杏MAP导航

Iz 66,10-14

Veselite se s h?erjo jeruzalemsko, 
radujte se nad njo, vsi, ki jo ljubite, 
u?ivajte z njo veselje, 
vsi, ki ?alujete nad njo, 
da se nasesate in nasitite 
iz prsi njenih tola?b, 
da se nasrkate in okrepite 
iz njenega veli?astnega naro?ja. 
Kajti tako govori Gospod: 
Glej, napeljal bom k njej mir kakor reko 
kakor preplavljajo? potok veli?astvo narodov, 
In boste sesali, na bokih vas bodo nosili, 
in na kolenih ljubkovali. 
Kakor de?ka, ki ga tola?i njegova mati, 
tako vas bom jaz tola?il, 
v Jeruzalemu boste potola?eni. 
Videli boste in va?e srce se bo veselilo, 
va?e kosti bodo brstele kakor trava. 
Gospodova roka bo o?itna na njegovih slu?abnikih 
in njegova togota na njegovih sovra?nikih.

Gal 6,14-18

Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s kri?em na?ega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je bil svet kri?an zame, jaz pa svetu. Kajti niti obreza ni? ne velja niti neobreza, ampak nova stvaritev. Nad vsemi pa, ki bodo ?iveli po tem pravilu, bodita mir in usmiljenje, kakor tudi nad Bo?jim Izraelom. Za naprej naj mi nih?e ne povzro?a nev?e?nosti; jaz namre? nosim Jezusova znamenja na svojem telesu. Milost na?ega Gospoda Jezusa Kristusa bodi z va?im duhom, bratje! Amen.

Lk 10,1-12.17-20

Potem je Gospod dolo?il ?e drugih dvainsedemdeset in jih poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval iti. Rekel jim je: »?etev je velika, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda ?etve, naj po?lje delavce na svojo ?etev. Pojdite! Glejte, po?iljam vas kakor jagnjeta med volkove. Ne nosíte s seboj ne denarnice ne torbe ne sandal in spotoma nikogar ne pozdravljajte! V katero koli hi?o pridete, recite najprej: ?Mir tej hi?i!? In ?e bo tam sin miru, bo na njem po?ival va? mir; ?e pa ne, se povrne k vam. V tisti hi?i ostanite ter jejte in pijte, kar imajo, kajti delavec je vreden svojega pla?ila. Ne prehajajte iz hi?e v hi?o. In v katero koli mesto pridete in vas sprejmejo, jejte, s ?imer vam postre?ejo. Ozdravljajte bolnike, ki so v njem, in jim govorite: ?Pribli?alo se vam je Bo?je kraljestvo.? V katero koli mesto pa pridete in vas ne sprejmejo, pojdite na njegove ulice in recite: ?Tudi prah va?ega mesta, ki se je prijel na?ih nog, otresamo na vas: vendar to védite, da se je pribli?alo Bo?je kraljestvo.? Povem vam: Sódomi bo na tisti dan la?e kakor tistemu mestu.«

Dvainsedemdeseteri so se veseli vrnili in govorili: »Gospod, celo hudi duhovi so nam pokorni v tvojem imenu.« In rekel jim je: »Gledal sem satana, ki je kakor blisk padel z neba. Glejte, dal sem vam oblast stopati na ka?e in ?korpijone ter na vsakr?no sovra?nikovo mo?. In ni? vam ne bo ?kodovalo. Vendar se ne veselite nad tem, da so vam duhovi pokorni, ampak se veselite, ker so va?a imena zapisana v nebesih.«

Razlaga cerkvenih o?etov

Sv. Beda ?astitljivi pravi: »Kot so dvanajsteri napoved ?kofovske slu?be v Cerkvi, tako dvainsedemdeseteri predstavljajo prezbiterat (duhovni?ko slu?bo).« Evzebij iz Cezareje ugiba: »Od Barnabe naprej so nekateri starodavni o?etje mislili, da so morda bili med dvainsedemdesetimi Sosten, Matija in Tadej.« Sv. Ambro? nadaljuje: »Jezus je dvainsedemdesetere poslal kakor jagnjeta med volkove in s tem izpolnil Izaijevo prerokbo, da bodo ob koncu ?asov volkovi in jagnjeta ?iveli v miru skupaj in majhen otrok jih bo vodil.« Sv. Ciril Aleksandrijski nadaljuje: »Sposobni bodo pre?iveti kot ovce med volkovi zato, ker je Jezus njihov pastir in jih bo varoval pred volkovi tudi sredi preganjanj. U?enci so poslani, ne da bi imeli kaj s seboj, saj morajo biti popolnoma odvisni od Gospoda ?etve.« Sv. Efrem Sirski dodaja: »Saj so oznanjevalci in ne trgovci.« Sv. Avgu?tin nadaljuje: »Vo??ilo miru je potrebno dati vsem, brez kakr?nega koli razlikovanja, ?etudi bo potem sprejet samo od tistih, ki so sinovi miru« in k temu sv. Ambro? dodaja: »saj to vo??ilo miru razkriva O?etovo bistvo. U?ence ne sme med njihovim poslanstvom ni?esar raztresati, zato ne smejo med potjo nikogar pozdravljati, da jih morda to ne bi oviralo pri njim dodeljenem namenu, ki je, oznanjevanje Bo?jega kraljestva.« Sv. Efrem Sirski ?e pravi: »Ko u?ence zavrnejo, morajo ti otresti prah s svojih nog, saj je prah pravi?nega kot znamenje ma??evanja nad tistimi, ki se ne spokorijo in bodo bolj kaznovani, kot je bila Sodoma.«

Sv. Ciril Aleksandrijski za?ne razlago o vrnitvi dvainsedemdesetih: »Mo? nad hudi?em potrjuje, da jih je Kristus poslal pridigat.« Sv. Janez Krizostom dodaja: »(Jezus) je Satana primerjal z bliskom, saj je s tem nakazal, kar je ta bil prej in kako je v svoji pokvarjenosti padel.« Sv. Efrem Sirski to pojasnjuje: »Kakor blisk sveti le trenutek in mine, tako je tudi Satanova oblast omahnila in padla ter bila uni?ena zaradi zmage kri?a.« Sv. Maksim Torinski pravi: »Oblast u?encev, da lahko hodijo po ?korpijonih izhaja iz resni?nega dejstva, ker je Kristus zdrobil glavo Ka?i, in ?e tudi jih bodo ?korpijoni in ka?e zastrupili, bodo ozdravljeni z zdravilom njegovih ran na kri?u.« Sv. Ciril Aleksandrijski to bolj podrobno pojasni: »Kristus si je podvrgel Satana med krstom v Jordanu in od takrat vsem nam da preko krsta to isto mo?.«

Misli Benedikta XVI.

Dana?nji evangelij (prim. Lk 10,1-12.17-20) nam prestavlja Jezusa, ki po?ilja 72 u?encev v vasi, v katere ?eli iti, da pripravijo za njegov prihod. Samo evangelist Luka poudarja, da poslanstvo ni pridr?ano samo dvanajsterim, temve? je za vse u?ence. Jezus namre? pravi: »?etev je velika, delavcev pa malo« (Lk 10,2). Na Bo?ji njivi je dela za vse. Jezus misijonarjem ob tem, da jih po?ilja, tudi da jasna in natan?na navodila, kako naj se obna?ajo. Kot prvo jih po?ilja po 'dva in dva' z namenom, da si medsebojno pomagajo in tako pri?ujejo za bratsko ljubezen. Nadalje jih opozarja, da bodo 'kot jagnjeta med volkovi', kar pomeni, da bodo morali ohranjati mir, pa naj se zgodi kar koli ter tako v kakr?no koli situacijo prina?ati sporo?ilo miru. S sabo ne smejo vzeti ne oblek ne denarja, ampak naj ?ivijo od tega, kar jim bo Bo?ja previdnost ponudila. Nadalje naj oskrbujejo bolnike in sicer kot znamenje Bo?jega usmiljenja. ?e jih kje ne sprejmejo, naj gredo naprej, a naj opozorijo, da so prebivalci sami odgovorni, ker so zavrnili Bo?je kraljestvo. Sveti Luka tudi poudarja, da so bili u?enci navdu?eni zaradi dobrih sadov svojega poslanstva in nam predstavlja tisti lepi Jezusov stavek: »Vendar se ne veselite tega, da so vam duhovi pokorni, ampak se veselite, ker so va?a imena zapisana v nebesih« (Lk 10,20).  Naj ta evangelij prebudi v vseh kr??enih zavest, da so Kristusovi misijonarji in da so poklicani pripraviti mu pot tako z besedami, kakor s pri?evanjem ?ivljenja.

Benedikt XVI. je ob dana?njem berilu iz pisma apostola Pavla Gala?anom ter ob dana?njem evangeliju predstavil ?ivljenje sv. Petra Celestina, ko je 4. julija 2010 v Sulmoni obhajal sveto ma?o ob praznovanju osemsto letnice rojstva tega svetnika: »V dana?njem drugem berilu iz pisma Gala?anom smo sli?ali lep izraz svetega Pavla, ki ?udovito ori?e duhovnost svetega Petra Celestina: 'Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s kri?em na?ega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je bil svet kri?an zame, jaz pa svetu' (Gal 6,14). Kri? je resni?no predstavljal sredi??e njegovega ?ivljenja, mu dajal mo? pri soo?anju s trdimi pokorami in te?kimi trenutki vse od mladosti do zadnje njegove ure. Vedno mu je bilo jasno, da po kri?u prihaja zveli?anje. Peter Celestin je prav tako po kri?u imel jasno zavest greha, ki jo je vedno spremljala prav tako jasna zavest neskon?nega Bo?jega usmiljenja. Kot duhovnik je oku?al lepoto podeljevalca tega usmiljenja, ko je spokornikom odvezoval grehe in tudi ko je bil izvoljen na apostolski sede?, saj je kot pape? uvedel posebni odpustek. Zato ?elim spodbuditi duhovnike, naj postanejo jasni in verodostojni pri?evalci vesele novice sprave z Bogom, da bodo tako oku?ali ?ezmerno veselje, o katerem govori prerok Izaija v dana?njem prvem berilu (prim. Iz 66,10-14).«

Benedikt XVI. je na koncu svoje homilije predstavil ?e zadnjo zna?ilnost Petra Celestina, ki ni bil zaprt 'sam vase', »?eprav je ?ivel samotarsko ?ivljenje, temve? je z navdu?enjem prina?al veselo novico evangelija svojim bratom. Skrivnost njegove rodovitne pastorale pa je v tem, da je vedno 'ostal' v molitvi z Gospodom.«

Misli pape?a Fran?i?ka

Angel Gospodov, 3. julij 2016 
Dragi bratje in sestre, dober dan! Dana?nja evangeljska stran vzeta iz desetega poglavja Lukovega evangelija (vv. 1-12.17-20), nam da razumeti, kako pomembno je klicati Boga »Gospoda ?etve, naj po?lje delavce na svojo ?etev« (v. 2). »Delavci«, o katerih Jezus govori, so misijonarji Bo?jega kraljestva, ki jih je On sam klical in po?iljal »po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval iti« (v. 1). Njihova naloga je oznanjati sporo?ilo zveli?anja namenjeno vsem. Misijonarji oznanjajo sporo?ilo zveli?anja vsem. Ne samo misijonarji, ki gredo dale?, tudi mi kristjani, misijonarji, ki izre?emo dobro besedo zveli?anja. In to je dar, ki ga da Jezus s Svetim Duhom. To oznanilo: »Pribli?alo se vam je Bo?je kraljestvo« (v. 9), se izgovarja zato, ker je Jezus »pribli?al« Boga nam, Bog je postal eden od nas. V Jezusu Bog kraljuje med nami, njegova usmiljena ljubezen premaga greh in ?love?ko bedo.

To je »blagovest«, ki jo morajo »delavci« ponesti vsem, torej sporo?ilo upanja in tola?be, miru in dejavne ljubezni. Ko Jezus po?ilja svoje u?ence pred sabo v vasi, jim naro?a: »Najprej recite: ?Mir tej hi?i!?…. Ozdravljajte bolnike, ki so tam« (v. 5.9.). Vse to pomeni, da se Bo?je kraljestvo gradi dan za dnem in ?e tukaj na zemlji ponuja svoje sadove spreobrnjenja, o?i??evanja, ljubezni in tola?be med ljudmi. Nekaj lepega je graditi dan za dnem Bo?je kraljestvo, ne ga uni?evati, graditi ga.

S kak?nim duhom pa mora Jezusov u?enec vr?iti to poslanstvo? Predvsem se bo moral zavedati te?ke, v?asih celo sovra?ne realnosti, ki ga ?aka. Jezus ne mol?i o tem, temve? pravi: »Po?iljam vas kakor jagnjeta med volkove« (v. 3), zelo jasno, sovra?nost je vedno na za?etku preganjanja kristjanov, saj Jezus ve, da poslanstvo ovira hudi? s svojim delovanjem. Zaradi tega si delavec evangelija prizadeva biti svoboden vsakr?ne ?love?ke pogojenosti, tako da s seboj ne nosi denarnice ne torbe ne sandal (prim. v. 4), kakor je to priporo?al Jezus z namenom, da bodo zaupali samo mo?i Kristusovega kri?a. To pomeni, pustiti ob strani vsak motiv za osebno bahanje, kariero ali oblast in postati poni?no orodje zveli?anja, izvr?enega po ?rtvi Jezusa, ki je umrl in vstal za nas.

Poslanstvo kristjana v svetu je nekaj ?udovitega in namenjeno vsem, je poslanstvo slu?enja, iz katerega, nih?e ni izklju?en. Za to je potrebno mnogo velikodu?nosti, predvsem pa pogled in srce usmerjena v vi?ave, da kli?eta Gospodovo pomo?. Velika potreba je po kristjanih, ki v vsakodnevnem ?ivljenju z veseljem pri?ujejo evangelij ?ivljenja vsak dan. U?enci, ki jih je Jezus poslal, »so se vrnili polni veselja« (v. 17). Ko mi to storimo, je srce napolnjeno z veseljem. Ob tem pomislim, kako se Cerkev veseli, ko njeni otroci prejemajo 'blagovest' po posvetitvi tolikih mo?kih in ?ensk, ki vsakodnevno oznanjajo evangelij: duhovniki, tisti ?udoviti ?upniki, ki jih poznamo, sestre, posve?ene osebe, misijonarke, misijonarji, in se spra?ujem, prisluhnite vpra?anju:  »Koliko izmed vas mladih, ki ste danes tukaj na trgu, sli?ite Gospodov klic, hoditi za njim?« Ne bojte se! Bodite pogumni ponesti tudi drugim to plamenico apostolske gore?nosti, ki nam je bila po zglednih u?encih dana.

Prosimo Gospoda po pripro?nji Device Marije, da ne bo v Cerkvi nikoli manjkalo velikodu?nih src, ki bodo delala, da prinesejo vsem ljubezen in ne?nost nebe?kega O?eta.

Angel Gospodov, nedelja, 7. julij 2019 
Dragi bratje in sestre, dober dan! Dana?nji evangeljski odlomek (prim. Lk 10,1-12.27-20) predstavlja Jezusa, ko po?ilja v poslanstvo dvainsedemdeset u?encev, ki so ?e poleg dvanajsterih.

?tevilo dvainsedemdeset najverjetneje nakazuje na vse narode. Kajti v Prvi Mojzesovi knjigi je omenjenih 72 razli?nih narodov (prim. 1Mz 10,1-32). Tako je to po?iljanje predpodoba poslanstva Cerkve, da oznanja evangelij vsem ljudem. Tem u?encem Jezus pravi: »?etev je velika, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda ?etve, naj po?lje delavce na svojo ?etev« (v. 2).

Ta Jezusova pro?nja je vedno veljavna. Vedno moramo moliti »gospodarja ?etve«, torej Boga O?eta, da po?lje delavce delat na svojo njivo, ki je svet. Vsakdo izmed nas mora to storiti z odprtim srcem, z misijonarsko dr?o. Na?a molitev se ne sme omejevati samo na na?e potrebe, na?e nuje. Molitev je zares kr??anska, ?e ima tudi univerzalno razse?nost.

Med po?iljanjem dvainsedemdesetih jim Jezus da natan?na navodila, ki izra?ajo zna?ilnosti poslanstva. Prvo smo ?e videli: »molite«; druga je »pojdite«; in zatem: »ne nosíte s seboj ne denarnice ne torbe«; »recite: ?Mir tej hi?i!?«; »ostanite v tej hi?i«; »ne prehajajte iz hi?e v hi?o«; »ozdravljajte bolnike in jim govorite: ?Pribli?alo se vam je Bo?je kraljestvo?«; in ?e vas ne sprejmejo, pojdite na trge in poslovite se (prim. vv 2-10). Ti ukazi ka?ejo: da je poslanstvo utemeljeno na molitvi; da je potujo?e, ni stati?no; da zahteva nenavezanost in ubo?tvo; da prina?a mir in ozdravljenje, ki sta znamenji bli?ine Bo?jega kraljestva; da ni prozelitizem, temve? oznanjevanje in pri?evanje; da zahteva tudi evangeljsko iskrenost in svobodo iti pro?, s katero se naka?e odgovornost, ?e je zavrnjeno sporo?ilo zveli?anja, toda brez obsodb in prekletstev.

?e je poslanstvo Cerkve ?iveto na ta na?in, bo zanj zna?ilno veselje. Kako se zaklju?i ta odlomek? »Dvainsedemdeseteri so se vrnili polni veselja« (v. 17), pripomni evangelist. Ne gre za kratkotrajno veselje, ki izhaja iz uspeha poslanstva, temve? nasprotno za veselje, ki je zakoreninjeno v obljubi, kot pravi Jezus: »ker so va?a imena zapisana v nebesih« (v. 20). S tem izrazom misli na notranjo in neuni?ljivo veselje, ki izhaja iz zavesti, da so bili od Boga poklicani hoditi za njegovim Sinom. Torej veselje, da so njegovi u?enci. Danes lahko vsakdo od nas tu na trgu pomisli na ime, ki ga je prijel na dan krsta; to ime je »zapisano v nebesih«, v srcu Boga O?eta. In veselje nad tem darom napravljava vsakega u?enca za misijonarja, torej tistega, ki hodi v dru?bi Gospoda Jezusa, ki se od Njega u?i brezpogojno pou?ivati se za druge, osvobojen samega sebe in svojega imetja.

Prosimo za materinsko varstvo Sveto Marijo, da naj podpira v vsakem kraju poslanstvo Kristusovih u?encev, torej poslanstvo oznanjevanja vsem, ki jih Bog kli?e in ho?e re?iti ter nas kli?e, da se pridru?imo njegovemu kraljestvu.

Angel Gospodov, nedelja, 3. julij 2022 
Dragi bratje in sestre, dober dan! V evangeliju bogoslu?ja te nedelje beremo, da »je Gospod dolo?il ?e drugih dvainsedemdeset [u?encev] in jih poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval«. (Lk 10,1) U?enci so bili poslani po dva in dva, ne posami?no. S prakti?nega vidika bi se zdelo, da iti v misijon po dva in dva prina?a ve? slabosti kot pa prednosti. Obstaja tveganje, da se dva ne razumeta, da imata razli?en tempo hoje, da se eden utrudi ali zboli na poti ter tudi drugega primora, da se ustavi. Ko pa je ?lovek sam, se zdi, da pot postane bolj hitra in brez zaprek. Vendar pa Jezus ne misli tako: pred seboj ne po?lje samotarjev, ampak u?ence, ki gredo po dva in dva. Vpra?ajmo se: kak?en je razlog za to Gospodovo odlo?itev?

Naloga u?encev je iti naprej v vasi in pripraviti ljudi, da bi sprejeli Jezusa; in navodila, ki jim jih dá, niso povezana s tem, kaj morajo re?i, ampak s tem, kak?ni morajo biti: s pri?evanjem ?ivljenja, s tem, kak?no pri?evanje morajo dati, in ne z besedami, ki jih morajo govoriti. Opredeli jih namre? kot delavce: to pomeni, da so poklicani, da bi delali, evangelizirali preko svojega vedênja. In prvo konkretno dejanje, s katerim u?enci opravljajo svoje poslanstvo, je prav to, da gredo po dva in dva. U?enci niso »prosti strelci«, pridigarji, ki ne znajo prepustiti besede drugemu. To, kar oznanja evangelij, je predvsem sámo ?ivljenje u?encev: da znajo biti skupaj, se medsebojno spo?tujejo, da ne ?elijo pokazati, da so bolj sposobni od drugega ter se soglasno sklicujejo na edinega U?itelja.

Lahko pripravimo popolne pastoralne na?rte, uresni?imo dobro pripravljene projekte, se organiziramo do zadnje podrobnosti; lahko zberemo mno?ice in imamo veliko sredstev; vendar ?e ni razpolo?ljivosti za bratstvo, evangeljsko poslanstvo ne napreduje. ?e ni razpolo?ljivosti za bratstvo, za to, da bi delali skupaj, evangeljsko poslanstvo ne napreduje. Neki misijonar je neko? pripovedoval, da je od?el v Afriko skupaj s sobratom. Vendar pa se je ?ez nekaj ?asa lo?il od njega, ker se je ustavil v eni izmed vasi, kjer je uspe?no opravil vrsto gradbenih del v dobro skupnosti. Vse je dobro delovalo. Nekega dne pa se je zdrznil: spoznal je, da je bilo njegovo ?ivljenje ?ivljenje dobrega podjetnika, ki je neprestano sredi gradbi?? in ra?unovodskih dokumentov! Zato je prepustil upravljanje drugim – laikom – ter ?el k svojemu sobratu. Tako je razumel, zakaj je Gospod poslal u?ence »po dva in dva«: evangelizacijsko poslanstvo ne temelji na osebnem aktivizmu, to je na »delovanju«, ampak na pri?evanju bratske ljubezni, tudi preko te?av, ki jih prina?a skupno ?ivljenje.

Lahko se torej vpra?amo: kako drugim prina?amo blagovest evangelija? Ali po?nemo to v bratskem duhu in slogu, ali pa tako, kot to dela svet: s protagonizmom, tekmovalnostjo in storilnostjo? Vpra?ajmo se, ?e smo sposobni sodelovati, ?e znamo sprejemati odlo?itve skupaj; tako, da iskreno spo?tujemo tiste, ki so okoli nas in upo?tevamo njihovo mnenje; ?e to delamo v skupnosti, ne sami. Predvsem na ta na?in more namre? ?ivljenje u?enca razodevati ?ivljenje U?itelja ter ga resni?no oznanjati drugim.

Naj nas Devica Marija, Mati Cerkve, nau?i pripravljati pot Gospodu s pri?evanjem bratstva.