Duhovne misli cerkvenih o?etov, Benedikta XVI. in pape?a Fran?i?ka za 3. velikono?no nedeljo
Apd 5,27-32.40-41
Pripeljali so apostole in jih postavili pred véliki zbor. In véliki duhovnik jih je zasli?eval: »Ali vam nismo zabi?ali, da ne smete u?iti v tem imenu? Glejte, vi pa ste Jeruzalem napolnili s svojim naukom in ho?ete nad nas priklicati kri tega ?loveka!« Peter in apostoli pa so odgovorili z besedami: »Bogu se je treba pokoravati bolj kakor ljudem! Bog na?ih o?etov je obudil Jezusa, ki ste ga vi pribili na kri? in usmrtili. Bog pa ga je kot voditelja in odre?enika povi?al na svojo desnico, da bi Izraelu dal spreobrnjenje in odpu??anje grehov. In mi smo pri?e teh dogodkov, pa tudi Sveti Duh, ki ga je Bog dal njim, ki so mu pokorni.« Poklicali so apostole, jih dali pretepsti in jim zabi?ali, da ne smejo govoriti v Jezusovem imenu; nato so jih izpustili. In apostoli so zapustili véliki zbor, veseli, da so bili vredni trpeti zasramovanje zaradi Imena.
Raz 5,11-14
Med videnjem sem vsenaokrog prestola in ?ivih bitij ter stare?in sli?al glas mnogih angelov. Njih ?tevilo je bilo deset tiso?krat deset tiso? in tiso?krat tiso?. Z mo?nim glasom so govorili:
»Vredno je Jagnje, ki je bilo zaklano,
da prejme oblast in bogastvo,
modrost in mo?,
?ast, slavo in hvalo.«
In vse stvari, ki so na nebu, na zemlji, pod zemljo in na morju, in sploh vse, kar je v njih, sem sli?al, kako so govorili:
»Sede?emu na prestolu in Jagnjetu
hvala in ?ast, slava in mogo?nost
na veke vekov.«
In ?tiri ?iva bitja so govorila: »Amen.« Stare?ine pa so padli predenj in ga molili.
Jn 21,1-19
Potem se je Jezus spet razodel u?encem pri Tiberijskem morju. Razodel pa se je takóle: Simon Peter, Toma?, ki se imenuje Dvoj?ek, Natánael iz Kane Galilejske, Zebedéjeva sinova in dva druga izmed njegovih u?encev so bili skupaj. Simon Peter jim je rekel: »Ribe grem lovit.« Rekli so mu: »Tudi mi gremo s teboj.« Od?li so in stopili v ?oln, toda tisto no? niso ni? ujeli.
Ko se je ?e zdanilo, je stal Jezus na bregu, vendar u?enci niso vedeli, da je Jezus. Jezus jim je tedaj rekel: »Otroci, imate kaj prigrizniti?« Odgovorili so mu: »Ni?.« On jim je rekel: »Vrzite mre?o na desno stran ?olna in boste na?li.« Vrgli so jo torej, pa je zaradi obilice rib niso mogli ve? izvle?i. Tisti u?enec, ki ga je Jezus ljubil, je rekel Petru: »Gospod je.« Ko je Simon Peter sli?al, da je Gospod, si je opasal vrhnje obla?ilo, bil je namre? sle?en, in se vrgel v morje. Drugi u?enci so pripluli s ?olnom in privlekli mre?o z ribami; niso bili namre? dale? od kopnega, le kakih dvesto komolcev.
Ko so stopili na kopno, so na tleh zagledali ?erjavico in na njej ribo ter kruh. Jezus jim je rekel: »Prinesite nekaj rib, ki ste jih pravkar ujeli!« Simon Peter je tedaj stopil ven in potegnil na kopno mre?o, polno velikih rib; sto triinpetdeset. ?eprav jih je bilo toliko, se mre?a ni strgala. Jezus jim je rekel: »Pridite jest!« Nobeden izmed u?encev pa si ga ni drznil vpra?ati: »Kdo si ti?« Vedeli so namre?, da je Gospod. Jezus je pri?el, vzel kruh in jim ga ponudil; prav tako tudi ribo. To je bilo ?e tretji?, da se je Jezus razodel u?encem, odkar je vstal od mrtvih.
Ko so pojedli, je Jezus rekel Simonu Petru: »Simon, Janezov sin, ali me ljubi? bolj kakor tile?« Rekel mu je: »Da, Gospod, ti ve?, da te imam rad.« Rekel mu je: »Pasi moja jagnjeta!« Spet, drugi?, mu je rekel: »Simon, Janezov sin, ali me ljubi??« Rekel mu je: »Da, Gospod, ti ve?, da te imam rad.« Rekel mu je: »Pasi moje ovce!« Tretji? mu je rekel: »Simon, Janezov sin, ali me ima? rad?« Peter se je u?alostil, ker mu je tretji? rekel: »Ali me ima? rad?« in mu je rekel: »Gospod, ti vse ve?, ti ve?, da te imam rad.« Jezus mu je rekel: »Pasi moje ovce! Resni?no, resni?no, povem ti: Ko si bil mlaj?i, si se opasoval sam in si hodil, kamor si hotel; ko pa se postara?, bo? raztegnil roke in drug te bo opasal in odvedel, kamor no?e?.« To pa je rekel, da je nakazal, s kak?no smrtjo bo poveli?al Boga. In ko je to rekel, mu je dejal: »Hôdi za menoj!«
Razlaga cerkvenih o?etov
Sv. Gregor Veliki se spra?uje: »Zakaj je Gospod po vstajenju, medtem ko so se u?enci trudili na morju, ostal na obali? Vode namre? predstavljajo sedanje ?ivljenje, ki je vedno razburkano zaradi dogodkov in zaradi valov na?ega pokvarljivega stanja. Trdnost obale pa je podoba ve?nega miru. Tedaj so bili u?enci ?e sredi velikih valov umrljivosti ?ivljenja. Zaradi tega so se namre? trudili. Medtem ko pa na? Odre?enik ni bil ve? podvr?en pokvarljivosti mesa, in zato torej stoji po vstajenju na obali. Kot da bi govoril svojim u?encem: 'Nisem ve? z vami na morju, saj me ne zalivajo ve? razburkani valovi ?ivljenja.« Sv. Gregor Veliki razlaga tudi Jezusove besede: 'Vrzite mre?o na desno stran ?olna in boste na?li.' »V drugem ulovu, za katerega ni bilo re?eno, na katero stran vre?i mre?o, je predstavljen klic Cerkve za ta svet, naj sprejme skupaj tako dobre kot hudobne. Med ribolovom, ki ga opisuje Luka, so se mre?e zaradi velike koli?ine rib trgale, saj na tem svetu izpovedujejo vero skupaj z izbranimi tudi pokvarjenci… Medtem ko so tudi pri tem drugem ulovu velike ribe, a se zaradi njih mre?a ne trga. To pa zato, ker sveta Cerkev izvoljenih po?iva v popolnem miru svojega Stvarnika, saj ni ve? podvr?ena trganju.«
Misli Benedikta XVI.
»Vrzite mre?o... in boste na?li!« (Jn 21,6)
Te Jezusove besede so iz evangeljskega odlomka, ki pripoveduje o tretjem prikazovanju Vstalega svojim u?encem na obali Tiberijskega morja in o ?ude?nem ulovu. Po 'pohuj?anju' kri?a so se u?enci vrnili domov ter k svojemu delu kot ribi?i, torej k tistim dejavnostim, ki so jih opravljali preden so sre?ali Jezusa. To, da so se vrnili k prej?njemu ?ivljenju, nam daje razumeti ozra?je razkropljenosti in zgubljenosti po njihovih skupnostih (prim. Mr 14,27; Mt 26,31). U?enci so te?ko razumeli to, kar se je zgodilo. Toda, medtem ko se zdi, da je vsega konec, ponovno, kakor na poti v Emavs, pride Jezus naproti svojim prijateljem. Tokrat jih sre?a na morju, torej na kraju, ob katerem pomislimo na te?ave in stiske ?ivljenja. Sre?a jih, ko se dela dan, potem ko so se zaman trudili celo no?. Njihova mre?a je prazna. V nekem smislu je to kot obra?un njihove izku?nje z Jezusom; poznali so ga, bili z njim in On jim je marsikaj obljubil in vendar so se sedaj zna?li brez rib v mre?i.
Toda sedaj ob jutranji zarji jim prihaja Jezus naproti, toda oni ga niso takoj prepoznali (prim. Jn 21,4). 'Jutranja zarja' v Svetem pismu pogosto naznanja nenavadne Bo?je posege. V drugi Mojzesovi knjigi na primer je Gospod ob jutranji stra?i posredoval v ognjenem in obla?nem stebru, da bi re?il svoje ljudstvo, ki je be?alo iz Egipta (prim. 2Mz 14,24). In tudi, ko se je delal dan, so Marija Magdalena in druge ?ene, ki so pri?le k grobu, sre?ale vstalega Gospoda. Tudi v evangeljskem odlomku o katerem razmi?ljamo, je minila no? in u?encem, ki so se zaman trudili in so bili razo?arani, ker niso ni? ujeli, Gospod pravi: »Vrzite mre?e na desno stran ?olna in boste na?li!« (v. 6). Obi?ajno se ribe ujamejo v mre?e pono?i, ko je tema in ne zjutraj, ko je voda prozorna. Toda u?enci so zaupali Jezusu in sad tega je ?ude?no velik ulov, tako velik, da niso ve? mogli izvle?i mre?e zaradi obilice rib (prim. v. 6). V tem trenutku se Janez, razsvetljen z ljubeznijo, obrne k Petru in mu re?e: »Gospod je!« (v. 7). Bistroumen pogled u?enca, ki ga je Jezus ljubil, lahko bi rekli podoba vernika, prepozna U?itelja navzo?ega na obali jezera. »Gospod je!« Ta spontana izpoved vere je tudi za nas povabilo k izpovedi, da je Kristus vstal in je Gospod na?ega ?ivljenja.
Tudi Peter se mora nau?iti, da je slaboten in da potrebuje odpu??anja. Ko mu je kon?no odpadla maska in je dojel resni?nost svojega ?ibkega srca, ki je srce verujo?ega gre?nika, je bruhnil v osvobajajo?i jok kesanja. Po teh solzah je pripravljen za svoje poslanstvo. In to poslanstvo mu je vstali Jezus zaupal to pomladno jutro. Evangelist Janez nam ohranja pogovor, ki je ob tej prilo?nosti potekal med Jezusom in Petrom. Tu odkrijemo v glagolih zelo pomenljivo besedno igro. V gr??ini izra?a glagol 'philéo' prijateljsko ljubezen, ki je sicer ne?na, a ne vseobsegajo?a, medtem ko glagol 'agapáo' pomeni brez pridr?kov vseobsegajo?o in brezpogojno ljubezen. Jezus vpra?a prvikrat Petra: ?Simon... ali me ljubi? (agapâs me)“ s to vseobsegajo?o in brezpogojno ljubeznijo (prim. Jn 21,15)? Pred zatajitvijo bi apostol gotovo odgovoril: ?Ljubim te brezpogojno (agapô se)“. Sedaj, ko je spoznal grenko ?alost nezvestobe, dramo krhkosti, re?e poln poni?nosti: ?Gospod rad te imam (philô se)“, to pomeni: ?Ljubim te s svojo borno ?love?ko ljubeznijo“. Kristus vpra?a ?e enkrat: ?Simon, ali me ljubi? z vseobsegajo?o ljubeznijo, ki jo ho?em?“ In Peter ponovi odgovor svoje poni?ne ?love?ke ljubezni: ?Kyrie, philô se“ - ?Gospod, rad te imam, kakor pa? zmorem ljubiti“. Tretji? re?e Jezus Simonu samo: ?Phileîs me? Ali me ima? rad?“ Simon razume, da Jezusu zadostuje njegova borna ljubezen, edina, katere je zmo?en, in kljub temu je ?alosten, da mu je moral Gospod tako govoriti. Zato mu odgovori: ?Gospod, ti vse ve?; ti ve? da te imam rad (philô se)“. ?lovek bi skoraj rad rekel, da se je prej Jezus prilagodil Petru, kakor Peter Jezusu! Prav ta Bo?ja prilagoditev podarja upanje u?encu, ki je spoznal bole?ino nezvestobe. Iz tega vzklije zaupanje, ki ga usposablja za hojo za Jezusom vse do konca: ?To je Jezus povedal, da bi naznanil, s kak?no smrtjo bo Peter poveli?al Boga. Po teh besedah mu je rekel: ?Hodi za menoj!“ (Jn 21,19).
Misli pape?a Fran?i?ka
Raduj se, Kraljica nebe?ka, 10. april 2016
Dragi bratje in sestre, dober dan! Dana?nji evangelij pripoveduje o tretjem prikazanju vstalega Jezusa u?encem na obali Galilejskega jezera, z opisom ?ude?nega ulova (prim. Jn 21, 1-9). Pripoved je postavljena v vsakdanjik u?encev, ki so se vrnili domov ter na svoje ribi?ko delo, po pretresljivih dnevih trpljenja, smrti in vstajenja Gospoda. To kar se je zgodilo, je bilo za njih zelo te?ko razumeti. Toda, ko se zdi, da je vsega konec, je spet Jezus, ki ponovno »i??e« svoje u?ence. On je, ki jih gre iskat. Tokrat jih je sre?al ob jezeru, na katerem so v ?olnih pre?iveli no?, ne da bi kaj ujeli. Prazne mre?e se zdi, da so kot obra?un njihove izku?nje z Jezusom. Poznali so ga, zapustili so vse in ?li za njim, polni upanja… in sedaj, so ga videli vstalega, potem je ?el, za njih je bilo kot sanje?
Toda ob jutranji zarji se pojavi ob obali jezera Jezus, a oni ga niso prepoznali (prim. v. 4). Tem utrujenim in razo?aranim ribi?em Gospod pravi: »Vrzite mre?o na desno stran ?olna in boste na?li.« U?enci so verjeli Jezusu in rezultat tega je bil neverjetno obilen ulov. V tem trenutku se je Janez obrnil k Petru in mu rekel: »Gospod je!« (v. 7). Takoj se je Peter vrgel v vodo ter zaplaval proti obali, proti Jezusu. V tem vzkliku: »Gospod je!«, je vse navdu?enje velikono?ne vere, polne veselja in ?udenja, ki tako postane popolno nasprotje zbeganosti, obupanosti, ob?utka nemo?i, kar se je nabralo v du?ah u?encev. Navzo?nost vstalega Jezusa spremeni vsako stvar: svetloba premaga temo, jalovo delo postane ponovno rodovitno in obetajo?e, na mesto ob?utka utrujenosti in zapu??enosti ponovno pride zagon in gotovost, da je On z nami.
Od takrat ta ista ob?utja po?ivljajo Cerkev, skupnost Vstalega. Vsi mi smo skupnost Vstalega. ?e se povr?nemu pogledu v?asih zdi, da sta prevladala tema?nost zla in vsakodnevno prazno prizadevanje, Cerkev z gotovostjo ve, da nad tistimi, ki hodijo za Gospodom Jezusom, sveti neminljiva lu? velike no?i. Veliko oznanilo vstajenja vlije v srca vernikov tisto intimno veselje ter nepremagljivo upanje. Kristus je resni?no vstal! Tudi danes Cerkev odzvanja to prazni?no oznanilo. Veselje in upanje se ?e vedno pretakata v srcih, na obli?jih, v gestah, v besedah. Vsi mi kristjani smo poklicani sporo?ati to sporo?ilo vstajenja tistim, ki jih sre?amo, ?e posebej tistemu, ki trpi, ki je osamljen, ki se je zna?el v bednih razmerah, bolnikom, beguncem, odrinjenim. Vsem ponesimo ?arek lu?i vstalega Kristusa, znamenje njegove usmiljene mo?i.
Naj On, Gospod, obnovi tudi v nas velikono?no vero, da se bomo vedno bolj zavedali svojega poslanstva v slu?bi Evangeliju in bratom. Napolni naj nas s svojim Svetim Duhom, da bomo ob pomo?i Marijine pripro?nje z vso Cerkvijo lahko oznanjali veli?ino njegove ljubezni in bogastvo njegovega usmiljenja.
Raduj se, Kraljica nebe?ka, 1. maj 2022
Dragi bratje in sestre, blagoslovljeno nedeljo! Evangelij dana?njega bogoslu?ja (Jn 21,1-19) pripoveduje o tretjem Jezusovem prikazanju apostolom. Gre za sre?anje, ki se je zgodilo pri galilejskem jezeru in v katerem je najbolj udele?en Simon Peter. Vse se je za?elo z njim, ki je rekel drugim apostolom: »Ribe grem lovit« (v. 3). Ni? nenavadnega ni v tem, saj je bil ribi?, a je opustil ta poklic, ko je ravno na obali jezera, pustil mre?e, da bi ?el za Jezusom. In sedaj, ko Vstali zamuja, Peter rahlo nezaupljiv predlaga drugim, da bi se vrnili k prej?njemu ?ivljenju. Drugi to sprejmejo: »Tudi mi gremo s teboj«. »Toda tisto no? niso ni? ujeli«.
Zna se zgoditi tudi nam, da zaradi utrujenosti, razo?aranja, morda celo zaradi lenobe, pozabimo Gospoda in prezremo velike izbire, ki smo jih storili in se zadovoljimo z ne?em drugim. Na primer: ne posvetimo ve? ?asa pogovoru v dru?ini, ampak imamo raj?i osebni prosti ?as; pozabi se na molitev, ker se prepustimo lastnim potrebam; zanemarja se dejavna ljubezen z opravi?ilom, da so druge bolj nujne vsakodnevne stvari. Toda, ?e po?nemo tako, postanemo razo?arani in to je, kot je Petrovo razo?aranje s praznimi mre?ami. Gre za pot, ki te vodi nazaj in te ne zadovolji.
In Jezus, kaj stori s Petrom? Ponovno se vrne na obalo jezera, kjer je izbral Petra, Andreja, Jakoba in Janeza. Vse ?tiri je namre? izbral tukaj. Ni? jim ne o?ita, Jezus ne o?ita, ampak se dotakne srca, torej ne graja, ampak jih z ne?nostjo pokli?e: »Otroci« (v. 5). Potem jih povabi, kakor neko?, da ponovno pogumno vr?ejo mre?e. In ponovno se mre?e neverjetno napolnijo. Bratje, sestre, ko imamo v ?ivljenju prazne mre?e, ni ?as jadikovanja, da se raztresemo in se vrnemo v stare ?ase pre?ivljanja ?asa. Tedaj je ?as, da ponovno gremo z Jezusom, da najdemo pogum za ponovni za?etek, da z Jezusom odrinemo na globoko. Pomembni so trije glagoli: ponovno iti (z Njim), ponovno za?eti, ponovno odriniti na globoko, ko se znajdemo pred razo?aranjem ali pred ?ivljenjem, ki je malo izgubilo smisel. »Danes ?utim, da sem ?el malo nazaj«. Ponovno pojdi z Jezusom, ponovno za?ni, odrini na globoko. On te ?aka. Samo nate, mene, vsakega od nas, misli.
Peter je potreboval ta sunek. Ko je zasli?al Janeza vpiti: »Gospod je!« (v. 7), se je takoj vrgel v vodo in odplaval k Jezusu. To je dejanje ljubezni, saj ljubezen je ve? kot uporabnost, primernost in dol?nost. Ljubezen poraja za?udenje, navdihuje ustvarjalni zagon, zagon zastonjskosti. Tako je, medtem ko je Janez, ki je bil najmlaj?i, prepoznal Gospoda, Peter, ki je bil najstarej?i, sko?il v vodo za sre?anje z Njim. V tem skoku v vodo, je ves ponoven zagon Simona Petra.
Dragi bratje in sestre, danes nas vstali Kristus vabi k novemu zagonu, da se brez strahu, da bi kaj izgubili, brez prevelikega prera?unavanja ali ?akanja drugih, potopimo v dobro. Zakaj? Ne ?akati na druge, saj je za sre?anje z Jezusom potrebno, da te vr?e iz ravnote?ja. Tvegati, pasti iz ravnote?ja. Vpra?ajmo se: ali sem sposoben kak?nega impulza velikodu?nosti, ali zadr?ujem zagone srca ter se zapiram v navado, v strah? Vre?i se, sko?iti v vodo. To je dana?nja Jezusova beseda.
Na koncu te epizode Jezus trikrat zastavi Petru vpra?anje: »Ali me ljubi??« (vv. 15.16). Vstali tudi nas danes spra?uje: Ali me ljubi?? Ob veliki no?i Jezus ?eli, da bi tudi na?e srce spet vstalo; ker vera ni vpra?anje vedenja, ampak ljubezni. »Ali me ljubi??«, vpra?a Jezus tebe, mene, ki imamo prazne mre?e in se ve?krat bojimo za?eti znova; tebe, mene, vse nas, ki nimamo poguma, da bi se vrgli v vodo, ker smo izgubili zagon. Ali me ljubi??, vpra?a Jezus. Od takrat je Peter za vedno prenehal z ribolovom in se posvetil slu?bi Bogu in bratom do te mere, da je dal svoje ?ivljenje tukaj, tukaj, kjer se sedaj nahajamo. In mi, ali ?elimo ljubiti Jezusa?
Naj nam Marija, ki je Gospodu takoj rekla »da«, pomaga najti zagon dobrega.