杏MAP导航

Iz 50,4-7

Tretji spev o Gospodovem slu?abniku 
Gospod Bog mi je dal 
jezik u?encev: 
da bi znal trudne krepiti z besedo, 
jutro za jutrom zbuja, 
zbuja moje uho, 
da prisluhnem kakor u?enci. 
Gospod Bog mi je odprl uho 
in jaz se nisem upiral, 
nisem se umaknil nazaj. 
Svoj hrbet sem izpostavil njim, ki so me bíli, 
svoje lice njim, ki so mi pulili brado. 
Svojega obraza nisem skrival 
pred sramotenjem in pljunki. 
Toda Gospod Bog mi pomaga, 
zato se nisem bil poni?an. 
Zato sem naredil svoj obraz kot kremen, 
saj sem vedel, da ne bom osramo?en. 

Flp 2,6-11

?eprav je bil namre? v podobi Boga, 
se ni ljubosumno oklepal svoje 
enakosti z Bogom, 
ampak je sam sebe izpraznil tako, 
da je prevzel podobo slu?abnika 
in postal podoben ljudem. 
Po zunanjosti je bil kakor ?lovek 
in je sam sebe poni?al tako, 
da je postal pokoren vse do smrti, 
in sicer smrti na kri?u. 
Zato ga je Bog povzdignil nad vse 
in mu podaril ime, 
ki je nad vsakim imenom, 
da se v Jezusovem imenu 
pripogne vsako koleno 
v nebesih, na zemlji in pod zemljo 
in da vsak jezik izpove, 
da je Jezus Kristus Gospod, 
v slavo Boga O?eta.

Lk 19,28-40 (procesija)

Ko je to povedal, je ?el dalje in se vzpenjal proti Jeruzalemu. Ko se je pribli?al Bétfagi in Betaniji pri gori, ki se imenuje Oljska, je poslal dva izmed u?encev in rekel: »Pojdita v vas, ki je pred vama. Ko prideta vanjo, bosta na?la privezanega osli?ka, na katerega ?e nikoli ni sedèl noben ?lovek. Odve?ita ga in odpeljita! ?e vaju kdo vpra?a, zakaj ga odvezujeta, recita takole: ?Gospod ga potrebuje.?« Ona dva, ki sta bila poslana, sta od?la in na?la, kakor jima je povedal. Ko sta odvezovala osli?ka, so jima njegovi gospodarji rekli: »Zakaj odvezujeta osli?ka?« Rekla sta: »Gospod ga potrebuje.« In odvedla sta ga k Jezusu, vrgla na osli?ka svoja pla??a in nanj posadila Jezusa. Ko je ?el naprej, so razgrinjali svoje pla??e na pot. Ko se je ?e bli?al pobo?ju Oljske gore, je za?ela vsa mno?ica u?encev z mo?nim glasom veselo hvaliti Boga za vse ?ude?e, ki so jih videli. Govorili so: 
»Blagoslovljen, ki prihaja kralj, 
v Gospodovem imenu! 
Mir v nebesih 
in slava na vi?avah!« 
Nekaj farizejev iz mno?ice mu je reklo: »U?itelj, posvari svoje u?ence.« Odgovoril je in rekel: »Povem vam, ?e ti umolknejo, bodo kamni vpili.«

Razlaga cerkvenih o?etov

Iz 50,4-7 
Sv. Justin, mu?enec pravi: »Kristus je vedel kdaj govoriti in kdaj mol?ati«, »saj je Beseda, ki je prinesla na svet nov nauk«, pa dodaja sv. Efrem Sirski. Sv. Ambro? pa pravi, da »modri ve, kdaj je primerneje mol?ati in kdaj je treba govoriti.« Sv. Ciril Aleksandrijski nadaljuje: »Tisti, ki je poslu?al Besedo, je bil napolnjen z mo?jo in sposobnostjo pridigati« »in slediti Kristusu z u?esi, ki neprestano poslu?ajo, kaj pravi«, pa dodaja sv. Teodoret iz Kira. Sv. Atanazij pravi: »Netrpe?a Beseda je trpela v telesu podvr?enem trpljenju, ko je nastavil hrbet tistim, ki so ga bi?ali.« Sv. Bazilij iz Cezareje dodaja: »Kak?en je bil u?itelj, tak?en naj bo tudi slu?abnik, dostojanstven in miren med poni?anjem in ?alitvami.« Sv. Ciril Jeruzalemski pa pravi, da je »Kristus pripravil pogumen zgled za svoje u?ence.« Sv. Atanazij dodaja: »Svoje u?ence pou?uje, na kak?en na?in prena?ati trpljenje.«

Lk 19,28-40 (procesija) 
Origen pravi: »Jezus se je pribli?al Bétfagi in Betaniji, ki sta zunaj mesta. Betanija pomeni 'poslu?nost' in Bétfaga 'hi?a kle??', kar pomeni, da je bil to kraj duhovnikov.« Sv. Ambro? nadaljuje: »Torej se je spustil po pobo?ju Oljske gore, kjer se vidi mesto Jeruzalem, da bi posadil nova olj?na drevesa, torej pogane, ki ga bodo ?astili.« Sv. Ciril Aleksandrijski razlaga: »Vsa ta tri leta javnega delovanja v Galileji in tudi med potjo proti Jeruzalemu Jezus ni nikoli jezdil ?rebca. Za to kratko razdaljo med Oljsko goro in Jeruzalemom pa je vse zelo skrbno pripravil, da bi jezdil na osli?ku.« Sv. Efrem Sirski pravi: »Jezus je kralj, toda svoje ?ivljenje je poni?no za?el v betlehemskih jaslicah in sedaj zaklju?uje svojo nalogo tako, da poni?no jezdi na osli?ku proti Jeruzalemu.« Sv. Ambro? ?e razlaga: »Pla??i, ki so jih u?enci polo?ili na osli?ka in ga tako pripravili za Jezusa, prestavljajo njihove kreposti, da bo skrivnostni jezdec vstopil sedaj v Jeruzalem ter zatem v srca poganov, ki bodo verovali.«

Misli Benedikta XVI.

Leto za letom evangeljski odlomek cvetne nedelje pripoveduje o Jezusovem vhodu v Jeruzalem. Jezusova pot se pri evangelistu Luku ka?e kot eno samo romarsko vzpenjanje iz Galileje v Jeruzalem. To je 'vzpenjanje' najprej v zemljepisnem pomenu: Genezare?ko jezero le?i okoli 200 metrov pod morsko gladino, Jeruzalem pa v povpre?ju 760 metrov nad njo. Kakor stopnice pri tem vzponu so nam evangelisti posredovali tri Jezusova naznanila trpljenja ter s tem isto?asno pokazali, kako se med tem romanjem dogaja tudi notranje vzpenjanje. Jezus je na poti k templju, k kraju, kjer je Bog, kakor pravi 5 Mojzesova knjiga, ?elel, da bo tam prebivalo njegovo ime (prim. 5Mz 12,11; 14,23). Sedaj je pri?el v ta tempelj, toda njegova pot gre naprej, saj je zadnji cilj njegovega vzpona kri?. To je vzpon, ki ga pismo Hebrejcem opisuje kot vzpon do ?otora, ki ni narejen s ?love?kimi rokami, vse do Bo?jega obli?ja. Vzpon do Bo?jega obli?ja gre preko kri?a. To je vzpon do 'ljubezni do konca' (prim. Jn 13,1), ki je resni?na gora Boga, dokon?en kraj stika med Bogom in ?lovekom.

Jezus je pri?el iz Betfage in Betanije na Oljsko goro, od koder so namre? pri?akovali Mesijov prihod. Naprej je poslal dva svoja u?enca, katerima je rekel, da bosta na?la privezanega osla, mladi?a, na katerega se ni ?e nih?e povzpel. Odve?eta naj ga in mu ga pripeljeta. Na morebitno vpra?anje, ?e imata pravico za to, naj odgovorita: »Gospod ga potrebuje« (Lk 19,31). U?enca sta na?la osla in ko so ju vpra?ali, ?e imata pravico odvezovati ga, sta odgovorila, kakor jima je bilo zapovedano ter s tem mogla izpolniti njuno poslanstvo. Tako je ?el Jezus v mesto na sposojenem oslu, katerega bo takoj zatem naro?il vrniti njegovemu gospodarju.

Dana?njemu bralcu se utegne vse to zdeti precej obrobno, a za Jezusove judovske sodobnike to vsebuje veliko skrivnostih povezav. V vsaki podrobnosti je namre? navzo? motiv kraljestva in njegovih obljub. Jezus je uveljavil v vsej antiki poznano pravico, da kralj za svojo uporabo zase?e prevozna sredstva. Tudi to, da gre za ?ival, na kateri ?e ni nih?e sedel, ka?e na kraljevo pravico. Predvsem pa gre tukaj za namig na starozavezne besede, ki dajejo vsemu dogajanju globlji pomen. 'Povejte sionski h?eri: Glej, tvoj kralj prihaja k tebi, krotak jezdi na oslici in na osli?ku, mladi?u vpre?ne ?ivali (Zah 9,9). Jezus je kralj, ki zdrobi vojne loke, kralj miru in kralj preprostosti, kralj ubogih. Iz razmi?ljanja o blagrih vemo, da Jezus vlada nad kraljestvom, ki sega od morja do morja in obsega ves svet. To nas tudi spominja na novo, ves svet obsegajo?e Jezusovo kraljestvo, ki se v ob?estvih lomljenja kruha, torej v ob?estvu z Jezusom Kristusom, razteza od morja do morja kot kraljestvo njegovega miru. Velja si zapomniti, da Jezus dejansko uveljavlja kraljevo pravico. Ho?e, da se njegova pot in njegovo delovanje pojmuje na temelju obljub Stare zaveze, ki se v njem uresni?ijo. Stara zaveza govori o njem in obrnjeno Jezus ravna in ?ivi iz Bo?je besede in ne iz lastnih na?rtov in ?elja. Njegova zahteva je utemeljena v pokor??ini naro?ilu njegovega O?eta. Njegova pot je pot znotraj Bo?je Besede.

Osel je bil priveden k Jezusu in tedaj se je zgodilo nekaj nepri?akovanega: U?enci so polo?ili  na ?rebe svoja obla?ila in 'nanj posadili Jezusa', kakor je zapisal Luka. »Ko se je ?e bli?al pobo?ju Oljske gore, je za?ela vsa mno?ica u?encev z mo?nim glasom veselo hvaliti Boga za vse ?ude?e, ki so jih videli. Govorili so: 'Blagoslovljen, ki prihaja, kralj, v Gospodovem imenu'! Mir v nebesih in slava na vi?avah!«(Lk 19,37-38).

Beseda iz psalma 118: 'Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu', je bila najprej del Izraelove romarske liturgije, s katero so pozdravljali romarje ob vstopu v mesto ali tempelj. Ta blagoslov so duhovniki izrekali prihajajo?im romarjem in ga tako reko? polagali nanje. Toda beseda, 'ki prihaja v Gospodovem imenu' je medtem prevzela mesijanski pomen. Da, ozna?evala je od Boga Obljubljenega. Beseda je iz blagoslova romarjev postala hvalnica Jezusa. Zdaj ?astijo Jezusa, ki prihaja v imenu Gospodovem, Jezusa, ki so ga pri?akovale in napovedovale vse obljube.

Benedictus (Blagoslovljen, ki prihaja), je zelo zgodaj pri?el v liturgijo. Za nastajajo?o Cerkev 'cvetna nedelja' ni bila preteklost. Kakor je Gospod tedaj na oslu vstopil v sveto mesto, tako ga je Cerkev videla vedno na novo prihajati v poni?ni podobi kruha in vina.

Cerkev pozdravlja Gospoda v sveti evharistiji kot tistega, ki zdaj prihaja, ki je vstopil v njeno sredi??e. Cerkev ga pozdravlja hkrati kot tistega, ki nenehno ostaja Prihajajo?i in nas pelje proti svojemu prihodu. Kot romarji se mu pribli?ajmo; kot romar nam Gospod prihaja naproti in nas sprejema za svoj 'vzpon' na kri? in vstajenje v naravnanosti na kon?ni Jeruzalem, ki v ob?estvu z njegovim telesom ?e sedaj raste sredi tega sveta.

Misli pape?a Fran?i?ka

Homilija, nedelja, 20. marec 2016 
»Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu« (glej Lk 19,38) je v prazni?nem ozra?ju vpila sprejemajo? Jezusa mno?ica Jeruzalem?anov. Z mahanjem palmovih in olj?nih vejic smo naredili za na?e to navdu?enje in s tem izrazili hvalo in veselje, ?eljo, da bi sprejeli Jezusa, ki prihaja k nam, kakor je vstopil v Jeruzalem. ?eli si vstopiti v na?a mesta in v na?a ?ivljenja: »Tako kakor je storil v evangeliju, jahajo? na osli?ku, poni?no prihaja k nam, a prihaja 'v Gospodovem imenu': z mo?jo njegove bo?anske ljubezni odpu??a na?e grehe in nas spravi z O?etom in nami samimi.« Jezus je zadovoljen, ko mu ljudje izrazijo naklonjenost. Ko mu farizeji re?ejo, naj uti?a otroke in druge, ki mu vzklikajo, jim odgovori: »?e ti umolknejo, bodo kamni vpili« (Lk 19,40). Ni? ni moglo ustaviti navdu?enja nad Jezusovim vhodom. In ni? nam ne prepre?uje, da v Njem ne bi na?li izvira na?ega veselja, na?ega resni?nega veselja, ki ostane in da mir. Kajti le Jezus nas re?uje vezi greha, smrti, strahu in ?alosti.

Toda dana?nja liturgija nas u?i, da nas Gospod ni re?il z zmagoslavnim vhodom ali z mogo?nimi ?ude?i. Apostol Pavel v drugem berilu pot odre?enja povzame z dvema glagoloma: »izprazniti« in »poni?ati« sam sebe (glej Fil 2,7-8). Ta dva glagola nam povesta, do kak?ne skrajnosti je prispela Bo?ja ljubezen do nas. Jezus je »sam sebe izpraznil«: odpovedal se je slavi Bo?jega Sina in postal Sin ?lovekov, da bi bil v vsem solidaren z nami, gre?niki. On, ki je brez greha. Pa ne le to: med nami je ?ivel v podobi slu?abnika; ne kakor kralj, ne kakor knez, ampak kakor slu?abnik. Torej se je poni?al. In za brezno njegovega poni?anja, katerega nam ka?e veliki teden, se zdi, da nima dna.

Prvo dejanje te ljubezni »do konca« (Jn 13,1) je umivanje nog. »Gospod in U?itelj« (Jn 13,14) se poni?a vse do nog u?encev, kar so delali samo slu?abniki: »Z zgledom nam je pokazal, da potrebujemo, da nas dose?e njegova ljubezen, da se skloni do nas; ne moremo brez tega, ne moremo ljubiti, ne da bi prej On ljubil nas, ne da bi izkusili njegovo presenetljivo ne?nost in ne da bi sprejeli, da je resni?na ljubezen v konkretnem slu?enju.«

Toda to je samo za?etek. Jezusovo poni?anje pride do skrajnosti v pasijonu: prodan je za trideset kovancev in izdan s poljubom s strani u?enca, katerega je izbral in ga imenoval prijatelj. Skoraj vsi ostali zbe?ijo in ga zapustijo. Peter ga trikrat zataji. Z zasmehovanjem, ?alitvami in pljunki je poni?an v du?i; v telesu trpi zaradi grozljivih surovosti. Udarci, bi?anje in trnjeva krona ga naredijo na videz neprepoznavnega. Utrpi tudi sramoto in krivi?no obsodbo s strani verskih in politi?nih oblasti. Postane greh in prepoznan je kot krivi?ne?. Pilat ga po?lje k Herodu, ta ga po?lje nazaj k rimskemu guvernerju. Ko mu je odre?ena vsaka pravica, Jezus na lastni ko?i izkusi tudi brezbri?nost, kajti nih?e no?e prevzeti odgovornosti za njegovo usodo. Mislim na toliko ljudi, na toliko odrinjenih, na toliko beguncev. Glede njihove usode mnogi ne ?elijo prevzeti odgovornosti. Mno?ica, ki mu je malo prej vzklikala, svojo hvalo preoblikuje v krik obto?be in ima celo raje, da je namesto njega opro??en morilec. Tako pride do smrti na kri?u, ki je najbolj bole?a in sramotna, pridr?ana izdajalcem, su?njem in najve?jim zlo?incem. Ta samota, obrekovanje in bole?ina pa ?e vedno niso vrhunec njegovega razgaljenja. Da bi bil v vsem solidaren z nami, na kri?u izkusi tudi skrivnostno zapu??enost s strani O?eta. A v zapu??enosti moli in se izro?i: »O?e, v tvoje roke izro?am svojega duha« (Lk 23,46). Ko visi na kri?u, pa se razen s posmehovanjem soo?i ?e z zadnjo sku?njavo: s provokacijo, naj se spusti s kri?a, naj premaga zlo z mo?jo in poka?e obli?je nekega mogo?nega ter nepremagljivega boga. »Toda Jezus prav tukaj, na vrhunca izni?enja, razodene resni?no obli?je Boga, ki je usmiljenje. Odpusti tistim, ki so ga kri?ali, odpre vrata raja skesanemu razbojniku in se dotakne srca stotnika. ?e je skrivnost zla kot brezno, je resni?nost Ljubezni, ki ga je pre?kala, brezkon?na. Prispela je vse do groba in podzemlja, prevzela vso na?o bole?ino, da bi jo odre?ila, prinesla lu? v temo, ?ivljenje v smrt, ljubezen v sovra?tvo.«

Bo?ji na?in delovanja se nam lahko zdi zelo oddaljen. Za nas se je izni?il, medtem ko se nam zdi te?ko ?e le malo pozabiti sami nase. Prihaja, da bi nas re?il. Poklicani smo izbrati njegovo pot: pot slu?enja, pot darovanja, pozabljanja sami nase. V teh dneh se na to pot lahko podamo tako, da se ustavimo in pogledamo na razpelo, ki je »Bo?jo stolico«. Ta teden vas vabim, da se ve?krat ustavite pred to »Bo?jo stolico«. In sicer, da bi se nau?ili poni?ne ljubezni, ki re?uje in daje ?ivljenje; da bi se odpovedali sebi?nosti, iskanju oblasti in slave. »Jezus nas s svojim poni?anjem vabi, da bi hodili po njegovi poti. Obrnimo pogled k Njemu, prosimo za milost, da bi razumeli nekaj te skrivnosti njegovega izni?enja za nas; in tako, v tihoti, kontemplirajmo skrivnost tega tedna.«

Pridiga, nedelja, 14. april 2019 
Vzklikanja ob vhodu v Jeruzalem in Jezusovo poni?anje. Radostni vzkliki in kruta trdovratna zakrknjenost. Ta dvojna skrivnost vsako leto spremlja vstop v veliki teden, v dveh trenutkih, ki sta zna?ilna za to obhajanje: procesija z vejami palm in oljk na za?etku in nato slovesno branje pripovedi pasijona.

Pustimo se vklju?iti v to delovanje, ki ga spodbuja Sveti Duh, da bi prejeli to, kar smo prosili v molitvi: da bi z vero spremljali na?ega Zveli?arja na njegovi poti ter bi se vedno spominjali pomembnega nauka njegovega trpljenja kot zgleda ?ivljenja in zmage nad duhom zla.

Jezus nam ka?e, kako naj soo?amo te?ke trenutke in najbolj zahrbtne sku?njave: tako, da v srcu ohranjamo mir, ki ni odmaknjenost, ni brez?utnost ali juna?kost, ampak je zaupna prepustitev O?etu in njegovi volji po zveli?anju, po ?ivljenju, po usmiljenju. Pri vsem svojem poslanstvu je ?el skozi sku?njavo, da bi »delal svoje delo« tako, da bi On izbiral na?in in odstopil od pokor??ine O?etu. Od za?etka, v ?asu ?tiridesetdnevnega boja v pu??avi, pa vse do konca, v trpljenju, Jezus zavra?a to sku?njavo s pokornim zaupanjem v O?eta. 

Tudi danes, ob svojem vhodu v Jeruzalem, nam On ka?e pot. Pri tistem dogodku je zlobec, vladar tega sveta, stavil na eno karto: na karto triumfalizma, in Gospod je odgovoril tako, da je ostal zvest svoji poti, poti poni?nosti. 

Triumfalizem ?eli pribli?ati cilj preko bli?njic, preko la?nih kompromisov. Ra?una na to, da bi se povzpel na voz zmagovalca. Vendar pa triumfalizem ?ivi iz dejanj in besed, ki niso ?le preko izku?nje kri?a; hrani se s primerjanjem z drugimi in jih ima vedno za slab?e, pomanjkljive, zavo?ene. Ena izmed prefinjenih oblik triumfalizma je duhovna posvetnost, ki je najve?ja nevarnost, najbolj zahrbtna sku?njava, ki grozi Cerkvi (De Lubac). Jezus je uni?il trumfalizem s svojim trpljenjem. 

Gospod se je resni?no strinjal in veselil z ljudstvom, z mladimi, ki so vzklikali njegovo ime, ga pozdravljali kot Kralja in Mesijo. Njegovo srce se je veselilo ob pogledu na navdu?enje in praznovanje izraelskih ubo?cev. Vse do te to?ke, da je farizejem, ki so mu rekli, naj posvari svoje u?ence zaradi njihovih pohuj?ljivih vzklikov, odgovoril: »?e ti umolknejo, bodo kamni vpili« (Lk 19,40). Poni?nost ne pomeni zanikati stvarnosti, in Jezus je resni?no Mesija ter resni?no Kralj. 

Vendar pa je isto?asno Kristusovo srce na drugi poti, na sveti poti, ki jo poznata le On in O?e: na tisti, ki vodi od »podobe Boga« do »podobe slu?abnika«, na poti poni?anja v pokor??ini »do smrti, in sicer smrti na kri?u« (Flp 2,6-8). On ve, da mora zato, da bi dosegel resni?no zmago, dati prostor Bogu; in zato, da bi dali prostor Bogu, obstaja le en na?in; izni?enje, izpraznjenje samega sebe. Mol?ati, moliti, poni?ati se. S kri?em, bratje in sestre, se ni mogo?e pogajati: ali se ga sprejme ali zavrne. In s svojim poni?anjem nam je Jezus ?elel odpreti pot vere in iti po njej pred nami.

Prva, ki je ?la za njim po tej poti, je bila njegova Mati, Marija, prva u?enka. Devica in svetniki so morali trpeti, da so hodili po poti vere in Bo?je volje. Da bi na te?ke in bole?e dogodke v ?ivljenju odgovorili z vero, je potreben »poseben napor srca« (glej sv. Janez Pavel II., Okro?nica o Odre?enikovi Materi, ?t. 17). To je no? vere. Vendar pa le v tej no?i vzide zora vstajenja. Ob vzno?ju kri?a je Marija ponovno premi?ljevala besede, s katerimi ji je angel oznanil njenega Sina: »Velik bo …; Gospod Bog mu dal prestol njegovega o?eta Davida in kraljeval bo nad Jakobovo hi?o vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca.« (Lk 1,32-33) Marija se na Golgoti znajde pred popolnim zanikanjem tiste obljube: njen Sin umira na kri?u kakor hudodelec. Tako je bil triumfalizem, ki ga je uni?ilo Jezusovo poni?anje, na isti na?in uni?en tudi v srcu Matere; oba sta znala mol?ati. 

Marija je hodila pred brez?tevilnimi svetniki in svetnicami, ki so sledili Jezusu po poti poni?nosti in po poti pokor??ine. Danes, ko obhajamo Svetovni dan mladih, ?elim spomniti na mnoge mlade svetnike in svetnice, posebej na svetnike »sosednjih vrat«, za katere ve le Bog, in ki nam jih On rad v?asih nepri?akovano poka?e. Dragi mladi, ne sramujte se, da bi pokazali svoje navdu?enje za Jezusa, da bi vzklikali, da On ?ivi, da je va?e ?ivljenje. Hkrati pa se mu tudi ne bojte slediti po poti kri?a. In ko boste ?utili, da zahteva, da se odpoveste samim sebi, da odvr?ete svoje gotovosti, da se popolnoma izro?ite O?etu, ki je v nebesih, tedaj se, dragi mladi, veselite in radujte!« Ste na poti Bo?jega kraljestva. 

Radostni vzkliki in kruta trdovratna zakrknjenost; v Jezusovem trpljenju je presunljiva Njegova ti?ina, premaga tudi sku?njavo, da bi odgovoril, da bi bil »medijski«. V trenutkih tema?nosti in velike stiske je potrebno mol?ati, imeti pogum mol?ati, ?e gre le za krotak molk in ne molk, poln mr?nje. Zaradi krotkosti ti?ine bomo izgledali ?e bolj ?ibki, poni?ani in tedaj se bo hudi? opogumil in pri?el na plan. Potrebno se mu bo zoperstaviti v ti?ini, vztrajati, vendar pa z isto dr?o, kot jo je imel Jezus. On ve, da vojna poteka med Bogom in vladarjem tega sveta in da ne gre zato, da bi polo?ili roko na me?, ampak da bi ostali mirni, trdni v veri. To je ura Boga. In v uri, ko se Bog spusti v boj, mu je potrebno pustiti, da ga odbojuje. 

Na? varen prostor bo pod pla??em svete Bo?je Matere. In medtem ko ?akamo, da Gospod pride in pomiri vihar (glej Mr 4,37-41), s svojim tihim pri?evanjem v molitvi samim sebi in drugim dajemo »razlog upanja, ki je v [nas]«  (1Pt 3,15). To nam bo pomagalo ?iveti v sveti napetosti med spominom na obljube, stvarnostjo krute trdovratne zakrknjenosti, ki je prisotna na kri?u, ter upanjem na vstajenje.

Pridiga, nedelja, 10. april 2022 
Na Kalvariji dve miselnosti tr?ita druga ob drugo. V evangeliju se besede kri?anega Jezusa zoperstavijo besedam tistih, ki so ga kri?ali. Ti ponavljajo odpev: »Re?i sam sebe.« To pravijo voditelji: »Naj re?i sam sebe, ?e je res izvoljeni Bo?ji Maziljenec.« (Lk 23,35) Vojaki poudarijo: »?e si ti judovski kralj, re?i sam sebe.« (v. 37) In nazadnje, tudi eden od hudodelcev, ki je poslu?al, ponovi misel: »Ali nisi ti Kristus? Re?i sam sebe!« (v. 39) Re?iti same sebe, poskrbeti zase, misliti nase; ne na druge, ampak samo na lastno zdravje, na lasten uspeh, na lastne interese; na imetje, na oblast in na izgled. Re?i sam sebe: to je odpev ?love?tva, ki je kri?alo Gospoda. Zamislimo se.  

Vendar pa miselnosti jaza kljubuje miselnost Boga; re?i sam sebe naleti na Zveli?arja, ki daruje sam sebe. V dana?njem evangeliju na Kalvariji tudi Jezus trikrat prevzame besedo, kakor njegovi nasprotniki (prim. vv. 34,43,46). Vendar pa v nobenem primeru ne zahteva ni?esar zase; prav tako se ne brani ali opravi?uje. Moli k O?etu in podari usmiljenje dobremu razbojniku. Zlasti eden izmed njegovih izrazov poudari razliko v primerjavi z besedami re?i sam sebe: »O?e, odpusti jim.« (v. 34)

Zaustavimo se ob teh besedah. Kdaj jih Gospod izre?e? V to?no dolo?enem trenutku: med kri?anjem, ko ?uti, da mu ?eblji prebodejo zapestji in noge. Poskusimo si predstavljati ostro bole?ino, ki jo je to povzro?ilo. Tam, v najsilnej?i fizi?ni bole?ini trpljenja, Kristus prosi odpu??anja za tiste, ki ga prebadajo. V teh trenutkih bi ?lovek najraje izkri?al vso svojo jezo in trpljenje; Jezus pa re?e: O?e, odpusti jim. Za razliko od drugih mu?encev, o katerih pripoveduje Sveto pismo (prim. 2 Mkb 7,18-19), on ne graja krvnikov in ne grozi s kaznijo v Bo?jem imenu, ampak moli za hudobne?e. Pribit na mu?ilno sredstvo poni?anja pove?a intenzivnost daru, ki postane odpu??anje.

Bratje, sestre, pomislimo, da Bog dela tako tudi z nami; ko mu povzro?amo bole?ino s svojimi dejanji, On trpi in ima samo eno ?eljo: da bi nam lahko odpustil. Da bi se tega zavedali, glejmo Kri?anega. Iz njegovih ran, iz tistih odprtin bole?ine, ki so jih povzro?ili na?i ?eblji, izvira odpu??anje. Glejmo Jezusa na kri?u in pomislimo, da nikoli nismo prejeli bolj?ih besed: O?e, odpusti. Glejmo Jezusa na kri?u in videli bomo, da nikoli nismo prejeli bolj ne?nega in so?utnega pogleda. Glejmo Kri?anega in recimo: »Hvala, Jezus: ljubi? me in mi vedno odpu??a?, tudi ko mi je te?ko ljubiti samega sebe in si odpustiti.«

Tam, medtem ko je kri?an, Jezus ?ivi svojo najte?jo zapoved: ljubezen do sovra?nikov. Pomislimo na nekoga, ki nas je prizadel, u?alil, razo?aral; na nekoga, ki nas je razjezil, ki nas ni razumel ali ni bil dober zgled. Koliko ?asa se ustavimo, da premi?ljujemo o tistih, ki so nam storili hudo! Prav tako gledamo vase in si li?emo rane, ki so nam jih povzro?ili drugi, ?ivljenje, zgodovina. Jezus nas danes u?i, naj ne ostanemo tam, ampak naj se odzovemo. Naj prekinemo za?arani krog zla in objokovanja. Vendar pa: ali mi, Jezusovi u?enci, sledimo U?itelju ali svojemu instinktu zamere? To je vpra?anje, ki si ga moramo postaviti: sledimo U?itelju ali svojemu instinktu zamere? ?e ?elimo preveriti svojo pripadnost Kristusu, poglejmo, kako se obna?amo do tistih, ki so nas ranili. Gospod nam naro?a, naj ne odgovarjamo tako, kakor nam pride na misel ali kakor delajo vsi, ampak tako, kakor dela On z nami. Naro?a nam, naj prekinemo verigo »rad te imam, ?e me ima? ti rad; tvoj prijatelj sem, ?e si ti moj prijatelj; pomagam ti, ?e mi ti pomaga?.« Ne, so?utje in usmiljenje za vse, saj Bog v vsakem vidi svojega otroka. Ne deli nas na dobre in slabe, na prijatelje in sovra?nike. Mi smo tisti, ki to delamo ter tako povzro?amo njegovo trpljenje. Zanj smo vsi ljubljeni otroci, ki jih ?eli objeti in jim odpustiti. Tudi v tistem povabilu na svatbo svojega sina, tisti gospodar po?ilja svoje slu?abnike na kri?i??a poti in pravi: »Pripeljite vse, bele, ?rne, dobre in hudobne, vse, zdrave, bolne, vse…« Jezusova ljubezen je za vse in pri tem ni nobenih privilegijev. Vsi. Privilegij vsakega od nas je, da je ljubljen, da mu je odpu??eno.

O?e, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo. Evangelij poudari, da je Jezus to »govoril« (v. 34): tega ni izrekel samo enkrat, v trenutku kri?anja, ampak je ure na kri?u pre?ivel s temi besedami na ustnicah in v srcu. Bog se ne naveli?a odpu??ati. To moramo razumeti, a ne samo z razumom, temve? s srcem. Bog se ne naveli?a odpu??ati. Mi smo, ki se utrudimo prositi ga odpu??anja, toda On se nikoli ne utrudi odpu??ati. On ni tak?en, da bi prena?al do dolo?ene to?ke, potem pa si premislil, kakor smo v sku?njavi mi. Lukov evangelij nas u?i, da je Jezus pri?el na svet, da bi nam prinesel odpu??anje na?ih grehov (prim. Lk 1,77) in na koncu nam je dal to?no dolo?eno naro?ilo: vsem v Njegovem imenu oznanjati odpu??anje grehov (prim. Lk 24,47). Bratje in sestre, ne naveli?ajmo se Bo?jega odpu??anja: mi duhovniki podeljevati ga, vsak kristjan pa sprejeti in ga pri?evati. Ne naveli?ajmo se Bo?jega odpu??anja.

O?e, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo. Opazimo ?e eno stvar. Jezus ne samo prosi za odpu??anje, ampak pove tudi razlog: odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo. Kako? Tisti, ki so ga kri?ali, so na?rtovali njegov umor, organizirali njegovo prijetje, proces in zdaj so na Kalvariji, da bi bili navzo?i pri njegovem koncu. In vendar Kristus te nasilne?e opravi?i, ker ne vedo. Tako Jezus ravna z nami: je na? zagovornik. Ne postavi se proti nam, ampak za nas proti na?emu grehu. In zanimiv je razlog, ki ga uporabi: ker ne vedo. Ta nevednost srca, ki jo imamo vsi mi gre?niki.

Ko se uporablja nasilje, se pozabi na vse o Bogu, ki je O?e, in na druge, ki so bratje in sestre. Pozabi se, zakaj smo na svetu, in se pride do izvajanja nepojmljivih okrutnosti. To vidimo v norosti vojne, kjer se ponovno kri?a Kristusa. Da, Kristus je ?e enkrat pribit na kri? v materah, ki objokujejo krivi?no smrt svojih mo? in otrok. Kri?an je v beguncih, ki be?ijo pred bombami z otroki v naro?ju. Kri?an je v ostarelih, ki zapu??eni umirajo sami, v mladih, ki so oropani prihodnosti, v vojakih, ki so poslani, da ubijajo svoje brate. Tam je Jezus danes kri?an.

O?e, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo. Mnogi sli?ijo to nezasli?ano besedo; vendar pa jo le eden sprejeme. To je hudodelec, ki je kri?an poleg Jezusa. Lahko mislimo, da je Kristusovo usmiljenje v njem vzbudilo zadnje upanje in ga je privedlo do tega, da je izrekel besede: »Jezus, spomni se me.« (Lk 23,42) Kot da bi rekel: »Vsi so pozabili name, ti pa misli? tudi na tiste, ki te kri?ajo. Torej je s teboj prostor tudi zame.« Dobri razbojnik sprejme Boga, ko se ?ivljenje kon?uje in tako se njegovo ?ivljenje ponovno za?enja; v peklu sveta vidi, da se odpira raj: »Danes bo? z menoj v raju.« (v. 43) To je ?ude? Bo?jega odpu??anja, ki zadnjo pro?njo ?loveka, ki je obsojen na smrt, spremeni v prvo kanonizacijo v zgodovini.

Bratje, sestre, v tem tednu sprejmimo gotovost, da Bog lahko odpusti vsak greh, Bog odpu??a vsem, lahko odpusti vsako oddaljitev, spremeni vsak jok v rajanje (prim. Ps 30,12); gotovost, da je s Kristusom vedno prostor za vsakogar; da z Jezusom ni nikoli konec, nikoli ni prepozno. Z Bogom je vedno mogo?e ponovno za?iveti. Pogum, hodimo veliki no?i naproti z njegovim odpu??anjem. Kristus namre? nenehno pri O?etu posreduje za nas (prim. Heb 7,25) in se ob pogledu na na? nasilen in ranjen svet Jezus ne naveli?a ponavljati in mi to storimo sedaj v srcu, v ti?ini, ponovimo z Jezusom: O?e, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.