杏MAP导航

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Evangeljski odlomek Lk 11,9-13

(Jezus je rekel svojim u?encem): »Prosíte in vam bo dano! I??ite in boste na?li! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor i??e, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo. Katerega o?eta med vami bo sin prosil ribo in mu bo ta namesto ribe dal ka?o? Ali ga bo prosil za jajce, pa mu bo dal ?korpijona? ?e torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo nebe?ki O?e dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo.«

Pape?eva kateheza z naslovom »Molitev, ki prosi z zaupanjem«

Dragi bratje in sestre, dober dan! Nadaljujemo pot katehez o O?ena?u, za?eto prej?nji teden. Jezus je polo?il na ustnice svojih u?encev kratko a drzno molitev, sestavljeno iz sedmih pro?enj – ?tevilo, ki v Svetem pismu ni naklju?no, temve? ka?e na polnost. Drzno pravim zato, ker ?e je ne bi predlo?il Kristus, si verjetno nih?e ne bi upal moliti Boga na tak?en na?in.

Ni uvoda v O?ena?

Jezus namre? vabi svoje u?ence, da se pribli?ajo Bogu in se z zaupanjem obrnejo Nanj z nekaterimi pro?njami, ki se najprej ti?ejo Njega, zatem pa tudi nas. Ni uvodnega dela v O?ena?. Poglejte si to, nobenih uvodov ni. Jezus ne u?i obrazcev za pridobitev Gospodove naklonjenosti. Nasprotno, vabi ga moliti tako, da padejo pregrade podrejenosti in strahu. Ne pravi, naj se obrnemo Nanj tako, da ga imenujemo »Vsemogo?ni« ali »Najvi?ji«. »Ti, ki si tako odmaknjen od nas, jaz pa sem bedne?«… Ne, ne. Ne pravi tako, temve? preprosto »O?e«, z vso preprostostjo kot otroci, ki se obra?ajo na o?eta. In ta beseda »O?e« izra?a doma?nost, sinovsko zaupanje.

Molitev O?ena? izhaja iz konkretnega ?ivljenja

Molitev O?ena? ima svoje korenine v konkretni ?lovekovi resni?nosti. Naprimer z njo prosimo kruh, vsakdanji kruh, torej preprosta, a bistvena pro?nja, ki pove, da pri veri ne gre za nekaj »okrasnega«, lo?enega od ?ivljenja in ki posreduje le takrat, ko so bile zadovoljene ?e vse druge potrebe. V najslab?em primeru se molitev za?ne z ?ivljenjem samim. Molitev – nas pou?uje Jezus – se ne za?ne s ?love?kim bivanjem potem, ko je ?elodec poln, temve? se ugnezdi povsod, kjer je ?lovek, vsak ?lovek, ki je la?en, ki jo?e, ki se bori, ki trpi in se spra?uje »zakaj«. Na?a prva molitev, je bilo v nekem smislu vekanje ob prvem vzdihu. V tem novorojen?kovem joku je naznanjena usoda vsega na?ega ?ivljenja, torej na?a neprestana lakota, na?a neprestana ?eja, na?e iskanje sre?e.

Vsako trpljenje, vsak nemir naj v molitvi postane dialog

Jezus v molitvi ne ?eli ugasniti ?love?ko, no?e ga uspavati. No?e, da pridu?imo pro?nje in zahteve tako, da se nau?imo vse prena?ati. Ho?e namre?, da se vsako trpljenje, vsak nemir za?ene proti nebu in postane dialog. Verovati, je rekla neka oseba, je namre? navajenost na klic.

Vpitje slepega Bartimaja

Vsi mi moramo biti kakor Bartimaj iz evangelija (prim. Mr 10,46-52). Spomnimo se tega evangeljskega odlomka, Bartimaja, Timajevega sina, tistega slepega ?loveka, ki je bera?il pred vrati Jerihe. Okoli njega je bilo toliko »dobrih« ljudi, ki so ostro zahtevali, da umolkne: »Bodi ?e tiho! Gospod gre mimo. Bodi tiho. Ne moti. U?itelj ima toliko stvari za storiti, ne moti ga. Nadle?en si ?e s svojim vpitjem. Ne moti.« Toda on ni poslu?al teh nasvetov, s sveto vztrajnostjo si je domi?ljal, da se bo njegovo bedno stanje kon?no sre?alo z Jezusom. Zato je ?e bolj vpil! Vzgojeni ljudje pa: »Pa ne! U?itelj, prosim! Napravi »sceno«. On pa je vpil, saj ga je hotel videti, hotel je biti ozdravljen. »Jezus, usmili se me!« (v. 47). Jezus mu je povrnil vid ter mu rekel: »Tvoja vera te je re?ila« (v. 52), skoraj kot bi razlo?il, da je bila odlo?ilna stvar za njegovo ozdravitev ta molitev, ta z vero vpita pro?nja, mo?nej?a od »razsodnosti« tolikih ljudi, ki so ga hoteli uti?ati. Molitev, ne samo, da je pred zveli?anjem, ampak ga na nek na?in ?e vsebuje, saj re?uje iz obupanosti tistega, ki ne veruje in vodi v zasilni izhod iz tolikih neznosnih situacij.

Zakaj tvoja je mo? in slava na veke

Seveda, verniki ?utijo tudi potrebo, da hvalijo Boga. Evangeliji nam prina?ajo veseli vzklik, ki je privrel iz Jezusovega srca, poln ob?udujo?e hvale?nosti do O?eta (prim. Mt 11,25-27). Prvi kristjani so celo ?utili potrebo, da dodajo k besedilu O?ena? ?e hvalni obrazec: »Zakaj tvoja je mo? in slava na veke« (Didahe 8,2).

Tudi prosilna molitev je plemenita

Toda nih?e med nami ni dol?an sprejeti teorijo, ki jo je v preteklosti nekdo poudarjal, da je pro?nja molitev ?ibka molitev vere, medtem, da je najpristnej?a molitev ?isto hvaljenje, torej tisto, ki neobte?ena s kakr?no koli pro?njo i??e Boga. Ne, to ni res. Vera, prosilna molitev je pristna! Je spontana! Je izpoved vere v Boga, ki je O?e, ki je dober, ki je vsemogo?en. Ta izpoved vere je v meni, ki sem majhen, gre?nik, pomo?i potreben. Zaradi tega je molitev, torej prositi nekaj, plemenita. Bog je O?e, ki ima neskon?no so?utje z nami in ho?e, da njegovi otroci brez strahu govorijo z njim neposredno: »O?e« ali v te?avah: »Gospod, kaj si mi storil?« Neposredno. Zaradi tega mu lahko pripovedujemo vse, tudi stvari, ki ostajajo v na?em ?ivljenju popa?ene ali nerazumljive. In obljubil nam je, da bo ostal z nami za vedno, vse do zadnjega dne, ko bomo tu na zemlji. Molimo O?ena?, da za?nemo preprosto tako: »O?e« ali »O?ka«. On nas razume in nas zelo ljubi. Hvala.