Pape? med katehezo: ?e Bog ni na prvem mestu, zapademo v malikovanje
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Najimenitnej?i malik: zlato tele
»Izhajajmo iz najimenitnej?ega malika, zlatega teleta, o katerem govori odlomek iz 32. poglavja Druge Mojzesove knjige, ki smo ga pravkar sli?ali. Ta dogodek ima natan?no dolo?ene okoli??ine: pu??avo, kjer ljudstvo ?aka Mojzesa, ki se je povzpel na goro, da bi od Boga dobil navodila.
Pu??ava in primarne skrbi: hrana, pija?a, obleka
Kaj je pu??ava? Je kraj, kjer prevladujeta negotovost in nevarnost, v pu??avi ni ni?esar. Ni vode, ni hrane in ni zato?i??a. Pu??ava je podoba ?love?kega ?ivljenja, katerega stanje je negotovo in nima trdnih zagotovil. Ta negotovost povzro?a v ?loveku primarne skrbi, ki jih Jezus omenja v evangeliju: "Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali kaj bomo oblekli?" (Mt 6,31) To so primarne skrbi. In pu??ava povzro?a te skrbi.
Re?itev iz negotovosti: religija "naredi si sam"
In v tisti pu??avi se zgodi nekaj, kar spro?i malikovalstvo. "Mojzes je odla?al s prihodom z gore" (2Mz 32,1). Tam je ostal ?tirideset dni in ljudje so izgubili potrpljenje. Manjka oporna to?ka, ki je bil Mojzes: lider, vodja, ohrabrujo? voditelj, in to postane nevzdr?no. Ljudstvo torej zahteva vidnega boga – to je past, v katero pade ljudstvo – da bi se lahko poistovetilo in usmerilo. Aronu re?e: "Naredi nam boga, ki bo hodil pred nami!" Naredi nam vodjo, naredi nam liderja. ?love?ka narava zato, da bi ube?ala negotovosti – negotovost je pu??ava – i??e religijo "naredi si sam": ?e se Bog ne poka?e, si naredimo boga po meri. "Pred malikom nismo v nikakr?ni nevarnosti, da bi zasli?ali klic, ki nas iztrga iz lastnih gotovosti, kajti maliki 'imajo usta, pa ne govorijo' (Ps 115,5). Tako razumemo, da je malik pretveza, da sami sebe postavljamo v sredi??e resni?nosti, ko ?astimo delo svojih rok" (Okro?nica Lu? vere, 13).
?elje, ki dajejo navidezno svobodo, a v resnici zasu?njujejo
Aron se ne zna zoperstaviti zahtevi ljudi in ustvari zlato tele. Tele je imelo na Bli?njem vzhodu dvojni pomen: po eni strani je predstavljalo rodovitnost in obilje, po drugi strani pa energijo in mo?. Predvsem pa je iz zlata, zato je simbol bogastva, uspeha, mo?i in denarja. To so veliki maliki: uspeh, mo? in denar. To so ve?ne sku?njave! Zlato tele je tole: simbol vseh ?elja, ki dajejo navidezno svobodo, v resnici pa zasu?njujejo, saj malik vedno zasu?njuje. Je privla?en in ti gre?. Kakor tista privla?nost ka?e, ki gleda pti?ka – in ta se ne more premakniti ter ga ka?a zgrabi. Aron se ni znal upreti.
?e Bog ni na prvem mestu, se zapade v malikovanje
Vendar pa vse izhaja iz nesposobnosti, da bi zaupali predvsem v Boga, da bi Vanj polo?ili vse na?e gotovosti, da bi dopustili, da je On tisti, ki daje resni?no globino hrepenenjem na?ega srca. Tako lahko prena?amo tudi ?ibkost, negotovost in pomanjkanje. ?e Bog ni na prvem mestu, se z lahkoto zapade v malikovanje in se zadovoljimo z bornimi zagotovili. To je sku?njava, o kateri vedno beremo v Svetem pismu. Dobro premislite: da je osvobodil ljudstvo iz Egipta, za Boga ni bilo potrebnega veliko dela; to je storil z znamenji mo?i, ljubezni. Veliko delo, ki ga je storil Bog, je bilo odstraniti Egipt iz srca ljudstva, to je odstraniti malikovalstvo iz srca ljudstva. In Bog ?e naprej dela za to, da bi ga odstranil iz na?ih src. To je veliko delo Boga: odstraniti "tisti Egipt", ki ga nosimo znotraj, ki je privla?nost malikovalstva.
V mo?i lastne nezadostnosti se odpremo o?etovstvu Boga
Ko sprejmemo Boga Jezusa Kristusa, ki je, ?eprav je bil bogat, postal ubog za nas (prim. 2Kor 8,9), odkrijemo, da priznanje lastne ?ibkosti ni tragedija ?love?kega ?ivljenja, ampak pogoj, da se odpremo njemu, ki je resni?no mo?an. Skozi vrata ?ibkosti torej vstopa Bo?je zveli?anje (prim. 2Kor 12,10); v mo?i lastne nezadostnosti se torej ?lovek odpre o?etovstvu Boga. ?lovekova svoboda se rodi, ko dopustimo, da je pravi Bog edini Gospod. In tako lahko sprejmemo lastno krhkost in zavrnemo malike svojega srca.
Preko svojih ?ibkosti se moremo odpreti Bo?jemu zveli?anju
Mi kristjani usmerjamo svoj pogled na Kristusa, kri?anega (prim. Jn 19,37), ki je slaboten, zani?evan in oropan vsakr?ne lastnine. Vendar pa se v Njem razodeva obli?je pravega Boga, slava ljubezni in ne slava svetlikajo?e se prevare. Izaija pravi: "Po njegovih ranah smo bili ozdravljeni" (53,5). Ozdravljeni smo bili prav preko ?ibkosti ?loveka, ki je bil Bog, preko njegovih ran. In preko svojih ?ibkosti se moremo odpreti Bo?jemu zveli?anju. Na?e ozdravljenje prihaja od Njega, ki je postal ubog, ki je sprejel poraz, ki je do konca vzel na?o negotovost, da bi jo napolnil z ljubeznijo in mo?jo. On prihaja, da nam razodene o?etovstvo Boga; v Kristusu na?a slabotnost ni ve? prekletstvo, ampak kraj sre?anja z O?etom in vir nove mo?i od zgoraj.
