杏MAP导航

Iz 61,1-3.6.8-9

Duh Gospoda Boga je nad menoj, 
ker me je Gospod mazilil. 
Poslal me je, da oznanim veselo vest ubogim, 
da obve?em strte v srcu, 
da okli?em jetnikom prostost, 
zapornikom osvoboditev, 
da oznanim leto Gospodove milosti, 
dan ma??evanja na?ega Boga, 
da potola?im vse, ki ?alujejo, 
da se obrnem k ?alujo?im na Sionu 
in jim dam venec namesto pepela, 
olje veselja namesto ?alnega ogrinjala, 
hvalnico namesto potrtega duha. 
Imenovali se bodo Hrasti pravi?nosti, 
Gospodov nasad za njegovo poveli?anje. 
Vi pa se boste imenovali Gospodovi duhovniki, 
slu?abniki na?ega Boga vam bodo rekli. 
Bogastvo narodov boste u?ivali 
in se pona?ali z njihovo slavo. 
Kajti jaz, Gospod, ljubim pravico 
in sovra?im krivi?en rop. 
Zvesto jim bom dal njihovo pla?ilo, 
sklenil bom z njimi ve?no zavezo. 
Njihov rod bo znan med narodi 
in njihovi potomci med ljudstvi. 
Vsi, ki jih bodo videli, bodo priznali, 
da so zarod, ki ga je Gospod blagoslovil.

Raz 1,5-8

Milost vam in mir od Jezusa Kristusa, ki je zanesljiva pri?a, prvorojenec izmed umrlih in vladar nad kralji zemlje. Njemu, ki nas ljubi in nas je s svojo krvjo osvobodil na?ih grehov ter napravil iz nas kraljestvo in duhovnike za svojega Boga in O?eta, njemu slava in oblast na veke vekov. Amen.

Glej, prihaja z oblaki in videlo ga bo vsako oko, 
tudi tisti, ki so ga prebodli, 
in zaradi njega se bodo bíli na prsi 
vsi narodi na zemlji. 
Da, amen.

Jaz sem Alfa in Omega, govori Gospod Bog, on, ki je, ki je bil in ki pride, vladar vsega.

Lk 4,16-21

Pri?el je v Nazaret, kjer je odra??al. V soboto je po svoji navadi je ?el v shodnico. Vstal je, da bi bral in podali so mu zvitek preroka Izaija. Odvil je zvitek in na?el mesto, kjer je bilo zapisano: 
»Duh Gospodov je nad menoj, 
ker me je mazilil, 
da prinesem blagovest ubogim. 
Poslal me je, da naznanim jetnikom opro??enje 
in da bo slepim vrnjen vid, 
da izpustim zatirane v prostost, 
da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu.

Nato je zvitek zvil, ga vrnil slu?abniku in sédel. O?i vseh v shodnici so bile uprte vanj. In za?el jim je govoriti: »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste sli?ali.«

Razlaga cerkvenih o?etov

Origen pravi: »Jezus je ?el v Nazaretu v shodnico, kjer je prebral besedilo 61. poglavja preroka Izaija, ki je bilo tisti dan po Bo?ji previdnosti izbrano in naznanil, da se od sedaj v njem za?enja obdobje mesijanskega zveli?anja.« Sv. Ciril Aleksandrijski pravi, da ta »odlomek ter dogodek razodevata, da je Jezus Bog in ?lovek«. Sv Ambro? pravi: »Prve besede Jezusovega javnega delovanja iz preroka Izaija ka?ejo na trinitari?ni zveli?avni na?rt.« Evzebij iz Cezareje pravi: »Razlaga 61. poglavja preroka Izaija kot 'dobre novice' za uboge pomeni, da je od sedaj on navzo? na svetu za osvoboditev jetnikov.« Sv. Ciril Aleksandrijski nadalje pravi, da se »'leto, ki je ljubo Gospodu', nana?a na njegove ?ude?e, s katerimi je osvobodil stvarstvo vezi, ter na kri?anje, ko je ta osvoboditev postala vsevesoljna resni?nost.«

Misli Benedikta XVI.

V sredi??u dopoldanskega bogoslu?ja na veliki ?etrtek je blagoslov svetih olj: olja za maziljenje katehumenov, tistega za bolni?ko maziljenje, ter krizme za velike zakramente, ki podelijo Svetega Duha: birma, ma?ni?ko in ?kofovsko posve?enje. V zakramentih se nas Gospod dotika preko prvin stvarstva. Tako enost med stvarjenjem in odre?enjem postane vidna. Zakramenti so izraz telesnosti na?e vere, ki zajame telo in du?o, torej celotnega ?loveka. Kruh in vino sta sad zemlje in ?lovekovega dela. Gospod ju je izbral kot nosilca svoje prisotnosti. Olje je simbol Svetega Duha, hkrati pa se nana?a na Kristusa, saj beseda Kristus (Mesija) pomeni 'Maziljeni'. Jezusova ?love?kost je po enosti Sina z O?etom vklju?ena v ob?estvo s Svetim Duhom in tako na edinstven na?in 'maziljena', pre?eta s Svetim Duhom. Jezus je tako odprl na?o ?love?kost za dar Svetega Duha. Bolj ko smo povezani s Kristusom, bolj smo napolnjeni z njegovim Duhom, s Svetim Duhom. Mi se imenujemo 'kristjani'; 'maziljeni', osebe, ki pripadajo Kristusu in so zaradi tega dele?ne njegovega maziljenja, saj se jih dotakne njegov Duh. Dopustimo, da nas ta sveta olja, ki bodo posve?ena, spominjajo na nalogo, ki je nelo?ljivo povezana z besedo 'kristjan' in prosimo Gospoda, da se ne bi samo imenovali kristjani, ampak to tudi vedno bolj bili.

V zakramentih se nas Gospod dotika preko prvin stvarstva. Tako enost med stvarjenjem in odre?enjem postane vidna. Zakramenti so izraz telesnosti na?e vere, ki zajame telo in du?o, torej celotnega ?loveka. Kruh in vino sta sad zemlje in ?lovekovega dela. Gospod ju je izbral kot nosilca svoje prisotnosti. Olje je simbol Svetega Duha, hkrati pa se nana?a na Kristusa, saj beseda Kristus (Mesija) pomeni 'Maziljeni'. Jezusova ?love?kost je po enosti Sina z O?etom vklju?ena v ob?estvo s Svetim Duhom in tako na edinstven na?in 'maziljena', pre?eta s Svetim Duhom. Jezus je tako odprl na?o ?love?kost za dar Svetega Duha. Bolj ko smo povezani s Kristusom, bolj smo napolnjeni z njegovim Duhom, s Svetim Duhom. Mi se imenujemo 'kristjani'; 'maziljeni', osebe, ki pripadajo Kristusu in so zaradi tega dele?ne njegovega maziljenja, saj se jih dotakne njegov Duh. Dopustimo, da nas ta sveta olja, ki bodo posve?ena, spominjajo na nalogo, ki je nelo?ljivo povezana z besedo 'kristjan' in prosimo Gospoda, da se ne bi samo imenovali kristjani, ampak to tudi vedno bolj bili.

Homilija med krizmeno ma?o na veliki ?etrtek, 5. aprila 2012 
Dragi prijatelji, jasno je, da je upodobitev po Kristusu predpostavka in osnova vsake obnove. A morda se nam zdi Kristusov lik na trenutke preve? povzdignjen in prevelik, da bi se upali meriti z njim. Gospod to ve. Zato je poskrbel za »prevode« v nam sprejemljivej?e in bli?je na?ine. Sv. Pavel je bil za svoje u?ence »prevod« Kristusovega ?ivljenja, ki so ga lahko videli in ga posnemali. Skozi zgodovino so stalno obstajali taki »prevodi« Jezusovega ?ivljenja. Prav tako cela vrsta svetih duhovnikov: Polikarp iz Smirne in Ignacij Antiohijski, Ambrozij, Avgu?tin in Gregor Veliki, Ignacij Lojolski, Karel Boromejski, Janez Marija Vianej, nato duhovniki mu?enci 19. stoletja in na koncu pape? Janez Pavel II., ki je z svojim delovanjem in trpljenjem zgled upodobitve po Kristusu kot daru in skrivnosti. Svetniki nam ka?ejo, kako deluje obnova in kako ji lahko slu?imo. Prav tako nam dajo razumeti, da Bog ne gleda na velike ?tevilke in na zunanje uspehe, ampak dosega svoje zmage v poni?nem znamenju gor?i?nega semena.

Krizmena ma?a je tudi spomin na uro, ko je duhovnik bil preko ?kofovega polaganja rok in molitve uveden v duhovni?tvo Jezusa Kristusa. Za vedno nas je posvetil, torej izro?il Bogu, da bi lahko, izhajajo? iz Boga in pred njim, slu?ili ljudem. Vpra?ajmo se: »Ali smo posve?eni tudi v resni?nosti na?ega ?ivljenja? Smo mo?je, ki delujemo tako, da za?nemo pri Bogu, in v ob?estvu z Jezusom Kristusom? Se ?elite ?e tesneje zdru?iti z Gospodom Jezusom Kristusom in mu postati podobni, se odpovedati sebi in obnoviti svoje obljube?«

To je zahteva po notranji povezanosti, po upodobitvi po Kristusu in po premagovanju samega sebe, odpovedi tistemu, kar je samo na?e. Od duhovnika se zahteva, da si ne lasti svojega ?ivljenja, ampak ga da na razpolago drugemu – Kristusu. Naj spomnim na nedavni poziv k nepokor??ini skupine duhovnikov v eni od evropskih dr?av. Ali je nepokor??ina zares pot za obnovo Cerkve, ali je nepokor??ina sploh pot, ali je v tem videti karkoli od upodabljanja po Kristusu, ki je predpostavka vsake prave obnove, in ali ne gre le za obupan poskus, da bi se nekaj naredilo, da bi se spremenilo Cerkev v skladu z na?imi ?eljami in na?imi idejami? Tudi Kristus je popravil ?love?ka izro?ila, ki so du?ila Bo?jo besedo in voljo. To storil zato, da je ponovno prebudil pokor??ino pravi Bo?ji volji, njegovi vedno veljavni besedi. Kristus je namre? bil naklonjen ravno resni?ni pokor??ini in proti ?love?ki samovolji. Svoje poslanstvo je konkretiziral z lastno pokor??ino in poni?nostjo vse do kri?a in tako naredil svoje poslanstvo verodostojno. »Ne moja, ampak tvoja volja.« To je beseda, ki razodeva Sina, njegovo poni?nost in obenem njegovo bo?anskost, in ki nam ka?e pot.

Dva klju?na izraza sta, ki sta povezana z obnovitvijo duhovni?kih obljub, in sicer: »oskrbniki Bo?jih skrivnosti« (1 Kor 4,1) ter »gore?nost za du?e« (anumarum zelus). Kot pravi sv. Pavel, so duhovniki oskrbniki Bo?jih skrivnosti in jim torej pripada poslanstvo pou?evanja. V dana?nji tako inteligentni dru?bi se vedno bolj ?iri verska nepismenost. A da bi lahko ?iveli in ljubili svojo vero, ljubili Boga in ga znali poslu?ati na pravi na?in, moramo vedeti, kaj nam je Bog povedal; na?ega razuma in srca se mora dotakniti njegova beseda. Pape? je pri tem spomnil na pomen Svetega pisma, dokumentov drugega vatikanskega koncila in Katekizma katoli?ke Cerkve, kjer je na najbolj pristen na?in izra?eno to, kar Cerkev veruje. Duhovnikova gore?nost za du?e je izraz, ki se skorajda ve? ne uporablja. Vendar pa se duhovnikova skrb ne nana?a le na telo ?loveka in njegove fizi?ne potrebe, na primer skrb za bolnike in brezdomce, ampak se duhovnik posve?a tudi potrebam ?lovekove du?e. Skrbimo za zveli?anje ?loveka kot telesa in du?e. In v kolikor smo duhovniki Jezusa Kristusa, to po?nemo z gore?nostjo. Ljudje ne smejo nikoli imeti ob?utka, da duhovnik zvesto izpolnjuje svoj delovni urnik, pred in potem pa pripada samo samemu sebi. Duhovnik nikoli ne pripada sebi. Osebe morajo zaznati na?o gore?nost, po kateri verodostojno pri?ujemo za evangelij Jezusa Kristusa.

Misli pape?a Fran?i?ka

Odlomki homilije med krizmeno ma?o v ?etrtek, 28. marca 2013 
Ko so na?i ljudje maziljeni z oljem veselja, se to opazi; na primer, ko gredo od ma?e z obrazom tistega, ki je prejel veselo novico. Ljudje namre? z veseljem sprejemajo evangelij, ki ga duhovniki oznanjajo, ko ta dose?e njihovo vsakdanje ?ivljenje, ko pride do obrobij realnosti, ko razsvetli mejne razmere, 'periferije', kjer je verno ljudstvo bolj izpostavljeno vdorom tistih, ki ga ho?ejo oropati njegove vere. Ljudje se nam zahvaljujejo, ker ?utijo, da smo molili z realnostjo njihovega vsakdanjega ?ivljenja, njihove bole?ine in veselja, stiske in upanja. In ko ?utijo, da prijetni vonj Maziljenca, Kristusa, prihaja preko nas, so spodbujeni, da nam zaupajo vse tisto, kar ?elijo, da pride do Gospoda. Pro?nje vernikov za molitev ali za blagoslov so znamenje, da je maziljenje prispelo na periferije, kajti spremenilo se je v pro?nje. »Ko smo v takem odnosu z Bogom in njegovim ljudstvom in milost prihaja po nas, takrat smo duhovniki, posredniki med Bogom in ljudmi. Vedno moramo po?ivljati milost in v vsaki pro?nji, v?asih tudi neprimerni, v?asih zgolj materialni ali celo banalni – kar pa je le na videz –, slutiti ?eljo na?ih ljudi, da bi bili maziljeni z di?avnim oljem, saj vedo, da ga mi imamo. Slutiti in ?utiti, kot je Gospod ?util bridkost, polno upanja ?ene, ki je krvavela, ko se je dotaknila roba njegove obleke. V tem trenutku Jezus, sredi mno?ice, ki ga obdaja z vseh strani, utele?a vso lepoto Aronove duhovni?ke obleke, z oljem, ki te?e po njej. To je bila skrita lepota, ki pa je svetila le za o?i, polne vere, te ?ene, ki je trpela. U?enci, bodo?i duhovniki, ne vidijo, ne dojamejo: v '?ivljenjski periferiji' vidijo samo povr?inskost mno?ice, ki pritiska na Jezusa. Gospod pa, nasprotno, ?uti mo? bo?jega maziljenja, ki prihaja do roba njegovega pla??a.

Tako morajo tudi duhovniki izstopiti in do?iveti svoje maziljenje, njegovo mo? in odre?enjsko u?inkovitost: »stopiti v 'periferije', kjer je trpljenje, kjer je prelita kri, kjer je slepota, ki ?eli videti, kjer so ujetniki mnogih zlobnih vladarjev. Gospoda ne sre?amo v samodo?ivljanju in samoopazovanju: te?aji samopomo?i so lahko koristni, vendar pa ?iveti duhovni?ko ?ivljenje od enega do drugega te?aja, od ene do druge metode, vodi v to, da postanemo pelagijanci, zmanj?amo mo? milosti, ki deluje in raste v tisti meri, v kateri z vero stopimo iz sebe, damo sebe in damo evangelij drugim, damo to malo maziljenja, ki ga imamo, tistim, ki nimajo ni? od ni?esar.

Ob duhovniku, ki malo stopa iz sebe, ki malo mazili, se izgublja najbolj?e od na?ega ljudstva, tisto, kar lahko spodbudi najgloblji del njegovega duhovni?kega srca. Kdor ne stopi iz sebe, namesto da bi bil posrednik, po?asi postaja upravitelj. Slednji 'je ?e prejel svoje pla?ilo' in ker ne daje svojega srca, ne dobi ljube?e zahvale, ki izvira iz srca. Od tukaj prihaja nezadovoljstvo nekaterih, ki postanejo ?alostni duhovniki in neke vrste zbiratelji starin ali pa novosti, namesto da bi bili pastirji z 'vonjem po ovcah', pastirji sredi svoje ?rede, ribi?i ljudi. To vas prosim: bodite pastirji z 'vonjem po ovcah'. Res je, da nas vse ogro?a tako imenovana kriza duhovni?ke identitete, je nadaljeval pape?. Vendar pa znamo zdrobiti njen val, lahko odrinemo na odprto in v Gospodovem imenu vr?emo mre?e. Prav je, da nas sama realnost vodi tja, kjer se to, kar smo po milosti, jasno poka?e kot ?ista milost; na tem morji sedanjega sveta, kjer nam koristi samo maziljenje in kjer so mre?e polne samo, ko se jih vr?e v imenu Njega, ki smo se mu izro?ili: Jezusa.

Homilija med krizmeno ma?o, ?etrtek, 14. april 2022 
V berilu iz preroka Izaija, ki smo ga poslu?ali, Gospod daje obljubo, ki je polna upanja, ki se nas zelo dotika: »Vi pa se boste imenovali Gospodovi duhovniki, slu?abniki na?ega Boga vam bodo rekli. […] Zvesto jim bom dal njihovo pla?ilo, sklenil bom z njimi ve?no zavezo« (61,6.8). Biti duhovniki je, dragi bratje, milost. Zelo velika milost, ki ni v prvi vrsti milost za nas, ampak za ljudi; in za na?e ljudstvo je velik dar dejstvo, da Gospod sredi svoje ?rede izbere nekatere, ki bi skrbeli za njegove ovce na njim lasten na?in, kot o?etje in pastirji. Gospod sam je tisti, ki izpla?a duhovnikovo pla?o: »Zvesto jim bom dal njihovo pla?ilo.« (Iz 61,8) In vemo, da je On dober pla?nik, ?eprav ima svoje posebnosti, kot je, da najprej pla?a zadnjim in potem prvim: to je v njegovem slogu.

Berilo iz knjige Razodetja nam pove, kak?no je Gospodovo pla?ilo. To je njegova ljubezen in brezpogojno odpu??anje na?ih grehov za ceno njegove krvi, ki je bila prelita na kri?u: On, »ki nas ljubi in nas je s svojo krvjo osvobodil na?ih grehov ter napravil iz nas kraljestvo in duhovnike za svojega Boga in O?eta.« (1,5-6). Ni ve?jega pla?ila, kot je prijateljstvo z Jezusom, ne pozabite tega. Ni ve?jega miru, kot je njegovo odpu??anje, in to vsi vemo. Ni ve?je cene od njegove dragocene Krvi, za katero ne smemo dovoliti, da bi bila zani?evana z neprimernim ravnanjem.

?e beremo s srcem, dragi bratje duhovniki, so to Gospodova povabila, naj mu bomo zvesti, naj bomo zvesti njegovi zavezi, naj se pustimo ljubiti, naj si pustimo odpustiti; povabila niso samo za nas same, ampak da bi tako mogli s ?isto vestjo slu?iti svetemu vernemu Bo?jemu ljudstvu. Ljudje si to zaslu?ijo in tudi potrebujejo. Lukov evangelij pa nam pove, da  so bile potem, ko je Jezus prebral odlomek iz preroka Izaija pred svojimi ljudmi in sedel, »o?i vseh v shodnici uprte vanj.« (4,20) Tudi Razodetje nam danes govori o o?eh, ki so uprte v Jezusa zaradi neustavljive privla?nosti kri?anega in vstalega Gospoda, ki nas vodi k ?e??enju in priznanju: »Glej, prihaja z oblaki in videlo ga bo vsako oko, tudi tisti, ki so ga prebodli in zaradi njega se bodo bíli na prsi vsi narodi na zemlji.« (1,7) Kon?na milost, ko se bo vstali Gospod vrnil, bo milost neposrednega spoznanja: vedeli ga bomo prebodenega, spoznali bomo, kdo je On in kdo smo mi, gre?niki; ni? ve?.

»Upirati o?i v Jezusa« je milost, ki jo moramo kot duhovniki negovati. Ob koncu dneva je dobro pogledati Gospoda in da nam On pogleda v srce, skupaj s srci ljudi, ki smo jih sre?ali. Ne gre za pre?tevanje grehov, ampak za ljube?e zrenje, v katerem gledamo na svoj dan z Jezusovim pogledom in na ta na?in  vidimo milosti dneva, darove in vse tisto, kar je storil za nas, da se zahvalimo. Prav tako mu poka?emo  tudi svoje sku?njave, da bi jih prepoznali in jih zavrnili. Kot vidimo, gre za to, da bi razumeli, kaj je v?e? Gospodu in kaj ?eli od nas tukaj in sedaj, v na?i trenutni zgodovini.

In morda, ?e bomo vzdr?ali njegov pogled, poln dobrote, bomo od njega tudi dobili namig, naj mu poka?emo svoje malike. Tiste malike, ki smo jih kot Rahela skrili v gube svojega pla??a, (prim. 1 Mz 31,34-35). ?e pustimo, da Gospod gleda na?e skrite malike – vsi jih imamo, vsi! –, nas to naredi mo?ne pred njimi in jim vzame mo?.

Gospodov pogled nam poka?e, da v njih v resnici poveli?ujemo sami sebe (prim. Kateheza, splo?na avdienca 1. avgust 2018), kajti tja, v ta prostor, v katerem ?ivimo, kot da bi bil ekskluziven, vdre hudi? in doda nekaj zelo zlobnega: stori, da ne samo »ugajamo« sami sebi, ko razbrzda neko strast ali neguje neko drugo, pa? pa nas tudi vodi, da z njimi, s temi skritimi maliki, nadomestimo prisotnost Bo?jih oseb, prisotnost O?eta, Sina in Duha, ki prebivajo v nas. To se dejansko zgodi. ?eprav nekdo zase pravi, da dobro lo?i, kaj je malik in kdo je Bog, v praksi jemljemo prostor Trojici, da ga damo demonu v neke vrste posrednem ?a??enju: v tak?nem, ki ga skriva, vendar nenehno poslu?a njegove govore in u?iva njegove izdelke, tako da na koncu za Boga ne ostane niti en sam koti?ek. On je namre? tak?en, gre po?asi naprej. Neko? sem govoril o »lepo vzgojenih« demonih. Glede njih Jezus pravi, da so huj?i od tistega, ki je bil izgnan. Vendar pa so lepo vzgojeni, pozvonijo na zvonec, vstopijo in korak za korakom prevzamejo hi?o. Biti moramo pozorni, to so na?i maliki.

In maliki imajo nekaj osebnega, neko osebno prvino. Kadar jih ne razkrinkamo, kadar ne pustimo, da nam Jezus poka?e, da v njih brez razloga i??emo sami sebe in da pu??amo prostor, v katerega se vtihotapi Hudobec. Zapomniti si moramo, da demon zahteva, da izpolnjujemo njegovo voljo in mu slu?imo, vendar ne zahteva vedno, da mu slu?imo in ga neprenehoma ?astimo. Ne, on se zna gibati, je velik diplomat. Zadostuje mu, da od ?asa do ?asa prejme ?a??enje, da doka?e, da je na? resni?ni gospod in se celo po?uti kot bog v na?em ?ivljenju in v na?em srcu.

Z vami bi pri tej krizmeni ma?i rad podelil tri prostore skritega malikovanja, v katerih Hudobec uporablja svoje malike, da bi nam odvzel mo? na?e pastirske poklicanosti in nas postopoma lo?il od blagodejne in ljube?e navzo?nosti Jezusa, Duha in O?eta.

Prvi prostor skritega malikovanja se odpre tam, kjer je duhovna posvetnost, ki je »ponudba ?ivljenja, ki je kultura, kultura minljivega, kultura videza, kultura li?enja.«  Njeno merilo je zmagoslavje, zmagoslavje brez Kri?a. Jezus moli, da bi nas O?e branil pred to kulturo posvetnosti. Ta sku?njava slave brez Kri?a nasprotuje Gospodovi osebi, nasprotuje Jezusu, ki se poni?a v u?love?enju in ki je, kot znamenje nasprotovanja, edino zdravilo proti vsakemu maliku. Biti ubog z ubogim Kristusom in »ker je Kristus izbral ubo?tvo«, to je logika ljubezni in nobena druga. V dana?njem evangeljskem odlomku vidimo, kako se Gospod postavi v svojo skromno kapelo in v svojo majhno vas, v vas vsega svojega ?ivljenja, da bi dal isto oznanilo, kot bo storil ob koncu zgodovine, ko bo pri?el v svoji slavi, obdan z angeli. Na?e o?i morajo biti uprte v Kristusa, v tukaj in sedaj Jezusove zgodbe z menoj, kakor bodo takrat. Posvetnost iskanja lastne slave nas oropa navzo?nosti poni?nega in poni?anega Jezusa, Gospoda, ki je blizu vsem; Kristusa, ki trpi z vsemi, ki trpijo, ki ga ?astijo na?i ljudje, ki vedo, kdo so njegovi pravi prijatelji. Posvetni duhovnik ni ni? drugega kot klerikaliziran pogan.

Drugi prostor skritega malikovanja se ukorenini tam, kjer se daje prvenstvo pragmatizmu ?tevilk. Tisti, ki imajo tega skritega malika, se prepoznajo po njihovi ljubezni do statistik, ki v razpravi lahko zbri?ejo katero koli osebno potezo in dajo prednost ve?ini, ki nazadnje postne merilo razlo?evanja, to je grdo. To ne more biti edini na?in delovanja in tudi ne edino merilo v Kristusovi Cerkvi. Ljudi ni mogo?e »pre?teti« in Bog ne daje Duha »na mero« (prim. Jn 3,34). V tej o?aranosti s ?tevilkami v resnici i??emo sami sebe in smo zadovoljni zaradi nadzora, ki nam ga zagotavlja ta logika, ki je ne zanimajo obrazi in ni logika ljubezni, ljubi ?tevilke. Zna?ilnost velikih svetnikov je, da se znajo umakniti, da pustijo ves prostor Bogu. Ta umik, ta pozaba nase in ?elja, da bi bili pozabljeni od vseh drugih, je zna?ilnost Duha, ki nima svoje podobe preprosto zaradi tega, ker je ves Ljubezen, v kateri za?ari podoba Sina, v njej pa podoba O?eta. Zamenjava njegove osebe, ki ?e sama po sebi ne ?eli »dajati videza« – ker nima podobe – je tisto, na kar meri malik ?tevilk, ki stori, da se vse »poka?e«, ?eprav na abstrakten in ra?unovodski na?in, brez u?love?enja.

Tretji prostor skritega malikovanja, ki je povezan s prej?njim, je tisti ki se odpira s funkcionalizmom, zapeljivim podro?jem, v katerem so mnogi »bolj kot nad potjo navdu?eni nad na?rtom poti.« Funkcionalisti?na miselnost ne prena?a skrivnosti, stremi po u?inkovitosti. Ta malik postopoma nadomesti O?etovo navzo?nost v nas. Prvi malik nadomesti prisotnost Sina, drugi malik prisotnost Duha in tretji prisotnost O?eta. Na? O?e je Stvarnik, vendar ne nekdo, ki stvarem daje samo »delovanje«, ampak nekdo, ki »ustvarja« kot O?e, z ne?nostjo, ko prevzame skrb za svoje ustvarjenine in dela za to, da bi ?lovek postal bolj svoboden. Funkcionalist se ne zna veseliti milosti, ki jih Duh razliva na svoje ljudstvo, s katerimi bi se lahko nasi?eval tudi kot delavec, ki zaslu?i svoje pla?ilo. Duhovnik s funkcionalisti?no miselnostjo ima svojo hrano, ki je njegov jaz. V funkcionalizmu pu??amo ob strani ?e??enje O?eta v majhnih in velikih stvareh na?ega ?ivljenja in se zadovoljimo z u?inkovitostjo svojih programov. Kakor je storil David, ki se je po Satanovi sku?njavi namenil, da bo pre?tel ljudstvo (prim. 1 Kr 21,2). To so zaljubljenosti v na?rt poti, ne pa v pot.

V teh zadnjih dveh prostorih skritega malikovanja (pragmatizem ?tevilk in fukcionalizem) nadomestimo upanje, ki je prostor sre?anja z Bogom, z empiri?nim preverjanjem. Gre za dr?o pastirjeve domi?ljavosti, za dr?o, ki razkroji edinost ljudstva z Bogom in oblikuje novega malika, ki temelji na ?tevilkah in programih: malik »moje oblasti, na?e oblasti«; na? program, na?e ?tevilke, na?i pastoralni na?rti. Skrivati te malike (kot je storila Rahela) in jih ne razkrinkati v svojem vsakdanjem ?ivljenju ?koduje zvestobi na?e duhovni?ke zaveze in oslabi na? osebni odnos z Gospodom.

Dragi bratje, Jezus je edina pot, da se izognemo zmoti v védenju, kaj ?utimo, kam nas vodi na?e srce …; On je edina pot za dobro razlo?evanje, ko se soo?imo z njim, vsak dan, kot bi tudi danes sedel v na?o ?upnijsko cerkev in nam povedal, da se je danes izpolnilo vse, kar smo poslu?ali. Jezus Kristus, ki je bil znamenje nasprotovanja – kar ni vedno nekaj krutega in trdega, kajti usmiljenje je znamenje nasprotovanja, ?e veliko bolj pa je to ne?nost – Jezus Kristus, pravim, stori, da se ti maliki razkrijejo, da vidimo njihovo navzo?nost, njihove korenine in njihovo delovanje in jih Gospod tako lahko uni?i; to je predlog: dati prostor, da bi Gospod lahko uni?il na?e skrite malike. Moramo se jih spominjati, biti pozorni, da se ponovno ne pojavi ljuljka teh malikov, ki smo jih znali skriti med gube na?ega srca.

Zaklju?il bi rad s pro?njo k sv. Jo?efu, naj?istej?emu o?etu brez skritih malikov, naj nas osvobodi hrepenenja po posedovanju, saj je to hrepenenje po posedovanju rodovitna zemlja, na kateri rastejo ti maliki. Naj nam pridobi tudi milost, da ne bomo odnehali v naporni nalogi razlo?evanja teh malikov, ki jih tako pogosto skrivamo ali se skrivajo. Svetega Jo?efa prav tako prosimo, naj tam, kjer dvomimo, kako stvari narediti bolje, posreduje za nas, da nam bo Duh razsvetlil presojo, kakor je razsvetlil njegovo, ko je bil v sku?njavi, da bi »skrivaj« (lathra) odslovil Marijo, tako da bi znali to, kar smo se nau?ili po postavi, s plemenitostjo srca podrediti ljubezni.

Homilija, ?etrtek, 6. april 2023 
»Duh Gospodov je nad menoj« (Lk 4,18): s to vrstico se je za?elo Jezusovo oznanjevanje in z isto vrstico se je za?ela Beseda, ki smo jo poslu?ali danes (prim. Iz 61,1). Na za?etku je torej Gospodov Duh.

In o Njem bi rad danes premi?ljeval z vami, dragi sobratje, o Gospodovem Duhu. Kajti brez Gospodovega Duha ni kr??anskega ?ivljenja in brez njegovega maziljenja ni svetosti. On je protagonist in lepo je danes, na rojstni dan duhovni?tva, priznati, da je On izvor na?e slu?be, ?ivljenja in ?ivljenjske mo?i vsakega Pastirja. Sveta Mati Cerkev nas namre? u?i izpovedovati, da Sveti Duh »o?ivlja« , kot je zagotovil Jezus, reko?: »Duh je tisti, ki o?ivlja« (Jn 6,63); ta nauk je prevzel apostol Pavel, ki je zapisal, da »?rka ubija, Duh pa o?ivlja« (2 Kor 3,6), in govoril o »postavi Duha ?ivljenja v Kristusu Jezusu« (Rim 8,2). Brez Njega tudi Cerkev ne bi bila ?iva Kristusova nevesta, ampak kve?jemu verska organizacija – bolj ali manj dobra; ne bi bila Kristusovo Telo, ampak tempelj, zgrajen s ?love?kimi rokami. Kako naj torej gradimo Cerkev, ?e ne izhajajo? iz dejstva, da smo »tempelj Svetega Duha«, ki »prebiva v nas« (prim. 1 Kor 6,19; 3,16)? Ne moremo ga pustiti zunaj hi?e ali ga parkirati na kak?ni pobo?ni coni. Vsak dan moramo re?i: »Pridi, saj brez tvoje milosti, ?lovek poln je bednosti.« 

Duh Gospodov je nad menoj. To lahko re?e vsakdo izmed nas; in ne gre za domi?ljavost, je resni?nost, saj lahko vsak kristjan, posebno pa ?e vsak duhovnik, vzame za svoje besede, ki sledijo: »ker me je Gospod mazilil« (Iz 61,1). Bratje, brez zaslu?enja, po ?isti milosti smo prejeli maziljenje, ki nas je naredilo za o?ete in pastirje svetega Bo?jega ljudstva. Zaustavimo se torej pri tem vidiku Duha: pri maziljenju.

Po prvem »maziljenju«, ki se je zgodilo v Marijinem telesu, se je Duh spustil nad Jezusa pri Jordanu. Po tem, kot pojasnjuje sv. Bazilij, »je bilo vsako [Kristusovo] dejanje izpolnjeno s sonavzo?nostjo Svetega Duha«.  V mo?i tega maziljenja je namre? oznanjal in delal znamenja, v mo?i maziljenja »je iz njega izhajala mo? in ozdravljala vse« (Lk 6,19).  Jezus in Duh vedno delujeta skupaj, kot bi bila dve roki O?eta  - to pravi Irenej –, ki se iztezata k nam, nas objemata in dvigujeta. Z njima so bile zaznamovane na?e roke, maziljene s Kristusovim Duhom. Da, bratje, Gospod nas ni samo izbral in poklical sem, tja in tja: v nas je izlil maziljenje svojega Duha, istega, ki je pri?el nad apostole. Bratje, mi smo maziljenci.

Poglejmo torej nanje, na apostole. Jezus jih je izbral in na njegov klic so zapustili ?olne, mre?e, dom in tako dalje. Maziljenje z Besedo je spremenilo njihovo ?ivljenje. Navdu?eno so hodili za U?iteljem in za?eli oznanjati, prepri?ani, da bodo pozneje vr?ili ?e ve?je stvari; dokler ni pri?la Pasha. Tam se je zdelo, da se je vse ustavilo: zatajili so U?itelja in ga zapustili. Ne bojmo se. Bodimo pogumni pri branju lastnega ?ivljenja in lastnih padcev. Pri?li so do tega, da so zatajili in zapustili U?itelja, Peter je bil prvi. Sprijaznili so se s svojo neprimernostjo in ugotovili, da ga niso razumeli: besede »Ne poznam tega ?loveka« (Mr 14,71), ki jih je Peter poudarjal na dvori??u velikega duhovnika po zadnji ve?erji, niso samo impulzivna obramba, ampak priznanje duhovne nevednosti: on in drugi so morda pri?akovali uspe?no ?ivljenje ob Mesiju, ki je navdu?eval mno?ice in delal ?ude?e, vendar niso prepoznali pohuj?anja kri?a, ki je sesulo njihove gotovosti. Jezus je vedel, da sami tega ne bodo zmogli in zato jim je obljubil Tola?nika. In prav tisto »drugo maziljenje« na binko?ti je preobrazilo u?ence in jih pripravilo na to, da so pasli Bo?jo ?redo in ne ve? samih sebe. In to je protislovje, ki ga je potrebno razre?iti: ali sem pastir Bo?jega ljudstva ali samega sebe? In Duh je tisti, ki me u?i poti. To ognjeno maziljenje je pogasilo njihovo vernost, ki je bila osredoto?ena na njih same in na njihove sposobnosti: ko so sprejeli Duha, so izhlapeli Petrovi  strahovi in obotavljanja; Jakob in Janez, ki sta gorela od ?elje, da bi dala svoje ?ivljenje, sta nehala hrepeneti po ?astnih mestih (prim. Mr 10,35-45) – to je na? karierizem, bratje; drugi niso bili ve? zaprti in boje?i v dvorani zadnje ve?erje, ampak so ?li ven in postali apostoli v svetu. Duh je tisti, ki spreminja na?e srce, ki ga postavi na druga?no raven.

Bratje, podobna pot zaobjema tudi na?e duhovni?ko in apostolsko ?ivljenje. Tudi za nas je bilo prvo maziljenje, ki se je za?elo s klicem ljubezni, ki nam je ukradel srce. Zaradi njega smo zapustili priveze in na to pristno navdu?enje se je spustila mo? Duha, ki nas je posvetil. Potem je v skladu z Bo?jimi ?asi za vsakega pri?la velikono?na stopnja, ki ozna?uje trenutek resnice. To je trenutek krize, ki ima razli?ne oblike. Vsakemu se prej ali slej zgodi, da do?ivi razo?aranja, napore in slabosti ob idealu, za katerega se zdi, da se iz?rpava med zahtevami stvarnosti; medtem nastopi dolo?ena navajenost in zaradi nekaterih preizku?enj, ki bi si jih prej te?ko predstavljali, se zvestoba zdi bolj neudobna kot nekdaj. Ta stopnja – te sku?njave, te preizku?nje, ki smo jo imeli, jo imamo in jo bomo imeli vsi – predstavlja odlo?ilen greben za tiste, ki so prejeli maziljenje. ?lovek lahko iz nje izide slabo, ko drsi proti dolo?eni povpre?nosti, se utrujen plazi v neki »normalnosti«, v katero se vrinejo tri nevarne sku?njave: sku?njava kompromisa, ko se zadovoljimo s tem, kar lahko naredimo; sku?njava nadomestkov, s katero se sku?amo »napolniti« z ne?im drugim kot je na?e maziljenje; sku?njava malodu?nosti – ki je najpogostej?a –, ko gremo nezadovoljni naprej zaradi inercije. In v tem je veliko tveganje: medtem ko na videz vse ostaja enako – »Jaz sem duhovnik« –, se ?lovek umika vase in sku?a brezvoljno pre?iveti; vonj maziljenja ne odi?avi ve? ?ivljenja in srce se ne ?iri, ampak se zavito v razo?aranje o?i.

Vendar pa ta kriza lahko postane preobrat za duhovni?tvo, »odlo?ilna faza duhovnega ?ivljenja, v kateri se moramo dokon?no odlo?iti med Jezusom in svetom, med juna?tvom ljubezni in povpre?nostjo, med kri?em in dolo?eno blaginjo, med svetostjo in po?teno zvestobo verski obveznosti«.  Ob koncu te slovesnosti boste prejeli v dar knjigo, ki obravnava ta problem: »Drugi klic«, gre za klasiko p. Voillauma, ki se dotika tega problema, preberite jo. Vsi moramo premisliti o tem trenutku na?ega duhovni?tva. Gre za blagoslovljen trenutek, v katerem smo, kot u?enci ob veliki no?i, poklicani, naj bomo »dovolj poni?ni, da bomo priznali, da nas je premagal poni?ani in kri?ani Kristus, in da bomo privolili, da za?nemo novo pot, pot Duha, vere in mo?ne ljubezni brez utvar«.  To je kairos, v katerem lahko odkrijemo, da »ni vse omejeno na to, da zapustimo ?oln in mre?e, da bi za dolo?en ?as sledili Jezusu, ampak zahteva, da gremo vse do Kalvarije, da sprejmemo njen nauk in sad, ter da gremo s pomo?jo Svetega Duha vse do konca ?ivljenja, ki se mora dovr?iti v popolnosti bo?anske Ljubezni«.  S pomo?jo Svetega Duha: za nas, tako kot za apostole, je ?as »drugega maziljenja«; ?as drugega klica, ki mu moramo prisluhniti, v katerem ne sprejmemo Duha na podlagi navdu?enja svojih sanj, ampak na podlagi krhkosti na?e resni?nosti. To je maziljenje, ki poglobi resnico, ki omogo?i Duhu, da mazili na?e slabosti, na?e napore, na?o notranjo rev??ino. Tedaj maziljenje spet di?i: po Njem, ne po nas. V tem trenutku se notranje spominjam nekaterih izmed vas, ki so – recimo temu – v krizi, ki so zbegani in ne vedo, kako nadaljevati pot, kako ponovno stopiti na pot v tem drugem maziljenju Duha. Tem bratom preprosto pravim: pogum, Gospod je ve?ji od tvojih slabosti, od tvojih grehov. Zaupaj se Gospodu in dopusti, da te pokli?e drugi?, tokrat z maziljenjem Svetega Duha. Dvojno ?ivljenje ti ne bo pomagalo; to, da vse vr?e? skozi okno pa tudi ne. Glej naprej.

Homilija, ?etrtek, 28. marec 2024 
»O?i vseh v shodnici so bile uprte vanj« (Lk 4,20). Ta prehod v evangeliju  vedno naredi vtis, saj predstavlja prizor, v katerem si predstavljamo trenutke ti?ine, ko so bili pogledi z neko me?anico ?udenja in nezaupanja osredoto?eni na Jezusa. Vsekakor pa vemo, kako se je kon?alo. Potem ko je Jezus razkrinkal la?na ?napa?na pri?akovanja svojih rojakov, so vsi v shodnici »pobesneli« (Lk 4,28), ?li ven in ga izgnali iz mesta. Njihove o?i so bile osredoto?ene na Jezusa, toda njihova srca se niso bila pripravljena spremeniti na njegovo besedo. Tako so izgubili ?ivljenjsko prilo?nost.

Toda nocoj, na veliki ?etrtek, se zgodi druga?na izmenjava pogledov. Protagonist je prvi Pastir na?e Cerkve, Peter. Tudi on na za?etku ni zaupal Gospodovi »razkrinkajo?i« besedi, ki mu jo je namenil: »Trikrat me bo? zatajil« (Lk 22,61-62). Zato je Jezusa »izgubil izpred o?i« in ga ob petelinjem petju zatajil. Ko pa se je takrat »Gospod obrnil in se zazrl« vanj, se je »spomnil besede, ki mu jo je Gospod rekel [...] In ?el je ven ter se bridko zjokal« (Lk 22,61-62). Njegove o?i so zalile solze, ki so privrele iz ranjenega srca in ga osvobodile la?nih prepri?anj in opravi?evanj Ta grenak jok mu je spremenil ?ivljenje.

Jezusove besede in geste Petra leta ve? let niso premaknile od njegovih pri?akovanj, podobnih pri?akovanjem prebivalcev Nazareta. Tudi on je ?akal na  politi?nega in mogo?nega, mo?nega in odlo?nega Mesija in je ob soo?enju s pohuj?anjem ?ibkega Jezusa, ki so ga aretirali, ne da bi se upiral, izjavil: »Ne poznam ga!« (Luka 22,57). In res je, ni ga poznal. Spoznavati ga je za?el, ko je v temi zatajitve naredil prostor solzam sramu, solzam kesanja. In zares ga bo spoznal, ko se bo, »u?alo??en, ker ga je ?e tretji? vpra?al: "Ali me ljubi??", popolnoma prepustil pre?eti Jezusovemu pogledu. Tedaj bo iz »ne poznam ga«, pre?el na besede: »Gospod, ti vse ve?« (Jn 21,17).

Dragi bratje duhovniki, ozdravitev Petrovega srca, ozdravitev apostola, ozdravitev pastirja se zgodijo, ko ranjen in skesan dovoli, da mu Jezus odpusti. To gre skozi solze, grenak jok, bole?ino, ki mu dopusti, da ponovno odkrije ljubezen. Zato ?elim z vami podeliti nekaj misli o enem izmed vidikov duhovnega ?ivljenja, ki se ga precej pu??a ob strani, vendar pa je bistven. Danes ga ponovno predlagam z besedo, ki je morda zastarela, a verjamem, da nam bo dobro dela, ?e jo bomo ponovno odkrili: skru?enost.

Beseda prikli?e zbadanje. Skru?enost pride iz »zbadanja srca«, iz preboda, ki ga rani ter povzro?i solze kesanja. Pri tem nam pomaga dogodek, ki se spet ti?e sv. Petra. Ta je, presunjen s pogledom in besedami vstalega Jezusa, na binko?tni dan, ko je o?i??en in vnet od Duha, prebivalcem Jeruzalema oznanil: »Tega Jezusa, ki ste ga vi kri?ali, je Bog naredil za Gospoda in Kristusa« (prim. Apd 2,36). Poslu?alci so  skupaj za?utili zlo, ki so ga storili, in pa tudi zveli?anje, ki jim ga daje Gospod, in »ko so to sli?ali – pravi besedilo –, jih je zbodlo v srce« (prim. Apd 2,37).

Poglejte, kaj je skru?enost. Ne gre za ob?utek krivde, ki te vr?e na tla, niti za skrupuloznost, ki te ohromi, ampak za blagodejno zbadanje, ki ?ge v notranjosti in zdravi, ker se srce, ko vidi lastno zlo in se prizna za gre?nika, odpre, sprejme delovanje Svetega Duha, ?ivo vodo, ki ga zgane, da za?nejo polzeti solze po obrazu. Kdor odvr?e masko in dopusti, da ga Bog pogleda v srce, prejme dar teh solza, najsvetej?o vodo po krstni vodi. Dragi bratje duhovniki, danes vam ?elim tega.

Vendar pa moramo prav razumeti, kaj pomeni jokati nad seboj. To ne pomeni, da se smilimo sami sebi, kot smo pogosto sku?ani, da bi po?eli. To se zgodi na primer, ko smo razo?arani ali zaskrbljeni zaradi svojih neizpolnjenih pri?akovanj, zaradi nerazumevanja s strani drugih, morda celo sobratov in predstojnikov. Ali ko zaradi ?udnega in nezdravega u?itka du?e radi premlevamo krivice, ki smo jih prejeli, sami sebe pomilujemo, misle?, da nismo prejeli, kar smo si zaslu?ili, in si domi?ljamo da nam prihodnost lahko priskrbi le nenehna negativna presene?enja. To je – nas u?i sveti Pavel – ?alost po svetu, v nasprotju s tisto po Bogu.

Jokati nad seboj pa pomeni, resno se kesati, ker smo z grehom raz?alostili Boga. pomeni priznati, da smo vedno v dolgovih in nikoli v dobrem; gre za priznanje, da sem izgubil pot do svetosti, ker nisem ohranil vere v ljubezen Tistega, ki je dal svoje ?ivljenje zame. Gre za to, da gledam vase in se obto?ujem svoje nehvale?nosti in nestanovitnosti ter z ?alostjo premi?ljujem o svoji dvoli?nosti in zlaganosti. Gre za to, da se spustim v globino svoje hinav??ine. Klerikalna hinav??ina, dragi bratje, je tista hinav??ina, v katero lahko tako zelo zdrsnemo. Da nato dvignem svoj pogled na Kri?anega in dopustim, da me gane njegova ljubezen, ki vedno odpu??a in ponovno dviguje, ki nikoli ne pusti razo?aranih pri?akovanj tistih, ki zaupajo vanj. Tako solze ?e naprej padajo in ?istijo srce.

Skru?enost namre? zahteva napor, vendar povrne mir. Ne povzro?a tesnobe, ampak laj?a du?o bremen, ker deluje v rani greha in nas pripravlja, da prav tam prejmemo ljubkovanje Gospoda, ki preoblikuje srce, ko je omeh?ano zaradi solz »potrto in pobito« (Ps 51,19. Skru?enost je torej protistrup za sklerokardijo, tisto zakrknjenost srca, ki jo je Jezus tako obsodil (prim. Mr 3,5; 10,5). Srce namre? brez kesanja in solz postane trdo, su?enj navad, potem netolerantno do te?av in brezbri?no do ljudi, nato hladno in skoraj brez?utno, kot zavito v nezlomljivo lupino, nazadnje kamnito. A kakor kapljica razjeda kamen, tako solze po?asi razjedajo otrdela srca. Tako smo pri?a ?ude?u ?alosti, dobre ?alosti, ki vodi v sladkost.

Sedaj razumemo, zakaj duhovni u?itelji vztrajajo pri ob?alovanju. Sveti Benedikt nas vsak dan vabi, naj »s solzami in stokanjem priznamo Bogu svoje pretekle grehe«, in pravi, da z molitvijo »ne bomo usli?ani zaradi svojih besed, ampak zaradi ?istosti srca in ob?alovanja, ki prikli?e solze«. In ?e za svetega Janeza Zlatoustega ena sama solza pogasi ?erjavico grehov, nam Hoja za Kristusom priporo?a: »Prepusti se ob?alovanju srca«, saj se »zaradi lahkotnosti srca in brezbri?nosti svojih pomanjkljivosti pogosto ne zavedamo gorja svoje du?e«. Skru?enost je zdravilo, ker nas vrne k resnici o nas samih, tako da globina tega, da smo gre?niki, razkrije neskon?no ve?jo resni?nost, da nam je odpu??eno. Zato ne presene?a izjava Izaka iz Niniv: »Kdor pozabi na mero lastnih grehov, pozabi na mero bo?je milosti do njega«.

Res je, vsako na?e notranje prerojenje vedno izhaja iz sre?anja med na?o bedo in njegovim usmiljenjem, gre skozi na?e ubo?tvo duha, ki omogo?a Svetemu Duhu, da nas obogati. Mo?ne izjave mnogih duhovnih u?iteljev je mogo?e razumeti v tej lu?i. Pomislimo na paradoksalne besede svetega Izaka: »Kdor pozna svoje grehe [...], je ve?ji od tistega, ki z molitvijo obuja mrtve. Kdor eno uro jo?e nad seboj, je ve?ji od tistega, ki celemu svetu slu?i s kontemplacijo [...]. Tisti, ki mu je dano spoznati samega sebe, je ve?ji od tistega, ki mu je dano videti angele«.

Bratje, vrnimo se k sebi in se vpra?ajmo, koliko ob?alovanja in solz je prisotnih v na?em spra?evanju vesti in v na?i molitvi. Vpra?ajmo se, ali je z leti solz ve?. S tega vidika je dobro, da se zgodi obratno v primerjavi z biolo?kim ?ivljenjem, v katerem, ko odra??a?, manj joka? kot v otro?tvu. V duhovnem ?ivljenju, kjer je pomembno postati otrok (glej Mt 18,3), tisti, ki ne jokajo, nazadujejo, se v sebi starajo, medtem ko tisti, ki dose?ejo preprostej?o in intimnej?o molitev, sestavljeno iz adoracije in ganjenosti pred Bogom, zorijo. Tak?en se vedno manj ve?e nase in vedno bolj na Kristusa in postaja ubog v duhu. Tako se ?uti bli?je ubogim, Bo?jim ljubljencem, ki jih je prej – kot pi?e sveti Fran?i?ek v svoji oporoki – dr?al na razdalji, ker je bil v grehu, a katerih dru?ba je zatem postala iz grenkobe sladka. In tako se tisti, ki ob?aluje v svojem srcu, vedno bolj po?uti kot brat z vsemi gre?niki na svetu, brez videza ve?vrednosti ali ostrih sodb, ampak z ?eljo po ljubezni in pobolj?anju.

Poglejte, tu je ?e ena zna?ilnost ob?alovanja: solidarnost. U?ljivo srce, opogumljeno z duhom blagrov, postane naravno nagnjeno k ob?alovanju za druge. Namesto da bi se jezilo in pohuj?evalo zaradi zla, ki so ga storili bratje, jo?e za njihovimi grehi. Zgodi se nekak?en preobrat, kjer se naravna te?nja po popustljivosti do sebe in neprilagodljivosti do drugih obrne in po Bo?ji milosti ?lovek postane strog do sebe in usmiljen do drugih. In Gospod i??e, zlasti med njemu posve?enimi, tiste, ki objokujejo grehe Cerkve in sveta, da postanejo orodje pripro?nje za vse. Koliko juna?kih pri?evalcev v Cerkvi nam ka?e to pot! Pomislimo na menihe v pu??avi, na vzhodu in zahodu; na nenehno pripro?njo, sestavljeno iz stokanja in solz, na svetega Gregorja iz Nareka; na fran?i?kanske ?rtvice za neljubljeno Ljubezen; na duhovnike, kot je bil ar?ki ?upnik, ki so ?iveli spokorno za zveli?anje drugih. Dragi bratje, to ni poezija, to je duhovni?tvo!

Dragi bratje, od nas, svojih pastirjev, Gospod ne zahteva zani?ljivih sodb do tistih, ki ne verujejo, temve? ljubezen in solze za tiste, ki so dale?. Te?ke situacije, ki jih vidimo in do?ivljamo, pomanjkanje vere, trpljenje, ki se ga dotikamo, v stiku s skru?enim srcem ne vzbujajo odlo?nosti v sporu, ampak vztrajnost v usmiljenju. Kako zelo moramo biti osvobojeni osornosti in o?itkov, sebi?nosti in ambicij, togosti in nezadovoljstva, da zaupamo in se zaupamo Bogu ter v njem najdemo mir, ki re?uje pred vsakim viharjem! ?astimo, prosimo in jokamo za druge. Tako bomo dovolili Gospodu delati ?ude?e. In ne bojmo se: presenetil nas bo!

Na?i slu?bi bo to koristilo. Danes, v sekularni dru?bi, tvegamo, da smo zelo aktivni in se hkrati po?utimo nemo?ni, zaradi ?esar izgubimo navdu?enje in pridemo v sku?njavo, da bi »potegnili vesla v barko«, se zaprli v prito?evanje in pustili, da veli?ina problemov prevlada nad veli?ino Boga. ?e se to zgodi, postanemo zagrenjeni in ostri, vedno opravljamo, vedno najdemo prilo?nost, da se prito?ujemo. ?e pa se zagrenjenost in skru?enost ne obra?ata na svet, ampak na lastno srce, nas bo Gospod obiskal in nas ponovno dvignil. Kot nas poziva Hoja za Kristusom: »Ne nosite v sebi tujih zadev, niti se ne obremenjujte s tem, kar po?nejo najvidnej?i ljudje; raje vedno pazite predvsem nase in svoje opozorilo naslovite predvsem nase, prej kot drugim osebam, tudi bli?njim. Ne bodi ?alosten, ?e nisi dele?en naklonjenosti ljudi; kar pa naj te te?i, ?alosti, je spoznanje, da nisi povsem in zagotovo na poti dobrega.«

Nenazadnje bi rad poudaril bistveni vidik: skru?enost ni toliko sad na?e vadbe, ampak je milost in kot tako jo je treba prositi v molitvi. Kesanje je bo?ji dar, je sad delovanja Svetega Duha. Da bi olaj?al njegovo rast, podelim dva majhna nasveta. Prvi je, da na ?ivljenje in klic ne gledamo z vidika u?inkovitosti in neposrednosti, vezanega samo na dana?nji dan in njegove nujnosti ter pri?akovanja, temve? na preteklost in prihodnost kot celoto. Na preteklost tako, da se spominjamo Bo?je zvestobe – Bog je zvest –, spominjamo njegovega odpu??anja, ki nas zasidra v njegovo ljubezen. Na prihodnost tako, da mislimo na ve?ni cilj, h kateremu smo poklicani, na kon?ni cilj na?ega obstoja. Raz?iritev obzorja pomaga raz?iriti srce in spodbuja, da se k sebi vrnemo z Gospodom in ?ivimo skru?enost. Drugi nasvet, ki je posledica prvega: ponovno odkrijmo potrebo, da se posvetimo molitvi, ki ni dol?nostna in funkcionalna, ampak svobodna, mirna in dolgotrajna. Brat, kak?na je tvoja molitev? Vrnimo se k adoraciji in molitvi srca. Ponavljamo: Jezus, Bo?ji sin, usmili se me gre?nika. Bo?jo veli?ino za?utimo v svoji nizkosti kot gre?niki, da se zazremo vase in pustimo, da gre njegov pogled skozi nas. Ponovno bomo odkrili modrost svete Matere Cerkve, ki nas vedno uvaja v molitev s klicem ubogega, ki kli?e: O Bog, pridi in me re?i.

Preljubi, ponovno se vrnimo k svetemu Petru in njegovim solzam. Oltar nad njegovim grobom nam bo pomagal, da pomislimo, kolikokrat mi, ki vsak dan izrekamo: »Vzemite in jejte od tega vsi: To je moje telo, ki se daje za vas«, razo?aramo in ?alostimo Njega, ki nas ljubi do te mere, da na?e roke naredi za orodje svoje navzo?nosti. Zato je dobro, da si naredimo za lastne tiste besede, s katerimi se ?epetaje pripravljamo: »Sprejmi nas Gospod poni?ne in skesane«, in ?e: »Izmij, Gospod, mojo krivdo in o?isti me mojih grehov«. V vsem bratje, nas tola?i gotovost, ki nam jo danes daje Beseda: Gospod, posve?en z maziljenjem (glej Lk 4,18), je pri?el, »da pove?e strte v srcu« (Iz 61, 1). ?e torej srce po?i, ga lahko previje in ozdravi Jezus. Hvala vam, dragi duhovniki, hvala za va?e odprto in u?ljivo srce; hvala za va? trud in hvala za va?e solze; hvala, ker prina?ate ?ude? Bo?jega usmiljenja bratom in sestram na?ega ?asa. Vedno odpu??ajte, bodite usmiljeni. Dragi duhovniki, naj vas Gospod potola?i, potrdi in vam povrne. Hvala.