杏MAP导航

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

1. Betlehem: ime pomeni hi?a kruha. V tej »hi?i« je danes Gospod s ?love?tvom dogovorjen za sre?anje. On ve, da potrebujemo hrano za ?ivljenje. Prav tako pa tudi ve, da hrana sveta ne nasiti srca. V Svetem pismu je izvirni greh ?love?tva povezan prav z jemanjem hrane: »vzela je od njegovega sadu in jedla«, pravi Prva Mojzesova knjiga (3,6). Vzela je in jedla. ?lovek je postal pohlepen in pogolten. Mnogim se zdi, da je smisel ?ivljenja imeti, napolniti se s stvarmi. Nenasitna lakomnost zaznamuje ?love?ko zgodovino, vse do dana?njih protislovij, ko se jih malo obilno gosti in preve? ljudi nima kruha za ?ivljenje.

V Betlehemu odkrijemo, da je Bog Tisti, ki daje ?ivljenje

Betlehem je preobrat, s katerim se spremeni potek zgodovine. Tam se Bog, v hi?i kruha, rodi v jaslih. Kakor da bi nam rekel: tukaj sem za vas, kot va?a hrana. Ne jemlje, podarja hrano; ne podari le nekaj malega, ampak samega sebe. V Betlehemu odkrijemo, da Bog ni nekdo, ki jemlje ?ivljenje, ampak Tisti, ki daje ?ivljenje. ?loveku, ki je od za?etka navajen jemati in jesti, Jezus za?ne govoriti: »Vzemite, jejte. To je moje telo« (Mt 26,26). Telesce betlehemskega Deteta za?enja ?iriti nov zgled ?ivljenja: ne hlastati in kopi?iti, ampak podeliti in podariti. Bog postane majhen, da bi bil na?a hrana. Ko se hranimo z Njim, Kruhom ?ivljenja, se moremo ponovno roditi v ljubezni in zlomiti spiralo pohlepa in nenasitnosti. Iz »hi?e kruha« Jezus ponovno pripelje ?loveka domov, da bi postal sorodnik svojega Boga in brat svojega bli?njega. Pred jaslimi razumemo, da to, kar hrani ?ivljenje, niso dobrine, ampak ljubezen; ne po?re?nost, ampak dejavna ljubezen; ne obilje, s katerim bi se bahali, ampak preprostost, ki jo je potrebno ohranjati.

Za bo?i? prejmemo Kruh iz nebes

Gospod ve, da se moramo hraniti vsak dan. Zato se nam je podaril vsak dan svojega ?ivljenja, od jasli v Betlehemu do dvorane zadnje ve?erje v Jeruzalemu. In ?e danes ponovno na oltarju postane razlomljen Kruh za nas: trka na na?a vrata, da bi vstopil in ve?erjal z nami (prim. Raz 3,20). Za bo?i? na Jezusovi zemlji prejmemo Kruh iz nebes: to je hrana, kateri nikoli ne pote?e rok uporabe, ampak nam daje ?e danes oku?ati ve?no ?ivljenje.

Odkrijemo, da se ?ivljenje Boga pretaka po ?ilah ?love?tva

V Betlehemu odkrijemo, da se ?ivljenje Boga pretaka po ?ilah ?love?tva. ?e ga sprejmemo, se zgodovina spreminja, za?en?i z vsakim izmed nas. Kadar namre? Jezus spremeni srce, sredi??e ?ivljenja ni ve? moje pohlepno in sebi?no srce, ampak On, ki se rodi in ?ivi za ljubezen. Ko smo to no? poklicani, da bi se povzpeli v Betlehem, hi?o kruha, se vpra?ajmo: katera je hrana mojega ?ivljenja, ki se ji ne morem odpovedati? Ali je Gospod ali kaj drugega? Nato se ob vstopu v votlino, ko v ne?ni rev??ini Deteta prepoznamo nov vonj ?ivljenja, vonj preprostosti, vpra?ajmo: ali za to, da bi ?ivel, resni?no potrebujem mnoge stvari, zapletene recepte? Ali se lahko odpovem mnogim nepotrebnim prilogam, da bi izbral bolj preprosto ?ivljenje? V Betlehemu, ob Jezusu, vidimo ljudi, ki so hodili, kot so Marija, Jo?ef in pastirji. Jezus je Kruh na poti. Ne ?eli lene, dolge in sede?e prebave, ampak prosi, da bi hitro vstali od mize, da bi slu?ili, kakor razlomljen kruh, za druge. Vpra?ajmo se: ali za bo?i? razlomim svoj kruh s tistim, ki ga nima?

Ne bojte se: odpev Boga, ki i??e ?loveka

2. Po Betlehemu, hi?i kruha, premi?ljujmo o Betlehemu, Davidovem mestu. Tam je bil David kot de?ek pastir in kot tak?nega ga je Bog izbral, da bi bil pastir in voditelj svojega ljudstva. Na bo?i? so v Davidovem mestu tisti, ki sprejmejo Jezusa, prav pastirji. Tisto no? jih je prevzel »velik strah« (Lk 2,9) – pravi evangelij – vendar jim je angel rekel: »ne bojte se« (v. 10). V evangeliju se besede ne bojte se velikokrat ponovijo: zdijo se kot odpev Boga, ki i??e ?loveka. ?lovek se namre? od za?etka, ponovno zaradi greha, boji Boga: »strah me je bilo in sem se skril« (1Mz 3,10), re?e Adam po tem, ko je gre?il.

Betlehem, zdravilo proti strahu

Betlehem je zdravilo proti strahu, saj Bog tam kljub ?lovekovim »ne«-jem, za vedno re?e »da«: za vedno bo Bog z nami. In zato, da njegova prisotnost ne bi vzbujala strahu, postane ne?no dete. Ne bojte se: to ni re?eno svetnikom, ampak pastirjem, preprostim ljudem, ki se v tistem ?asu gotovo niso odlikovali po vljudnosti in pobo?nosti. Davidov Sin se rodi med pastirji, da bi nam povedal, da nikoli ve? nih?e ni sam; imamo Pastirja, ki premaga na?e strahove in nas ljubi vse, brez izjem.

Na?e ?ivljenje: pri?akovanje ali zahteva?

Betlehemski pastirji nam prav tako pravijo, kako naj gremo Gospodu naproti. Oni pono?i bedijo: ne spijo, ampak delajo to, kar bo Jezus ve?krat naro?il: bedeti (prim. Mt 25,13; Mr 13,35; Lk 21,36). Ostajajo ?uje?i, ?akajo budni v temi; in Bog jih »obsije« (prim. Lk 2,9). To velja tudi za nas. Na?e ?ivljenje je lahko pri?akovanje, ki se tudi v no?eh te?av izro?a Gospodu ter si ga ?eli; tedaj bo prejelo njegovo lu?. Lahko pa je tudi zahteva, kjer so pomembne le lastne mo?i in lastna sredstva; vendar pa v tem primeru srce ostane zaprto za Bo?jo lu?.

Gospoda ne moremo pri?akovati na kav?u

Gospod ?eli, da ga pri?akujemo in ne moremo ga pri?akovati na kav?u, v spanju. Pastirji se namre? zganejo: »hitro so od?li«, pravi besedilo (v. 16). Ne stojijo na mestu kot tisti, ki mislijo, da so pri?li na cilj in ne potrebujejo ni?esar, ampak se odpravijo, pustijo ?redo nezavarovano, tvegajo za Boga. In po tem, ko so videli Boga, kljub temu, da niso bili izku?eni govorci, gredo in ga oznanjajo, tako da so se »vsi, ki so sli?ali, za?udili temu, kar so jim povedali pastirji« (v. 18).

Poklicani smo, da tudi mi odgovorimo: »Ljubim te«

Pri?akovati budni, iti, tvegati, pripovedovati o lepoti: to so dejanja ljubezni. Dobri Pastir, ki na bo?i? pride, da bi dal ovcam ?ivljenje, bo na veliko no? Petru, in preko njega nam vsem, zastavil kon?no vpra?anje: »Ali me ljubi??« (Jn 21,15). Od odgovora bo odvisna prihodnost ?rede. To no? smo tudi mi poklicani, da odgovorimo, da mu tudi mi re?emo: »Ljubim te«. Odgovor vsakega posameznika je bistven za celotno ?redo.

Bo?i?: ko re?em »Gospod, ti vse ve?, ti ve?, da te ljubim«

»Pojdimo torej v Betlehem« (Lk 2,15): tako so rekli in storili pastirji. Tudi mi, Gospod, ?elimo priti v Betlehem. Pot, tudi danes, vodi navzgor: premagati je potrebno vrh sebi?nosti, ne sme se zdrsniti v brezna posvetnosti in potro?ni?tva. ?elim priti v Betlehem, Gospod, saj me tam pri?akuje?. ?elim se zavedati, da si Ti, polo?en v jasli, kruh mojega ?ivljenja. Potrebujem ne?en vonj tvoje ljubezni, da bi bil tudi jaz ob svojem ?asu razlomljen kruh za svet. Vzemi me na svoje rame, dobri Pastir: ljubljen od Tebe, bom mogel tudi jaz ljubiti in prijeti za roko brate. Bo?i? bo torej tedaj, ko ti bom lahko rekel: »Gospod, ti vse ve?, ti ve?, da te ljubim« (prim. Jn 21,17).