杏MAP导航

Iz 43,16-21

Tako govori Gospod, 
ki utira pot skozi morje 
in stezo skozi dero?e vode, 
ki vodi v boj vozove in konje, 
vojsko in veljake hkrati: 
Zdaj le?é, ne vstanejo ve?, 
stleli so kakor stenj in ugasnili. 
Ne spominjajte se prej?njih re?i, 
ne mislite na nekdanje dogodke. 
Glejte, novo stvar storim, 
zdaj klije. Je ne poznate? 
Da, v pu??avi napravim pot, 
v pustinji reke. 
Slavile me bodo poljske ?ivali, 
?akali in noji, 
da sem dal vodo v pu??avi, 
reke v pustinji, 
da napojim svoje ljudstvo, svoje izvoljeno; 
to ljudstvo, ki sem ga zase upodobil, 
da bodo pripovedovali mojo hvalo.

Flp 3,8-14

?e ve?, za izgubo imam vse zaradi vzvi?enosti spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda. Zaradi njega sem zavrgel vse in imam vse za smeti, da bi si prislu?il Kristusa in da bi se zna?el v njem, in to ne s svojo pravi?nostjo, ki izvira iz postave, ampak s pravi?nostjo, ki je po veri v Kristusa, se pravi s pravi?nostjo, ki je iz Boga in sloni na veri, da bi spoznal njega in mo? njegovega vstajenja ter dele? pri njegovem trpljenju, pri tem pa postajam podoben njegovi smrti, da kako pridem do vstajenja od mrtvih. Ne, kakor da bi to ?e dosegel ali pri?el do popolnosti, vendar pa se trudim, da bi to osvojil, ker je tudi mene osvojil Kristus Jezus. Ne mislim, bratje, da sem to dosegel. Eno pa: pozabljam, kar je za menoj, in se iztegujem proti temu, kar je pred menoj, ter te?em proti cilju po nagrado, h kateri nas od zgoraj kli?e Bog v Kristusu Jezusu.

Jn 8,1-11

Jezus pa je ?el na Oljsko goro. Zjutraj je spet pri?el v tempelj in vse ljudstvo je prihajalo k njemu; in sédel ter jih u?il. Pismouki in farizeji pa so pripeljali ?eno, ki so jo zalotili pri pre?u?tvovanju; postavili so jo v sredo in mu rekli: »U?itelj, ta ?ena je bila zasa?ena v pre?u?tvovanju. Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti pravi??« To so govorili, ker so ga preizku?ali, da bi ga mogli to?iti. Jezus se je sklonil in s prstom pisal po tleh. Ko pa so ga kar naprej spra?evali, se je vzravnal in jim rekel: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vr?e kamen vanjo.« Nato se je spet sklonil in pisal po tleh. Ko so to sli?ali, so drug za drugim odhajali, od najstarej?ih dalje. In ostal je sam in ?ena v sredi. Jezus se je vzravnal in ji rekel: »Kje so, ?ena? Te ni nih?e obsodil?« Ona pa je rekla: »Nih?e, Gospod.« In Jezus ji je rekel: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gré?i ve?!«

Razlaga cerkvenih o?etov

Iz 43,16-21 
Evzebij iz Cezareje pravi: »Bog je uni?il Babilon podobno, kot je porazil Egip?ane, vendar pa ?eli Gospod usmeriti pozornost Izraelcev na nove stvari, ki jih dela sredi med njimi.« Prokopij iz Gaze nadaljuje: »Ti morajo gledati na novo pot, ki jim jo Bog odpira, saj jih bo vodil ter podpiral skozi vode preizku?enj in sku?njav.« Sv. Ambro? nadaljuje: »Gledati morajo nove stvari, ki jih dela preko svojega u?love?enja ter svojega bivanja med ljudmi«, »skupaj s svojimi apostoli, ki delujejo kot kanali, ki omogo?ajo zalivanje sveta z vodo Bo?jega spoznanja«, to pa so dodali Tertulijan, sv. Klemen Aleksandrijski in Teodoret iz Kira, ki ?e pravi: »Bog je bla?il ?ejo izvoljenemu ljudstvu, Judom, s katerimi se je poistovetil, saj je postal jud Judovega rodu.« Sv. Ciprijan razvija misel ?e naprej: »Potem pa je storil, da so za?ele vode v obilju izvirati v pu??avi in sicer tako za Jude kot za pogane«, »saj je z vsemi«, pa nadaljuje sv. Irenej Lyonski, »sklenil novo zavezo svobode. In to so glejte 'nove stvari', ki jih dela za svoje ljudstvo.«

Sv. Avgu?tin o evangeljskem odlomku 
Sv. Avgu?tin je zapisal, da je »Gospod s tak?nim odgovorom, spo?toval postavo in se hkrati ni oddaljil od svoje blagosti«. Avgu?tin ?e dodaja, da je s temi besedami prisilil to?nike, da se zazrejo vase in se, ko gledajo vase, razkrijejo kot gre?niki. Zato, »zadeti od teh besed, kot bi jih zadela tako velika pu??ica, kot je bruno, so drug za drugim od?li« (In Io. Ev. tract 33,5). Drug za drugem so torej to?niki, ki so hoteli izzvati Jezusa, od?li »za?en?i od najstarej?ih dalje« (v. 9). Ko so vsi od?li, je bo?anski u?itelj ostal sam z ?eno. Sv. Avgu?tin to komentira z zgo??enimi in mo?nimi besedami: »relicti sunt duo: misera et misericordia, ostala sta samo dva, bednica in usmiljeni« (ibid.). Sveti Avgu?tin je v svojem komentarju dodal: »Gospod je obsodil greh, ne pa gre?nika. Saj bi, ?e bi toleriral greh, dejal: Tudi jaz te ne obsojam, pojdi in ?ivi, kakor ho?e?... ?etudi bodo ?e tako veliki grehi, te bom jaz osvobodil vsake kazni in vsakega trpljenja. Toda ni rekel tako« (Io. Ev. tract. 33,6).

Misli Benedikta XVI.

V evangeljskem odlomku 5. postne nedelje je dogodek o pre?u?tnici prestavljen z dvema mo?nima prizoroma: v prvem prisostvujemo debati med Jezusom ter pismouki in farizeji glede ?ene, ki je bila zasa?ena v o?itnem pre?u?tvu in bi bila zato po predpisu, ki je v Tretji Mojzesovi knjigi (prim 20,20), obsojena na kamenjanje. Med drugim pa se odvije kratek in ganljiv prizor med Jezusom in gre?nico. ?enini neusmiljeni to?niki, medtem ko so navedli Mojzesovo postavo, so izzvali Jezusa, ki ga poimenujejo 'u?itelj' (Didáskale), tako, da so ga vpra?ali ali je prav, da jo kamenjajo. Zelo dobro poznajo njegovo usmiljenje in njegovo ljubezen do gre?nikov, zato jih je zanimalo, kako se bo v tem primeru 'izvlekel ven', saj je primer po Mojzesovi postavi ?isto jasen. Jezus se je takoj postavil na ?enino stran. Najprej je za?el po tleh pisati skrivnostne besede, ki jih evangelist ne razkrije ter nato izrekel stavek, ki je postal znamenit: »Kdor izmed vas je brez greha (Jezus uporablja tu izraz anamártetos, ki je Novi zavezi uporabljen samo tukaj), naj prvi vr?e kamen vanjo« (Jn 8,7). Sv. Avgu?tin je zapisal, da je »Gospod s tak?nim odgovorom, spo?toval postavo in se hkrati ni oddaljil od svoje blagosti«. Avgu?tin ?e dodaja, da je s temi besedami prisilil to?nike, da se zazrejo vase in se, ko gledajo vase, razkrijejo kot gre?niki. Zato, »zadeti od teh besed, kot bi jih zadela tako velika pu??ica, kot je bruno, so drug za drugim od?li« (In Io. Ev. tract 33,5).

Drug za drugem so torej to?niki, ki so hoteli izzvati Jezusa, od?li »za?en?i od najstarej?ih dalje« (v. 9). Ko so vsi od?li, je bo?anski u?itelj ostal sam z ?eno. Sv. Avgu?tin to komentira z zgo??enimi in mo?nimi besedami: »relicti sunt duo: misera et misericordia, ostala sta samo dva, bednica in usmiljeni« (ibid.).

Dragi bratje in sestre, ustavimo se in zrimo ta prizor, v katerem se sre?ata drug nasproti drugemu ?lovekova beda in bo?je usmiljenje; ?ena, obsojena velikega greha in On, ki si je, ?eprav je bil brez greha, nalo?il grehe vsega sveta. On, ki je bil doslej sklonjen in je pisal v prah, dvignil pogled in se sre?al z ?eninim. Ni je vpra?al za pojasnilo, ni zahteval opravi?ila, prav tako pa tudi ni bilo ironi?no njegovo vpra?anje: »Kje so, ?ena? Te ni nih?e obsodil?« (v. 10), ampak je presunil s svojo repliko: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gré?i ve?!« (v. 11). Sveti Avgu?tin je v svojem komentarju dodal: »Gospod je obsodil greh, ne pa gre?nika. Saj bi, ?e bi toleriral greh, dejal: Tudi jaz te ne obsojam, pojdi in ?ivi, kakor ho?e?... ?etudi bodo ?e tako veliki grehi, te bom jaz osvobodil vsake kazni in vsakega trpljenja. Toda ni rekel tako« (Io. Ev. tract. 33,6).

Dragi prijatelji, iz Bo?je besede, ki smo jo sli?ali, izhajajo konkretne smernice za na?e ?ivljenje. Jezus se ni s svojimi sogovorniki spustil v teoreti?no razpravo, saj ni imel namena, da bi v razpravi o razlaganju Mojzesove postave zmagal. Njegov namen je namre? re?iti du?o ter razodeti, da samo v Bo?ji ljubezni najdemo zveli?anje. Za to je pri?el na svet, za to bo umrl na kri?u in O?e ga bo obudil tretji dan. Jezus nam je pri?el povedat, da nas vse ?eli v raju in da pekel, o katerem se dandanes tako malo govori, obstaja in je ve?en za tiste, ki zaprejo svoje srce njegovi ljubezni. Tudi iz tega dogodka lahko razumemo, da je na? pravi sovra?nik vztrajanje v grehu, ki vodi v polom na?e bivanje. Jezus je odslovil ?eno tako, da ji je zapovedal: »Pojdi in odslej ne gré?i ve?!«. Tukaj je zelo jasno pokazano, da samo bo?je odpu??anje in njegova ljubezen, sprejeti z odprtim in iskrenim srcem, dajeta mo? upirati se zlu in ne 'gre?iti ve?'.

Misli pape?a Fran?i?ka

Angel Gospodov, nedelja, 7. april 2019 
Dragi bratje in sestre, dober dan! Na to peto postno nedeljo nam bogoslu?je predstavlja prizor s pre?u?tnico (prim. Jn 8,1-11). V prizoru sta dve nasprotni si dr?i: tista pismoukov in farizejev na eni strani in Jezusova na drugi strani. Prvi ho?ejo obsoditi ?eno, saj se ?utijo varuhe postave in njenega zvestega izpolnjevanja. Jezus pa jo ho?e re?iti, saj On utele?a usmiljenje Boga, ki z odpu??anjem re?uje in s spravo prenavlja.

Poglejmo si torej dogodek. Medtem ko je Jezus u?il v templju, so mu pismouki in farizeji privedli ?eno, zasa?eno v pre?u?tvu. Postavili so jo v sredo in vpra?ali Jezusa, ?e se jo mora kamenjati, kakor to predpisuje Mojzesova postava. Evangelist pojasni, da so to »govorili, ker so ga preizku?ali, da bi ga mogli to?iti« (v. 6). Predpostavlja se lahko, da je bil njihov namen slede?i – poglejte si hudobnost teh ljudi: »ne« za kamenjanje, bi bil povod za obsodbo Jezusa, da ni pokoren Postavi;  z »da« pa bi ga naznanili rimski oblasti, ki si je pridr?ala zase obsodbe, saj ni dovoljevala ljudskega lin?anja. In Jezus mora odgovoriti.

Jezusovi sogovorniki so zaprti v ozke poti legalizma in ho?ejo zapreti Bo?jega Sina v svoj pogled na sodbo in obsodbo. Toda On ni pri?el na svet, da bi sodil in obsodil, temve? da bi re?il in ponudil osebam novo ?ivljenje. In kako se na to preizku?njo odzove Jezus? Najprej ostane nekaj ?asa v ti?ini ter se skloni, da bi pisal s prstom po tleh, kot da bi hotel spomniti, da je edini zakonodajalec in sodnik Bog, ki je napisal postavo na kamniti plo??i. Zatem je rekel: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vr?e kamen vanjo« (v. 7). Na ta na?in se Jezus sklicuje na vest teh ljudi, saj so se ?utili »zagovornike resnice«, in jim s tem prikli?e v zavest njihovo stanje gre?nih ljudi, zaradi katerega si ne morejo lastiti pravice o ?ivljenju in smrti nekoga njim podobnega. Od tega trenutka so drug za drugim, za?en?i pri najstarej?ih, torej tistih, ki so bili najbolj izvedeni glede svoje bede, vsi od?li in se tako odpovedali kamenjanju ?ene. Ta prizor vabi vsakega od nas k zavedanju, da smo gre?niki ter da izpustimo iz rok vse na?e kamne ?alitev in obsodb, klepetanja, ki jih v?asih ho?emo vre?i proti drugim.

Na koncu sta ostala samo Jezus in ?ena tam v sredi. Jezus je edini brez greha, torej edini, ki bi lahko vrgel kamen vanjo, a tega ne stori, kajti Bog »no?e smrti gre?nika, ampak da se spreobrne in ?ivi« (prim. Ez 33,11). In Jezus je odslovil ?eno s temi ?udovitimi besedami: »Pojdi in odslej ne gré?i ve?!« (v. 11). Tako je Jezus pred pred njo odprl novo pot, ustvarjeno z usmiljenjem, pot, ki pa zahteva njeno prizadevanje, da ne bo ve? gre?ila. To povabilo velja za vsakega od nas. Ko nam Jezus odpu??a, nam vedno odpre novo pot, da gremo naprej. V tem postnem ?asu smo poklicani priznati, da smo gre?niki in prositi Boga odpu??anja. Odpu??anje pa medtem, ko nas spravi in nam podari mir, nam tudi omogo?i, da ponovno za?nemo s svojo obnovljeno zgodovino. Vsako resni?no spreobrnjenje se steguje proti novi prihodnosti, proti novemu ?ivljenju, lepemu ?ivljenju, greha osvobojenemu in velikodu?nemu ?ivljenju. Ne bojmo se prositi Jezusa odpu??anja, da nam odpre vrata v to novo ?ivljenje.

Devica Marija naj nam pomaga, da bomo vsem pri?evali usmiljeno ljubezen Boga, ki nam v Jezusu odpu??a in napravlja na?e bivanje novo s tem, ko nam daje vedno nove mo?nosti.

Homilija, Floriana (Malta), nedelja, 3. april 2022 
Jezus se je »zjutraj spet napotil v tempelj in vse ljudstvo je prihajalo k njemu« (Jn 8,2). Tako se za?ne prizor o ?eni pre?u?tnici. Ozadje je umirjeno: jutro na svetem kraju, v osr?ju Jeruzalema. Glavni protagonist je Bo?je ljudstvo, ki na tempeljskem dvori??u i??e Jezusa, U?itelja: ?elijo ga poslu?ati, ker jih to, kar govori, razsvetljuje in ogreva. Njegovo u?enje ni ni? abstraktnega, dotika se ?ivljenja in ga osvobaja, preoblikuje, obnavlja. To je »voh« Bo?jega ljudstva, ki se ne zadovolji s kamnitim templjem, ampak se zbira ob Jezusovi osebi. Na tej strani vidimo ljudstvo vernikov vseh ?asov, sveto Bo?je ljudstvo, ki je tukaj na Malti ?tevil?no in ?ivo, zvesto v iskanju Gospoda, povezano s konkretno, ?ivo vero. Za to se vam zahvaljujem.

Pred ljudstvom, ki prihaja k Njemu, se Jezusu ne mudi: »Sedel je,« pravi evangelij, »ter jih u?il« (v. 2). Toda v Jezusovi ?oli so prazni sede?i. Nekateri so odsotni: to so ?ena in njeni to?niki. Niso pri?li  k U?itelju kot drugi in razlogi za njihovo odsotnost so razli?ni: pismouki in farizeji mislijo, da ?e vse vedo in ne potrebujejo Jezusovega nauka; ?ena pa je izgubljena oseba, ki je za?la s poti, ko je iskala sre?o na napa?nih poteh. Odsotnost je torej posledica razli?nih vzgibov, tako kot je razli?en tudi izid njihovih zgodb. Poglejmo si te odsotne osebe.

Najprej to?niki te ?ene. V njih vidimo podobo tistih, ki se pona?ajo s tem, da so pravi?ni, da spo?tujejo Bo?jo postavo, da so spodobni in dobri ljudje. Ne posve?ajo pozornosti svojim napakam, ampak zelo skrbno i??ejo napake drugih. Tako gredo k Jezusu: ne z odprtim srcem, da bi ga poslu?ali, ampak »ker so ga preizku?ali, da bi ga mogli to?iti« (v. 6). Gre za namero, ki odslikava notranjost teh u?enih in vernih ljudi, ki poznajo spise, obiskujejo tempelj, vendar vse to podrejajo svojim interesom in se ne borijo proti slabim mislim, ki se jim porajajo v srcu. V o?eh ljudi se zdi, da so strokovnjaki za Boga, a ravno oni ne prepoznajo Jezusa, temve? ga vidijo kot sovra?nika, ki ga je treba odstraniti. In da bi to dosegli, predenj postavijo osebo, kot da bi bila neka stvar, jo s prezirom imenujejo »ta ?ena« in javno obsodijo njeno pre?u?tvo. Pritiskajo, da bi se ?eno kamnalo, in vanjo usmerijo odpor, ki ga ?utijo do Jezusovega so?utja. In vse to po?nejo pod krinko svojega ugleda vernih mo?.

Bratje in sestre, ti liki nam govorijo, da se tudi v na?o vernost lahko prikradeta ?rv hinav??ine in te?nja kazanja s prstom. V vseh ?asih, v vsaki skupnosti. Vedno obstaja nevarnost, da Jezusa napa?no razumemo, da imamo njegovo ime na ustnicah, v dejanjih  pa ga zanikamo. To lahko storimo tudi tako, da dvigujemo prapore s kri?em. Kako torej lahko preverimo, ali smo u?enci v U?iteljevi ?oli? S svojim pogledom, s tem, kako gledamo na bli?njega in kako gledamo nase. To je to?ka za opredelitev na?e pripadnosti.

Kako gledamo na bli?njega: ali tako, kot nam danes ka?e Jezus, torej z usmiljenim pogledom, ali pa z obsojanjem, v?asih celo s prezirom, tako kot to?niki iz evangelija, ki se postavljajo za zagovornike Boga, a se ne zavedajo, da teptajo svoje brate in sestre. V resnici pa tisti, ki verjame, da brani vero, ko s prstom ka?e na druge, ima morda res verski pogled, vendar ne sprejema duha evangelija, saj pozablja na usmiljenje, ki je Bo?je srce.

Da bi razumeli, ali smo pravi U?iteljevi u?enci, moramo tudi preveriti, kako gledamo nase. To?niki ?ene so prepri?ani, da se nimajo ?esa nau?iti. Dejansko je njihov zunanji aparat popoln, a manjka jim resnica srca. So portret tistih vernikov, ki v vseh ?asih iz vere naredijo fasado, kjer izstopa slovesna zunanjost, manjka pa notranje ubo?tvo, ki je najdragocenej?i zaklad ?loveka. Dejansko je za Jezusa pomembna razpolo?ljiva odprtost tistega, ki se ne ?uti, da je ?e prispel, ampak da potrebuje odre?itev. Zato je dobro, da se pri molitvi in tudi pri lepih verskih obredih vpra?amo, ali smo ugla?eni z Gospodom. Lahko ga neposredno vpra?amo: »Jezus, tukaj sem s Teboj, toda kaj ho?e? od mene? Kaj ho?e?, da spremenim v svojem srcu, v svojem ?ivljenju? Kako ho?e?, da vidim druge?« Dobro bo, ?e bomo tako molili, saj se U?itelj ne zadovolji z videzom, ampak i??e resnico srca. In ko mu v resnici odpremo srce, lahko v nas naredi ?ude?e.

To vidimo pri ?eni pre?u?tnici. Zdi se, da je njen polo?aj v nevarnosti, a v njenih o?eh se odpira novo, do tedaj nepredstavljivo obzorje. Obmetavana z ?alitvami, pripravljena na neizprosne besede in stroge kazni, z za?udenjem vidi, da ji je Bog odpustil in ji odpira nepri?akovano prihodnost: »Te ni nih?e obsodil?« ji re?e Jezus: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gre?i ve?« (Jn 8,10-11). Kak?na razlika med U?iteljem in njenimi to?niki! Navajali so spise, da bi jo obsodili; Jezus, Bo?ja beseda v Osebi, ?eno popolnoma prenovi in ji povrne upanje. Iz tega dogodka se nau?imo, da vsako izpolnjevanje pravil, ?e ni spodbujeno z dejavno ljubeznijo in ne vsebuje ljubezni, dodatno spodkoplje tistega, ki jo prejme. Bog pa vedno pu??a odprto mo?nost in zna vsakokrat najti poti za osvoboditev in odre?itev.

?ivljenje te ?ene se spremeni zaradi odpu??anja. Sre?ala sta se Usmiljenje in usmiljenja potrebna. In ?ena se spremeni. Pomislili bi celo, da se je po tem, ko ji je Jezus odpustil, nau?ila odpu??ati tudi ona. Morda svojih to?nikov ne bo ve? videla kot strogih in zlobnih ljudi, ampak kot tiste, ki so ji omogo?ili sre?ati Jezusa. Gospod ?eli, da tudi mi, njegovi u?enci, mi kot Cerkev, ki nam je odpustil, postanemo neutrudne pri?e odpu??anja: pri?e Boga, za katerega ne obstaja beseda »nepopravljiv«; Boga, ki vedno odpu??a, vedno. Bog vedno odpu??a. Mi smo tisti, ki se utrudimo prositi ga odpu??anja. Boga, ki ?e naprej verjame v nas in nam vsaki? znova daje mo?nost, da za?nemo znova. Ni greha ali neuspeha, ki – ko ga prinesemo Njemu – ne bi mogel postati prilo?nost za za?etek novega in druga?nega ?ivljenja v znamenju usmiljenja. Ni greha, ki ne bo mogel iti v tej smeri. Bog vse odpu??a, vse.

To je Gospod Jezus. Zares ga pozna, kdor do?ivi njegovo odpu??anje. Kdor tako kot ?ena iz evangelija odkrije, da nas Bog obiskuje skozi na?e notranje rane. Ravno tam je Gospod rad navzo?, saj ni pri?el za zdrave, ampak za bolne (prim. Mt 9,12). In ta ?ena, ki je v svoji bedi spoznala usmiljenje in ki gre v svet ozdravljena z Jezusovim odpu??anjem, nam danes kot Cerkvi predlaga, naj se ponovno vrnemo v ?olo evangelija, v ?olo Boga upanja, ki vedno presene?a. ?e ga bomo posnemali, se ne bomo osredoto?ali na obsojanje grehov, ampak bomo z ljubeznijo iskali gre?nike. Ne bomo pre?tevali prisotnih, ampak bomo ?li iskat odsotne. Ne bomo se vra?ali h kazanju s prstom, ampak bomo za?eli poslu?ati. Ne bomo odmetavali preziranih, ampak bomo kot prvi gledali tiste, ki veljajo za zadnje. Tega, bratje in sestre, nas danes z zgledom u?i Jezus. Pustimo se mu presenetiti in z veseljem sprejmimo njegovo novost.