杏MAP导航

Apd 14,21-27

Ko sta (Pavel in Barnaba) v to mesto prinesla evangelij in pridobila veliko u?encev, sta se vrnila v Listro, od tam v Ikónij in v Antiohijo. Vlivala sta pogum v srca u?encev in jih spodbujala, naj vztrajajo v veri. »Skozi veliko stisk moramo iti, da pridemo v Bo?je kraljestvo,« sta u?ila. V vsaki Cerkvi sta dolo?ila stare?ine in jih z molitvijo in postom priporo?ala Gospodu, v katerega so verovali. Prepotovala sta Pizidijo in prispela v Pamfilijo. Oznanjala sta besedo v Pergi in se nato spustila proti Atáleji. Od tam sta odplula v Antiohijo, kjer sta se bila priporo?ila Bo?ji milosti za delo, ki sta ga zdaj opravila. Ob svojem prihodu sta zbrala vso Cerkev in ji poro?ala, kaj vse je Bog storil po njiju in kako je poganom odprl vrata vere.

Raz 21,1-5

Nato sem videl novo nebo in novo zemljo. Kajti prvo nebo in prva zemlja sta izginila in morja ni bilo ve?. Videl sem tudi sveto mesto, novi Jeruzalem, ko je prihajal z neba od Boga, pripravljen kakor nevesta, ki se je ozalj?ala za svojega ?enina. In zasli?al sem mo?en glas, ki je pri?el od prestola in rekel: »Glej, prebivali??e Boga med ljudmi! In prebival bo z njimi, oni bodo njegova ljudstva in Bog sam bo z njimi, njihov Bog. In obrisal bo vse solze z njihovih o?i in smrti ne bo ve?, pa tudi ?alovanja, vpitja in bole?ine ne bo ve?. Kajti prej?nje je minilo.« Tisti, ki je sedèl na prestolu, pa je rekel: »Glej, vse delam novo!« Rekel je tudi: »Zapi?i, kajti te besede so zanesljive in resni?ne!«

Jn 13,31-35

Ko je torej ?el (Juda) ven, je Jezus rekel: »Zdaj je Sin ?lovekov poveli?an in Bog je poveli?an v njem. ?e je Bog poveli?an v njem, ga bo tudi Bog poveli?al v sebi; in poveli?al ga bo takoj. Otroci, le ?e malo ?asa bom z vami. Iskali me boste, in kakor sem rekel Judom, zdaj pravim tudi vam: Kamor grem jaz, vi ne morete priti. Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj; kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji u?enci, ?e boste imeli ljubezen med seboj.«

Razlaga cerkvenih o?etov

Apd 14,21-27 
Sv. Janez Krizostom pravi: »Tako apostoli kot u?enci so imeli jasen namen pokazati, da se zgodi u?enje (vere) preko mo?i pridiganja in isto?asno preko soo?anja s trpljenjem, ki ga je potrebno dostojanstveno prena?ati, kar pomeni ne pritegovati pozornost s ?ude?i, ampak iti skozi preizku?nje.« Sv. Bazilij iz Cezareje dodaja: »Kakor nih?e ni okronan, ?e ni imel tekmecev, tako nih?e ne se ne more imeti za vrednega, ?e ni ?el skozi preizku?nje. Grajo in kazen moramo sprejeti kot zdravilo, ki uni?uje nekontrolirane strasti in nam vra?a zdravje.« Sv. Janez Krizostom ponovno pravi: »Apostole je previdnostno vodil Sveti Duh, da bi tako pridiganje poganom doseglo potrebno trdnost.«

Jn 13, 31-35 
Sv. Hilarij iz Poitiersa pravi o poveli?anju Sina ?lovekovega: »To se nana?a tudi na slavo vstajenja, ki se je zgodilo v ?asu. Kristusova ?love?kost je bila v vstajenju poveli?ana iz mo?i zdru?itve z bo?ansko naravo, saj je (?love?kost) prevzeta Beseda (druga Bo?ja oseba).« Sv. Avgu?tin glede Jezusove nove zapovedi ljubezni pravi: »O ljubezni sami govori, le njo priporo?a. Kdorkoli bo imel bratsko ljubezen in jo bo imel pred Bogom, in ko je s po?tenim izpra?evanjem vpra?al svoje srce in mu ni odgovorilo drugega, kakor da je tam res prava korenina ljubezni, iz katere izhajajo dobri sadovi; ta je zaupen z Bogom, in karkoli ga bo prosil, bo prejel, ker ohranja njegove zapovedi. Trdi? torej, da ljubi? Kristusa: ohrani njegovo zapoved in ljubi svojega brata. ?e pa svojega brata ne ljubi?, kako potem ljubi? tistega, ?igar zapoved zani?uje?.«

Misli Benedikta XVI.

Smo v velikono?nem ?asu, ?asu Jezusovega poveli?anja. Dana?nji evangelij nas spominja na to poveli?anje, ki se je uresni?ilo preko trpljenja. V velikono?ni skrivnosti sta trpljenje ter poveli?anje med seboj tesno povezana, tvorita nelo?ljivo enoto. Jezus je zatrdil: »Zdaj je Sin ?lovekov poveli?an in Bog je poveli?an v njem« (Jn 13,31). To je rekel, ko je Juda zapustil dvorano zadnje ve?erje, da bi uresni?il na?rt izdaje, ki bo U?itelja pripeljala v smrt. Ravno v tem trenutku se je za?elo Jezusovo poveli?anje. Evangelist Janez da to jasno razumeti. Ne pravi namre?, da je bil Jezus poveli?an po trpljenju z vstajenjem, temve? poka?e, da se je poveli?anje za?elo ravno s trpljenjem. V njem Jezus razodene svojo slavo, slavo ljubezni, ki daruje sebe vsega. On je ljubil O?eta tako, da je popolnoma izpolnil njegovo voljo s popolno daritvijo. Ljubil je ?love?tvo tako, da je dal za nas svoje ?ivljenje. Tako je ?e v trpljenju poveli?an in Bog je poveli?an v njem. Toda trpljenje, kot najresni?nej?i in najgloblji izraz njegove ljubezni, je samo za?etek. Zato je Jezus zatrdil, da bo njegovo poveli?anje tudi v prihodnosti (prim. v. 32). Potem je Gospod v trenutku, ko je naznanil svoj odhod s tega sveta (prim. v. 33), dal svojim u?encem skoraj kot oporoko, da s tem na nov na?in nadaljuje svojo navzo?nost med njimi, zapoved: »Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj!« (v. 34). ?e se ljubimo med seboj, ostaja Jezus navzo? med nami in poveli?an v svetu.

Jezus govori o 'novi zapovedi'. Toda v ?em je novost? ?e v Stari zavezi je Bog dal zapoved ljubezni. Toda, sedaj je ta zapoved postala nova zato, ker je Jezus dodal nekaj zelo pomembnega: »Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj!« To kar je novost, je ljubiti, kakor je Jezus ljubil. Njegova ljubezen je pred vsakim na?im 'ljubiti' in ta se nana?a na to ljubezen ter se uresni?uje zaradi te ljubezni. Stara zaveza ne predstavi nobenega zgleda ljubezni, ampak samo prina?a zapoved ljubezni. Jezus pa je dal sebe kot zgled in kot vir ljubezni. Gre za neomejeno, vesoljno ljubezen, ki je sposobna preoblikovati tudi negativne okoli??ine ter vse ovire v prilo?nost napredovanja v ljubezni. V svetnikih vidimo uresni?itev te ljubezni, ki izvira iz Jezusove ljubezni.

Prvo berilo nam na poseben na?in predstavi Jezusovo poveli?anje, ki se izra?a v apostolatu in njegovih sadovih. Pavel in  Barnaba sta se po svojem prvem apostolskem potovanju vrnila v mesta, ki sta jih obiskala ter utrjevala du?e u?encev in jih spodbujala, naj vztrajajo v veri: »Skozi veliko stisk moramo iti, da pridemo v Bo?je kraljestvo« (Apd 14,22). V ?ivljenju pride tudi to, da se moramo soo?iti s ?tevilnimi te?avami, problemi, vendar ravno gotovost, ki izhaja iz vere, gotovost, da nismo sami, da Bog ljubi vsakega brez razlike in je vsakemu blizu s svojo ljubeznijo, omogo?a soo?iti se, ?iveti in premagovati napor vsakodnevnih te?av. Ta vse obsegajo?a ljubezen vstalega Kristusa je spodbudila apostole, da so ?li ven iz sebe ter za?eli ?iriti Bo?jo besedo in se za?eli brezpogojno, pogumno, z veseljem in vedrino, razdajati za druge. Vstali ima neomejeno mo? ljubezni, ki je nobena ovira ne ustavi.

Dana?nje drugo berilo pa nam predstavi kon?ni rezultat Jezusovega vstajenja. To je novi Jeruzalem, sveto mesto, ki prihaja z neba od Boga, pripravljen kakor nevesta, ki se je ozalj?ala za svojega ?enina (prim Raz 21,2). Odlomek iz knjige Razodetja se zaklju?i s trditvijo: »Tisti, ki je sedèl na prestolu, pa je rekel: 'Glej, vse delam novo!'« (Raz 21,5). Prva stvar, ki jo je Bog storil popolnoma novo, je bilo Jezusovo vstajenje in njegovo nebe?ko poveli?anje. To je za?etek cele vrste 'novih stvari', ki smo jih dele?ni tudi mi. 'Nove stvari' je svet poln veselja, v katerem ni ve? trpljenja in nadvlade, ni ve? zamir in sovra?tva, temve? samo ljubezen, ki izhaja iz Boga in vse preoblikuje.

Z vso mo?jo in ljubeznijo vas ?elim spodbuditi, da ostanete trdni v veri, ki ste jo prejeli in ki daje smisel ?ivljenju, daje mo?, da lahko ljubite. Zatem, da nikoli ne izgubite lu? upanja v vstalega Kristusa, ki je sposoben preoblikovati resni?nost in narediti vse stvari nove. Spodbujam vas, da ?ivite v mestu, po ?etrtih, skupnostih, dru?inah na preprost in konkreten na?in Bo?jo ljubezen: »Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj!« (Jn 13,34).

Misli pape?a Fran?i?ka

Homilija, 28. april 2013 
Dragi bratje in sestre! Dragi birmanci! Dobrodo?li. Za premi?ljevanje vam ?elim predlagati tri preproste in kratke misli. V drugem berilu smo sli?ali o lepem videnju sv. Janeza in sicer o novem nebu in novi zemlji, nadalje o svetem mestu, ki se spu??a od Boga. Vse je novo, spremenjeno v dobro, v lepoto, v resnico; ni ve? stokanja in ?alovanja... To je delovanje Svetega Duha, ki nas vodi k Bo?ji novosti. Pride k nam in naredi vse novo, nas spremeni. Sveti Duh nas spremeni. Videnje sv. Janeza nas spominja, da smo vsi na poti proti nebe?kemu Jeruzalemu, na?i dokon?ni novosti, kakor tudi novosti za vso resni?nost, na poti k sre?nemu dnevu, ko bomo videli Gospodovo obli?je, to ?udovito ter tako lepo obli?je Gospoda Jezusa in bomo lahko z Njim za vedno v njegovi ljubezni.

Vidite, Bo?ja novost ni podobna svetnim novotarijam, ki so vse za?asne, minejo in vedno ve? se jih i??e. Novost, ki jo podari Bog na?emu ?ivljenju pa je dokon?na in to ne samo v prihodnosti, ko bomo z Njim, ampak tudi danes. Bog dela vse novo. Sveti Duh nas resni?no preoblikuje in tudi ?eli preko nas preoblikovati svet, v katerem ?ivimo. Odprimo mu vrata, Duhu namre?, dajmo se mu voditi in pustimo, da se Bo?je delovanje nadaljuje, nas nareja za nove mo?e in ?ene, ki jih po?ivlja Bo?ja ljubezen, podarjena po Svetem Duhu. Kako lepo je, ?e bo lahko vsak od nas zve?er rekel: danes sem v ?oli, doma, na delu, voden od Boga, storil tovari?u, star?em, starej?i osebi dejanje ljubezni. Kako lepo!

Druga misel se nana?a prvo berilo, ko apostola Pavel in Barnaba zatrdita, da »moramo iti skozi veliko stisk, da pridemo v Bo?je kraljestvo« (Apd 14,22). Pot Cerkve, kakor tudi na?a osebna pot kristjana, nista vedno lahki, naletita na te?ave, stiske. Hoditi za Gospodom, pomeni pustiti, da njegov Duh spreminja na?a sen?na podro?ja, na?a obna?anja, ki niso tak?na, kot jih Bog ?eli in izmiva na?e grehe. To je pot na kateri naletimo zunaj nas, v svetu, v katerem ?ivimo in ki nas pogosto ne razume, na ?tevilne ovire, kakor tudi znotraj nas, v srcu. Toda te?ave in stiske so zraven, so na poti, ki gre k Bo?ji slavi, kakor za Jezusa, ki je bil poveli?an na kri?u in jih bomo na njej v ?ivljenju vedno naleteli. Naj vam ne upade pogum, saj imamo mo? Duha, s katero premagujemo na?e stiske.

Pri?li smo do zadnje to?ke. Ostanite trdni na poti vere, skupaj s mo?nim upanjem v Gospoda. V tem je skrivnost na?e poti! On nam daje pogum, da gremo proti toku. Dobro prisluhnite; iti proti toku, dobro dene srcu. Toda za iti proti toku, je potreben pogum in On nam da ta pogum. Ni te?av, stisk, nerazumevanj, ki bi nas prestra?ile, ?e ostanemo povezani z Bogom, kakor so mladike povezane s trto, ?e ne zapravimo prijateljstva z Njim, ampak mu damo v na?em ?ivljenju vedno ve? prostora. To in tudi ter predvsem, ?e se ?utimo uboge, slabotne, gre?nike, saj Bog daje mo? na?i slabosti, bogastvo na?i rev??ini, spreobrnjenje in odpu??anje na?emu grehu. Gospod je tako zelo usmiljen, da nam vedno, ?e pridemo k Njemu, odpu??a. Zaupajmo Bo?jemu delovanju! Z Njim lahko delamo velike re?i in daje nam ?utiti veselje, da smo njegovi u?enci, pri?evalci. Stavite na velike ideale, na velike stvari. Gospod ni izbral nas kristjanov za majhne stvari. Pojdite vedno onkraj, k velikim idealom. Mladi, zastavite ?ivljenje za velike ideale!

Dragi prijatelji, na ste?aj odprimo vrata na?ega ?ivljenja Bo?ji novosti, ki nam jo daje Sveti Duh, da nas bo preoblikovala, nas naredila mo?ne med stiskami ter utrdila povezanost z Gospodom, na?o trdnost ostati z Njim. V tem je resni?no veselje! Tako bodi.

Homilija, 24. april 2016 
»Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji u?enci, ?e boste imeli ljubezen med seboj« (Jn 13,35). Ljubezen je »osebna izkaznica« kristjana. Je »edini veljaven dokument«, po katerem so prepoznani Jezusovi u?enci. Edini veljavni dokument. ?e ta dokument pote?e in se ne nenehno podalj?uje, nismo ve? pri?e U?itelja. Ho?ete sprejeti Jezusovo povabilo, da bi bili njegovi u?enci? Ho?ete biti njegovi zvesti prijatelji? Pravi Jezusov prijatelj se bistveno odlikuje po konkretni ljubezni, ki odseva v njegovem ?ivljenju. Ljubezen ni konkretno, ?e ni konkretno je telenovela. Ho?ete ?iveti to ljubezen, ki nam jo On podarja? Prizadevajmo si torej biti v njegovi ?oli, ki je ?ola ?ivljenja, da bi se nau?ili ljubiti.

Ljubiti je lepo in da je to pot do sre?e. Vendar pa ni enostavno, zahteva trud. Kadar na primer dobimo darilo, smo sre?ni. Toda, da smo ga dobili, so morale velikodu?ne osebe pokloniti svoj ?as in napor. Tako so nam obenem podarile tudi del sebe, nekaj, ?emur so se odpovedale. »Ljubiti namre? pomeni podariti, ne le nekaj materialnega, ampak nekaj samega sebe: svoj ?as, svoje prijateljstvo, svoje sposobnosti.

Glejmo Gospoda, ki je v velikodu?nosti nepremagljiv. Od njega prejemamo veliko darov. Vsak dan bi se mu morali zahvaliti. Se zahvalite Gospodu vsak dan? Tudi ?e mi pozabimo, nam On ne pozabi vsak dan dati posebnega darila. To ni materialno darilo, ki bi ga lahko prijeli v roke in ga uporabili. To darilo je ve?je in je za celo ?ivljenje. Gospod nam podarja svoje zvesto prijateljstvo, katerega nam ne bo nikoli odvzel. ?etudi ga ti razo?ara? in se oddalji? od Njega, te ima Jezus ?e naprej rad in ti je blizu, vate verjame bolj, kot sam verjame? vase. To je konkretnost ljubezni. To pa je zelo pomembno, kajti poglavitna gro?nja, ki onemogo?a dobro rasti, je, kadar ni nikomur mar zate in kadar ?uti?, da si zapostavljen. A Gospod je vedno s teboj in je tudi vesel, da je s teboj. Gleda te v o?i in te kli?e, da bi hodil za njim, da bi »odrinil na globoko« in bi »vrgel mre?e«, zaupajo? v njegovo besedo. »Da v ?ivljenju vlo?i? svoje darove.« Jezus te potrpe?ljivo ?aka, pri?akuje tvoj odgovor, tvoj »da«.

V va?i starosti se v vas na nek nov na?in oblikuje ?elja po navezanosti in po prejemanju naklonjenosti. Gospod jih v svoji ?oli lahko nau?i tudi, kako narediti naklonjenost in ne?nost lep?i. V srce vam bo dal dober namen, in sicer, da bi imeli radi brez posedovanja: da bi osebe ljubili, ne da bi jih hoteli imeti za svoje, temve? bi jih pustili svobodne, kajti ljubezen je svobodna. To svobodo nam daje, ko nas ljubi.« Vedno namre? obstaja sku?njava, da bi naklonjenost »onesna?ili« z nagonsko zahtevo po »vzeti« in »imeti tisto, kar je v?e?no«. Toda vsaka stvar, katero se preve? stisne, se obrabi in se uni?i. Nato ostanemo razo?arani s praznino v notranjosti. Gospod, ?e poslu?ate njegov glas, vam bo razodel skrivnost ne?nosti: skrbeti za drugo osebo, kar pomeni spo?tovati jo, varovati jo in jo po?akati. To je konkretnost ne?nosti in ljubezni.

Prav tako v teh letih mladostniki v sebi zaznajo veliko ?eljo po svobodi. Mnogi jim bodo rekli, da biti svobodni pomeni delati tisto, kar se ho?e. Tu je treba znati re?i »ne«. »?e ne zna? re?i ne, nisi svoboden. Delati vedno le tisto, kar mi odgovarja, vodi v zaprtost in oddaljenost ter onemogo?a biti odprti in iskreni prijatelji. Ni res, da je vse v redu, kadar je meni dobro. Svoboda je, nasprotno, dar, da lahko izberemo dobro. Svoboden je tisti, ki izbere dobro; tisti, ki i??e, kar je v?e? Bogu, ?etudi je to naporno. »Verjamem, da se vi mladi ne bojite naporov.

Le s pogumnimi in mo?nimi odlo?itvami se uresni?ijo najve?je sanje – tiste, za katere je vredno dati ?ivljenje. Ne zadovoljite se s povpre?nostjo, z ?ivotarjenjem. Ne zaupajte tistim, ki vas odvra?ajo od resni?nega bogastva, ki ste vi, ko vam govorijo, da je ?ivljenje lepo, ?e se ima veliko stvari; ne zaupajte tistim, ki vas ho?ejo prepri?ati, da imate vrednost, ?e se delate mo?ne, kakor filmski junaki, ali ?e nosite obla?ila po zadnji modi. Va?a sre?a nima cene in z njo se ne trguje. Ni aplikacija, ki jo je mogo?e nalo?iti na mobilni telefon. Niti najnovej?a verzija le-te vam ne bi mogla pomagati postati svobodni in veliki v ljubezni. Svoboda je nekaj drugega.

Ljubezen je namre? svoboden dar nekoga, ki ima odprto srce. Je lepa odgovornost, ki traja celo ?ivljenje. Je vsakdanji trud tistega, ki zna uresni?iti velike sanje. ?e mladostnik va?e starosti ne zna ve? sanjati, je ?e za penzijo. Ljubezen se hrani z zaupanjem, spo?tovanjem in odpu??anjem. Ljubezen se ne uresni?i, ker o njej govorimo, ampak ko jo ?ivimo. Ni sladka poezija, ki bi se jo morali nau?iti na pamet, temve? je ?ivljenjska odlo?itev, ki jo je treba udejanjiti. Tudi odgovor na vpra?anje, kako rasti v ljubezni, nam da Gospod. Jezus nam daje samega sebe v ma?i, v spovedi nam nudi odpu??anje in mir. Tam se nau?imo sprejemati njegovo Ljubezen, jo narediti za na?o in jo raz?iriti po svetu. In kadar se ljubiti zdi te?ko, kadar je te?ko re?i ne tistemu, kar je napa?no, poglejte Jezusov kri?, objemite ga in ne izpustite njegove roke, ki vas vodi visoko in vas dviguje, kadar padete. V ?ivljenju vedno padamo, ker smo gre?niki, a je Jezus, ki nas dviguje. Jezus nas ?eli, da bi stali pokonci. Kakor je rekel hromemu: Vstani. Obstaja pesem planincev, ko se vzpenjajo. Takole pravi: Med umetnostjo vzpenjanja je pomembno, ne to, da pade?, ampak da ne ostane? na tleh. Imeti pogum vstati se. Pustiti, da vas Jezusova roka vzdigne. Ta roka pa v?asih pride po roki prijatelja, po roki star?ev, tistih, ki nas spremljajo v ?ivljenju, saj je Jezus sam tam. Vstanite. Bog vas ?eli, da stojite pokonci.

Vem, da ste sposobni dejanj velikega prijateljstva in dobrote. Poklicani ste graditi prihodnost: skupaj z drugimi in za druge, nikoli proti komurkoli! Naredili boste ?udovite stvari, ?e se ?e od sedaj dalje dobro pripravljate, ?e v polnosti ?ivite to va?o starost, tako bogato z darovi, in brez da bi se bali napora. Delajte tako kakor ?portni prvaki, ki visoke cilje dose?ejo s poni?nim in trdim vsakodnevnim treningom. Va? vsakdanji program pa naj bodo dela usmiljenja. Z navdu?enjem se urite v njih, da boste postali prvaki ?ivljenja, prvaki ljubezni. Tako boste prepoznani kot Jezusovi u?enci. Tako boste imeli osebno izkaznico kristjanov. Zagotavljam vam, da bo va?e veselje polno.

Raduj se, Kraljica nebe?ka, nedelja, 19. maj 2019 
Dragi bratje in sestre, dober dan! Dana?nji evangelij nas vodi v dvorano zadnje ve?erje, da bi nam dal sli?ati nekaj Jezusovih besed, namenjenih apostolom med »poslovilnim govorom« pred njegovim trpljenjem. Potem, ko je umil Dvanajsterim noge, jim je rekel: »Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj; kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj« (Jn 13,34). Toda v kak?nem smislu imenuje »novo« to zapoved? Saj vemo, da je ?e v Stari zavezi Bog zapovedal ?lanom svojega ljudstva, da ljubijo bli?njega kakor samega sebe (prim. 3Mz 19,18). Jezus sam je tistemu, ki ga je vpra?al, katera je najve?ja zapoved Postave, odgovoril, da je prva ljubiti Boga z vsem srcem in druga je ljubiti bli?njega kakor samega sebe (prim. Mt 22,38-39).

V ?em je torej novost te zapovedi, ki jo je Jezus izro?il svojim u?encem? Zakaj jo imenuje nova zapoved? Starodavna zapoved ljubezni je postala nova, ker je bila dopolnjena s tem dodatkom: »Kakor sem vas jaz ljubil«. Ljubite, kakor sem vas jaz ljubil. Vsa novost je v ljubezni Jezusa Kristusa, s katero je On dal ?ivljenje za nas. Gre za vse zajemajo?o brezpogojno in neomejeno ljubezen, ki dose?e svoj vi?ek na kri?u. V tem trenutku skrajnega poni?anja in v tistem trenutku izro?enosti O?etu je Bo?ji Sin pokazal in podaril svetu polnost ljubezni. Ko so ponovno premislili Kristusovo trpljenje in agonijo, so u?enci razumeli pomen teh besed: »Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj«.

Jezus nas je prvi ljubil in nas je ljubil ne glede na na?o krhkost, na na?e omejenosti in na na?e ?love?ke slabosti. On je to napravil, da smo postali vredni njegove ljubezni, ki ne pozna meja in nikoli ne mine. S tem, ko nam je dal novo zapoved, od nas zahteva, da se ljubimo med seboj ne samo in ne toliko z na?o ljubeznijo, temve? z njegovo, ki jo Sveti Duh vliva v na?a srca, ?e ga z vero prosimo. Na ta na?in, in samo tako, se lahko ljubimo med seboj, in ne samo kakor ljubimo samega sebe, ampak kakor nas je On ljubil, torej neizmerno bolj. Bog nas namre? neizmerno bolj ljubi, kot mi ljubimo samega sebe. Tako lahko ?irimo povsod seme ljubezni, ki prenavlja odnose med osebami ter odpira obzorje upanja. Jezus vedno odpira obzorja upanja, saj Jezusova ljubezen odpre obzorja upanja. S to ljubeznijo postanemo novi ljudje, bratje in sestre v Gospodu in nas dela novo Bo?je ljudstvo, Cerkev, v kateri so vsi poklicani ljubiti Kristusa in v Njem se ljubiti med seboj.

Ljubezen, ki se je razodela v Kristusovem kri?u in ki nas On vabi, da jo ?ivimo, je edina mo?, ki spreminja na?e kamnito srce v meseno srce. Edina mo?, ki je sposobna spremeniti na?e srce, je Jezusova ljubezen in tudi to, ?e mi ljubimo s to ljubeznijo. Ta ljubezen nas napravlja sposobne ljubiti sovra?nike in odpu??ati tistemu, ki nas je raz?alil. Vpra?al vas bom, vsak pa naj odgovori v svojem srcu. Sem sposoben ljubiti svoje sovra?nike? Vsi imamo nekaj ljudi, ne ravno sovra?nike, ki ne gre skupaj z nami, saj so na drugi strani, ali koga, ki nam je nekaj hudega storil. Sem sposoben ljubiti te ljudi, tega mo?kega, to ?ensko, ki mi je nekaj hudega storila, ki me je raz?alila? Sem sposoben odpustiti ji? Vsakdo naj odgovori v svojem srcu. Jezusova ljubezen nam da videti drugega kot sedanjega ali prihodnjega ?lana skupnosti Jezusovih prijateljev. Spodbuja nas k dialogu in nam pomaga medsebojno prisluhni si in spoznavati se. Ljubezen nas odpira za drugega in s tem postaja osnova za ?love?ke odnose. Napravlja nas sposobne prerasti ovire lastnih slabosti ter lastnih predsodkov. Jezusova ljubezen ustvarja mostove, u?i nove poti, vna?a dinamizem bratstva.

Devica Marija naj nam pomaga s svojo materinsko pripro?njo sprejeti od svojega Sina Jezusa dar njegove zapovedi in od Svetega Duha mo?, da jo bomo vsak dan izvr?evali.

Homilija, Trg sv. Petra, kanonizacija, nedelja, 15. maj 2022 
Pape? Fran?i?ek je na Trgu sv. Petra na dana?njo 5. velikono?no nedeljo vodil sveto ma?o s kanonizacijo. Novi razgla?eni svetniki so: Titus Brandsma, Lazar imenovan Devasahayam, Cezar de Bus, Alojzij Marija Palazzolo, Justin Marija Russolillo, Karel de Foucauld, Marija Rivier, Marija Fran?i?ka Jezusova Rubatto, Marija Jezusova Santocanale, Marija Dominika Mantovani.

Homilija pape?a Fran?i?ka med kanonizacijo
Sli?ali smo nekaj besed, ki jih je Jezus izro?il svojim, preden je ?el s tega sveta k O?etu, besede, ki povedo, kaj pomeni biti kristjani: »Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj« (Jn 13,34). To je oporoka, ki nam jo je Kristus zapustil, temeljno merilo za razlo?evanje, ali smo res njegovi u?enci ali ne: zapoved ljubezni. Zadr?imo se pri dveh bistvenih prvinah te zapovedi: Jezusova ljubezen do nas – kakor sem vas jaz ljubil – in ljubezen, za katero nas prosi, da jo ?ivimo – se ljubite med seboj.

Najprej kakor sem vas jaz ljubil. Kako nas je ljubil Jezus? Do konca, do popolne daritve samega sebe. Pretrese nas, ko vidimo, da je te besede izgovoril v temni no?i, medtem ko je vzdu?je, ki vlada v dvorani zadnje ve?erje, polno ?ustev in zaskrbljenosti: ?ustev, ker se U?itelj poslavlja od svojih u?encev, zaskrbljenosti, ker napoveduje, da ga bo ravno eden izmed njih izdal. Lahko si predstavljamo, kak?no bole?ino je nosil Jezus v du?i, kak?na tema se je zgostila v srcih apostolov in kak?na grenkoba, videti Juda, ko je prejel gri?ljaj, ki ga je U?itelj pomo?il zanj, da je od?el iz sobe in se podal v no? izdaje. In ravno v uri izdaje Jezus potrdi ljubezen do svojih. Kajti v temi in v viharjih ?ivljenja je to bistveno: Bog nas ljubi.

Bratje, sestre, naj bo to oznanilo sredi??no v izpovedi in v izrazih na?e vere: »Ljubezen je v tem – ne v tem, da bi mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil« (1 Jn 4,10). Tega nikoli ne pozabimo. V sredi??u niso na?e sposobnosti in zasluge, ampak brezpogojna in zastonjska Bo?ja ljubezen, ki je nismo zaslu?ili. Na za?etku na?ega kr??anstva niso nauki in dela, ampak za?udenje ob odkritju, da smo ljubljeni ?e pred vsakim na?im odgovorom. Medtem ko nas svet pogosto ho?e prepri?ati, da smo vredni samo ?e dajemo rezultate, nas evangelij spominja na resnico ?ivljenja: ljubljeni smo. Na?a vrednost je, da smo ljubljeni. Tako je zapisal neki duhovni u?itelj na?ega ?asa: »?e preden nas je kateri koli ?lovek videl, so nas videle ljube?e Bo?je o?i. ?e preden nas je kdor koli sli?al jokati ali smejati se, nas je poslu?al na? Bog, ki so ga sama u?esa v odnosu do nas. ?e preden nas je kdorkoli na tem svetu nagovoril, nam je ?e govoril glas ve?ne ljubezni« (J.H. Nouwen, Sentirsi amati, Brescia 1997, 50). On nas je prvi ljubil, On nas je ?akal, On nas ljubi, On nas vedno ljubi. Na?a identiteta je, da smo od Boga ljubljeni, to je na?a mo?, da smo od Boga ljubljeni.

Ta resnica od nas zahteva temeljito spreobrnjenje predstave, ki jo imamo pogosto o svetosti. V?asih smo s prevelikim vztrajanjem pri svojem prizadevanju za dobra dela ustvarili ideal svetosti, ki preve? temelji na nas, na osebnem juna?tvu, na sposobnosti odrekanja, na ?rtvovanju sebe, da bi osvojili nagrado. To je preve? pelagijanski pogled na ?ivljenje, na svetost. Na ta na?in smo iz svetosti naredili te?ko dosegljiv cilj, lo?ili smo jo od vsakdanjega ?ivljenja, namesto da bi jo iskali in objeli v vsakdanu, v cestnem prahu, v stiskah konkretnega ?ivljenja, in kakor je dejala sv. Terezija Avilska svojim sestram, »med kuhinjskimi lonci«. Biti Jezusovi u?enci in hoditi po poti svetosti, predvsem pomeni, pustiti se preobraziti mo?i Bo?je ljubezni. Ne pozabimo prvenstva Boga nad jazom, prvenstva duha nad mesom, prvenstva milosti nad deli. V?asih damo ve?jo te?o, pomembnost jazu, mesu in delom. Ne tako, prvenstvo Boga nad jazom, prvenstvo duha nad mesom, prvenstvo milosti nad deli.

Ljubezen, ki jo prejemamo od Gospoda, je mo?, ki preoblikuje na?e ?ivljenje: ?iri nam srce in nas pripravlja za ljubezen. Zato Jezus pravi – in to je drugi vidik – »kakor sem jaz vas ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj.« Ta tako ni samo povabilo k posnemanju Jezusove ljubezni; pomeni, da lahko ljubimo samo zato, ker nas je On ljubil, ker daje na?im srcem svojega Duha, Duha svetosti, ljubezni, ki nas zdravi in preoblikuje. Zato se lahko odlo?amo in vr?imo dejanja ljubezni v vsaki situaciji in z vsakim bratom in sestro, ki ga sre?amo. Ker smo ljubljeni, imamo mo? ljubiti. Tako kot sem ljubljen, tudi jaz lahko ljubim. Vedno naj bo ljubezen, ki jo izvr?ujem, povezana z Jezusovo ljubeznijo do mene. Tako kot me je On ljubil, lahko ljubim. Tako preprosto je kr??ansko ?ivljenje, tako preprosto. Mi smo ga z mnogimi stvarmi zapletli, a vendar je tako preprosto.

In kaj konkretno pomeni ?iveti to ljubezen? Preden nam je Jezus zapustil to zapoved, je umil noge u?encem. Potem ko je to izgovoril, se je izro?il na lesu kri?a. Ljubiti pomeni prav to: slu?iti in dati ?ivljenje. Slu?iti, torej ne postavljati v ospredje svojih interesov; razstrupiti se strupov pohlepa in tekmovalnosti; bojevati se proti raku brezbri?nosti in ?rvu samozadostnosti, deliti z drugimi karizme in darove, ki nam jih je Bog podaril. Konkretno,  vpra?evati se, »kaj naredim za druge?«, – to je ljubiti – in vsakdanje stvari ?iveti v duhu slu?enja, z ljubeznijo in brez hrupa, ne da bi karkoli zahtevali.

In potem dati ?ivljenje, kar ni samo nuditi nekaj, kot na primer nekaj svojih dobrin drugim, ampak je dati samega sebe. V?e? mi je vpra?ati osebe, ki me prosijo za nasvet: »Povej mi, ti daje? milo??ino?« »Da o?e, dajem milo??ino ubogim?« »In ko ti da? milo??ino, se dotakne? roke osebe ali pa vr?e? milo??ino in (podrgne? ob sebi), da si o?isti? roko?« Ve?inoma postanejo rde?i: »Ne, jaz se ne dotaknem.« »Ko ti daje? milo??ino, gleda? v o?i osebo, ki ji pomaga? ali pa gleda? vstran?« »Ne, jaz ne gledam.« Dotakniti se in gledati, ko daje?, je dotakniti se in gledati Kristusovo meso, ki trpi v na?ih bratih in sestrah. To je zelo pomembno.

Svetost ni sestavljena iz nekaj juna?kih dejanj, ampak iz veliko vsakdanje ljubezni.  »Ali si posve?en ali posve?ena oseba? Mnogi ste danes tukaj. Bodi svet, sveta tako, da z veseljem ?ivi? svojo podaritev. Ali si poro?en, poro?ena? Bodi svet, sveta tako, da ljubi? in skrbi? za svojo ?eno ali mo?a, kakor je to storil Kristus za Cerkev. Ali si delavec? Bodi svet tako, da po?teno in strokovno opravlja? svoje delo v slu?bi bratom ter se bori? za pravice tvojih tovari?ev, da ne ostanejo brez dela, da imajo vedno pravi?no pla?o. Si o?e, mati, dedek ali babica? Bodi svet tako, da potrpe?ljivo u?i? otroke hoditi za Jezusom. Povej mi, ali ima? oblast? In tukaj je veliko ljudi, ki ima oblast. Vpra?am vas: »Ima? oblast?« Bodi svet tako, da si prizadeva? za skupno blaginjo ter postavlja? ob stran osebne koristi.« (Apostolska spodbuda Veselite in radujte se, 14). Tako preprosta pot svetosti je, da vedno gledamo v drugih Jezusa.

Slu?iti evangeliju in bratom, darovati svoje ?ivljenje, ne da bi ra?unali na osebno korist, – to je skrivnost: darovati, ne da bi ra?unali na osebno korist – brez iskanja kakr?ne koli svetne slave, v poni?ni skritosti kot Jezus. K temu smo poklicani tudi mi. Na?i sopotniki, ki so bili danes razgla?eni za svetnike, so na ta na?in ?iveli svetost: da so z navdu?enjem sprejeli svojo poklicanost – nekateri duhovnika, druge redovnice in ?e drugi laika – so se razdali za evangelij, odkrili so veselje, ki mu ni para in postali svetal odsev Gospoda v zgodovini. Svetnik, svetnica je svetal odsev Gospoda v zgodovini. Sku?ajmo to tudi mi, saj pot svetosti ni zaprta, je za vse, je klic za vse nas, ki se za?ne s krstom, ni zaprta. Poskusimo tudi mi, kajti vsak izmed nas je poklican k svetosti, k enkratni in neponovljivi svetosti. Svetost je vedno izvirna, kakor je rekel bla?eni Karel Acutis. Ni fotokopirane svetosti. Svetost je izvirna, je moja, tvoja…, vsakega od nas, je edinstvena in neponovljiva. Da, Gospod ima za vsakega na?rt ljubezni, Gospod ima sanje za tvoje ?ivljenje, moje ?ivljenje, za ?ivljenje vsakega od nas. Kaj ?elite, da vam re?em? ?ivite ga ?e naprej z veseljem. Hvala.