杏MAP导航

Apd 1,1-11

V prvi knjigi sem poro?al, Teófil, o vsem, kar je Jezus delal in u?il do dne, ko je bil vzet v nebesa. ?e prej je apostolom, ki si jih je bil izbral, dal naro?ila po Svetem Duhu. Po svojem trpljenju jim je z mnogimi znamenji dokazal, da ?ivi: ?tirideset dni se jim je prikazoval in jim govoril o Bo?jem kraljestvu. Ko je bil z njimi pri jedi, jim je naro?il, naj ne odhajajo iz Jeruzalema, temve? naj po?akajo na O?etovo obljubo, »o kateri ste sli?ali od mene; zakaj Janez je kr??eval z vodo, vi pa boste v nekaj dneh kr??eni v Svetem Duhu«.

Ko so bili zbrani, so ga vpra?ali: »Gospod, ali bo? v tem ?asu obnovil izraelsko kraljestvo?« Rekel jim je: »Ni vam dano, da bi vedeli za ?ase in trenutke, ki jih je O?e dolo?il v svoji oblasti. Toda prejeli boste mo?, ko bo Sveti Duh pri?el nad vas, in boste moje pri?e v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta.«

Po teh besedah se je vzdignil pred njihovimi o?mi in oblak ga je zastrl njihovim pogledom.

Ko so po njegovem odhodu strmeli v nebo, glej, sta stala pri njih dva mo?a v belih obla?ilih, ki sta rekla: »Mo?je Galilejci, kaj stojite in gledate v nebo? Ta Jezus, ki je bil vzet od vas v nebo, bo pri?el prav tako, kakor ste ga videli iti v nebo.«

Lk 24,46-53

Rekel jim je: »Tako je pisano: Kristus bo trpel in tretji dan vstal od mrtvih, in v njegovem imenu se bo oznanilo spreobrnjenje v odpu??anje grehov vsem narodom, za?en?i od Jeruzalema. Vi ste pri?e teh re?i. In glejte, jaz po?iljam na vas obljubo svojega O?eta; vi pa ostanite v mestu, dokler ne boste odeti v mo? z vi?ave.«

Peljal jih je ven, vse do  Betaniji. Povzdignil je svoje roke in jih blagoslovil. Medtem ko jih je blagoslavljal, se je lo?il od njih in je bil vzet v nebo. Oni pa so se mu poklonili in se v velikem veselju vrnili v Jeruzalem. Bili so ves ?as v templju in so slavili Boga.

Razlaga cerkvenih o?etov

Apd 1,1-11 
Luka ?eli v prvih poglavjih Apostolskih del pokazati, kako tisti, ki verujejo v Jezusa sestavljajo nov Bo?ji rod. Prvo poglavje je torej priprava na Binko?ti, novo oblikovanje izku?nje iz katere se bo za?ela Cerkev.

Cerkveni o?etje so v odlomku iz Apostolskih del o Jezusovem sre?anju z u?enci videli, da je osredoto?en na tri to?ke: na razpravo o ?asih in trenutkih dokon?ne obnovitve, dar Svetega Duha in iz njega izhajajo?o mo? za pri?evanje ter pripoved o vnebohodu. O?etje so tudi opazili, da samo Luka podrobno navaja datum vnebohoda, ko pravi, da je bil ?tirideset dni po vstajenju.

Lk 24,46-53 
Sv. Avgu?tin pravi: »Po zadnjem sklicevanju na svoje trpljenje in vstajenje, Jezus govori o Cerkvi, ki se poraja, s  tem, da jim je zapovedal pridigati o kesanju in odpu??anju grehov.« Sv. Beda ?astitljivi razlaga: »On je moral vstati od mrtvih, da bi nam nakazal prihodnost, ki nas ?aka. Poleg tega pa nam mora sedaj dati po podelitvi zakramentov odpu??anje grehov.« Sv. Avgu?tin nadaljuje: »Oznanjevanje evangelija vsem narodom se je za?elo na binko?tni dan, ko se je O?etova obljuba izlila na u?ence. S tem so postali sposobni pridigati v jezikih ?tevilnih narodov.« Sv. Ciril Aleksandrijski dodaja: »Jezus jim je dal svojega Duha. Tako je lahko Janezov krst dosegel polnost.«

Misli Benedikta XVI.

»'Mo?je Galilejci, kaj stojite in gledate v nebo?'(Apd 1,11). Odgovor na to vpra?anje vsebuje temeljno resnico o ?ivljenju in ?lovekovi usodi. Vpra?anje vsebuje dve dr?i, ki sta povezani z dvema resni?nostnima, v kateri je vpeto ?lovekovo ?ivljenje; torej v zemeljsko in nebe?ko resni?nost. Najprej zemeljska resni?nost: 'Kaj stojite?'. Na vpra?anje zakaj ste na zemlji, bi odgovorili, da smo na zemlji zato, ker nas je Stvarnik postavil sem kot krono svojega stvariteljskega dela. Vsemogo?ni Bog je v skladu z svojim neizrekljivim na?rtom ljubezni, iz ni? ustvaril vesolje. Potem, ko je to naredil, je v bivanje poklical ?loveka, ki ga je ustvaril po svoji podobi in sli?nosti (prim. 1Mz 1,26-27). Dal mu je dostojanstvo Bo?jega sina in nesmrtnost. Toda vemo, da se je ?lovek zgubil, zlorabil je dar svobode in Bogu rekel 'ne'. S tem je sebe obsodil na bivanje, v katerega vstopijo zlo, greh, trpljenje in smrt. Vemo pa tudi, da Bog ni obupal nad tem stanjem in je neposredno vstopil v ?lovekovo zgodovino in ta je postala zgodovina zveli?anja. Smo tukaj na zemlji, smo zakoreninjeni v njej, iz nje rastemo. Tukaj delamo dobro na ob?irnih podro?jih vsakodnevnega bivanja, tako na materialnem kakor tudi na duhovnem podro?ju; v medsebojnih odnosih, v izgrajevanju ?love?ke skupnosti ter v kulturi. Tukaj oku?amo napor popotnikov na poti proti cilju na pogosto prekri?anih poteh, med obotavljanji, napetostmi, negotovostmi, pa tudi s trdno zavestjo, da bomo slej ko prej prispeli na cilj. Tu pa se pojavi razmi?ljanje: Torej samo to? Je zemlja, na kateri se nahajamo, na?a kon?na usoda?

Ob tem pa je dobro preiti na drugi del vpra?anja, ki se nahaja na prvi strani Apostolskih del: 'Kaj gledate v nebo?' Pred tem namre? beremo, da ko so apostoli sku?ali pritegniti pozornost Vstalega z vpra?anjem o obnovitvi zemeljskega Izraelovega kraljestva, se je On 'vzdignil pred njihovimi o?mi in oblak ga je zastrl njihovim pogledom'. Oni pa so 'po njegovem odhodu strmeli v nebo' (Apd 1,9-10). Strmeli so torej v nebo, ker so s pogledom spremljali Jezusa Kristusa, kri?anega in vstalega, ki se je dvignil v vi?ave. Ne vemo, ?e so se v tistem trenutku zavedali, da se je ravno pred njimi odpiralo ?udovito in neskon?no obzorje, kon?ni cilj ?lovekovega zemeljskega romanja. Morda so to ?ele razumeli razsvetljeni od Svetega Duha na binko?tni dan. Za nas je ta dogodek, ki se je zgodil pred dva tiso? leti, dokaj razumljiv. Poklicani smo, ostajajo? na zemlji, da strmimo v nebo in usmerimo pozornost, misel in srce v smeri neizrekljive Bo?je skrivnosti. Poklicani smo, da gledamo v smeri bo?jih resni?nosti, h katerim je ?lovek usmerjen vse od stvarjenja. Tam je dokon?ni smisel na?ega ?ivljenja.

Sli?ali pa smo tudi Jezusove besede: 'Toda prejeli boste mo? Svetega Duha, ki bo pri?el nad vas, in boste moje pri?e v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta' (Apd 1,8). Te besede so in ostajajo izziv vsem tistim, ki pripadajo Kristusu in je to za njih v ?ivljenju najpomembnej?e. Moramo biti pri?e Jezusa, ki ?ivi v Cerkvi in v srcih ljudi. On nam je dal to poslanstvo. Na dan svojega vnebohoda je namre? rekel apostolom: 'Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu!... Oni pa so ?li in povsod oznanjali in Gospod je deloval z njimi ter besedo potrjeval z znamenji, ki so jih spremljala' (Mr 16,15.20).«

S Kristusom, ki je ?el v nebo, je ?love?ko bitje na nezasli?an in nov na?in vstopilo v Bo?jo bli?ino, s tem je ?lovek za vedno dobil prostor v Bogu. Nebo, ta beseda ne ozna?uje nekega kraja nad zvezdami, temve? nekaj bolj izvirnega in veli?astnega. Ozna?uje namre? Kristusa samega, Bo?jo osebo, ki v polnosti in za vedno sprejema ?love?tvo, Njega v katerem sta Bog in ?lovek za vedno nelo?ljivo zdru?ena. Nebo je torej to, da je ?lovek v Bogu. Mi se toliko pribli?ujemo nebesom oziroma vstopamo v nebesa, kolikor se pribli?amo Jezusu in vstopimo v ob?estvo z Njim. Zato nas dana?nji praznik Gospodovega Vnebohoda uvaja v globoko povezanost z umrlim in vstalim Jezusom, ki je nevidno navzo? v ?ivljenju vsakega od nas. Tako sedaj razumemo, da je evangelist Luka po Vnebohodu zapisal, da so se u?enci vrnili v Jeruzalem»polni veselja«.

»Prejeli boste mo?, ko bo Sveti Duh pri?el nad vas, in boste moje pri?e v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta« (Apd 1,8). S temi besedami se je Jezus poslovil od apostolov, kakor je opisano na za?etku Apostolskih del. Takoj zatem pa sveti pisatelj doda: »Po teh besedah se je vzdignil pred njihovimi o?mi in oblak ga je zastrl njihovim pogledom« (Apd 1,9). To je skrivnost Vnebohoda, ki ga danes slovesno obhajamo. Toda kaj nam ho?eta sporo?iti Sveto pismo in liturgija, ko pravita, da se je Jezus»vzdignil«? Smisel tega bomo razumeli, ?e bomo pozorno prisluhnili, ne samo temu tekstu ali Novi zavezi, temve? celotnemu Svetemu pismu. Izvor glagola»vzdigniti« je pravzaprav starozavezni in se nana?a na kraljevsko ustoli?enje. Kristusov vnebohod torej naprej pomeni ustoli?enje kri?anega in vstalega Sina ?lovekovega v kraljevanje Boga nad svetom.

Je pa ?e globlji pomen, ki ni takoj zaznan. V apostolskih delih je naprej zapisano, da se je Jezus vzdignil (prim Apd 1,9), nato pa je dodano, da je »bil vzet v nebo«. Dogodek torej ni opisan, kot potovanje v vi?ave, temve? kot delovanje Bo?je mo?i, ki uvede Jezusa v prostor Bo?je bli?ine. Navzo?nost oblaka, ki je »zastrl njihov pogled« prikli?e v spomin starodavno podobo starozavezne teologije, ter tako postavi pripoved Vnebohoda v zgodovino Boga z Izraelom, od oblaka na Sinaju, nad ?otorom zaveze v pu??avi, do svetlega oblaka na gori spremenjenja. Predstaviti Gospoda obdanega z oblakom izrazi z podobo isto kar bi rekli z besedami: »sedeti na Bo?ji desnici«. S Kristusom, ki je ?el v nebo, je ?love?ko bitje na nezasli?an in nov na?in vstopilo v Bo?jo bli?ino, s tem je ?lovek za vedno dobil prostor v Bogu. Nebo, ta beseda ne ozna?uje nekega kraja nad zvezdami, temve? nekaj bolj izvirnega in veli?astnega. Ozna?uje namre? Kristusa samega, Bo?jo osebo, ki v polnosti in za vedno sprejema ?love?tvo, Njega v katerem sta Bog in ?lovek za vedno nelo?ljivo zdru?ena. Nebo je torej to, da je ?lovek v Bogu. Mi se toliko pribli?ujemo nebesom oziroma vstopamo v nebesa, kolikor se pribli?amo Jezusu in vstopimo v ob?estvo z Njim. Zato nas dana?nji praznik Gospodovega Vnebohoda uvaja v globoko povezanost z umrlim in vstalim Jezusom, ki je nevidno navzo? v ?ivljenju vsakega od nas. Tako sedaj razumemo, da je evangelist Luka po Vnebohodu zapisal, da so se u?enci vrnili v Jeruzalem»polni veselja«.

Misli pape?a Fran?i?ka

Praznujemo Gospodov vnebohod, ki se je zgodil ?tirideset dni po veliki no?i. Zrimo Jezusovo skrivnost, medtem ko zapu??a na? zemeljski prostor in vstopa v polnost Bo?je slave in nosi s seboj na?o ?love?kost. Na?a ?love?kost prvi? vstopi v nebo.

Lukov evangelij nam predstavi odziv u?encev pred Gospodom, ki se je »lo?il od njih in je bil vzet v nebo.« V njih ni bilo bole?ini in zbeganosti, temve? so se »mu poklonili in se v velikem veselju vrnili v Jeruzalem.« To je vrnitev tistega, ki se ve? ne boji mesta, ki je zavrnilo U?itelja, ki je videlo Judovo izdajstvo, Petrovo zatajitev, razkropitev u?encev in nasilje oblasti, ki se je ?utilo ogro?eno.

Od tistega dne so apostoli in vsak Kristusov u?enec lahko bivali v Jeruzalemu in v vseh mestih sveta, tudi v tistih, ki so jih najbolj pretresala krivi?nost in nasilje, saj je nad vsakim mestom sveta isto nebo in vsak prebivalec lahko z upanjem povzdigne pogled proti njemu. Jezus je s svojim resni?nim telesom v nebesih. To je na?e upanje. Na?e upanje je tako trdno, ko gledamo v nebo. V tem nebu prebiva tisti Bog, ki se je razodel tako bli?njega nam, da je prevzel obli?je ?loveka, Jezusa iz Nazareta. On ostane za vedno Bog z nami (Emanuel) in nas ne pu??a samih! Lahko gledamo v vi?avo, da prepoznamo pred seboj svojo prihodnost. V vnebohodu Jezusa, Vstalega Kri?anega, je obljuba na?e soudele?enosti pri polnosti ?ivljenja pri Bogu.

Preden se je lo?il od svojih prijateljev, jim je Jezus, nana?ajo? se na dogodek svoje smrt in vstajenja, rekel: »Vi ste pri?e teh re?i« (v. 48). In dejansko so potem, ko so videli svojega Gospoda iti v nebo, so se u?enci vrnili v mesto kot pri?e, ki z veseljem oznanjajo vsem novo ?ivljenje, ki prihaja od Vstalega Kri?anega in »v njegovem imenu se bo oznanilo spreobrnjenje v odpu??anje grehov vsem narodom« (v. 47). To pa je pri?evanje, ki naj bi ne samo z besedami temve? z vsakdanjim ?ivljenjem, vsako nedeljo pri?lo iz na?ih cerkva in za ves teden vstopilo v domove, pisarne, ?ole, v prostore za sre?anja ali zabavo, v bolni?nice, zapore, v domove za ostarele, v kraje kjer so migranti, v obrobja mest… To pri?evanje moramo vsak teden prina?ati, da je Kristus z nami, on, ki je ?el v nebo je ?iv.

Jezus pa nam je zagotovil, da bomo v tem oznanilu ter v tem pri?evanju »odeti v mo? z vi?ave« (v. 49), torej z mo?jo Svetega Duha. V tem je namre? skrivnost tega poslanstva, saj navzo?nost vstalega Gospoda med nam, ki je dar Svetega Duha, ?e naprej odpira na? razum in na?e srce za oznanilo njegove ljubezni ter njegovega usmiljenja tudi v najbolj neodzivnih predelih na?ih mest. Sveti Duh pa je tisti pravi tvorec raznovrstnih pri?evanj, ki jih Cerkev in vsak kr??eni dajejo svetu. Zaradi tega ne smemo nikoli zanemarjati trenutke zbranosti v molitvi za hvaljenje Boga in za pro?njo daru Svetega Duha. V tednu, ki nas vodi k prazniku binko?ti, duhovno ostanimo skupaj z Devico Marijo v dvorani zadnje ve?erje, da sprejmemo Svetega Duha.

Raduj se, Kraljica nebe?ka, nedelja, 29. maj 2022 
Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes v Italiji ter v ?tevilnih drugih dr?avah obhajajo Gospodov vnebohod, oziroma njegovo vrnitev k O?etu. Med bogoslu?jem evangelij po Luku pripoveduje o zadnjem prikazanju Vstalega apostolom (prim. 24,46-53). Jezusovo zemeljsko ?ivljenje je dopolnjeno ravno z vnebohodom, ki ga izpovedujemo tudi v veroizpovedi: »?el je v nebesa, sedi na desnici O?etovi«. Kak?en pomen ima ta dogodek, kako naj ga razumemo? Da bi odgovorili na to vpra?anje, se zaustavimo pri dveh dejanjih, ki jih je napravil Jezus, preden je ?el v nebesa. Predvsem je napovedal dar Duha in zatem je blagoslovil u?ence. Napoved dar Duha in zatem blagoslavlja.

Najprej je Jezus rekel svojim prijateljem: »Na vas po?iljam Njega, ki ga je O?e obljubil« (prim. v. 49). Govori o Svetem Duhu, Tola?niku, torej o Njem, ki jih bo spremljal, jih vodil, jih podpiral v poslanstvu, jih branil med duhovnimi boji. Iz tega razumemo zelo pomembno stvar, da Jezus ne zapu??a u?encev. Gre v nebesa, a ne pusti nas samih. ?e ve?, ravno zaradi tega, ker gre k O?etu, zagotavlja izlitje Svetega Duha, svojega Duha. Ob drugi prilo?nosti je rekel: »Za vas je bolje, da grem; kajti ?e ne grem, Tola?nik ne bo pri?el k vam« (Jn 16,7), torej Duh. Tudi v tem lahko vidimo Jezusovo ljubezen do nas, saj s svojo navzo?nostjo no?e omejevati na?e svobode. S tem nam napravi prostor, ker resni?na ljubezen vedno poraja bli?ino in ne zatira, je blizu, a ni posesivna. ?e ve?, resni?na ljubezen nas napravlja za protagoniste. Kristus takole zagotavlja: »Grem k o?etu, vi pa boste odeti v mo? z vi?ave. Poslal vam bom svojega Duha in z Njegovo mo?jo boste nadaljevali moje delo na svetu!« (prim. Lk 24,49). S tem ko gre Jezus v nebesa, namesto da bi ostal ob nekaterih s svojim telesom, postane blizu vsem s svojim Duhom. Sveti Duh napravlja Jezusa navzo?ega v nas neglede na ovire ?asa in prostora ter nas tako napravlja za svoje pri?e v svetu.

Takoj zatem, in to je drugo dejanje, Kristus stegne roke in blagoslovi apostole (prim v. 50). To je duhovni?ko dejanje. Bog je vse od Aronovih ?asov zaupal duhovnikom nalogo, da blagoslavljajo ljudstvo (prim. 4Mz 6,26). Evangelij nam ?eli povedati, da je Jezus veliki duhovnik na?ega ?ivljenja. Jezus gre k O?etu, da bi posredoval v na?o korist in da bi mu prestavil na?o ?love?kost. Tako so in bodo vedno z Jezusovo ?love?kostjo pred O?etovimi o?mi na?a ?ivljenja, na?a upanja, na?e rane. Potemtakem ko izvr?uje svoj »prehod« v nebesa, nam utira pot in gre, da nam pripravi prostor ter od tega trenutka posreduje za nas, da bi nas vedno O?e spremljal in blagoslavljal.

Dragi bratje in sestre, pomislimo danes na dar Svetega Duha, ki smo ga prejeli od Jezusa, da bi bili pri?e evangelija. Vpra?ajmo se, ?e to res smo in tudi, ?e smo sposobni ljubiti druge tako, da jih pu??amo svobodne in jim napravljamo prostor. In ?e, znamo biti pripro?njiki za druge, oziroma, znamo moliti za njih in blagoslavljati njihova ?ivljenja? Ali pa se nasprotno poslu?ujemo drugih za svoje interese? Nau?imo se slede?ih stvari: pripro?njo molitev, posredovati za upanje in ob trpljenju sveta, prositi za mir. Blagoslavljajmo tudi s pogledom in besedami vse, ki jih vsak dan sre?ujemo.

Sedaj prosimo Marijo, ki je blagoslovljena med ?enami, da polna Svetega Duha vedno prosi in posreduje za nas.