杏MAP导航

Duhovne misli cerkvenih o?etov za veliki petek

Iz 52,13-53,12 
?etrti spev o Gospodovem slu?abniku
Glej, moj slu?abnik bo imel uspeh, 
povzpel se bo in povzdignil 
in bo silno vzvi?en. 
Kakor so se mnogi zgra?ali nad njim, 
ker je bil ne?love?ko iznaka?en njegov obraz, 
njegova podoba ni bila ve? ?love?ki sli?na, 
tako bo spravil v strmenje mnogo narodov, 
kralji si bodo zatisnili usta pred njim, 
zakaj kar jim ni bilo povedano, bodo videli, 
in ?esar niso sli?ali, bodo spoznali. 
Kdo bo veroval, kar smo sli?ali, 
nad kom se je razodela Gospodova roka? 
Pognal je pred njim kakor mladika, 
kakor korenika iz suhe zemlje. 
Ni imel podobe ne lepote, da bi ga hoteli videti, 
ne zunanjosti, da bi si ga ?eleli. 
Bil je zani?evan in zapu??en od ljudi, 
mo? bole?in, izku?en v trpljenju, 
kakor tisti, pred katerim si zakrivajo obraz, 
preziran in nismo ga cenili. 
V resnici pa je nosil na?e trpljenje, 
nalo?il si je na?e bole?ine. 
Mi pa smo ga imeli za zadetega, 
udarjenega od Boga in poni?anega. 
On pa je bil ranjen zaradi na?ih grehov, 
strt zaradi na?ih krivd. 
Kazen za na? mir je padla nanj, 
po njegovih ranah smo bili ozdravljeni. 
Mi vsi smo tavali kakor ovce, 
vsak je krenil na svojo pot, 
Gospod pa je nalo?il nanj 
krivdo nas vseh. 
Mu?ili so ga, a se je uklonil 
in ni odprl svojih ust, 
kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol, 
in kakor ovca, ki umolkne pred svojimi stri?ci, 
in ne odpre svojih ust. 
Iz zatiranja in iz obsodbe je bil vzet, 
kdo premi?lja o njegovem rodu? 
Kajti bil je odrezan iz de?ele ?ivih, 
zadet zaradi greha mojega ljudstva. 
Dali so mu grob pri brezbo?nih 
in njegovo gomilo pri bogatih, 
?eprav ni storil nobenega nasilja 
in ni bilo zvija?e v njegovih ustih. 
Gospodu je bilo po volji, da ga stre z bridkostjo: 
?e dá svoje ?ivljenje v daritev za greh, 
bo videl potomce in bo podalj?al svoje dni, 
Gospodova volja bo uspevala po njegovi roki. 
Za muko svoje du?e bo videl lu?, se sitil, 
s svojim spoznanjem bo moj pravi?ni slu?abnik 
opravi?il mnoge, 
njihove krivde bo nalo?il nase. 
Zato mu bom mnoge dal v dele?, 
in z mogo?nimi bo delil plen, 
zato, ker je dal svoje ?ivljenje v smrt 
in bil pri?tet med hudodelce, 
medtem ko je nosil grehe mnogih 
in prosil za hudodelce. 

Razlaga cerkvenih o?etov 
Sv. Efrem Sirski pravi: »Brez dvoma je slu?abnik, o katerem govori Izaija v teh verzih Kristus, ki je slu?il O?etu tako, da je prevzel obliko slu?abnika in je zatem bil povi?an.« Tertulijan razlaga: »V njem vidimo duhovno milost, v kateri je vsa njegova lepota«, »?eprav so njegovo obli?je skazili tisti, ki so ga mu?ili in kri?ali«, pa dodaja sv. Janez Krizostom. (Psevdo)Avgu?tin razmi?lja: »Kristusova veli?astnost postaja tudi danes o?itna v vseh tistih, ki priznajo njegovo pravi?nost in njegovo kraljevo dostojanstvo.« Ishodad Mervski pravi: »Vladarji in oblastniki so se pustili prepri?ati neobi?ajni avtoriteti Kri?anega.« Sv. Justin, mu?enec dodaja: »Vera vanj poraja razumnost in pobo?nost, ki vidita okraj navideznega.« Teodoret Kirski pa pravi: »Tisti pa, ki so samo na videz razumni, v resnici ne vedo ni? o Bogu in morajo zato mol?ati.«

Apostolske konstitucije prina?ajo zapis: »Kdo bo veroval na?emu oznanilu, nad kom se je razodela Gospodova roka?« Rufin Oglejski oz. Konkordski to razlaga: »To vpra?anje zveni kot priprava poslu?alcev na bodo?e pridiganje vere, da je Bo?ji Sin pri?el trpeti te bole?ine, kot so to oznanjali apostoli.« Tertulijan pravi: »On je tisti, ki udejanja zveli?anje, desna roka O?eta, kateremu je enak po naravi« Sv. Hieronim k temu dodaja: »In ki je bil orodje za stvarjenje sveta.« Sv. Avgu?tin nadaljuje z razvijanjem iste misli: »Bo?ja desnica je zatem tisti, ki ima oblast soditi in odlo?ati o usodi vseh. Sin je namre? posredni?ka mo? O?eta, ki deluje.« Sv. Cezarij Arle?ki pa pravi: »Roka je sredstvo, po kateri je namre? potola?en u?alo??eni in razkropljeni ?love?ki rod.«

Duhovne misli Benedikta XVI. za veliki petek

Benedikt XVI. v svojem drugem delu knjige Jezus iz Nazareta eno od poglavij nameni tudi skrivnosti Jezusove smrti. »Prva Jezusova beseda na kri?u je pro?nja za odpu??anje njegovim krvnikom: O?e, odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo. To, kar je Gospod pridigal v govoru na gori, je sedaj osebno izpolnil. Ne pozna nikakr?nega sovra?tva. Ne kli?e k ma??evanju. Prosi odpu??anja za tiste, ki ga pribijajo na kri?.«

Benedikt XVI. se zaustavi ob besedah: »Ne vedo kaj delajo. Nevednost torej zmanj?a krivdo in pu??a odprta vrata k spreobrnjenju. A ne gre le za preprosto opravi?ilo, kajti obenem razkrije otopelost srca, otopelost, ki se upira pozivu resnice, da za vse ?ase in za vse ljudi ostaja tola?ba, da je namre? za Jezusa nevednost, bodisi tistih, ki zares niso vedeli, bodisi tistih, ki so vedeli, a so ga obsodili, postala motiv za pro?njo odpu??anja – nevednost vidi kot vrata, ki nas lahko odprejo za spreobrnjenje.«

Benedikt XVI. osvetli tudi Jezusov krik na kri?u: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil? Kot trdijo evangelisti, osebe, ki so ga obkro?ale, niso razumele njegovega vzklika in so ga razlagale kot klicanje Elija. Samo skupina vernikov je Jezusov vzklik lahko razumela kot pravi mesijanski krik. Ne gre za kakr?en koli krik zapu??enosti. Jezus namre? izgovori veliki psalm trpe?ega Izraela in tako sprejme vase vso bole?ino tako Izraela kot vseh ljudi, ki trpijo na tem svetu zaradi zakrivanja Boga. Jezus pred srce samega Boga prinese krik tesnobe nemirnega sveta, katere razlog je odsotnost Boga. Poistoveti se s trpe?im Izraelom, s ?love?tvom, ki trpi zaradi pomanjkanja Boga, vase sprejme krik ?love?tva, njegovo muko, vso njegovo potrebo po pomo?i in ga tako hkrati preobrazi.

Preobrazba, ki jo prinese Jezusova smrt, so sprava, pokora in odre?enje. Pod vodstvom Svetega Duha porajajo?a se Cerkev je po?asi prodrla v najglobljo resnico kri?a, gnana z ?eljo, da bi vsaj na dale? razumela razlog in cilj kri?a. Prvi kristjani, razumejo, da so s Kristusovim kri?em dokon?no prese?ene starodavne ?rtve v templju. Zgodilo se je nekaj novega. V Jezusovem trpljenju, vsa umazanija sveta pride v stik z neizmerno ?istostjo, z du?o Jezusa Kristusa, in tako s samim Bo?jim Sinom. ?e obi?ajno ob stiku ne?ista stvar oku?i in onesna?i ?isto stvar, je tu ravno nasprotno: kjer svet z vso svojo nepravi?nostjo in vso svojo krutostjo, ki ga onesna?ujeta, pride v stik z nezmerno ?istostjo – tam se On, ?istost, razodene kot najmo?nej?i. V tem stiku, se umazanija sveta zares vpije, se izni?i in preobrazi preko bole?ine neskon?ne ljubezni.«