Duhovne misli Benedikta XVI. za praznik sv. Toma?a, apostola
Dragi bratje in sestre! Ko nadaljujemo svoja sre?anja z dvanajsterimi apostoli, ki jih je Jezus osebno izbral, bomo danes posvetili svojo pozornost sv. Toma?u. Omenjen je v vseh ?tirih seznamih, zbranih v novi zavezi. V prvih treh evangelijih stoji poleg Mateja (prim. Mt 10,3; Mr 3,18; Lk 6,15), medtem ko ga v Apostolskih delih najdemo poleg Filipa (prim. Apd 1,13). Njegovo ime izhaja iz hebrejskega korena, »ta'am«, kar pomeni »podvojen« ali »dvoj?ek«. V resnici ga Janezov evangelij ve?krat imenuje z gr?im vzdevkom »Didimus« (prim. Jn 11,16; 20,24; 21,2), kar pomeni »dvoj?ek«. Ni jasno, zakaj je imel ta vzdevek.
Predvsem ?etrti evangelij nam nudi nekaj podatkov, ki izrisujejo pomembne poteze njegove osebnosti. Prvi podatek se ti?e njegove spodbude drugim apostolom, ko se je Jezus v kriti?nem trenutku svojega ?ivljenja odlo?il iti v Betanijo, da bi obudil Lazarja. S tem je pri?el Jezus nevarno blizu Jeruzalema (prim. Mr 10,32). Takrat je Toma? rekel drugim u?encem: »Pojdimo z njim, da z njim umrjemo« (Jn 11,16). Ta njegova odlo?enost v hoji za U?iteljem je zares zgledna in nam daje dragocen nauk: razodeva popolno razpolo?ljivost v zvestobi do Jezusa, vse do istovetenja svoje usode z njegovo in z ?eljo, da bi z njim delili najhuj?o preizku?njo smrti. V resnici je najpomembnej?e, da se nikoli ne lo?imo od Jezusa. V ostalem evangeliji uporabljajo glagol »hoditi za«, da bi s tem izrazili: kamor gre Jezus, tja mora iti tudi njegov u?enec. Na ta na?in je kr??ansko ?ivljenje dolo?eno kot ?ivljenje z Jezusom Kristusom, ?ivljenje, ki ga moramo ?iveti skupaj z njim. Sv. Pavel pi?e nekaj podobnega, ko kristjanom v Korintu zagotavlja: »Vi prebivate v na?ih srcih, zedinjeni z nami tako, da z vami ?ivimo in umrjemo« (2 Kor 7,3). To, kar se dogaja med apostolom in »njegovimi« kristjani, mora seveda najprej veljati za odnos med kristjani in Jezusom: skupaj umrjemo, skupaj ?ivimo, v njegovem srcu prebivamo tako, kakor on prebiva v na?em srcu.
Toma? drugi? ukrepa v poro?ilu o zadnji ve?erji. Tukaj re?e Jezus po napovedi svoje bli?nje smrti, da odhaja, da bi u?encem pripravil prostor, in bodo tudi oni tam, kjer je on; in jim razlo?i: »Kam grem, veste – pot tja poznate« (Jn 14,4). Tukaj se oglasi Toma? in re?e: »Gospod, ne vemo, kam gre?. Kako naj potem poznamo pot?« (Jn 14,5). Dejansko se s to svojo pripombo postavi na dokaj nizko raven razumevanja, a njegovo vpra?anje je povod Jezusu, da izgovori znamenito besedo: »Jaz sem pot in resnica in ?ivljenje« (Jn 14,6). To razodetje je torej prvotno namenjeno Toma?u; velja pa za nas vse in za vse ?ase. Vselej ko sli?imo ali beremo te besede, moremo biti v mislih zraven Toma?a in si predstavljati, da Gospod tudi z nami govori tako, kakor je govoril z njim. Isto?asno daje njegovo vpra?anje tudi nam tako reko? pravico, da Jezusa prosimo za pojasnila. Pogosto ga ne dojamemo. Imejmo pogum re?i: ne razumem, Gospod, poslu?aj me, pomagaj mi razumeti! Na ta na?in, s to prostodu?nostjo, ki je prava oblika molitve, govorjenja z Jezusom, izra?amo omejenost na?e zmo?nosti razumevanja. Hkrati pa si privzemamo zaupljivo naravnanost ?loveka, ki pri?akuje lu? in mo? od tistega, ki ju more podariti.
Zelo znan in skoraj pregovoren je nato prizor nevernega Toma?a, ki se je odigraval osem dni po veliki no?i. V prvem trenutku Toma? ni veroval, da se je v njegovi odsotnosti prikazal Jezus in je rekel: »?e ne vidim znamenj ?ebljev na njegovih rokah in ?e ne polo?im svojega prsta v znamenja ?ebljev in svoje roke v njegovo stran, ne bom veroval« (Jn 20,25). V bistvu izhaja iz teh besed prepri?anje, da Jezusa zdaj ni ve? mogo?e spoznati toliko po njegovem obli?ju marve? bolj po njegovih ranah. Toma? meni, da so za Jezusovo istovetnost zdaj odlo?ilne predvsem njegove rane, po katerih se razodeva, kako zelo nas je Jezus ljubil. V tem se apostol ne moti. Kakor vemo, se Jezus osem dni pozneje spet pojavi med svojimi u?enci, in takrat je Toma? navzo?. Jezus mu zapove: »Iztegni svoj prst – tu so moje roke! Iztegni svojo roko in jo polo?i v mojo stran, in ne bodi neveren, ampak veren« (Jn 20,27). Toma? se odzove z najlep?o veroizpovedjo Nove zaveze: »Moj Gospod in moj Bog!«(Jn 20,28). K temu pripominja sv. Avgu?tin: Toma? »je videl in se dotaknil ?loveka, izpovedal pa je svojo vero v Boga, ki ga ni niti videl niti se ga ni dotaknil. To, kar pa je videl in ?esar se je dotaknil, ga je pripeljalo do tega, da je veroval, v kar je do tedaj dvomil« (In Ioann. 121,5). Evangelist nadaljuje z zadnjo Jezusovo besedo Toma?u: »Ker si me videl, veruje?. Blagor tistim, ki niso videli in bodo vendar verovali.« Ta stavek moremo postaviti tudi v sedanjik: »Blagor tistim, ki ne vidijo in vendar verujejo« (Jn 20,29). Na vsak na?in izreka Jezus bistveno na?elo za kristjane, ki bodo pri?li za Toma?em, torej za nas vse.
Zanimivo je videti, da neki drugi Toma?, srednjeve?ki teolog Toma? iz Akvina, temu blagrovanju postavlja ob bok tisto navidez nasprotno blagrovanje, ki ga izro?a luka: »Blagor tistim, katerih o?i vidijo, kar vi vidite« (Lk 10,23). Toda Akvinec razlaga: »Veliko ve?jo zaslugo ima tisti, ki veruje, ne da bi videl, kakor tisti, ki vidi in veruje« (In Ioann. XX lectio VI § 2566). Pismo Hebrejcem se sklicuje na dolgo vrsto svetopisemskih o?akov, ki so verovali v Boga, ne da bi videli izpolnitev njegovih obljub. S tem dejansko opredeljuje vero kot »trdno stojo v tem, kar upamo, prepri?anje o stvareh, ki jih ne vidimo« (Heb 11,1). Primer apostola Toma?a je za nas va?en vsaj iz treh razlogov: prvi?, ker nas tola?i v na?ih negotovostih; drugi?, ker nam ka?e, da more vsak dvom onkraj vseh negotovosti voditi k lu?i; in kon?no, ker nam Jezusove besede, izre?ene Toma?u, kli?ejo v spomin pravi smisel zrele vere in nas spodbujajo, da ne glede na te?ave hodimo naprej po svoji poti zvestobe do Jezusa.
Zadnja omemba Toma?a je vsebovana v ?etrtem evangeliju, ki ga navaja kot pri?o vstajenja neposredno po ?ude?nem ribolovu na Tiberijskem morju (prim. Jn 21,2). Ob tej prilo?nosti je omenjen celo takoj za Simonom Petrom: o?itno znamenje za veliko pomembnost, ki jo je u?ival znotraj prvih kr??anskih ob?in. V njegovem imenu so bila potem dejansko napisana Toma?eva dejanja in Toma?ev evangelij; oba sta apokrifna spisa, a vendarle pomembna za ?tudij za?etkov kr??anstva. Kon?no se spomnimo ?e tega, da je v skladu s starim izro?ilom Toma? evangeliziral najprej v Siriji in Perziji (tako poro?a ?e Origen, ki ga navaja Evzebij iz Cezareje, Hist. Eccl. 3,1) in je nato pr?el v zahodno Indijo (prim. Toma?eva dejanja 1-2 in 17ss.), od koder je pozneje kr??anstvo doseglo tudi ju?no Indijo.
S tem misijonarskim pogledom kon?ajmo na?a dana?nja premi?ljevanja in izrazimo ?eljo, da bi Toma?ev zgled vedno bolj krepil na?o vero v Jezusa Kristusa, na?ega Gospoda in Boga (27. september 2006).
