杏MAP导航

2Tim 4,6-8.17-18

Jaz se namre? ?e darujem in napo?il je ?as, da odrinem. Dober boj sem izbojeval, tek dokon?al, vero ohranil. Odslej mi je pripravljen venec pravi?nosti, ki mi ga bo tisti dan podelil Gospod, pravi?ni sodnik; pa ne samo meni, marve? vsem, ki ljubijo njegov prihod. Gospod pa je stopil k meni in mi dal mo?, da bi se oznanilo po meni dopolnilo in bi ga sli?ali vsi narodi: in re?en sem bil iz levjega ?rela. Gospod me bo osvobodil vsakega zlega dejanja in me re?il za svoje nebe?ko kraljestvo: njemu slava na veke vekov! Amen.

Mt 16,13-19

Ko je Jezus pri?el v pokrajino Cezareje Filipove, je spra?eval svoje u?ence in rekel: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin ?lovekov?« Rekli so: »Nekateri, da je Janez Krstnik, drugi, da Elija, spet drugi, da Jeremija ali eden izmed prerokov.« Dejal jim je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Simon Peter je odgovoril in rekel: »Ti si Kristus, Sin ?ivega Boga.« Jezus pa mu je odgovoril in rekel: »Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj O?e, ki je v nebesih. Jaz pa ti povem: ?Ti si Peter, Skala, in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala. Dal ti bom klju?e nebe?kega kraljestva: kar koli bo? zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih, in kar koli bo? razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.?«

Razlaga cerkvenih o?etov

Epifan Latinec pravi: »Jezus spra?uje svoje u?ence o svoji identiteti in sicer prvi? na ozemlju poganov ter na na?in, da bi pogani po Petru lahko videli to, kar kri in meso ?e nista odkrila. Ta vidik Jezusovega pridiganja se uresni?i v Kornelijevem spreobrnjenju, prvem med pogani, ki je veroval vanj.« Teodor iz Erakleje to bolj teolo?ko razlo?i: »Preko naziva 'Sin ?lovekov' poka?e, da to On ni samo pojavno, temve? nespremenljivo ?lovek, ne da bi prenehal biti pravi Bog.« Sveti Janez Krizostom nadaljuje teolo?ko razlago: »On je tudi hotel, da se odprto razglasi trinitari?na ekonomija, ko pravi: 'Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin ?lovekov?' saj to jasno ka?e na njegovo pravo bo?anskost.« Sveti Hilarij iz Poitiersa dodaja: »Jezus postavlja vpra?anje glede skrivnosti, v katero bo morala vera tistega, ki veruje, prodreti.« Teodor iz Mopsuestie o Petrovem primatu pravi: »Peter je skala in na njegovi veroizpovedi bo zgrajena Cerkev.«

Misli Benedikta XVI.

»Danes rimska Cerkev obhaja praznik dveh svojih korenin, apostolov Petra in Pavla. Njuni relikviji hranita dve baziliki njima posve?eni, ki sta v okras celotnemu Mestu, ljubemu tako romarjem kot njegovim prebivalcem. V berilih dnevne ma?e beremo Petrovo izpoved vere o Jezusu: 'Ti si Kristus, Sin ?ivega Boga' (Mt 16,16). Ta njegova izjava ni sad premisleka, temve? je O?etovo razodetje preprostemu galilejskemu ribi?u, kot je to tudi potrdil Jezus sam, ko je rekel: 'Kajti tega ti nista razodela meso in kri' (Mt 16,17). Simon Peter je tako zelo blizu Gospodu, da je postal skala vere in ljubezni, na kateri je Jezus zgradil svojo Cerkev, da je postala, kakor pravi sv. Janez Zlatousti, 'mo?nej?a kot nebo' (Hom. in Matthæum 54, 2: PG 58,535).«

»Na Jezusovo vpra?anje: 'Kaj pa vi pravite, kdo sem?' odgovori Peter: 'Ti si Mesija, Sin ?ivega Boga!' (Mt 16, 15-16). Kot odgovor na to izre?e Jezus slovesno izjavo, ki enkrat za vselej dolo?i Petrovo vlogo v Cerkvi: 'Jaz pa ti povem: Ti si Peter; Skala in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev... Dal ti bom klju?e nebe?kega kraljestva; kar koli bo? zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih in karkoli bo? razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih' (Mt 16,18-19). Tri prispodobe, ki jih Jezus uporabi, so v sebi zelo razlo?ne: Peter bo 'skalnati temelj', na katerem bo stala zgradba Cerkve; imel bo 'klju?e' nebe?kega kraljestva, da ga bo za ljudi odpiral ali zaklepal, tako kot misli, da je prav za vsakogar; kon?no bo mogel 'zavezovati' in 'razvezovati', torej dolo?ati ali prepovedovati, kar bo ocenil kot nujno potrebno za ?ivljenje Cerkve, ki je in ostaja Kristusova Cerkev. Cerkev je vedno Kristusova in ne Petrova. Tako je v zelo nazornih podobah opisano to, kar bo v poznej?em teolo?kem premisleku ozna?eno s pojmom 'jurisdikcijsko prvenstvo'.«

»Sveti Pavel pa je s pomo?jo bo?je milosti ?iril evangelij in sejal Besedo resnice in zveli?anja med poganskimi ljudstvi. Pavel je kot posebno nujno ob?util vpra?anje dostopa poganov k Bogu, ki v kri?anem in vstalem Jezusu Kristusu ponuja zveli?anje vsem ljudem brez izjeme. Od prvega trenutka je razumel, da je bila to resni?nost, ki ni zadevala le Jude ali dolo?eno skupino oseb, marve? da je imela vesoljni pomen in je zadevala vse, ker je Bog Bog vseh. Izhodi??e za njegova potovanja je bila ob?ina v Antiohiji v Siriji, kjer je bil prvikrat evangelij oznanjen Grkom in kjer je nastalo tudi ime 'kristjani' (prim. Apd 11,20.26). S tem so mi?ljeni tisti, ki verujejo v Kristusa. Od tam se je Pavel odpravil najprej na Ciper in je potem ve?krat potoval v pokrajine Male Azije in pozneje v Evropo. Najpomembnej?a mesta, ki jih je obiskal so bila Efez, Filipi, Solun, Korint, da ne pozabimo Berojo, Atene in Milet.«

»Pavlovemu apostolatu ni bilo prizaneseno s te?avami, ki jih je pogumno sprejemal nase. Sam omenja, da je 'prena?al napore..., bil v je?i..., bil tepen, pogosto v smrtni nevarnosti: trikrat sem bil prebi?an, enkrat kamenjan, trikrat prestal brodolom...' (prim. 2Kor 11,23-28). Jasno je, da mu ne bi bilo mogo?e 'spopadati se' s tako te?avnimi in mnogokrat obupnimi polo?aji, ?e ne bi bilo temelja popolne vrednosti, spri?o katerega je imel vse meje za premagljive. Za Pavla je ta temelj, kakor vemo, Jezus Kristus, o katerem pi?e: 'Kajti priganja nas Kristusova ljubezen..., zato da ?ive?i ne bi ve? ?iveli zase, marve? za Njega, ki je zanje' za nas, za vse, 'umrl in bil obujen' (2Kor 5,14-15).«

»Dva sveta zavetnika mesta Rima, ?eprav sta prijela od Boga razli?ni karizmi ter razli?ni poslanstvi, sta oba temelja Cerkve, ki je ena, sveta, katoli?ka in apostolska, za vedno odprta za misijonsko in ekumensko dinamiko, saj je poslana v svet oznanjat in pri?evat, udejanjat ter ?irit skrivnost ob?estva, ki je njeno ustanovno po?elo«.

Misli pape?a Fran?i?ka

Angel Gospodov, 29. junij 2013 
Danes je ?e na poseben na?in praznik Cerkve v Rimu, ki je utemeljena na mu?eni?tvu teh dveh apostolov. Prav tako pa je tudi velik praznik za vesoljno Cerkev, saj vse Bo?je ljudstvo dolguje njima dar vere. Peter je namre? prvi izpovedal, da je Jezus, Kristus, Bo?ji Sin. Pavel pa je raz?iril to oznanilo po takratnem gr?ko rimskem svetu. Po Bo?ji previdnosti pa sta oba pri?la sem v Rim in za vero prelila kri. Zaradi tega je Cerkev v Rimu takoj in spontano postala oporna to?ka za vse Cerkve raz?irjene po vsem svetu, ne zaradi mo?i imperija, temve? v mo?i mu?eni?tva, zaradi pri?evanja za Kristusa. Dejansko je vedno in samo Kristusova ljubezen, ki poraja vero in ki daje, da gre Cerkev naprej. To velja tudi za Petra. Ko je namre? izpovedal svojo vero v Kristusa, tega ni storil zaradi svojih ?love?kih sposobnosti, temve?, ker ga je osvojila milost, ki jo je Jezus iz?areval; ker ga je osvojila ljubezen, ki jo je ?util v njegovih besedah ter videl v njegovih dejanjih. Jezus je bil poosebljena Bo?ja ljubezen!

Isto, ?eprav na druga?en na?in, se je zgodilo tudi Pavlu. Pavel je bil od svoje mladosti sovra?en do kristjanov, a se je, ko ga je Kristus poklical na poti v Damask, njegovo ?ivljenje povsem spremenilo. Razumel je, da Kristus ni mrtev, temve? ?iv in tudi to, da ga ljubi, ?eprav je bil njegov sovra?nik. Poglejte, to je izku?nja usmiljenja, Bo?jega odpu??anja v Jezusu Kristusu. To je vesela novica, evangelij, ki sta ga Peter in Pavel okusila na sebi in za katerega sta dala ?ivljenje. Usmiljenje, odpu??anje; Gospod nam vedno odpu??a. Gospod ima usmiljenje, je usmiljen, ima usmiljeno srce, ki nas vedno ?aka.

Dragi bratje, kak?no veselje je verovati v Boga, ki je ves ljubezen, ves milost! To je vera, ki sta jo Peter in Pavel prejela od Kristusa ter jo posredovala naprej Cerkvi. Hvalímo Gospoda za ti dve slavni pri?i ter se pustimo osvojiti Kristusu, njegovemu usmiljenju.

Spomnimo tudi, da je Simon Peter imel brata Andreja. Ta je z njim podelil izku?njo vere v Jezusa, saj je Andrej pred Simonom sre?al Jezusa. Takoj je o tem pripovedoval svojemu bratu in ga tudi pripeljal k Jezusu. To sem hotel omeniti zato, ker je danes v Rimu, po zelo lepem izro?ilu, navzo?a delegacija carigrajskega patriarhata, katerega zavetnik je ravno apostol Andrej. Vsi skupaj po?ljimo prisr?en pozdrav patriarhu Bartolomeju I. ter molimo zanj in za to Cerkev. Vabim vas, da vsi skupaj zmolimo Zdravamarijo za patriarha Bartolomeja I., vsi skupaj: Zdrava Marija...

Molimo tudi za nad?kofe metropolite razli?nih Cerkva sveta, katerim sem malo prej izro?il palij kot znamenje ob?estva in edinosti. Na?a ljubljena Mati, Sveta Marija, naj nas spremlja in vsem pomaga.

Angel Gospodov, 29. junij 2014 
Vse od anti?nih ?asov obhaja Cerkev v Rimu apostola Petra in Pavla z enim samim praznikom na isti dan, torej 29. junija. Po veri v Jezusa Kristusa sta postala brata in po mu?eni?tvu sta postala eno. Sveti Peter in sveti Pavel, tako razli?na po ?love?ki plati, sta bila osebno izbrana od Gospoda Jezusa in sta odgovorila na klic z darovanjem vsega njunega ?ivljenja. V obema je Gospodova milost naredila velike re?i, ju je preoblikovala. In ?e kako ju je preoblikovala! Simon je Jezusa v dramati?nem trenutku trpljenja zatajil, Savel pa je z vso mo?jo preganjal kristjane. Toda oba sta sprejela Bo?jo ljubezen in sta se pustila preoblikovati njegovi milosti. Tako sta postala Kristusova prijatelja in apostola. Zaradi tega ?e naprej nagovarjata Cerkev in ?e danes ka?eta pot zveli?anja. Tudi nas, ?e bi morda padli v najte?je grehe in v najtemnej?o no?, je Bog sposoben preoblikovati, kakor je preoblikoval Petra in Pavla. Sposoben nam je preoblikovati srce in odpustiti nam vse ter tako preoblikovati na?o temo greha v zarjo lu?i. Bog je tak?en: preoblikuje nas, vedno nam odpu??a, kakor je storil s Petrom, kakor je storil s Pavlom.

Knjiga Apostolskih del nam predstavi ?tevilne poteze njunega pri?evanja. Peter nas naprimer u?i gledati na revne s pogledom vere ter jim dati to, kar je za nas najbolj dragoceno: mo? imena Jezusa Kristusa. S hromim je storil tako, da mu je dal vse, kar je imel od Jezusa.

O Pavlu pa je v knjigi trikrat pripoved o dogodku klica na poti v Damask, ki pomeni obrat njegovega ?ivljenja in je jasno zaznamoval to, kar je bilo prej in kar je potem. Prej je bil Pavel smrtni sovra?nik Cerkve. Potem je vse svoje bivanje dal v slu?bo evangeliju. Tudi za nas je sre?anje z Kristusovo Besedo sposobno popolnoma spremeniti na?e ?ivljenje. Nemogo?e je poslu?ati to Besedo in ostati na mestu, ostati zaprti v lastne navade. Spodbuja nas premagati sebi?nost, ki jo nosimo v srcu, da bi odlo?no hodili za U?iteljem, ki je dal ?ivljenje za svoje prijatelje. On je, ki nas s svojo Besedo spreminja. On je, ki nas preoblikuje. On je, ki nam vse odpu??a, ?e mu odpremo srce in ga prosimo odpu??anja.

Dragi bratje in sestre, ta praznik prebuja v nas veliko veselje, saj nas postavlja pred delovanje Bo?jega usmiljenja v srcih teh dveh mo?. To je delo Bo?jega usmiljenja v teh dveh mo?eh, ki sta bila velika gre?nika. Bog pa ho?e tudi nas, kakor je to storil s Petrom in Pavlom, napolniti s svojo milostjo. Naj nam Devica Marija pomaga sprejeti jo z odprtim srcem, da je ne bomo zaman prejeli. Naj nas podpira v uri preizku?nje, da bomo pri?evali za Jezusa in njegov evangelij. Danes jo ?e posebej prosimo za nad?kofe metropolite, ki so bili imenovani v preteklem letu in so z mano danes dopoldne obhajali evharistijo v baziliki sv. Petra. Prisr?no jih vse pozdravimo, kakor tudi njihove vernike in doma?e in molimo za njih.

Angel Gospodov, 29. junij 2018 
Danes gre Cerkev, romarica v Rimu in po vsem svetu, h koreninam svoje vere in praznuje apostola Petra in Pavla. Njuni posmrtni ostanki, katere hranita baziliki, ki sta jima posve?eni, so zelo dragi Rimljanom in ?tevilnim romarjem, ki z vseh koncev prihajajo, da bi jih po?astili.

?elel bi se zaustaviti ob evangeliju (prim. Mt 16,13-19), ki nam ga bogoslu?je predlaga na ta praznik. V njem je pripoved o dogodku, ki je temeljnega pomena za na?o pot vere. Gre za dialog, v katerem Jezus svojim u?encem zastavi vpra?anje glede svoje identitete. Najprej vpra?a: "Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin ?lovekov?" (v. 13) In nato vpra?a neposredno njih: "Kaj pa vi pravite, kdo sem?" (v. 15) Zdi se, da s tema dvema vpra?anjema ?eli re?i, da je ena stvar slediti splo?no raz?irjenemu mnenju, druga pa sre?ati Njega ter se odpreti njegovi skrivnosti: tam se odkrije resnica. Splo?no mnenje vsebuje odgovor, ki je resni?en, vendar pa je delen; Peter, in z njim Cerkev v?eraj, danes ter vedno odgovarja, po Bo?ji milosti, to, kar je resnica: "Ti si Kristus, Sin ?ivega Boga" (v. 16).

Preko stoletij je svet Jezusa opisoval na razli?ne na?ine: je velik prerok pravi?nosti in ljubezni; je moder u?itelj ?ivljenja; je revolucionar; je sanja? Bo?jih sanj in tako dalje. Mnoge lepe stvari. V zme?njavi teh ter drugih domnev ?e danes izstopa preprosta in jasna izpoved Simona, imenovanega Peter, poni?nega mo?a, polnega vere: "Ti si Kristus, Sin ?ivega Boga" (v. 16). Jezus je Sin Boga: zato je ve?no ?iv On, tako kot je ve?no ?iv njegov O?e. To je novost, ki jo milost pri?ge v srcu tistega, ki se odpre Jezusovi skrivnosti: gotovost, ki ni matemati?na, ampak ?e mo?nej?a, notranja, da smo sre?ali izvir ?ivljenja, ?ivljenje sámo, ki je postalo meso, vidno in otipljivo med nami. To je kristjanova izku?nja in ni njegova zasluga, ampak prihaja od Boga, je Bo?ja milost. O?e, Sin in Sveti Duh. Vse to v kali vsebuje Petrov odgovor: "Ti si Kristus, Sin ?ivega Boga."    

Jezusov odgovor je poln lu?i: "Ti si Peter; Skala, in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala" (v. 18). Jezus prvi? izgovori besedo "Cerkev": in to stori tako, da izrazi vso svojo ljubezen do nje – opredeli jo kot "moja Cerkev". Gre za novo skupnost Zaveze, ki ne temelji ve? na potomstvu in postavi, ampak na veri Vanj, v Jezusa, v Obli?je Boga. Na veri, ki jo je bla?eni Pavel VI., ko je bil ?e milanski nad?kof, izrazil s to ?udovito molitvijo: 
»O Kristus, na? edini posrednik, potrebujemo Te: 
da bi ?iveli v ob?estvu z Bogom O?etom; 
da bi postali s teboj, ki si edini Sin in na? Gospod, 
njegovi posinovljeni otroci; 
da bi bili prerojeni v Svetem Duhu«. (Pastoralno pismo, 1955)

Na pripro?njo Device Marije, kraljice apostolov, naj Gospod dá Cerkvi, v Rimu ter po vsem svetu, da bo vedno zvesta evangeliju, ?igar slu?bi sta sv. Peter in Pavel posvetila svoje ?ivljenje.

Angel Gospodov, ponedeljek, 29. junij 2020 
Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes praznujemo zavetnika Rima, sveta apostola Petra in Pavla. Poseben dar je, da se dobimo in molimo tukaj, blizu kraja, kjer je Peter umrl kot mu?enec in je pokopan.

Danes pa dana?nje bogoslu?je spominja na dogodek, ki je povsem druga?en. Pripoveduje namre?, da je bil ve? let prej Peter re?en pred smrtjo. Prijeli so ga in nahajal se je v je?i in Cerkev, ki je bala za njegovo ?ivljenje, je neprestano zanj molila. Tedaj se je spustil angel in ga re?il iz je?e (prim. Apd 12,1-11). Pa tudi leta za tem, ko je bil Peter jetnik v Rimu, je Cerkev prav gotovo molila. Ob tej prilo?nosti pa njegovo ?ivljenje ni bilo obvarovano. Kako to, da je najprej bil osvobojen iz preizku?nje, potem pa ne?

V Petrovem ?ivljenju je namre? prehojena pot, ki lahko osvetli pot na?ega ?ivljenja. Gospod mu je dal veliko milosti in ga je re?il pred zlom. Tudi z nami dela tako. Ali bolje, mi pogosto gremo k Njemu v trenutkih potreb in prosimo za pomo?. Toda Bog vidi veliko dlje in nas vabi, da gremo onkraj in ne i??emo samo njegovih darov, temve? i??emo Njega, ki je Gospod vseh darov, da mu ne izro?amo samo problemov, ampak mu izro?imo ?ivljenje. Tako nam kon?no lahko da ?e ve?jo milost, to, da podarimo ?ivljenje. Da, podariti ?ivljenje, najpomembnej?e v ?ivljenju je torej narediti iz ?ivljenja dar. To pa velja za vse: za star?e do otrok, za otroke do starih star?ev in tukaj mi pridejo na misel ostareli, ki so jih dru?ine zapustile, kakor – si dovolim re?i – bi bili ?kartirana roba. In drama dana?njih dni je ravno ta osamljenost ostarelih. ?ivljenje otrok in vnukov ni ve? dar za ostarele. Postati dar za tistega, ki je poro?en in za tistega, ki je posve?en. Velja povsod: doma, na delu in do vsakega, ki je ob nas. Bog ?eli, da rastemo v daru. Samo tako postajamo odrasli. Mi odra??amo, ?e se podarjamo drugim. Poglejmo sv. Petra. Ni postal junak zaradi tega, ker je bil re?en iz je?e, ampak ker je dal ?ivljenje tukaj. Njegov dar je spremenil kraj usmrtitev v kraj upanja, na katerem se nahajamo.

Poglejte, kaj je za prositi Boga. Ne samo milost trenutka, temve? milost ?ivljenja. Dana?nji evangelij nam predstavi dialog, ki je Petru spremenil ?ivljenje. Sli?al je Jezusa, da je vpra?al: »Kdo sem jaz zate?« In je odgovoril: »Ti si Kristus, Sin ?ivega Boga.« In Jezus: »Blagor ti, Simon, Jonov sin« (prim. Mt 16,16-17). Jezus mu re?e, da je bla?en, ali dobesedno sre?en. Sre?en si, ker si to izrekel. Opazimo, da je Jezus rekel: »Blagor ti« Petru, ker mu je ta rekel: »Ti si ?ivi Bog.« Katera je torej skrivnost bla?enega ?ivljenja, katera je skrivnost sre?nega ?ivljenja? Prepoznati Jezusa, torej Jezusa kot ?ivega Boga in ne kot neki kip. Zato ni tako pomembno vedeti, da je Jezus velikan zgodovine, ni toliko pomembno, da cenimo to, kar je rekel ali po?el. Velja namre? to, katero mesto mu dam v svojem ?ivljenju, katero mesto dam Jezusu v svojem srcu. In ob takem trenutku je Simon sli?al Jezusa re?i: »Ti si Peter, Skala, in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev« (v. 18). Ni pa bil imenovan »skala« zato, ker je bil trden in zanesljiv ?lovek. Ne, naredil bo veliko napak, in med drugim ni bil tako zanesljiv, naredil je veliko napak, saj je pri?el celo do tega, da je zatajil U?itelja. Je pa izbral, da bo gradil ?ivljenje na Jezusu, Skali in ne kot pravi besedilo na »mesu in krvi«, torej na samem sebi, na svojih sposobnostih, ampak na Jezusu (prim. v. 17), ki je Skala. Jezus je skala, na kateri je Simon postal skala. Enako lahko re?emo tudi za apostola Pavla, ki se je popolnoma podaril za evangelij, in je vse drugo imel za smeti, da bi si pridobil Kristusa.

Danes pred apostoloma se lahko vpra?amo: »In jaz, kako sem si zasnoval ?ivljenje? Mislim samo na trenutne potrebe ali pa mislim, da je moja resni?na potreba Jezus, ki bo iz mene napravil dar? Na ?em gradim ?ivljenje, na svojih sposobnostih ali na ?ivem Bogu?«

Marija, ki se je vsa izro?ila Bogu, naj nam pomaga postaviti ga za osnovo vsakega dne. Ona naj torej posreduje za nas, da bomo lahko z Bo?jo pomo?jo, iz svojega ?ivljenja naredili dar.

Angel Gospodov, sobota, 29. junij 2024 
Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes na slovesni praznik svetih apostolov Petra in Pavla re?e v evangeliju Jezus Simonu in kot ga je On imenoval, Petru: 'Dal ti bom klju?e nebe?kega kraljestva' (Mt 16,19). Zaradi tega vidimo sv. Petra pogosto upodobljenega z dvema velikima klju?ema v roki, kakor na tem kipu, ki se nahaja na tem trgu. Ta klju?a predstavljata slu?bo oblasti, ki mu jo je Jezus izro?il, za slu?enje vsej Cerkvi, ker je oblast slu?enje in ?e oblast ni slu?enje, je diktatura.

Bodimo pa pozorni, da bomo prav razumeli smisel tega. Petrovi klju?i so dejansko klju?i Kraljestva, ki ga pa Jezus ne opi?e kot trezor ali blindirano sobo ampak z drugimi podobami: majhno seme, dragoceni biser, skrit zaklad, prgi??e kvasa (prim. Mt 1-33), torej kot nekaj dragocenega in bogatega, to ja, vendar pa isto?asno kot nekaj majhnega in kot nekaj, kar ne vzbuja pozornost. Da bi ga dosegli, ni potrebno spro?iti varnostne mehanizme in varnostne klju?avnice, temve? gojiti kreposti kot so potrpe?ljivost, pozornost, vztrajnost, poni?nost, slu?enje.

Poslanstvo torej, ki ga je Jezus zaupal Petru, ni v tem, da bi z zapahi zaprl vrata hi?e in dovolil vstop samo nekaterim izbranim gostom, ampak pomagati najti vsem pot do vstopa v  zvestobi Jezusovemu evangeliju. Vsi, vsi, vsi, lahko vstopijo.

In Peter bo tako delal vse svoje ?ivljenje, zvesto, vse do mu?eni?tva, potem ko je prvi? izkusil, ne brez te?av in z mnogimi padci, veselje in svobodo, ki izhajata iz sre?anja z Gospodom. Najprej se je moral spreobrniti, da je odprl vrata Jezusu in razumeti, da je oblast slu?enje in to zanj ni bilo lahko. Pomislimo: tik po tem, ko je rekel Jezusu: »Ti si Kristus«, ga je moral U?itelj grajati, ker ni hotel sprejeti prerokbe o njegovem trpljenju in smrti na kri?u (prim. Mt 16,21-23).

Peter ni prejel klju?ev Kraljestva, ker je bil popoln, saj je bil gre?nik, ampak ker je bil poni?en in po?ten in ker mu je O?e podaril iskreno vero (prim. Mt 16,17). Zato je, ko se je zaupal Bo?jemu usmiljenju, mogel podpreti in okrepiti svoje brate, kakor je bil napro?en (prim. Lk 22,32).

Danes se lahko vpra?amo: gojim ?eljo, da bi z Bo?jo milostjo vstopil v njegovo kraljestvo in bil z njegovo pomo?jo gostoljuben varuh tudi za druge? In da bi to storil, ali se pustim »izbrusiti«, omeh?ati, oblikovati Jezusu in njegovemu Duhu, ki ?ivi v nas, v vsakem od nas?

Naj nam Marija, Kraljica apostolov, ter sveta Peter in Pavel omogo?ijo s svojo molitvijo, da bomo drug drugemu vodnik in opora v sre?anju s Kristusom.