utijo pozabljeni.
Zate ni tako, Gospod, ker si ?elel objeti vse tiste, ki jih imamo tolikokrat za nevredne objema, da bi jih pobo?ali, nevredne blagoslova; ali ?e huje, sploh se ne zavedamo, da to potrebujejo, a jih prezremo.
Zate ni tako, Gospod: na kri?u se pridru?i? »kri?evemu potu« vsakega mladega, vsake situacije, da bi jo preoblikoval v pot vstajenja.

O?e, danes se kri?ev pot tvojega Sina nadaljuje:
v zadu?enem kriku otrok, katerim je prepre?eno, da bi se rodili in mnogih tistih, ki se jim ne prizna pravica, da bi imeli otro?tvo, dru?ino, ?olanje; v otorcih, ki se ne morejo igrati, peti, sanjati;
v ?enskah, ki so trpin?ene, izkori??ane in zapu??ene, oropane in prezirane v svojem dostojanstvu;
v ?alostnih o?eh mladih, ki vidijo, da so njihova upanja v prihodnost raztrgana zaradi pomanjkanja izobrazbe in primernega dela;
v tesnobi mladih obrazov, na?ih prijateljev, ki zapadajo v mre?e brezvestnih ljudi – med njimi so tudi osebe, ki pravijo, da ti slu?ijo, Gospod –, mre?e izkori??anja, kriminala in zlorab, ki jedo na ra?un ?ivljenja mladih.

Kri?ev pot tvojega Sina se nadaljuje v mnogih mladih in dru?inah, ki so, posrkani v spiralo smrti zaradi droge, alkohola, prostitucije in trgovine z ljudmi, oropani ne samo prihodnosti, ampak tudi sedanjosti. In tako, kot so bila razdeljena tvoja obla?ila, Gospod, je razdeljeno in trpin?eno njihovo dostojanstvo.
Kri?ev pot tvojega Sina se nadaljuje v mladih z mrkimi obrazi, ki niso ve? sposobni sanjati, ustvarjati in izumljati prihodnosti ter »gredo v pokoj« z vdanostjo v usodo in konformizem, ki je ena izmed najbolj zau?itih drog na?ega ?asa.

Nadaljuje se v prikriti bole?ini in vzbuja ogor?enje tistih, ki v dru?bi, polni izobilja, namesto solidarnosti naletijo na zavra?anje, bole?ino in bedo; ?e ve?, nanje se ka?e in se jih obravnava kot tiste, ki so prina?alci in odgovorni za vsakr?no zlo v dru?bi.
Nadaljuje se v sprijaznjeni samoti ostarelih, ki so pogosto zapu??eni in zavr?eni.
Nadaljuje se v avtohtonih ljudstvih, ki so oropana zemlje, korenin in kulture, ko so uti?ana in je udu?ena vsa njihova modrost, ki jo lahko ponudijo.

O?e, kri?ev pot tvojega Sina se nadaljuje v kriku na?e matere zemlje, ki je ranjena v svojih nedrih zaradi onesna?evanja ozra?ja, zaradi nerodovitnosti svojih polj, zaradi umazanije svojih voda; poteptana je zaradi zani?evanja in poblaznele potro?nje, ki gre preko vsake razumnosti.

Nadaljuje se v dru?bi, ki je izgubila sposobnost, da bi jokala in bi jo pretresla bole?ina.
Da, O?e, Jezus ?e naprej hodi, si nalo?i vse to in trpi v vseh teh obli?jih, medtem ko svet, ki je brezbri?en, pou?iva drama lastne lahkomiselnosti v stra?nem cinizmu.

In mi Gospod, kaj storimo?
Kako se odzovemo pred Jezusom, ki trpi, hodi, emigrira v obli?jih mnogih na?ih prijateljev, mnogih neznancev, ki smo se jih nau?ili narediti za nevidne?

In mi, O?e usmiljenja,
ali tola?imo in spremljamo Gospoda, neza??itenega in trpe?ega, v najmanj?ih in zapu??enih?
Ali mu pomagamo nositi te?o kri?a, kakor Cirenejec, tako da delamo za mir, sklepamo zaveze, kvas bratstva?
Imamo pogum ostati ob vzno?ju kri?a, kakor Marija?

Zrimo Marijo, mo?no ?eno. Od Nje se ?elimo u?iti stati ob kri?u. Z njeno odlo?nostjo in pogumom, brez begov in slepil. Ona je znala spremljati bole?ino svojega Sina, tvojega Sina; ga podpirati s pogledom in varovati s srcem. Bole?ino, ki jo je trpela, vendar ki je ni uklonila. Bila je mo?na ?ena »da«-ja, ki podpira in spremlja, varuje in objema. Ona je velika varuhinja upanja.

Tudi mi, O?e, ?elimo biti Cerkev, ki podpira in spremlja, ki zna re?i: tukaj sem!, v ?ivljenju in kri?ih mnogih kristusov, ki hodijo ob nas.

Od Marije se nau?imo re?i »da« mo?nemu in stalnemu odporu mnogih mater, o?etov, starih star?ev, ki ne prenehajo podpirati in spremljati svojih otrok in vnukov, kadar so v te?avah.
Od nje se nau?imo re?i »da« trmasti potrpe?ljivosti in ustvarjalnosti tistih, ki ne obupajo in za?nejo od za?etka v situacijah, v katerih se zdi, da je vse izgubljeno; ki ?elijo ustvarjati prostore, dru?inska okolja, sredi??a pozornosti, ki bi bili iztegnjena roka v te?ki situaciji.

V Mariji se nau?imo mo?i, da re?emo »da« tistim, ki niso bili in niso tiho pred kulturo trpin?enja in zlorabljanja, diskreditiranja in nasilja ter si prizadevajo, da bi ponudili prilo?nosti in pogoje za varnost in za??ito.
V Mariji se nau?imo sprejeti in gostiti vse tiste, ki so trpeli zaradi zapu??enosti, ki so morali pustiti ali izgubiti svojo zemljo, korenine, dru?ino in delo.

O?e, kakor Marija, ?elimo biti Cerkev, ki spodbuja kulturo, ki je sposobna sprejemati, varovati, spodbujati in integrirati; ki ne stigmatizira in ?e manj posplo?uje z najbolj absurdno in neodgovorno obsodbo s tem, ko ima vse migrante za prina?alce dru?benega zla.

Od Nje se ?elimo nau?iti stati ob kri?u, ne z blindiranim in zaprtim srcem, ampak s srcem, ki zna spremljati, ki pozna ne?nost in vdanost; ki je izku?eno v so?utju, ravna spo?tljivo, z ob?utljivostjo in razumevanjem. ?elimo biti Cerkev spomina, ki spo?tuje in vrednoti ostarele in zahteva, da ponovno dobijo svoj prostor kot varuhi na?ih korenin.

O?e, kakor Marija, se ?elimo nau?iti njenega »stati«.
Gospod, nau?i nas stati ob vzno?ju kri?a, ob vzno?ju kri?ev; odpri ta ve?er na?e o?i, na?e srce; osvobodi nas ohromelosti in zmedenosti, strahu in obupa. O?e, nau?i nas re?i: tukaj sem, skupaj s tvojim Sinom, skupaj z Marijo in z mnogimi ljubljenimi u?enci, ki ?elijo sprejeti Tvoje kraljestvo v svoje srce. Amen.