杏MAP导航

1Mz 14,18-20

Salemski kralj Melkízedek pa je prinesel kruha in vina. Bil je duhovnik Boga Najvi?jega. Blagoslovil ga je in rekel: 
»Blagoslovljen bodi Abram od Boga Najvi?jega, 
Stvarnika nebes in zemlje. 
In slavljen bodi Bog Najvi?ji, 
ki je izro?il sovra?nike v tvoje roke!« 
Potem mu je Abram dal desetino od vsega.

1Kor 11,23-26

Jaz sem namre? prejel od Gospoda, kar sem vam tudi izro?il, da je Gospod Jezus tisto no?, ko je bil izdan, vzel kruh in se zahvalil, ga razlomil in rekel: »To je moje telo, ki je za vas; to delajte v moj spomin.« Prav tako tudi kelih po ve?erji in je rekel: »Ta kelih je nova zaveza v moji krvi; kolikokrat pijete, delajte to v moj spomin.« Kolikokrat namre? jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride.

Lk 9,11-17

Ko so mno?ice to izvedele, so ?le za njim. Sprejel jih je in jim govoril o Bo?jem kraljestvu ter ozdravljal tiste, ki so bili potrebni ozdravljenja. Medtem se je dan za?el nagibati. Pristopili so dvanajsteri in mu rekli: »Odpústi mno?ico, naj gre v bli?nje vasi in zaselke, da preno?i in si najde ?ive?a; tukaj smo na pustem kraju.« Rekel jim je: »Dajte jim vi jesti!« Oni pa so rekli: »Nimamo ve? kot pet hlebov in dve ribi, razen ?e gremo in sami kupimo hrano za vse to ljudstvo.« Bilo pa je okoli pet tiso? mo?. Rekel je svojim u?encem: »Posedite jih v skupinah pribli?no po petdeset.« Storili so tako in vse posedli. Tedaj je vzel tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, jih blagoslovil, razlomil in dajal u?encem, da so z njimi postregli mno?ici. Vsi so jedli in se nasitili. Pobrali so, kar jim je ostalo, dvanajst ko?ar ko??kov.

Razlaga cerkvenih o?etov

Sv. Beda ?astitljivi pravi: »Samo evangelist Luka omenja pou?evanje o Bo?jem kraljestvu, ki uvaja v ?ude? pomno?itve z besedami: 'Pridigati Bo?je kraljestvo in ozdravljati bolnike'.« Sv. Ambro? o Bo?jem kraljestvu pravi, da »pride takrat, ko Mesija pou?uje, ozdravlja in hrani svoje ljudstvo, kakor so to obljubljali starodavni preroki.« Sv. Ciril Aleksandrijski nadaljuje: »Nahranitev 5000 oseb se je ?e zgodilo tudi v Stari zavezi. Jezus je namre? prerok kakor Mojzes, ki je hranil ljudstvo v pu??avi.« Sv. Avgu?tin k tej povezavi doda ?e eno: »So pa tudi nekateri alegori?ni vidiki v ?ude?ni pomno?itvi kruha, ki jo pove?ejo s Staro zavezo. Eden med njimi je ta, da pet hlebov predstavlja 5 Mojzesovih knjig.« Sv. Ambro? pa dodaja, da lahko »pet hlebov predstavlja pet ?utov, saj sedem hlebov, s katerimi je nasitil ?tiri tiso? oseb, predstavlja sveti kruh po?itka, ki pa napoveduje osem hlebov vstajenja. Ta kruh je Bo?ja Beseda, ki misti?no raste na na?in, da voda postane vino med svatbo v Kani. ?ude?na hrana petih hlebov in dveh rib za tiso?e, pa odpira pot za ?e mo?nej?o Kristusovo hrano, njegovo telo in njegovo kri. Ta ?ude? nahranitve je napoved zadovoljitve Cerkve ob Gospodovi mizi ter ob nebe?ki gostiji.« Prudencij pa pravi, da »z nahranitvijo pet tiso? oseb, Stvarnik preko Mesija da v obilju potrebno hrano svojemu stvarstvu za ve?no ?ivljenje. Ta obilnost pa prihaja z nebe?ke mize.« Sv. Ciril Aleksandrijski pa pojasni: »To, da je bilo za vse, opogumlja tiste, ki nimajo veliko za ponudit, ko nudijo gostoljubje tujcem, da bo Gospod preskrbel potrebno.«

Misli Benedikta XVI.

Sam pape? Urban IV. je hotel dati zgled, ko je obhajal praznik Svetega Re?njega Telesa v Orvietu, kjer je takrat prebival. Prav na njegov ukaz hranijo v mestni stolnici slavni korporal s sledovi evharisti?nega ?ude?a, ki se je leto pred tem zgodil v Bolseni. Med posve?evanjem kruha in vina so nekega duhovnika ob?li veliki dvomi glede resni?ne navzo?nosti Kristusovega telesa in krvi v evharisti?nem zakramentu. Kapljice krvi so ?ude?no pritekle iz posve?ene hostije in tako potrdile, kar izpoveduje na?a vera. Z besedami evharisti?ne pesmi Adoro te devote ponovimo pred Gospodom, ki je navzo? v najsvetej?em Zakramentu: »Vedno bolj in bolj mi vero utrjuj, upanje, ljubezen v srcu pomno?uj.«

Kateheza o sv. Julijani Kornilonski, 10. november 2010 
Duhovne misli za praznik Svetega Re?njega Telesa in Krvi so iz kateheze, ki jo je imel Benedikt XVI. pri avdienci v sredo, 10. novembra 2010 o sv. Julijani Kornilonski, ki je s svojo veliko gore?nostjo prispevala k uvedbi enega najpomembnej?ih slovesnih praznikov v bogoslu?nem letu.

Tudi danes bi vam rad predstavil malo znano ?ensko osebnost, ki pa ji Cerkev dolguje veliko hvale?nost, Gre za sv. Julijano Kornilonsko, znano tudi pod imenom Julijana iz Liegea. Pri ?estnajstih letih je imela prvo videnje, ki se je potem ve?krat ponovilo med njenim ?e??enjem Najsvetej?ega. V videnju je opazila luno v njenem polnem sijaju, a s temno ?rto, ki jo je pre?kala po sredini. Gospod ji je dal razumeti pomen tega, kar se ji je prikazalo. Luna je predstavljala ?ivljenje Cerkve na svetu, temna ?rta pa odsotnost bogoslu?nega praznika, v katerem bi lahko verniki ?astili evharistijo, da bi si krepili vero, napredovali v krepostih in zado??evali za ?alitve najsvetej?emu Zakramentu. Julijana je bila napro?ena, naj si u?inkovito prizadeva za uvedbo tega praznika. Okrog dvajset let je ohranila v tajnosti to razodetje, ki ji je srce napolnjevalo z veseljem.

Prav lie?ki ?kof Robert de Thourotte, ki je sprva omahoval, je prvi vzpostavil praznik svetega Re?njega telesa v svoji ?kofiji. Sledili so mu drugi ?kofje in praznik uvedli na obmo?jih, ki so bila zaupana njihovi pastirski skrbi.

Za praznik sv. Re?njega telesa se je navdu?il tudi Jakob Pantaleon, ki je spoznal svetnico, ko je bil arhidiakon v Liegeu. Prav on je, ko je postal pape? z imenom Urban IV., leta 1264 vpeljal na ?etrtek po binko?tih slovesni praznik sv. Re?njega telesa kot zapovedani praznik za vesoljno Cerkev.

Sam pape? Urban IV. je hotel dati zgled, ko je obhajal praznik Svetega Re?njega Telesa v Orvietu, kjer je takrat prebival. Prav na njegov ukaz hranijo v mestni stolnici slavni korporal s sledovi evharisti?nega ?ude?a, ki se je leto pred tem zgodil v Bolseni. Med posve?evanjem kruha in vina so nekega duhovnika ob?li veliki dvomi glede resni?ne navzo?nosti Kristusovega telesa in krvi v evharisti?nem zakramentu. Kapljice krvi so ?ude?no pritekle iz posve?ene hostije in tako potrdile, kar izpoveduje na?a vera. Urban IV. je naprosil sv. Toma?a Akvinskega, ki je bil v Orvietu, naj sestavi besedila za bogoslu?je tega velikega praznika. Cerkev jih ?e danes uporablja. Ob teh besedilih zazvenijo strune srca, da se izrazi slava in hvale?nost do najsvetej?ega Zakramenta, medtem ko razum v evharistiji priznava ?ivo in resni?no navzo?nost Jezusa, njegovo ?rtev ljubezni, ki nam prina?a spravo z O?etom in nam daje odre?enje.

?eprav se je po smrti Ubrana IV. obhajanje praznika Svetega Re?njega Telesa omejilo, ga je pape? Janez XXII. leta 1317 obnovil za vso Cerkev. Odtlej se je praznik ?udovito razvijal in je ?e vedno zelo cenjen med kr??anskim ljudstvom.

Z veseljem lahko potrdim, da je danes v Cerkvi prava »evharisti?na pomlad«. Koliko ljudi se v tihoti ustavi pred tabernakljem, da se ljube?e pogovorijo z Jezusom! V tola?bo nam je vedeti, da je nemalo skupin mladih odkrilo lepoto molitve v adoraciji pred Najsvetej?im. V molitvi prosim, da bi se ta evharisti?na »pomlad« vedno bolj ?irila po vseh ?upnijah.

Dragi prijatelji! Zvestoba sre?evanju z evharisti?nim Kristusom pri nedeljski sveti ma?i je bistvena za pot vere, sku?ajmo pa tudi prihajati pogosto obiskat Gospoda, navzo?ega v tabernaklju! Ko v adoraciji gledamo posve?eno hostijo, se sre?ujemo z darom Bo?je ljubezni, se sre?ujemo z Jezusovim trpljenjem in kri?em, pa tudi z njegovim vstajenjem. Prav prek na?ega gledanja v adoraciji nas Gospod priteguje k sebi, v svojo skrivnost, da bi nas spremenil, kakor spreminja kruh in vino (prim. Benedikt XVI., Homilija na praznik Svetega Re?njega Telesa, 15. junija 2006). Z besedami evharisti?ne pesmi Adoro te devote ponovimo pred Gospodom, ki je navzo? v najsvetej?em Zakramentu: »Vedno bolj in bolj mi vero utrjuj, upanje, ljubezen v srcu pomno?uj.«

Misli pape?a Fran?i?ka

Evharistija je zakrament ob?estva, ki nas spodbuja, naj izstopimo iz individualizma, da bi skupaj ?iveli hojo za Jezusom in vero vanj. Ta ve?er smo mi tista mno?ica iz evangelija, ko Jezus nasiti pet tiso? glavo mno?ico. Tudi mi ?elimo hoditi za Jezusom, ga poslu?ati, vstopiti v ob?estvo z njim v evharistiji, da bi ga tako spremljali in bi nas on spremljal. Jezus govori v ti?ini skrivnosti evharistije in nas vsako krat spominja, da hoditi za njim pomeni izstopiti iz nas samih in iz na?ega ?ivljenja narediti dar njemu in drugim in ne na?o posest. Velika mno?ica ljudi je sledila Jezusu in ga poslu?ala, kajti govoril in deloval je na nek nov na?in. Ko se je zve?erilo, so u?enci ljudi hoteli odpustiti. To je bila njihova re?itev za mno?ico, ki se je nahajala na pustem kraju: Vsak naj poskrbi zase, odide v bli?nje vasi in si najde preno?i??e in hrano.

Tudi kristjani smo velikokrat v tej sku?njavi, ko se ne zavzamemo za stiske drugega, ampak ga raje odslovimo z besedami: »Naj ti Bog pomaga!« A Jezusov odziv gre onkraj tak?ne dr?e, s katero preseneti u?ence: »Vi sami jim dajte jesti«. U?enci ljudi na Jezusovo pro?njo posedejo po skupinah, Jezus blagoslovi pet hlebov kruha in dve ribi, razdelijo jih med mno?ico in vsi se nasitijo. In v tem gre za trenutek globokega ob?estva: mno?ica, ?ejna Gospodove besede, je sedaj nahranjena z njegovim kruhom ?ivljenja. S poslu?anjem Jezusove besede in hranjenjem z njegovim telesom in krvjo, mno?ica postane skupnost, anonimnost postane ob?estvo. Evharistija je zakrament ob?estva, ki nas spodbuja, naj izstopimo iz individualizma, da bi skupaj ?iveli hojo za Jezusom in vero vanj. Vpra?ati se moramo, kako ?ivimo evharistijo, na anonimen na?in ali kot resni?no ob?estvo z Gospodom in tudi vsemi brati in sestrami.

Pomno?itev kruha izvira iz Jezusovih besed u?encem: »Vi sami jim dajte«. U?enci razdelijo tisto malo, kar imajo. Ravno tistih nekaj hlebov in rib v Gospodovih rokah nasiti vso mno?ico. V Cerkvi in tudi v dru?bi, je klju?na beseda, ki se je ne smemo bati, solidarnost; dati na razpolago Bogu to, kar imamo, na?e male zmo?nosti, kajti samo v razdeljevanju, v podarjanju, bo na?e ?ivljenje rodovitno, rodilo bo sadove, saj je beseda solidarnost nepriljubljena pri svetnem duhu. Ta ve?er nam Gospod ponovno razdeljuje kruh, ki je njegovo Telo, on sam se podarja. In tudi mi do?ivljamo solidarnost Boga s ?lovekom; solidarnost, ki se nikoli ne iz?rpa; solidarnost, ki nas vedno osupne. Bog nam postane bli?nji, v ?rtvi kri?a se poni?a in vstopi v temo smrti, da bi nam dal svoje ?ivljenje, ki premaga zlo, egoizem in smrt. Jezus se nam tudi ta ve?er daje v evharistiji, z nami deli isto pot, postane hrana, ki podpira na?e ?ivljenje tudi v trenutkih, ko pot postane te?ka in ovire upo?asnjujejo na?e korake. V evharistiji nas Gospod spodbuja, da hodimo po njegovi poti slu?enja, razdeljevanja, poklanjanja. Tisto malo, kar imamo, tisto malo, kar smo, ?e razdelimo, bo postalo bogastvo, kajti mo? Boga, ki je ljubezen, vstopa v na?o rev??ino in jo spreminja.

Angel Gospodov, nedelja, 23. junij 2019 
Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes se v Italiji in po drugih narodih obhaja slovesni praznik Kristusovega Telesa in Krvi, Corpus Domini. Evangelij nam predstavlja dogodek ?ude?a hlebov (prim. Lk 9,11-17), ki se je zgodil ob obali Galilejskega jezera. Jezus je zavzeto govoril tiso?im osebam ter ozdravljal. Ko se je za?elo ve?eriti, so se u?enci pribli?ali k Gospodu in mu rekli: »Odpústi mno?ico, naj gre v bli?nje vasi in zaselke, da preno?i in si najde ?ive?a« (v. 12). Tudi u?enci so bili utrujeni. Bili so namre? na pustem kraju in ljudje bi morali zato, da bi kupili hrano, hoditi in iti v vasi. Jezus to vidi in jim odgovori: »Dajte jim vi jesti!« (v. 13). Te besede so pri u?encih povzro?ile za?udenje, niso razumeli, morda so se razjezili in odgovorili: »Nimamo ve? kot pet hlebov in dve ribi, razen ?e gremo in sami kupimo hrano za vse to ljudstvo« (ibid.). Malo so bili jezni.

Jezus pa povabi svoje u?ence, da naredijo resni?no spreobrnjenje od logike »vsak zase« k tisti o podelitvi, za?en?i s tistim malo, ki nam Previdnost da na razpolago. In takoj poka?e, da mu je povsem jasno, kar ho?e storiti. Re?e jim: »Posedite jih v skupinah pribli?no po petdeset« (v. 14). Potem je vzel v svoje roke pet hlebov in dve ribi, se ozrl k nebe?kemu O?etu in izgovoril blagoslovno molitev. Zatem je za?el lomiti kruh in deliti ribe, jih dajal u?encem, ki so jih razdelili mno?ici. In ta hrana ni prenehala, dokler vsi niso prijeli do nasi?enosti.

Ta ?ude? – zelo pomemben, saj ga pripovedujejo vsi evangelisti – ka?e na Mesijevo mo? in isto?asno na njegovo so?utje. Jezus ima so?utje do ljudi. To ?ude?no dejanje ne ostane samo kot eno najve?jih znamenj Jezusovega javnega ?ivljenja, ampak je ?e vnaprej to, kar bo potem na koncu, spomin njegove ?rtve, torej evharistija, zakrament njegovega Telesa in njegove Krvi, darovane za zveli?anje sveta.

Evharistija je »povzetek« vsega Jezusovega bivanja, ki je bilo eno samo dejanje ljubezni do O?eta in do bratov. Tudi tam, kakor med ?ude?em pomno?itve hlebov, je Jezus vzel kruh v svoje roke, povzdignil O?etu blagoslovno molitev, razlomil kruh in ga dal u?encem. Potem je isto storil s kelihom vina. Toda tisti trenutek, na ve?er pred svojim trpljenjem, ho?e On v tej gesti zapustiti Oporoko nove Zaveze, trajen spomin svoje velike no?i trpljenja in vstajenja. Praznik Re?njega Telesa nas vsako leto vabi, da obnovimo ?udenje in veselje za ta ?udovit Gospodov dar, evharistijo. Sprejmimo jo z hvale?nostjo, ne pasivno, iz navade. Ne smemo se navaditi evharistije in iti obhajati se, kakor iz navade, ne! Vsaki?, ko se pribli?amo oltarju, da bi prejeli evharistijo, moramo obnoviti na? »amen« Kristusovemu telesu. Ko duhovnik re?e »Kristusovo telo«, mi re?emo: »Amen«. Naj bo to »amen«, ki prihaja iz srca, iz prepri?anja. Jezus je, Jezus nas je zveli?al in Jezus je, ki prihaja dati mi mo? za ?ivljenje. Jezus je, ?ivi Jezus. Ne navadimo se, vsaki? naj bo, kot bi bilo prvo obhajilo.

Izraz evharisti?ne vere svetega Bo?jega ljudstva so procesije z Najsvetej?im Zakramentom, ki se na ta slovesni praznik odvijajo povsod v katoli?ki Cerkvi. Tudi jaz bom nocoj v rimski ?etrti Casal Bertone obhajal ma?o, kateri bo sledila procesija. Vse vas vabim k udele?bi, tudi duhovno, preko radija in televizije. Marija naj nam pomaga, da bomo z vero in ljubeznijo hodili za Jezusom, ki ga ?astimo v evharistiji.

Sveta ma?a in procesija, Casal Bertone, nedelja, 23. junij 2019 
Beseda »blagoslov« je sestavljena iz »blago« in »slovo«, torej »izre?i ali povedati blago ali dobro besedo nad nekom«. V prvem berilu iz prve Mojzesove knjige Melkízedek izre?e blagoslov nad Abramom (glej 1 Mz 14,19-20): »Blagoslovi naj te, Abram, Bog Najvi?ji, ki je ustvaril nebo in zemljo!« »Vse se za?ne z blagoslovom: besede dobrega ustvarjajo zgodovino dobrega. Enako se zgodi v evangeliju. Jezus, preden pomno?i kruh, ga blagoslovi: »Vzel je pet hlebov, se ozrl v nebo, jih blagoslovil, razlomil in dajal u?encem, da so jih delili med mno?ico« (glej Lk 9,16). Blagoslov iz petih hlebov kruha naredi hrano za mno?ico: povzro?i slap dobrega.

Blagoslavljanje ustvari dobro, ker pomeni spremeniti besedo v dar. Ko se blagoslavlja, se ne naredi nekaj zase, ampak za druge. Blagosloviti ne pomeni izre?i lepe besede, uporabljati besede, ki ustrezajo okoli??ini. Pomeni izre?i dobro, povedati z ljubeznijo. Tako je storil Melkízedek, ko je spontano govoril dobro o Abramu, ne da bi ta kar koli rekel ali zanj storil. Tako je naredil tudi Jezus in pokazal na pomen blagoslova z zastonjsko razdelitvijo kruha. Koliko krat smo tudi mi bili blagoslovljeni, v cerkvi ali v na?ih hi?ah, koliko krat smo bili dele?ni dobrih besed ali pa znamenja kri?a na ?elo … Postali smo blagoslovljeni na dan na?ega krsta in ob koncu vsake ma?e smo blagoslovljeni. Evharistija je ?ola blagoslova. Bog re?e dobro o nas, svojih ljubljenih otrocih, in nas tako spodbudi, da gremo naprej. In mi blagoslavljamo Boga v na?ih zborih (glej Ps 68,27), s tem pa najdemo zadovoljstvo slavljenja, ki osvobaja in ozdravlja srce. K ma?i prihajamo z gotovostjo, da smo blagoslovljeni od Gospoda, in odhajamo od nje, da bi blagoslavljali, bili kanali dobrega v svetu.

Pomembno je, da se tudi pastirji spomnijo blagoslavljati Bo?je ljudstvo. Dragi duhovniki, ne bojte se blagoslavljati Bo?jega ljudstva. Gospod ?eli re?i dobro svojemu ljudstvu. Zadovoljen je, da nam dá ?utiti svojo naklonjenost. In samo kot blagoslovljeni lahko blagoslavljamo druge z istim maziljenjem ljubezni. ?alostno je namre? videti, s kak?no lahkoto se danes po?enja ravno nasprotno: preklinja se, se prezira, se ?ali. Brez brzdanja se stresa jeza na vse in na vsakega. Pogosto se ?al za tistega, ki najbolj in najmo?neje vpije, ki je najbolj jezen, zdi, da ima najbolj prav in se z njim najbolj sogla?a. Ne pustimo se nalesti s prevzetnostjo, ne dovolimo, da nas zajame zagrenjenost, mi, ki jemo Kruh, ki vsebuje vso milino. Bo?je ljudstvo ljubi slavljenje, ne ?ivi od prito?evanja; ustvarjeno je za blagoslove, ne za prito?evanja,« je zatrdil pape?. »Pred evharistijo, pred Jezusom, ki je postal Kruh, pred tem poni?nim Kruhom, ki vsebuje vso Cerkev, se u?imo blagoslavljati to, kar imamo, v slavo Boga, blagoslavljati in ne preklinjati svoje preteklosti, podarjati dobre besede drugim.

Podarjati, dajati, je druga beseda. »Za re?i« pride »dati«. Kakor pri Abramu, ki ga je blagoslovil Melkízedek, zatem pa mu je »Abram dal desetino od vsega« (1 Mz 14,20), kot beremo v prvem berilu. Enako je tudi pri Jezusu, ki je najprej izrekel blagoslov, potem pa dal kruh, da se ga je razdelilo, s ?imer je razkril najlep?i pomen: Kruh ni samo potro?ni proizvod, ampak je sredstvo za razdelitev. Zanimivo je, da se v pripovedi o pomno?itvi kruha nikoli ne govori o pomno?itvi. Nasprotno, uporablja se glagole razlomiti, dati, razdeliti (glej Lk 9,16). Skratka, ne poudarja se pomno?itve, ampak raz-delitev. To je zelo pomembno: Jezus ne naredi neke ?arovnije, ne spremeni petih hlebov kruha v pet tiso?, da bi potem lahko rekel: Zdaj pa jih razdelite. Ne. Jezus moli, blagoslovi tistih pet hlebov kruha in jih za?ne razlamljati, pri tem pa zaupa O?etu. In tistih pet hlebov ne zmanjka. To ni ?arovnija. To je zaupanje v Boga in v njegovo previdnost.

V svetu se vedno i??e pove?anje zaslu?ka, da bi narasel promet. In kaj je cilj tega? Je cilj dati ali pa imeti? Razdeliti ali nakopi?iti? »Ekonomija« evangelija pomno?uje tako, da razdeljuje, hrani z razdeljevanjem, ne zadovolji po?re?nosti nekaterih, ampak daje ?ivljenje svetu (glej Jn 6,33). Ne »imeti«, ampak »dati« je Jezusov glagol.

Navodilo, ki ga Jezus dá u?encem, je jasno: »Dajte jim vi jesti!« (Lk 9,13). Predstavljajmo si, kako so razmi?ljali u?enci. Zase nimamo kruha in mislili bi naj na druge. Zakaj moramo njih nahraniti, ?e pa so pri?li poslu?at na?ega U?itelja? ?e si niso ni? prinesli za jesti, naj se vrnejo domov, to je njihov problem, ali pa naj nam dajo denar in jim mi kupimo. Ne gre za napa?no razmi?ljanje, a ni Jezusovo. »Dajte jim vi jesti!« »To, kar imamo, rodi sad, ?e damo – to ho?e povedati Jezus. In ni pomembno ali je malo ali veliko. Gospod naredi velike stvari z na?im »malim«, kakor je to storil s petimi hlebi kruha. On ne dela ?ude?ev s spektakularnimi dejanji, nima ?arovne palice, ampak deluje s poni?nimi stvarmi. Bo?ja vsemogo?nost je poni?na, narejena samo iz ljubezni. In ljubezen dela velike stvari z malimi stvarmi. To nas u?i evharistija: tukaj se hrani Bog. In nas vodi, da damo sami sebe drugim kakor zdravilo proti »zelo mi je ?al, a se me ne ti?e«, proti »nimam ?asa, ne morem, ni moja stvar«; proti gledanju na drugo stran.

V na?em mestu, ki je la?no ljubezni in skrbi, ki trpi zaradi propadanja in zapu??enosti, ob mnogih osamljenih ostarelih, pred dru?inami v te?avah, pred mladimi, ki z muko slu?ijo kruh in gojijo svoje sanje, ti Gospod pravi: »Ti sam jim daj jesti!« In ti mu lahko odgovori?: »Imam malo, nisem sposoben.« To ni res. Tvoje »malo« je »veliko« v Jezusovih o?eh, ?e ga le ne zadr?uje? zase, ampak ga da? na razpolago. Nisi sam. Ima? evharistijo, Kruh poti, Jezusov Kruh. Tudi ta ve?er se bomo nahranili z njegovim darovanim Telesom. ?e ga sprejmemo s srcem, bo ta Kruh v nas osvobodil mo? ljubezni: ?utili se bomo blagoslovljene in ljubljene in hoteli bomo blagoslavljati in ljubiti, za?en?i tukaj, v tem mestu, na teh ulicah, ki jih bomo nocoj prehodili. Gospod prihaja na na?e ceste da bi »rekel dobro« o nas in nam »dal« pogum. Tudi nas prosi, naj smo blagoslov in dar.

Angel Gospodov, nedelja, 19. junij 2022 
Dragi bratje in sestre, dober dan in lepo nedeljo ?elim. V Italiji in v drugih dr?avah danes obhajajo slovesni praznik Kristusovega presvetega Telesa in Krvi. Evharistija, postavljena med zadnjo ve?erjo, je bila to?ka prihoda dolge poti, med katero jo je v naprej oznanil preko nekaterih znamenj, ?e zlasti s pomno?itvijo kruha, kot jo pripoveduje evangelij dana?njega bogoslu?ja (prim. Lk 9,11b-17). Jezus je poskrbel za mno?ico, ki je hodila za njim, da bi prisluhnila njegovi besedi in da bi bila osvobojena razli?nih vrst zla. Blagoslovil je pet hlebov in dve ribi, jih razlomil. U?enci so to razdelili in »vsi so jedli ter se nasitili« (Lk 9,17), pravi evangelij. V evharistiji lahko vsak do?ivi to ljube?o ter konkretno Gospodovo pozornost. Kdor z vero sprejme Kristusovo Telo in Kri, ne samo, da je, ampak se tudi nasiti. Jesti in se nasititi. Gre za dve temeljni potrebi, ki sta v evharistiji pote?eni.

Jesti. »Vsi so jedli«, pi?e sv. Luka. Ko se je za?el dan nagibati, so u?enci svetovali Jezusu naj odpusti mno?ico, da si bo lahko ?la poiskati hrano. Toda U?itelj ho?e preskrbeti tudi to. Tistemu, ki ga je poslu?al, ho?e dati tudi jesti. ?ude? hlebov in rib pa se ne zgodi na spektakularen na?in, ampak skoraj zadr?ano, kakor na svatbi v Kani. Kruh se pomno?uje, ko prehaja iz roke v roko. Medtem ko je mno?ica jedla, se je tudi zavedala, da Jezus poskrbi za vse. To je Gospod, navzo? v Evharistiji, ki nas kli?e, da bi bili prebivalci nebes, a hkrati vzame v obzir pot, s katero se moramo soo?iti tukaj na zemlji. ?e imam le malo kruha v torbi, On to ve in zato poskrbi.

V?asih je tveganje, da se evharistijo potisne v dvomljivo oddaljeno razse?nost, morda svetlo in odi?avljeno s kadilom, a dale? od vsakodnevnih te?av. V resnici Gospod poskrbi za vse na?e potrebe, za?en?i pri najbolj osnovnih. Zato ho?e dati zgled u?encem, ko re?e: »Dajte jim vi jesti!« (v. 13), torej tistim ljudem, ki so ga ?ez dan poslu?ali. Na?e ?e??enje evharistije je potrjeno, ko poskrbimo za bli?njega, kakor je to storil Jezus. Okoli nas je lakota po hrani, pa tudi po dru?bi, tola?bi, prijateljstvu, dobri volji, pozornosti, pa tudi lakota biti evangelizirani. V evharisti?nem Kruhu najdemo Kristusovo pozornost do na?ih potreb in povabilo, naj isto storimo tistemu, ki je ob nas. Potrebno je jesti in dati jesti.

Poleg jesti pa ne sme umanjkati tudi, da smo nasi?eni. Mno?ica se je do sitega najedla zaradi obilja hrane pa tudi zaradi veselja in ?udenja, da je to prejela od Jezusa! Seveda je potrebno, da se hranimo, pa tudi, da se nasitimo v vednosti, da nam je bila hrana dana za ljubezen. V Kristusovem Telesu in Krvi najdemo njegovo navzo?nost, njegovo ?ivljenje darovano za nas. Ne da nam samo pomo?, da gremo naprej, ampak nam da samega sebe, saj postane na? sopotnik, vstopa v na?e pripetljaje, obi??e na?o osamljenost tako, da povrne smisel in navdu?enje. To nas nasiti, ko da Gospod smisel na?emu ?ivljenju, na?i temini, dvomom. To nam da »ta ve?«, ki ga vsi i??emo, torej Gospodovo navzo?nost. Kajti ob toploti njegove navzo?nosti se na?e ?ivljenje spremeni. Brez Njega bi bilo zares turobno. Ko ?astimo Kristusovo Telo in Kri, ga prosimo iz srca: »Gospod, daj mi vsakdanji kruh, da bom lahko ?el naprej. Gospod nasiti me s svojo navzo?nostjo.«

Devica Marija naj nas u?i ?astiti Jezusa, ?ivega v Evharistiji ter ga podeliti z na?imi brati in sestrami.