杏MAP导航

Apd 2,1-11

Ko je pri?el binko?tni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju. Nenadoma je nastal z neba ?um, kot bi se bli?al silovit vihar, in napolnil vso hi?o, kjer so se zadr?evali. Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden. Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in za?eli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati.

V Jeruzalemu so tedaj prebivali Judje, pobo?ni mo?je iz vseh narodov pod nebom. Ko je zaradi tega nastal hrup, se je zbrala mno?ica ljudi, ki so bili vsi iz sebe, ker jih je vsakdo sli?al govoriti v svojem jeziku. Strmeli so, se ?udili in govorili: 'Glejte, ali niso vsi ti, ki govorijo, Galilejci? Kako, da jih sli?imo vsak v svojem materinem jeziku? Parti, Medijci in Elámci in tisti, ki prebivamo v Mezopotamiji, Judeji in Kapadokiji, v Pontu in Aziji, v Frigiji in Pamfiliji, v Egiptu in v libijskih krajih blizu Cirene, in mi iz Rima, ki se zdaj mudimo tukaj, Judje in spreobrnjenci, Kre?áni in Arabci – vsi jih sli?imo, kako v na?ih jezikih oznanjajo velika Bo?ja dela!

Rim 8,8-17

Tisti, ki ?ivijo po mesu, ne morejo biti v?e? Bogu. Vi pa niste v mesu, ampak v Duhu, ?e le prebiva v vas Bo?ji Duh. In ?e kdo nima Kristusovega Duha, ni njegov. ?e pa je v vas Kristus, je telo sicer mrtvo zaradi greha, duh pa je ?ivljenje zaradi pravi?nosti. In ?e prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, bo on, ki je obudil Kristusa od mrtvih, po svojem Duhu, ki prebiva v vas, priklical v ?ivljenje tudi va?a umrljiva telesa.

Potemtakem, bratje, nismo dol?niki mesu, da bi ?iveli po mesu. ?e namre? ?ivite po mesu, boste umrli, ?e pa z Duhom morite dela telesa, boste ?iveli. Kajti vsi, ki se dajo voditi Bo?jemu Duhu, so Bo?ji sinovi. Saj niste prejeli duha su?enjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kli?emo: »Aba, O?e!« Sam Duh pri?uje na?emu duhu, da smo Bo?ji otroci. In ?e smo otroci, smo tudi dedi?i: dedi?i pri Bogu, sodedi?i pa s Kristusom, ?e le trpimo z njim, da bomo z njim tudi poveli?ani.

Jn 14,15-16.23-26

»?e me ljubite, se boste dr?ali mojih zapovedi; jaz pa bom prosil O?eta in dal vam bo drugega Tola?nika, da bo ostal pri vas vekomaj.« Jezus je odgovoril (Judu, ne I?karijotu) in mu rekel: »?e me kdo ljubi, se bo dr?al moje besede in moj O?e ga bo ljubil; pri?la bova k njemu in prebivala pri njem. Kdor me ne ljubi, se ne dr?i mojih besed. In beseda, ki jo sli?ite, ni moja, ampak od O?eta, ki me je poslal. To sem vam povedal, ko sem bil pri vas. Tola?nik pa, Sveti Duh, ki ga bo O?e poslal v mojem imenu, on vas bo u?il vsega in vas spomnil vsega, kar sem vam povedal.

Razlaga cerkvenih o?etov Apd 2

V drugem poglavju iz Apostolskih del je pet delov: spust Svetega Duha (Apd 2,1-4); seznam vseh navzo?ih narodov in ?udenje mno?ice (Apd 2,5-13); Petrov govor (Apd 2,14-36); odziv poslu?alcev (Apd 2,37-41) ter strnjen opis prenovljenih in odre?enih ljudi (Apd 2,42-47). V Lukovi teolo?ki predstavitvi vidimo najprej ponovno vzpostavitev Dvanajsterih apostolov, zatem novi Izrael (Apd 1,15-26) in nazadnje izro?itev nove sinajske postave na binko?ti. Peter se v svojem govoru obrne na stari Izrael, sestavljen iz ljudstev, ki so pri?la v Jeruzalem, torej se novi Izrael v mo?i Svetega Duha obrne na stari Izrael. Cerkveni o?etje zaznavajo pri Luku teologijo, ki namiguje na novi Sinaj, ko poudarjajo pomen petdesetih dni, nekateri opozarjajo na besedo 'za?etek evangelija', kar bi pomenilo za?etek novega ljudstva. Sv. Janez Krizostom, sv. Ciril Jeruzalemski in Arator pa pove?ejo krst kristjanov s krstom v Svetem Duhu. Bedi ?astitljivemu in Cirilu Jeruzalemskemu je iz dejstva Lukovega omenjanja daru jezikov jasno, da nakazuje na propad Babilona, ter na to, da prisotnost tega daru ka?e na univerzalnost (vesoljnost) Cerkve. K temu pritrjujejo ?e sv. Avgu?tin, sv. Leon Veliki ter sv. Kasiodor. »Societas Spiritus«, dru?ba Duha. Tako je sv. Avgu?tin poimenoval Cerkev v eni od svojih pridig (71, 19, 32: PL 38, 462). ?e pred njim pa je sv. Irenej oblikoval resnico: »Kjer je Cerkev, tam je Bo?ji Duh in kjer je Bo?ji Duh, tam je Cerkev in vsake vrste milosti in Duh je resnica. Oddaljiti se od Cerkve pomeni, zavrniti Duha in se s tem izklju?iti iz ?ivljenja« (Adv. Haer. III, 24, 1).

Razlaga sv. Avgu?tina odlomka Jn 14,15-16.23-26

Kdor ljubi, je znamenje, da ima Svetega Duha, in kolikor bolj bo ljubil, toliko bolj ga bo imel, da bo lahko vedno bolj ljubil. Kristus je apostolom obljubil Duha Paraklita (Tola?nika), vendar je pomembno, s katerimi besedami jim ga je obljubil: »?e me ljubite, se boste dr?ali mojih zapovedi« in dodal: »jaz pa bom prosil O?eta in dal vam bo drugega Tola?nika, da bo ostal pri vas vekomaj: Duha resnice.« Brez dvoma gre tu za Svetega Duha, eno izmed oseb Svete Trojice, ki ga katoli?ka Cerkev prepozna kot enega bistva in ve?nega z O?etom in Sinom.

»?e me kdo ljubi, se bo dr?al moje besede in moj O?e ga bo ljubil; pri?la bova k njemu in prebivala pri njem. Kdor me ne ljubi, se ne dr?i mojih besed.« Poglejte, tukaj je pojasnjen razlog, zakaj se Jezus razodeva svojim in ne drugim, ki jih imenuje 'svet'. Razlog je torej, da ga eni ljubijo, drugi pa ne. Bog Trojica, O?e in Sin in Sveti Duh, prihajajo k nam, kadar mi gremo k njim. Prihajajo nam na pomo?, da lahko gremo k njim in izpolnimo njihovo voljo. Prihajajo k nam in nas razsvetlijo, da gremo k njim in jih zremo. Prihajajo k nam in nas napolnijo, da gremo k njim in jih sprejmemo.

Misli Benedikta XVI.

Pri dana?njem slovesnem obhajanju Binko?ti smo povabljeni izpovedati na?o vero v navzo?nost in delovanje Svetega Duha ter klicati njegovo izlitje na nas, na Cerkev in na ves svet. Zato ?e posebej z vso zavzetostjo vzklikajmo skupaj z Cerkvijo: Veni, Sancte Spiritus, Pridi Sveti Duh. Ta tako preprost in neposreden vzklik, a hkrati tako izjemno globok, je najprej prevrel iz Kristusovega srca. Sveti Duh je namre? dar, za katerega je Jezus prosil in nenehno prosi O?eta za svoje prijatelje, torej prvi in osnovni dar, ki ga je za nas pridobil s svojim vstajenjem in vnebohodom.

O tej Jezusovi molitvi pripoveduje dana?nji evangeljski odlomek, ki je postavljen v dogajanje znotraj zadnje ve?erje. Gospod Jezus je rekel svojim u?encem: '?e me ljubite, se boste dr?ali mojih zapovedi; jaz pa bom prosil O?eta in dal vam bo drugega Paraklita (Tola?nika, Pomo?nika, Zagovornika, Posrednika, Prijatelja) da bo ostal pri vas vekomaj'. V tem se je razkrilo Jezusovo sinovsko in bratsko srce, ki je v nenehni molitvi. Ta molitev dose?e svoj vi?ek in dopolnitev na kri?u, kjer Kristusov vzklik postane eno s popolno podaritvijo samega sebe. S tem njegova molitev postane, ?e tako re?emo, pe?at njegove podaritve iz popolne ljubezni do O?eta in ?love?tva. Klicanje in podaritev Svetega Duha se tako sre?ata, se zdru?ita in postaneta ena sama resni?nost. 'Prosil bom O?eta in dal vam bo drugega Paraklita, da bo ostal pri vas vekomaj'. V resnici Jezusova molitev, tako ta pri zadnji ve?erji, kakor ona na kri?u, ostane za vedno tudi v nebesih, kjer Kristus sedi na O?etovi desnici. Jezus namre? ?ivi za vedno svojo duhovni?ko pripro?njo za Bo?je ljudstvo ter za ?love?tvo in torej moli tudi za vse nas ter prosi O?eta za dar Svetega Duha.

Ob praznovanju dana?njega slovesnega praznika binko?ti v bogoslu?ju ponovno podo?ivimo rojstvo Cerkve, o katerem pripoveduje sv. Luka v knjigi Apostolskih del (Apd 2,1-13). Petdeset dni po veliki no?i se je namre? Sveti Duh spustil na skupnost u?encev, ki so enodu?no vztrajali v molitvi z Jezusovo materjo Marijo in z dvanajsterimi apostoli (Apd 1,14; 2,1). Lahko re?emo, da je s prihodom Svetega Duha pravzaprav slovesni za?etek Cerkve. V tem nenavadnem dogodku najdemo bistvene in opredeljujo?e zna?ilnosti Cerkve. Cerkev je ena, kot skupnost na Binko?ti, ki je bila 'enodu?no' zbrana v molitvi, bila je namre? 'kakor eno srce in ena du?a' (Apd 4, 32). Cerkev je sveta, ne zaradi svojih ?lanov, temve? ker jo po?ivlja Sveti Duh, ki stalno usmerja pogled na Kristusa, da se tako upodablja po Njem in po njegovi ljubezni. Cerkev je katoli?ka, saj je evangelij namenjen vsem ljudstvom in zato je Sveti Duh storil, da je ?e na za?etku govorila vse jezike. Cerkev je apostolska, saj zgrajena na temelju apostolov zvesto varuje njihov nauk skozi nepretrgano verigo ?kofovskega nasledstva. Cerkev je pa tudi misijonarska, saj je od binko?tnega dne naprej Sveti Duh, ne preneha priganjati na poti sveta vse do skrajnih meja zemlje in vse do poslednjih ?asov.

Misli pape?a Fran?i?ka

Homilija med ma?o za cerkvena gibanja, 19. maja 2013 
Dana?nje bogoslu?je je ena sama molitev, ki jo Cerkev skupaj z Jezusom dviga k O?etu, da bi obnovil izlitje Svetega Duha. Vsak od nas, vsaka skupina, vsako gibanje, ki je v soglasju s Cerkvijo, se obra?a na O?eta in prosi ta dar. Cerkev tudi danes, kakor ob svojem rojstvu, skupaj z Marijo kli?e: »Veni Sancte Spiritus! – Pridi Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in v?gi v njih ogenj svoje ljubezni«.

Novosti se vedno malo bojimo, saj se po?utimo bolj varne, ?e imamo vse pod kontrolo, ?e smo mi, ki ustvarjamo... Podobno je tudi z Bogom. Pogosto hodimo za njim, ga sprejmemo, a le do neke mere... Novost, ki jo Bog prina?a v na?e ?ivljenje, je to, kar nas resni?no uresni?uje, to kar nam daje resni?no veselje, vedrino, saj nas Bog ljubi in nam ho?e samo dobro. Vpra?ajmo se, smo odprti Bo?jim presene?enjem? Ali pa se zaradi strahu zapremo novosti Svetega Duha? Imamo pogum, iti po novih poteh, ki nam jih Bo?ja novost ponuja ali pa se jih branimo in se zapiramo v zakrnele strukture, ki so izgubile sposobnost sprejemanja?

Druga misel: na prvi pogled se zdi, da Sveti Duh v Cerkvi ustvarja nered, saj prina?a razli?nost karizem, darov. Vendar pa je pod njegovim delovanjem vse to veliko bogastvo, saj je Sveti Duh, Duh edinosti, kar nikakor ne pomeni uniformiranosti, ampak vse vodi k skladnosti (harmoniji).« U?inek delovanja Svetega Duha pa se pozna, seveda pod pogojem, ?e se mu pustimo voditi, saj v primeru, ko ho?emo isti u?inek sami, hitro zapademo ali v spore in razdeljenost ali pa v uniformiranost. ?e pa se pustimo voditi Svetemu Duhu, bogastvo karizem, raznolikost in razli?nost nikoli ne vodijo v spor, saj nas On spodbuja ?iveti razli?nost v ob?estvu s Cerkvijo. Hoditi skupaj v Cerkvi pod vodstvom pastirjev, je znamenje Svetega Duha. Cerkvenost je temeljna zna?ilnost vsakega kristjana, skupnosti, gibanja. Sem odprt za skladnost Svetega Duha in tako prera??am vsak ekskluziven? Se Mu pustim voditi tako, da ?ivim v Cerkvi in s Cerkvijo?

?e zadnja to?ka. Anti?ni teologi so rekli: du?a je neke vrste jadrnica, Sveti Duh je veter, ki piha v jadro, da pluje. Sunki, mo? vetra pa so darovi Svetega Duha. Brez njegove spodbude, brez njegove milosti, ne moremo iti naprej... Sveti Duh je namre? du?a poslanstva... daje nam pogum, da gremo na poti sveta, da tja prina?amo evangelij. Sveti Duh nam odpira obzorja in nas vodi na bivanjska obrobja zato, da bi oznanjali ?ivljenje po Jezusu Kristusu. Vpra?ajmo se ali imamo te?njo zapirati se vase, v skupino ali pa pustimo, da nas Sveti Duh odpre za poslanstvo.

Raduj se, Kraljica nebe?ka, nedelja, 15. maj 2016 
Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes obhajamo velik praznik binko?ti, ki je vi?ek in izpolnitev velikono?nega ?asa, petdeset dni po Kristusovem vstajenju. Bogoslu?je nas vabi, da odpremo svoj razum in svoje srce daru Svetega Duha, ki ga je Jezus ve?krat obljubil svojim u?encem. To je prvi in osnovni dar, ki ga nam je On dosegel svojim vstajenjem. Ta dar je Jezus sam izprosil od O?eta, kakor to potrjuje dana?nji evangelij, ki se dogaja med zadnjo ve?erjo. Jezus pravi svojim u?encem: '?e me ljubite, se boste dr?ali mojih zapovedi; jaz pa bom prosil O?eta in dal vam bo drugega Paraklita, da bo ostal pri vas vekomaj' (Jn 14,15-16.

Te besede nas predvsem spominjajo, da se ljubezen do neke osebe in tudi do Gospoda, ne poka?e z besedami ampak z dejanji. Tudi 'dr?ati se zapovedi' je potrebno razumeti v bivanjskem pomenu, torej na na?in, da je v to vklju?eno vse ?ivljenje. Saj biti kristjani, ne pomeni predvsem pripadati neki kulturi ali nekemu nauku, temve? predvsem vezati svoje ?ivljenje v vsakem njegovem vidiku na Jezusa in po Njem na O?eta. Za ta namen pa Jezus obljubi izlitje Svetega Duha na svoje u?ence. Ravno po zaslugi Svetega Duha, Ljubezni, ki povezuje O?eta in Sina ter iz njiju izhaja, lahko ?ivimo isto Jezusovo ?ivljenje. Duh nas namre? u?i vsako stvar, oziroma edino potrebno stvar, torej ljubiti kot ljubi Bog.

Ko Jezus obljublja Svetega Duha, ga imenuje 'drugega Paraklita' (v. 16), kar pomeni Tola?nika, Zagovornika, Pripro?njika, torej tistega, ki nam pomaga, nas brani, je ob nas na poti ?ivljenja ter med bojem za dobro in proti zlemu. Jezus pravi 'drugi Paraklit', kajti prvi je On sam, ki je postal meso, da bi nase vzel na?o ?love?ko pogojenost in jo osvobodil su?enjstva greha.

Nadaljnje opravilo Svetega Duha je pou?evanje in spominjanje. To je rekel Jezus sam: »Tola?nik pa, Sveti Duh, ki ga bo O?e poslal v mojem imenu, on vas bo u?il vsega in vas spomnil vsega, kar sem vam povedal« (v. 26). Sveti Duh ne prina?a druga?nega nauka, temve? o?ivlja in udejanja Jezusov nauk, da se skozi ?as ne bi izginil ali oslabel. Sveti Duh namre? vcepi ta nauk v na?e srce, pomaga nam ga ponotranjiti, da postane del nas, meso na?ega mesa. Isto?asno pa pripravlja na?e srce, da bo res sposobno sprejeti Gospodove besede in njegove zglede. Vsaki?, ko je Jezusova beseda z veseljem sprejeta v na?e srce, je to delo Svetega Duha.

Skupaj sedaj molimo Raduj se Kraljica nebe?ka, letos zadnjikrat, in prosimo za materinsko pripro?njo Devico Marijo. Naj nam izprosi milost, da bomo mo?no po?ivljeni s Svetim Duhom pri?evali za Kristusa z evangeljsko odkritosr?nostjo in se vedno bolj odprli za polnost njegove ljubezni.

Homilija med sveto ma?o na binko?tno nedeljo, 15. maja 2016 
»Ne bom vas zapustil sirot« (Jn 14,18). Jezusovo poslanstvo, ki je pri?lo do vrhunca v daru Svetega Duha, je imelo ta bistven namen: ponovno navezati na? odnos z O?etom, ki je bil z grehom uni?en; odvzeti nam stanje sirot in nam povrniti stanje sinov.

Apostol Pavel je kristjanom v Rimu pisal: »Kajti vsi, ki se dajo voditi Bo?jemu Duhu, so Bo?ji sinovi. Saj niste prejeli duha su?enjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kli?emo: 'Aba, O?e'« (Rim 8,14-15). Tu vidimo ponovno navezan odnos: Bo?je o?etovstvo je v nas obnovljeno zahvaljujo? Kristusovemu odre?enjskemu delu in daru Svetega Duha. Duha nam da O?e in Duh nas vodi k O?etu. Celotno delo zveli?anja je delo obnovitve, v kateri nas Bo?je o?etovstvo preko darov Sina in Duha osvobaja osirotelosti, v katero smo padli.

Tudi v na?em ?asu naletimo na razna znamenja tega na?ega stanja sirot: tista notranja osamljenost, ki jo ?utimo tudi sredi mno?ice in ki v?asih lahko postane eksistencialna ?alost; tista domnevna neodvisnost od Boga, ki jo spremlja neka dolo?ena nostalgija po njegovi bli?ini; tista raz?irjena duhovna nepismenost, zaradi katere smo nezmo?ni moliti; tista te?ava, da bi ve?no ?ivljenje ob?utili kot resni?no, kot polnost ob?estva, ki kali tukaj in se razcveti onstran smrti; tisti napor, da bi drugega prepoznali kot brata, ker je sin istega O?eta; in druga podobna znamenja.

Vsemu temu se zoperstavlja stanje sinov, ki je na?a prvotna poklicanost, je tisto, zaradi ?esar smo ustvarjeni, na? najgloblji 'DNK', ki pa je bil uni?en, in da bi bil ponovno vzpostavljen, je bila potrebna ?rtev Edinorojenega Sina. Iz neizmernega daru ljubezni, ki je Jezusova smrt na kri?u, je kot ogromen slap milosti za celotno ?love?tvo privrel izliv Svetega Duha. Kdor se v to skrivnost obnovitve potopi z vero, se ponovno rodi za polnost sinovskega ?ivljenja.

Ne bom vas zapustil sirot. Te Jezusove besede nas danes, na praznik binko?ti, spomnijo tudi na materinsko prisotnost Marije v dvorani zadnje ve?erje. Jezusova Mati je sredi skupnosti u?encev, zbranih pri molitvi: je ?iv spomin Sina in ?iva pro?nja k Svetemu Duhu. Je Mati Cerkve. Njeni pripro?nji na poseben na?in izro?imo vse kristjane, dru?ine in skupnosti, ki v tem trenutku najbolj potrebujejo mo? Duha Paraklita, Zagovornika in Tola?nika, Duha resnice, svobode in miru.

Duh, kot ?e zatrjuje sveti Pavel, omogo?i, da pripadamo Kristusu: »In ?e kdo nima Kristusovega Duha, ni njegov« (Rim 8,9). Ko krepimo na? odnos pripadnosti Gospodu Jezusu, nam da Duh vstopiti v novo dinamiko bratstva. Preko vesoljnega Brata, ki je Jezus, lahko v odnose z drugimi vstopamo na nov na?in, ne ve? kot sirote, ampak kot sinovi istega, dobrega in usmiljenega O?eta: In to spremeni vse! Lahko se gledamo kot bratje, na?e razlike ne morejo drugega kot da mno?ijo veselje in ?udenje, ker pripadamo temu edinstvenemu o?etovstvu in bratstvu.

Homilija med sveto ma?o na binko?tno nedeljo, 9. junija 2019 
Binko?ti so za apostole pri?le po petdesetih dneh negotovosti. Po eni strani je bil Jezus Vstali. Polni veselja so ga videli in poslu?ali in celo jedli so z Njim. Po drugi strani pa ?e niso prerasli dvomov in strahov. Bili so pri zaprtih vratih (prim. 20,19.26), z majhnimi obeti, nesposobni oznanjati ?ive?ega. Potem je pri?el Sveti Duh in zaskrbljenost je izginila, saj sedaj se apostoli ne bojijo niti tistih, ki jih zapirajo. Prej so bili zaskrbljeni, kako si re?iti ?ivljenje, sedaj se ne bojijo ve? umreti. Prej so bili zaprti v dvorani zadnje ve?erje, sedaj oznanjajo vsem ljudem. Vse do Jezusovega vnebohoda so pri?akovali Bo?je kraljestvo le zase (prim. Apd 1,6), sedaj pa so nepotrpe?ljivi, da bi dosegli vse neznane meje. Prej skoraj nikoli niso govorili v javnosti in ?e so, so povzro?ili gorje, kakor Peter, ko je zanikal Jezusa, sedaj s parezijo (odkrito) govorijo vsem. Pripetljaj  u?encev, ki se je zdel, da je prispel do zadnje postaje, se je vendarle obnovil z mladostjo Svetega Duha. Ti mladeni?i vdani v negotovost in misle?, da so koncu poti, so bili spremenjeni z veseljem, ki jih je prenovil. Sveti Duh je to storil. Duh ni, kakor bi se moglo zdeti, nekaj abstraktnega, ampak je zelo konkretna Oseba, ki je zelo blizu in ki spremeni ?ivljenje. Kako to stori? Poglejmo apostole. Duh jim ni napravil stvari la?jih, ni storil izrednih ?ude?ev, ni jim odvzel problemov in nasprotnikov, je pa Duh prinesel v ?ivljenja apostolov skladnost, ki je manjkala, torej svojo, saj On je skladnost.

Skladnost v notranjosti ?loveka. Notri, v srcu, so u?enci potrebovali spremembo. Njihova zgodovina nam pove, da celo videnje Vstalega ne zadostuje, ?e se Ga ne sprejme v srce. Ne zadostuje vedeti, da je Vstali ?iv, ?e se ne ?ivi kot vstali. Duh je, ki daje ?iveti in ponovno o?iveti Jezusa v nas, ki nas obudi od znotraj. Zaradi tega Jezus, ko sre?a svoje, ponavlja: »Mir vam bodi« (Jn 20,19.21) in da Duha. Mir ni v tem, da razre?imo probleme od zunaj, saj Bog ne odvzame svojim stisk in preganjanj, ampak v prejetju Svetega Duha. V tem je mir, tisti mir, dan apostolom, tisti mir, ki ne osvobaja od problemov, ampak v problemih, je ponujen vsakemu od nas. To je mir, ki naredi srce podobno globokemu morju, ki je vedno mirno, tudi ?e so na povr?ni razburkani valovi. To je tako globoka skladnost, ki lahko celo preganjanje spremeni v blagre. Kolikokrat pa nasprotno ostanemo na povr?ju. Namesto, da bi iskali Duha, sku?amo ostati na povr?ju v upanju, da bo vse dobro, ?e bo minilo to gorje, ?e ne bom ve? videl te osebe, ?e se bo izbolj?ala situacija. Ampak to pomeni ostati na povr?ju. Ko bo minila ena te?ava, bo pri?la druga in nemir se bo vrnil. Ne bomo bolj vedri, ?e se bomo oddaljili od tistega, ki ne misli kot mi in ne bomo, ?e bomo razre?ili trenutne nev?e?nosti, v miru. Obrat je Jezusov mir, je skladnost Duha.

Danes v naglici, ki nam jo na? ?as vsiljuje, se zdi, da je skladnost odrinjena, saj ko nas vle?e na tiso? strani, tvegamo, da se razpo?imo, preganjani z nenehno ?iv?nostjo, slabo odreagiramo na vsako stvar. Pri tem se i??e hitro re?itev, tableto za tableto, da se gre naprej, dra?ljaj za dra?ljajem, da se po?utimo ?ive. Potrebujemo pa predvsem Duha. On je, ki vzpostavi red v neredu. On je mir v nemiru, zaupanje v obupanosti, veselje v ?alosti, mladost v starosti, pogum med preizku?njo. On je, ki med nevihtnimi tokovi ?ivljenja, utrjuje sidro upanja. Duh je, ki nam, kot pravi sv. Pavel, prepre?uje, da bi zapadli v strah, saj nam da ?utiti, da smo ljubljeni otroci (prim. Rim 8,15). On je Tola?nik, ki nam posreduje Bo?jo ne?nost. Brez Duha je kr??ansko ?ivljenje razcefrano, brez ljubezni, ki vse povezuje. Brez Duha ostane Jezus osebnost iz preteklosti, z Duhom pa je danes ?ive?a oseba. Brez Duha je Sveto pismo mrtva ?rka, z Duhom pa je Beseda ?ivljenja. Kr??anstvo brez Duha je moralizem brez ?ivljenja, z Duhom pa je ?ivljenje.

Sveti Duh pa ne prina?a skladnosti samo v notranjost, ampak tudi zunaj, med ljudmi. Napravlja nas Cerkev, ko sestavlja razli?ne dele v eno samo skladno stavbo. To dobro razlo?i sv. Pavel, saj ko govori, pogosto ponavlja besedo »razli?ni«: razli?ni darovi,  razli?ne dejavnosti, razli?ne slu?be (prim. 1Kor 12,4-6). Razli?ni smo tako po raznovrstnosti dobrih lastnostih kot po darovih. Duh jih deli z domi?ljijo, ne da bi jih splo??il, ne da bi jih standardiziral. In izhajajo? iz teh raznovrstnosti ustvarja edinost. Tako dela vse od stvarjenja, saj je specialist v preoblikovanju kaosa v kozmos, v vzpostavljanju skladnosti. Specialist je v ustvarjanju razli?nosti, vsakemu svojo, druga?no. On je stvaritelj te razli?nosti, isto?asno pa je On tisti, ki vzpostavlja skladnost in daje enost razli?nosti. Samo on lahko naredi te dve stvari.

Danes so v svetu postala nesoglasja prave in resni?ne delitve: je kdo, ki ima preve? in je kdo, ki nima ni?; je kdo, ki sku?a ?iveti sto let in kdo, ki se ne more roditi. V ra?unalni?ki dobi smo si narazen: ve? je »dru?benosti«, a manj »dru?abnosti«. Potrebujemo Duha edinosti, ki nas obnavlja kot Cerkev, kot Bo?je ljudstvo in kot celotno ?love?tvo, torej nas obnavlja. Vedno pa je sku?njava po izgradnji »gnezd«, po zbiranju okoli lastne skupine, okoli tega, kar imamo raj?i, podobnih s podobnimi, a alergi?ni na oku?bo. Od gnezda do sekte je kratek korak, tudi znotraj Cerkve. Kolikokrat se definira lastno identiteto na nasprotovanju nekomu ali ne?emu. Sveti Duh pa nasprotno zdru?i lo?ene, zbere oddaljene in privede nazaj razkropljene. Sestavi tonsko lestvico v edinstveno skladnost, saj predvsem vidi dobro, gleda predvsem na ?loveka in ne toliko njegovih napak, najprej na osebe kot pa na njihova dejanja. Duh oblikuje Cerkev in oblikuje svet kot prostor sinov in bratov. Sinovi in bratje sta samostalnika, ki sta pred vsakr?nim pridevnikom. V modi je »popridevnjanje«, ?al tudi za ?aljenje. Lahko re?emo, da ?ivimo v kulturi pridevnikov, ki pozablja samostalnike stvari in tudi v kulturi ?aljenja, ki je ?al prvi odgovor na mnenje, s katerim se ne strinjam. Potem se zavemo, da je slabo tako za tistega, ki je ?aljen, kot za tistega, ki ?ali. Vra?ati zlo za zlo, preleviti se iz ?rtve v rablja, tako se ne ?ivi dobro. Kdor pa ?ivi po Duhu, prina?a mir tja, kjer je nesloga, slogo, kjer je spor. Duhovni ljudje vra?ajo dobro za slabo, na nadutost odgovarjajo s krotkostjo, na hudobijo z dobroto, na hru?? z molkom, na govorice z molitvijo, na poraz z nasmehom.

Da bi bili duhovni, da bi oku?ali skladnost Duha, je potrebno postaviti Njegov pogled pred na?ega. Tedaj se stvari spremenijo. Z Duhom je Cerkev sveto Bo?je ljudstvo, poslanstvo je oku?enje z veseljem - ne prozelitizmu - druge brate in sestre ljubi isti O?e. Vendar brez Duha je Cerkev organizacija, poslanstvo propaganda, ob?estvo napor. Koliko cerkva pripravlja programsko delovanje v smislu pastoralnih na?rtov, razprav o vseh stvareh. Zdi se, da je to edina pot za poenotenje. To ni pot Duha, ampak pot razdora. Duh je prva in zadnja potreba Cerkve (prim. sv. Pavel VI, splo?na avdienca, 29. november 1972). On pride tja, kjer je ljubljen, kjer je povabljen, kjer je pri?akovan« (sv. Bonaventura, pridiga za 4. velikono?no nedeljo).

Bratje in sestre, vsak dan molimo. Sveti Duh, skladnost Boga, Ti, ki spreminja? strah v zaupanje in zaprtost v dar, pridi v nas. Daj nam veselje vstajenja, ve?no mladost srca. Sveti Duh na?a skladnost, Ti, ki iz nas dela? eno samo telo, vlij svoj mir v Cerkev in v svet. Sveti Duh napravi nas za obrtnike sloge, sejalce dobrega in apostole upanja.

Homilija med sveto ma?o na binko?tno nedeljo, 5. junija 2022 
V zadnjem stavku evangelija, ki smo ga poslu?ali, Jezus da izjavo, ki nam daje upanje in nas isto?asno spodbuja k razmi?ljanju. U?encem pravi: »Sveti Duh, ki ga bo O?e poslal v mojem imenu, on vas bo u?il vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal« (Jn 14,26). Ta »vsega« nas preseneti. »Pridi Sveti Duh, spomni me Jezusa, razsvetli moje srce.« Vpra?amo se: v kak?nem smislu daje Duh tistemu, ki ga sprejme, to novo in polno razumevanje? Ne gre za vpra?anje koli?ine, ne za akademsko vpra?anje. Bog iz nas no?e napraviti enciklopedij ali u?enjakov. Ne. Gre za vpra?anje kakovosti, pogleda, ob?utka. Duh nam da, da vse vidimo na nov na?in, skladno z Jezusovim pogledom. To bi izrazil takole: na veliki poti ?ivljenja nas u?i, kje za?eti, katere poti ubrati in kako hoditi. Sveti Duh nam pove, kje za?eti, po kateri poti hoditi in kako hoditi. Gre za slog kako hoditi.

Najprej: kje za?eti. Duh nam namre? poka?e izhodi??e duhovnega ?ivljenja. Katero? O tem Jezus govori v dana?nji prvi vrstici, kjer pravi: »?e me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi« (v. 15). ?e me ljubite, boste spolnjevali. To je logika Duha. Mi pogosto razmi?ljamo obratno: ?e izpolnjujemo, ljubimo. Navajeni smo misliti, da ljubezen v bistvu izhaja iz na?ega spo?tovanja pravil, iz na?e sposobnosti in iz na?e vernosti. Duh pa nas spominja, da je brez ljubezni v temelju vse drugo prazno. In da se ta ljubezen ne rojeva toliko iz na?ih sposobnosti. Ta ljubezen je njegov dar. On nas u?i ljubiti, zato moramo prositi za ta dar. Duh ljubezni polaga v nas ljubezen. On nam da ?utiti, da smo ljubljeni in nas u?i ljubiti. On je »motor« na?ega duhovnega ?ivljenja. On je, ki v nas vse poganja. Toda, ?e ne za?nemo iz Duha, s Duhom in po Duhu, ne bomo mogli prehoditi poti.

Tega nas spominja on sam, ker je Bo?ji spomin. Duh je Bo?ji spomin, je Tisti, ki nas spominja vseh Jezusovih besed (prim. v. 26). Sveti Duh je dejaven spomin, ki v srcu v?iga in ponovno razvnema ljubezen do Boga. Njegovo prisotnost smo do?iveli v odpu??anju grehov, ko nas je napolnil njegov mir, njegova ljubezen, njegova tola?ba. Bistveno je, da ta duhovni spomin gojimo. Vedno se spomnimo stvari, ki niso dobre: v nas pogosto zveni glas, ki nas spominja na neuspehe in neprimernosti, ki nam pravi: »Vidi?, ?e en padec, ?e eno razo?aranje, nikoli ti ne bo uspelo, nisi sposoben«. To je grd in slab odpev. Sveti Duh  pa nas spominja na nekaj ?isto drugega: »Si padel? Toda Bo?ji sin si. Si padla? Bo?ja h?i si, enkratna, izbrana, dragocena. Si padel? Ampak vedno si ljubljen, vedno ljubljena. Tudi ?e si izgubil zaupanje vase, Bog zaupa vate!« Spomin Duha je to in Duh nenehno spominja, da se te Bog spominja. Ti bo? izgubil spomin na Boga, toda Bog ga ne izgubi do tebe. Nenehno se te spominja.

Vendar bi ti lahko ugovarjal, da so to lepe besede. Imam namre? toliko te?av, ran in skrbi, ki niso re?ljive z lahkimi tola?bami! No, prav tukaj Duh prosi, da bi lahko vstopil. Kajti On, Tola?nik, je Duh ozdravljenja, je Duh vstajenja in lahko preoblikuje tiste rane, ki te pe?ejo znotraj. On nas u?i, naj ne izre?emo spominov na ljudi in razmere, ki so nas prizadele, ampak naj jim pustimo bivati v njegovi navzo?nosti. Tako je naredil z apostoli in njihovimi polomi. Pred trpljenjem so zapustili Jezusa, Peter ga je zatajil, Pavel je preganjal kristjane. Koliko napak, koliko ob?utkov krivde! Mi mislimo na na?e napake, mnoge napake, koliko ob?utkov krivde. Sami ne bi na?li izhoda. Sami ne, s Tola?nikom da. Ker Duh ozdravi spomine. Kako? Tako da na vrh seznama vrne tisto, kar je pomembno. Spomin na Bo?jo ljubezen, njegov pogled na nas. Tako v ?ivljenju napravi red. U?i nas, naj se sprejmemo; u?i nas, naj odpu??amo; u?i nas, naj si odpustimo, kar ni tako lahko. Duh nas u?i to pot; u?i nas spraviti se s preteklostjo in ponovno za?eti.

Poleg tega, da nas spomni na izhodi??e, kar je druga to?ka, nas Duh u?i, katere poti naj uberemo. Najprej nas spomni na izhodi??e, sedaj pa nas u?i, po kateri poti hoditi. To izvemo iz drugega berila, kjer sv. Pavel pojasnjuje, da tisti, »ki se dajo voditi Bo?jemu Duhu« (Rim 8,14), »ne ?ivijo po mesu, ampak po Duhu« (v. 4).  Druga?e povedano, Duh nam na bivanjskih kri?i??ih predlaga najbolj?o pot, po kateri naj bi krenili. Zato je pomembno, da znamo razlo?evati njegov glas od glasu zlega duha. Oba nam govorita. Pomembno je nau?iti se razlo?evati, da bi razumeli, kje je glas Duha in ga prepoznali ter hodili po poti, sledili stvarem, ki nam jih On pravi.

Navedimo nekaj primerov. Sveti Duh ti ne bo nikoli rekel, da je na tvoji poti vse dobro. Nikoli ti ne bo rekel, ker ni res. Nikoli. Ne, popravlja te, te spravi v jok zaradi grehov. Spodbuja te, da se spremeni?, da se bori? s svojimi la?mi in dvoli?nostmi, ?eprav to terja napor, notranji boj in ?rtev. Hudobni duh pa te spodbuja, da vedno dela? to, kar se ti zdi in ti je v?e?. Vodi te v prepri?anju, da ima? pravico svojo svobodo uporabiti, kakor ti pa?e. Potem pa, ko ostane? s praznino v sebi, - te?ka je ta izku?nja, da se ?uti? praznega, mnogi med nami smo jo ?utili – torej, ko ostane? s praznino v sebi, te obto?uje in te me?e ob tla, te uni?i. Sveti Duh, ki te na poti popravlja, te nikoli ne pusti na tleh, ampak te prime za roko, te tola?i in te vedno spodbuja.

Ko vidi?, da se v tebi prepletajo grenkoba, pesimizem in ?alostne misli, je dobro vedeti, da to nikoli ne prihaja od Svetega Duha. Prihaja od zla, ki se dobro po?uti v negativnosti in pogosto uporablja to strategijo: goji nepotrpe?ljivost, samopomilovanje, zbuja ti potrebo, da se smili? samemu sebi in da se na te?ave odzove? s kritiziranjem ter vso krivdo prelo?i? na druge. Dela nas nervozne, sumni?ave in da se prito?ujemo. Sveti Duh pa nas nasprotno vabi, naj nikoli ne izgubimo zaupanja in naj vedno za?nemo znova. Kako? Tako da za?nemo prvi, ne da bi ?akali, da bo za?el nekdo drug. In potem tako, da vsakemu, ki ga sre?amo, prina?amo upanje in veselje in ne prito?b; tako da nikoli ne zavidamo drugim, ampak se razveselimo njihovih uspehov.

Poleg tega je Sveti Duh konkreten, ni idealist: ho?e nas osredoto?iti na tukaj in sedaj, ker sta kraj, kjer smo in ?as, ki ga ?ivimo, prostora milosti. Kraj milosti je danes konkreten kraj, je sedaj tukaj. Kako? Niso fantazije, ki si jih izmi?ljamo, ampak je Duh, ki te vedno vodi v konkretnost. Hudobni duh pa nas ho?e odvrniti od tukaj in sedaj, nas z glavo odpeljati drugam. pogosto nas zasidra v preteklosti: v objokovanje, v nostalgijo, v tisto, ?esar nam ?ivljenje ni dalo. Ali pa nas postavlja v prihodnost, goji bojazni, strahove, utvare in la?na upanja. Sveti Duh pa ne, vodi nas, da ljubimo tukaj in sedaj: ne idealnega sveta, idealne Cerkve, ampak tisto, kar obstaja, v son?ni svetlobi, v preglednosti, v preprostosti. Kolik?na je razlika z zlom, ki pod?iga zadeve, povedane za hrbtom, opravljanje, govorice! Govorica je grda navada, saj uni?uje istovetnost oseb.

Duh ho?e, da smo skupaj, utemelji nas kot Cerkev in danes – to je tretji in zadnji vidik – u?i Cerkev, kako naj hodi. U?enci so se skrivali v dvorani zadnje ve?erje, potem pa se nanje spusti Duh in jih odpelje ven. Brez Duha so ostajali sami med seboj, z Duhom se odprejo vsem. V vsakem obdobju Duh prevra?a na?e sheme in nas odpira svoji novosti. Vedno je novost Boga in to je novost Svetega Duha, ki Cerkev vedno u?i ?ivljenjske nuje, da gre ven, fizi?ne potrebe po oznanjevanju, da ne ostane zaprta sama vase: naj ne bo ?reda, ki utrjuje ograjo, ampak odprt pa?nik, da se bodo vsi lahko hranili z Bo?jo lepoto; naj bo gostoljuben dom brez pregradnih sten. Posvetni duh pritiska na nas, da bi se osredoto?ili samo na svoje te?ave in interese, na potrebo po tem, da se zdimo pomembni, na neutrudno obrambo svoje narodne in skupinske pripadnosti. Sveti Duh pa ne tako, ampak nas vabi, naj pozabimo nase in se odpremo vsem. Na ta na?in pomlaja Cerkev. Bodimo pozorni: on jo pomlaja, ne mi. Kajti Cerkev se ne na?rtuje sama in projekti posodobitve niso dovolj. Duh nas osvobaja obsedenosti z nujnostmi in nas vabi, naj hodimo po starih in vedno novih poteh, po poteh pri?evanja, ubo?tva, poslanstva, da bi nas osvobodil samih sebe in nas poslal v svet.

In na koncu nekaj, kar je zelo zanimivo. Sveti Duh je avtor delitve, celo hrupa in dolo?enega nereda. Pomislimo na binko?tno jutro. Avtor ustvari lo?itev jezikov, dr?... to je bil hrup! Toda na enak na?in je Avtor harmonije. Lo?uje z razli?nostjo karizem, a to je navidezna lo?itev, ker gre za pravo delitev, ki vklju?uje v harmonijo. S karizmami ustvarja lo?itev, a z vsemi temi delitvami ustvarja harmonijo in to je bogastvo Cerkve.

Bratje in sestre, stopimo v ?olo Svetega Duha, da nas bo nau?il vsega. Kli?imo ga vsak dan, da nas bo spomnil, naj vedno izhajamo iz Bo?jega pogleda na nas, naj se odlo?amo ob poslu?anju njegovega glasu, naj hodimo skupaj kot Cerkev, poslu?ni Njemu in odprti svetu. Tako naj bo.

Raduj se, Kraljica nebe?ka, nedelja, 5. junij 2022 
Dragi bratje in sestre, dober dan, lepo nedeljo ?elim! Danes pa tudi lep praznik, saj obhajamo slovesni praznik binko?ti, obhajamo izlitje Svetega Duha nad apostole, ki se je zgodilo petdeset dni po veliki no?i. Jezus ga je ve?krat obljubil. V dana?njem bogoslu?ju evangelij prina?a eno od obljub, ki jih je Jezus rekel u?encem: »Sveti Duh, ki ga bo O?e poslal v mojem imenu, on vas bo u?il vsega in vas spomnil vsega, kar sem vam povedal« (Jn 14,26). Poglejte kaj po?ne Sveti Duh. U?i in spominja, kar je Kristus rekel. Premislimo ti dve dejanji, u?iti in spomniti, saj tako On daje vstopiti v na?a srca Jezusov evangelij.

Najprej Sveti Duh u?i. Na ta na?in nam pomaga premagati oviro, ki se pojavlja v izku?nji vere. Gre za distanco. On nam pomaga prebroditi oviro distance v izku?nji vere. Dejansko se lahko pojavi dvom, da je med evangelijem in vsakdanjim ?ivljenjem velika razdalja. Jezus je namre? ?ivel pred dva tiso? leti, bili so drugi ?asi, druga?ne situacije in zato se zdi, da je evangelij prera??en ter neprimeren, da nagovori na? vsakdan s svojimi zahtevami in problemi. Tudi nam prihaja tole vpra?anje: Kaj lahko re?e evangelij v obdobju interneta in globalizacije? Kako lahko vpliva njegova beseda?

Lahko re?emo, da je Sveti Duh izvedenec za zapolnitev razdalj, u?i nas namre? kako jih prerasti. On zna zapolniti razdalje. On je tisti, ki povezuje Jezusov nauk z vsakim ?asom in z vsako osebo. Z Njim Kristusove besede niso samo spomin, ne. Kristusove besede po mo?i Svetega Duha postanejo ?ive, dana?nje! Duh jih napravlja za nas ?ive preko Svetega pisma, ki nas v sedanjosti nagovarja in usmerja. Sveti Duh se ne boji minevanja stoletij. Nasprotno, vernike napravlja pozorne za probleme in dogodke svojega ?asa. Sveti Duh namre?, ko u?i, posodablja, saj ohranja vero vedno mlado. Mi tvegamo, da bi napravili iz vere muzejsko stvar, a On jo postavlja v korak s ?asom, vedno dana?njo, vero vedno dana?njo. To je namre? njegovo delo. Ker Sveti Duh se ne ve?e na obdobja ali modo, ki minevajo, temve? prina?a v danes resni?nost Jezusa, vstalega in ?ivega.

Na kak?en na?in pa to Sveti Duh po?ne? Tako, da spominja. Smo pri drugem glagolu, spominjati. Kaj pomeni spominjati? Spominjati pomeni ponovno prina?ati v srce. Sveti Duh ponovno prina?a evangelij v na?e srce. Zgodi se kot apostolom, ki so Jezusa ve?krat poslu?ali, a so malo razumeli. Tudi z nami se dogaja enako. Toda od binko?ti naprej s Svetim Duhom se spominjajo in razumejo. Njegove besede sprejmejo, kot da so prav za njih ter tako preidejo iz zunanjega poznavanja v ?iv, prepri?an in vesel odnos z Gospodom. Sveti Duh po?ne to, da se preide od »sli?ali smo« do osebnega poznavanja Jezusa, ki vstopi v srce. Tako nam Duh spremeni ?ivljenje, saj dela to, da Jezusove misli postanejo na?e misli. In to po?ne tako, da nas spominja njegovih besed in danes Jezusove besede prina?a v srce.

Bratje in sestre, brez Duha, ki nas spominja Jezusa, vera postane pozabljiva. Ve?krat postane vera spomin brez spominjanja. Spominjanje pa je ?ivo in to ?ivo spominjanje prina?a Sveti Duh. In mi, posku?ajmo se vpra?ati, ?e smo pozabljivi kristjani. Morda je ?e dovolj nasprotovanje, napor ali kriza in ?e pozabimo Jezusovo ljubezen in ?e zapademo v dvom in v na? strah? Gorje! Bodimo pozorni, da ne bomo postali pozabljivi kristjani. Zdravilo za to je klicanje Svetega Duha. Pogosto to po?nimo, ?e zlasti med pomembnimi trenutki in pred te?kimi odlo?itvami. Vzemimo v roko evangelij ter kli?imo Duha. Takole lahko re?emo: »Pridi Sveti Duh, spomni me Jezusa, razsvetli moje srce«. To je lepa molitev: »Pridi Sveti Duh, spomni me Jezusa, razsvetli moje srce«. Ponovimo jo skupaj: »Pridi Sveti Duh, spomni me Jezusa, razsvetli moje srce«. Zatem odprimo evangelij in preberimo po?asi kratek odlomek. In Sveti Duh bo dal, da bo spregovoril na?emu ?ivljenju.

Devica Marija, ki si polna Svetega Duha, v?gi v nas ?eljo, da bi ga prosili za Bo?jo Besedo in jo tudi sprejeli.