杏MAP导航

Jl 2,12-18

Zdaj torej – govori Gospod –, 
obrnite se k meni z vsem srcem; 
s postom in z jokom in z ?alovanjem, 
pretrgajte svoja srca in ne svojih obla?il. 
Vrnite se h Gospodu, svojemu Bogu, 
kajti milostljiv je in poln usmiljenja, 
po?asen za jezo in bogat v dobroti 
pripravljen preklicati kazen. 
Kdo ve, morda se vrne ter se usmili 
in pusti za seboj blagoslov: 
jedilno in pitno daritev 
za Gospoda, va?ega Boga. 
Zatrobite v rog na Sionu, 
okli?ite post; 
razglasite slovesen shod, 
zberite ljudstvo, 
posvetite srenjo, 
skli?ite star?ke, 
zberite otroke 
in dojen?ke na prsih; 
?enin naj pride iz svoje izbe 
in nevesta iz svoje spalnice. 
Med lopo in oltarjem 
naj jokajo duhovniki, slu?abniki Gospodovi! 
Rekó naj: »Usmili se, Gospod, svojega ljudstva, 
ne daj svoje dedi??ine v zasramovanje, 
da bi bili v posmeh narodom! 
Zakaj bi rekli med ljudstvi: 
?Kje je njihov Bog??« 
Tedaj se je Gospod vnel za svojo de?elo 
in se usmilil svojega ljudstva.

2 Kor 5,20-6,2

Za Kristusa smo torej poslani, kakor da Bog spodbuja po nas; zaradi Kristusa prosimo, spravite se z Bogom. Njega, ki ni poznal greha, je zaradi nas napravil za greh, da bi mi postali Bo?ja pravi?nost v njem. Kot sodelavci pa vas tudi spodbujamo, da Bo?je milosti ne bi prejeli v prazno. Pravi namre?: Ob ?asu milosti sem te usli?al in na dan re?itve sem ti pomagal. Glejte, zdaj je ?as milosti, zdaj je dan re?itve.

Mt 6,1-6.16-18

Glejte, da svoje pravi?nosti ne boste izkazovali pred ljudmi, da bi vas videli, sicer ne boste imeli pla?ila pri svojem O?etu, ki je v nebesih. Kadar torej daje? milo??ino, ne trobi pred seboj, kakor delajo hinavci po shodnicah in ulicah, da bi jih ljudje slavili. Resni?no, povem vam: Dobili so svoje pla?ilo. Kadar pa ti daje? milo??ino, naj ne vé tvoja levica, kaj dela tvoja desnica. Tako bo tvoja milo??ina na skrivnem in tvoj O?e, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil.

In kadar molite, ne bodite kakor hinavci. Ti namre? radi molijo stojé po shodnicah in uli?nih vogalih, da se poka?ejo ljudem. Resni?no, povem vam: Dobili so svoje pla?ilo. Kadar pa ti moli?, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in môli k svojemu O?etu na skrivnem in tvoj O?e, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil.

Kadar se postite, ne bodite kakor ?emerni hinavci; kazijo si namre? obraze, da poka?ejo ljudem, da se postijo. . Resni?no, povem vam: Dobili so svoje pla?ilo. Kadar pa se ti posti?, si pomazili glavo in si umij obraz. Tako ne bo? pokazal ljudem, da se posti?, ampak svojemu O?etu, ki je na skrivnem. In tvoj O?e, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil.

Razlaga cerkvenih o?etov

Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Mi ne pravimo, da je Kristus postal gre?nik, ampak da je Bog njega, ki je bil pravi?en, napravil ?rtev za grehe sveta.« Sv. Janez Krizostom nadaljuje: »Bog je dovolil, da je njegov Sin trpel, kot da bi bil obsojen gre?nik, da bi bili mi osvobojeni krivde svojih grehov.« Teodoret iz Cira pravi: »Kristus je bil poklican, da je bil to, kar smo mi, da bi nas poklical k temu, kar je on.« Sv. Ambro? dodaja: »On je z nami v polnosti podelil na?o ?love?kost.« Sv. Gregor iz Nise pravi: »Milost Svetega Duha pre?me du?o ter jo napolni z mo?jo in sre?o, ter tako na?a trpljenja v Kristusu napravi slaj?a in oddalji od nas strah sedanjosti ter ga zamenja z upanjem na prihodnje re?i.«

Origen o kazanju pravi?nosti pred ljudmi pravi: »Ker sta si pretirano poudarjanje lastne pomembnosti in krepost v popolnem nasprotju, ne bosta mogli nikoli v isti du?i bivati v so?itju.« Sv. Janez Krizostom glede milo??ine pravi: »Milo??ino lahko storimo pred o?mi vseh ali pa na skrivnem. Vse je odvisno od na?ega namena.« Neznani pisec k temu dodaja: »Nekdo, ki da milo??ino samo zato, da bi ga drugi ob?udovali, ne samo, da ne vstopi v nebe?ko kraljestvo, ampak tudi na zemlji ni dele?en velikega usmiljenja. Vsako dobro delo postane bolj v?e?no, ko ga mi skrivamo, a ga Bog razkrije«. Sveti Avgu?tin pravi: »Kdor po?teno dela, ne potrebuje hvale drugih.«

Sv. Janez Krizostom o resni?ni molitvi pravi: »Ko molite, pustite ob strani vse, kar bi vas vznemirjalo, kakor da bi sodelovali v zboru angelov in igrali v orkestru serafinov.« Neznani pisec dodaja: »Ko iz na?ih ust pride iskrena molitev, jo s svojimi rokami sprejmejo angeli in nesejo k Bogu. Ne smemo pa moliti samo za to, da bi Boga prosili za to, kar ho?emo, ampak za to, da nam bo On z veseljem podaril to, kar res potrebujemo.«

Sv. Hilarij iz Poitiersa o postu pravi, da je »okras svetega dejanja.« Sv. Janez Krizostom pa iz Jezusovega govora o molitvi in postu zaklju?i, »da je Gospod vse to rekel z namenom, da nas pripravi na govor, s katerim nas bo pou?il, kako naj pustimo ob strani hlepenje po bogastvu.«

Misli Benedikta XVI.

?tiridesetdnevna pot nas bo privedla do velikono?nega tridnevja, spomina na Gospodovo trpljenje, smrt in vstajenje, osr?je skrivnosti na?ega zveli?anja. V prvih stoletjih Cerkve je to bil ?as, ko so vsi, ki so sli?ali in sprejeli oznanilo o Kristusu, korak za korakom za?eli svojo pot vere in spreobrnjenja, da bi postali vredni zakramenta svetega krsta. Pri tem so se pribli?evali ?ivemu Bogu in se postopno uvajali v ?ivljenje vere s pomo?jo notranje spremembe kot katehumeni, torej tisti, ki so ?eleli postati kristjani in se zdru?iti s Kristusom in Cerkvijo.

Pozneje so bili ob tem tudi spokorniki in ne nazadnje vsi verniki povabljeni k tej poti duhovne prenove, da bi svoje ?ivljenje vedno bolj oblikovali ob Kristusovem. Sodelovanje celotne kr??anske skupnosti pri raznih korakih v postnem ?asu poudarja pomembno razse?nost kr??anske duhovnosti: po zaslugi Kristusove smrti in vstajenja je mogo?e odre?enje vseh in ne samo nekaterih. Zato so se vsi, bodisi tisti, ki so hodili po poti vere kot katehumeni, da bi prejeli krst, bodisi tisti, ki so se oddaljili od Boga in skupnosti vernikov ter iskali spravo, bodisi tisti, ki so svojo vero ?iveli v polnem ob?estvu s Cerkvijo, so vedeli, da je ?as pred veliko no?jo ?as metanoje, to je ?as notranje spremembe, kesanja; ?as, ki vse ?love?ko ?ivljenje in do?ivljanje prika?e kot proces spreobrnjenja, ki ga sedaj ?ivimo, da bi sre?ali Gospoda ob koncu ?asov.

?as, v katerega vstopamo, imenuje Cerkev z izrazom, ki se je udoma?il v bogoslu?ju, to je postni ?as ali ?tiridesetdnevje, ?as ?tiridesetih dni, ki ima svoje jasne korenine v Svetem pismu in nas tako uvaja v dragoceno duhovno ozra?je. ?tevilo ?tirideset je simboli?no ?tevilo, s katerim stara in nova zaveza izra?ata pomembne trenutke izku?nje vere Bo?jega ljudstva. To je ?tevilo, ki izra?a ?as pri?akovanja, o?i??evanja, vrnitve h Gospodu, ?as spoznanja, da je Bog zvest svojim obljubam. To ?tevilo predstavlja potrpe?ljivo vztrajnost, dolgo preizku?njo, potreben ?as, da bi opazili Bo?ja dela, ko se je potrebno odlo?iti in prevzeti odgovornost brez nadaljnjega odla?anja. To je ?as zrelih odlo?itev.

S ponavljajo?im se ?tevilom ?tirideset se torej opisuje dolo?en duhovni okvir, ki je ?e danes aktualen in veljaven, zato ga Cerkev, prav v postnem ?asu, sku?a ovrednotiti in nas opozoriti na njegovo u?inkovitost. Namen kr??anskega bogoslu?ja v postnem ?asu je podpirati pot na?e duhovne prenove v lu?i svetopisemske izku?nje in nas predvsem nau?iti, da bi posnemali Jezusa, ki je s ?tiridesetimi dnevi ?ivljenja v pu??avi pokazal, kako premagati sku?njavo z Bo?jo Besedo.

Danes za nas odmeva poziv »obrnite se k meni z vsem svojim srcem« (Jl 2,12); danes smo mi poklicani k spreobrnjenju na?ega srca k Bogu. Vedno se moramo zavedati, da na?ega spreobrnjenja ne moremo uresni?iti sami, samo z lastnimi mo?mi, kajti Bog je tisti, ki nas spreobra?a. ?e vedno nam ponuja svoje odpu??anje. Vabi nas, da se vrnemo k Njemu in Mu podarimo novo srce, o?i??eno zla, ki ga obte?uje. Tako postanemo dele?ni njegovega veselja. Na? svet se mora spreobrniti k Bogu, potrebuje Njegovo odpu??anje in Njegovo ljubezen. Potrebuje novo srce.

Glejte, da svoje pravi?nosti ne boste izkazovali pred ljudmi, da bi vas videli. To se lahko zgodi le, ?e jih izpolnjujemo iz ljubezni do Boga in ne iz ?elje, da bi bili spo?tovani ali ob?udovani. »Milo??ina, molitev in post: to je na?rt Bo?je vzgoje, ki nas spremlja na poti do sre?anja z Vstalim Gospodom, in to ne le v postnem ?asu. Na?rt, preko katerega moramo brez postavljanja, v gotovosti, da na? nebe?ki O?e lahko bere in vidi tudi skrivnosti na?ega srca.

Dragi bratje in sestre, pot postnega ?asa za?nimo z zaupanjem in veseljem. Ta mo?ni ?as liturgi?nega leta je ugoden ?as, ki nam je podarjen, da se z ve?jo prizadevnostjo posvetimo na?emu spreobrnjenju. Da po?ivimo poslu?anje Bo?je besede, molitev in kesanje. Da odpremo srce za voljan sprejem Bo?je volje in da radodarneje udejanjamo telesno pokoro, zahvaljujo? kateri smo lahko v pomo? bli?njemu, ki nas potrebuje. V teh ?tiridesetih dneh, ki nas vodijo do velike no?i Gospodovega vstajenja, lahko ponovno najdemo pogum, da bomo potrpe?ljivo in z vero sprejeli vsako te?avo, bridkost in preizku?njo, v zavesti, da bo Gospod iz teme naredil nov dan. In ?e bomo ostali zvesti Jezusu na poti kri?a, nam bo podarjen tudi novi, jasen Bo?ji svet, svet lu?i, resnice in veselja: do?iveli bomo novo jutro, ki ga bo ustvaril sam Bog. Sre?no vsem na poti skozi postni ?as!

Misli pape?a Fran?i?ka

Homilija, 1. marec 2017
»Obrnite se k meni z vsem srcem … Vrnite se h Gospodu« (Jl 2,12.13): to je klic, s katerim se prerok Joel v Gospodovem imenu obrne na ljudstvo; nih?e se ni mogel po?utiti izklju?enega: »Skli?ite star?ke, zberite otroke in dojen?ke na prsih; ?enin naj pride … in nevesta« (Jl 2,16). Sklicano je celotno zvesto ljudstvo, da bi se podalo na pot in bi izkazalo ?ast svojemu Bogu, kajti »milostljiv je in poln usmiljenja, po?asen za jezo in bogat v dobroti« (Jl 2,13).

Tudi mi ?elimo ponoviti ta poziv, ?elimo se vrniti k usmiljenemu srcu O?eta. V tem ?asu milosti, ki ga danes za?enjamo, ponovno uprimo svoj pogled v njegovo usmiljenje.

Postni ?as je pot: pelje nas k zmagi usmiljenja nad vsem tistim, kar nas posku?a potol?i ali nas omejiti na karkoli, kar ne bi bilo v skladu z dostojanstvom Bo?jih otrok. Postni ?as je cesta od su?enjstva do svobode, od trpljenja do veselja, od smrti do ?ivljenja. Gesta s pepelom, s katero za?enjamo pot, nas spominja na na?e izvorno stanje: vzeti smo bili iz zemlje, oblikovani smo iz prahu. Da, toda iz prahu v ljube?ih rokah Boga, ki je v vsakogar izmed nas dahnil svojega duha ?ivljenja in ?eli to tudi ?e naprej delati; ?e naprej nam ?eli dajati tisti ?ivljenjski dih, ki nas re?uje pred ostalimi vrstami diha: du?e?a asfiksija, ki jo povzro?ijo na?e sebi?nosti, du?e?a asfiksija, ki jo povzro?ijo bedne ambicije in mol?e?a brezbri?nost; asfiksija, ki zadu?i duha, omeji obzorje in omrtvi?i utrip srca.

?ivljenjski dih Boga nas re?i pred to asfiksijo, ki ugasne na?o vero, ohladi na?o dejavno ljubezen in izbri?e na?e upanje. ?iveti postni ?as pomeni hrepeneti po tem ?ivljenjskem dihu, ki nam ga na? O?e ne preneha nuditi v blatu na?e zgodovine. ?ivljenjski dih Boga nas osvobodi tiste asfiksije, katere se pogosto ne zavedamo in ki smo se jo celo navadili »normalizirati«, ?etudi se ob?utijo njeni u?inki; zdi se nam normalno, ker smo se navadili dihati zrak, v katerem je upanje razred?eno, zrak ?alosti in vdanosti, zadu?ljiv zrak panike in sovra?nosti.

Postni ?as je ?as, da re?emo ne. Ne asfiksiji duha zaradi onesna?enja, ki sta ga povzro?ila brezbri?nost in malomarnost mi?ljenja, da me ?ivljenje drugega ne zadeva; zaradi vsakega poskusa banaliziranja ?ivljenja, posebej poskusa tistih, ki v lastnem mesu nosijo te?o velike plitvosti. Postni ?as pomeni re?i ne zastrupljujo?emu onesna?evanju praznih besed brez smisla, surove in nagle kritike, poenostavljenih analiz, ki ne zmorejo objeti zapletenosti ?love?kih problemov, zlasti problemov tistih, ki najbolj trpijo. Postni ?as je ?as, da re?emo ne;  ne asfiksiji molitve, ki naj bi nam pomirila vest, milo??ine, ki naj bi nas pustila zadovoljne, posta, zaradi katerega naj bi se po?utili v redu. Postni ?as je ?as, da re?emo ne asfiksiji, ki se porodi iz intimizmov, ki izklju?ujejo, ki ?elijo priti do Boga izogibajo? se Kristusovim ranam, navzo?im v ranah lastnih bratov: tistih duhovnosti, ki vero omejijo na kulture geta in izklju?evanja.

Postni ?as je ?as spominjanja, je ?as, da razmislimo in se vpra?amo: kaj bi se zgodilo z nami, ?e bi nam Bog zaprl vrata? Kaj bi se zgodilo z nami brez njegovega usmiljenja, ki se ne utrudi odpu??ati nam in nam je vedno dalo prilo?nost znova za?eti? Postni ?as je ?as, da se vpra?amo: kje bi bili brez pomo?i mnogih tihih obli?ij, ki so nam na tiso? na?inov ponudila roko in nam z zelo konkretnimi dejanji povrnila upanje in nam pomagala ponovno za?eti?

Postni ?as je ?as, da spet zadihamo, je ?as, da srce odpremo za dih Edinega, ki je zmo?en na? prah preoblikovati v ?love?nost. Ni ?as, da bi si raztrgali obla?ila pred zlom, ki nas obdaja, ampak prej, da v svojem ?ivljenju naredimo prostor za vse dobro, ki ga lahko naredimo, tako da se odre?emo vsemu, kar nas osami, nas zapira in nas ohromi. Postni ?as je ?as so?utja, da bi s psalmistom rekli: »Vrni mi (Gospod) veselje nad svojim odre?enjem, duha velikodu?nosti v meni utrdi« (glej Ps 51,14), da bi s svojim ?ivljenjem oznanjali tvojo hvalo in bi se na? prah – z mo?jo tvojega ?ivljenjskega diha – preoblikoval v »zaljubljen prah«.

Homilija, sreda, 26. februar 2020 
Post za?enjamo tako, da sprejmemo pepeljenje: »Prah si in v prah se povrne?« (prim. 1Mz 3,19). Prah na glavi nas vra?a k zemlji, spominja nas, da prihajamo iz zemlje in da se bomo v zemljo vrnili. Oziroma da smo ?ibki, krhki, umrljivi. Preko stoletij in tiso?letij prihajamo in odhajamo, pred prostranstvom galaksij in vesolja smo neznatni. Smo prah v vesolju. Vendar pa smo prah, ki ga Bog ljubi. Gospod je ?elel zbrati na? prah med dlani in vanj vdihniti svojega o?ivljajo?ega duha (prim. 1Mz 2,7). Tako smo dragocen prah, namenjen, da bo ve?no ?ivel. Smo zemlja, na katero je Bog razlil svoje nebo; prah, ki vsebuje njegove sanje. Smo upanje Boga, njegov zaklad, njegova slava.

Pepel nas tako spominja na pot na?ega obstoja: iz prahu v ?ivljenje. Smo prah, zemlja, glina, vendar pa ?e dopustimo, da nas oblikujejo Bo?je roke, postanemo ?udo. In vendar pogosto, posebej v te?avah in osamljenosti, vidimo samo svoj prah! Ampak Gospod nas spodbuja: tisto malo, kar smo, ima neskon?no vrednost v njegovih o?eh. Pogum, rojeni smo, da bi bili ljubljeni, rojeni smo, da bi bili Bo?ji otroci.

Dragi bratje in sestre, ob za?etku posta se zavedajmo tega. Post namre? ni ?as za to, da bi na ljudi izlivali nekoristne moralizme, ampak da bi spoznali, da Bog ljubi na? boren pepel. Je ?as milosti, da bi sprejeli pogled Bo?je ljubezni do nas in tako spremenili ?ivljenje. Na svetu smo zato, da bi hodili iz pepela v ?ivljenje. Ne spreminjajmo torej upanja v prah, ne upepelimo sanj, ki jih ima Bog za nas. Ne popustimo vdanosti v usodo. In ti pravi?: »Kako lahko zaupam? Na svetu je toliko hudega, strah se ?iri, veliko je hudobije in dru?ba postaja razkristjanjena …« Vendar pa ali ne verjame?, da lahko Bog spremeni na? prah v slavo?

Pepel, ki ga prejmemo na glavo, pretrese misli, ki jih imamo v glavi. Spominja nas, da mi, Bo?ji otroci, ne moremo ?iveti zato, da bi hrepeneli po prahu, ki izgine. Vpra?anje, ki se lahko spusti iz glave v srce, je naslednje: »Jaz, za kaj ?ivim?« ?e ?ivim za stvari sveta, ki minejo, se povrnem v prah, zanikam to, kar je Bog naredil v meni. ?e ?ivim samo zato, da prinesem domov nekaj denarja in se zabavam, da i??em malo ugleda, kariere, ?ivim kakor prah. ?e menim, da je ?ivljenje slabo samo zato, ker nisem dovolj upo?tevan ali ne prejemam od drugih tega, kar mislim, da zaslu?im, ?e vedno ostajam pri gledanju prahu.

Na svetu nismo za to. Vredni smo mnogo ve?, ?ivimo za mnogo ve?: da bi uresni?ili Bo?je sanje, da bi ljubili. Pepel se posuje na glavo zato, da bi se v srcih v?gal ogenj ljubezni. Smo namre? nebe?ki dr?avljani in ljubezen do Boga in do bli?njega je potni list za nebesa, je na? potni list. Zemeljske dobrine, ki jih imamo v lasti, nam ne bodo slu?ile, so prah, ki izgine; ljubezen, ki jo podarimo – v dru?ini, na delovnem mestu, v Cerkvi, v svetu – pa nas bo re?ila, ostala bo za vedno.

Pepel, ki ga prejmemo, nas spominja na ?e na drugo pot, na tisto, ki je nasprotna, ki vodi iz ?ivljenja v prah. ?e pogledamo okoli sebe, vidimo prah smrti. ?ivljenja, ki so zreducirana v prah. Razvaline, uni?enje, vojna. ?ivljenja malih nedol?nih, ki niso bili sprejeti, ?ivljenja ubogih, ki so zavra?ani, ?ivljenja ostarelih, ki so zavr?eni. ?e naprej se uni?ujemo, delamo, da ponovno postajamo prah. In koliko prahu je v na?ih odnosih! Poglejmo pri sebi doma, v dru?inah: koliko prepirov, koliko nesposobnosti, da bi dezaktivirali spore, kako te?ko je prositi odpu??anja, ponovno za?eti, medtem ko z veliko lahkoto zahtevamo svoj prostor in svoje pravice! Veliko je prahu, ki blati ljubezen in posurovi ?ivljenje. Tudi v Cerkvi, Bo?ji hi?i, smo dopustili, da se je nabralo veliko prahu, prahu posvetnosti.

In poglejmo znotraj, v srce: kolikokrat zadu?imo Bo?ji ogenj s pepelom, s pepelom hinav??ine! Hinav??ina: je umazanija, za katero nam Jezus danes v evangeliju pravi, naj jo odstranimo. Gospod namre? ne re?e le, naj opravljamo dela ljubezni, molimo in se postimo, ampak naj vse to delamo brez pretvarjanja, brez dvojnosti, brez hinav??ine (prim. Mt 6,2.5.16). Kolikokrat pa namesto tega delamo kak?no stvar le zato, da bi dobili priznanje, da bi si povrnili ugled, zaradi lastnega ega! Kolikokrat re?emo, da smo kristjani in v srcu brez te?av podle?emo strastem, ki nas zasu?njujejo! Kolikokrat pridigamo eno stvar in delamo drugo! Kolikokrat se na zunaj ka?emo dobri in znotraj gojimo zamere! ... Prah je tisti, ki uma?e, pepel, ki zadu?i ogenj ljubezni.

Potrebujemo ?i??enje prahu, ki se nabira na srcu. Kako to storiti? Pomaga nam u?alo??eno povabilo sv. Pavla v drugem berilu: »Pustite se spraviti z Bogom.« Pavel ne prosi, ampak roti: »Zaradi Kristusa rotimo: pustite se spraviti z Bogom.« (2Kor 5,20). Mi bi rekli: »Spravite se z Bogom!« Namesto tega pa uporabi trpnik: pustite se spraviti. Svetost namre? ni na?a dejavnost, je milost. Sami nismo sposobni odstraniti prahu, ki nam uma?e srce. Samo Jezus, ki pozna in ljubi na?e srce, ga more ozdraviti. Post je ?as ozdravljenja.

Kaj torej storiti? Na poti proti veliki no?i lahko naredimo dva prehoda: prvega, iz prahu v ?ivljenje, od na?e krhke ?love?kosti k Jezusovi ?love?kosti, ki nas ozdravlja. Lahko se postavimo pred Kri?anega, smo tam, ga gledamo in ponavljamo: »Jezus, ti me ljubi?, preoblikuj me … Jezus, ti me ljubi?, preoblikuj me …« In po tem, ko sprejmemo njegovo ljubezen, ko smo pred to ljubeznijo jokali, drugi prehod, da ne bi ponovno padli iz ?ivljenja v prah. K spovedi gremo, da prejmemo Bo?je odpu??anje, saj tam ogenj Bo?je ljubezni pou?ije pepel na?ega greha. O?etov objem pri spovedi nas notranje prenovi, o?isti na?e srce. Pustimo se spraviti, da bi ?iveli kot ljubljeni otroci, kot gre?niki, ki jim je bilo odpu??eno, kot ozdravljeni bolniki, kot spremljani popotniki. Pustimo se ljubiti, da bi ljubili. Pustimo se ponovno dvigniti, da bi hodili proti cilju, veliki no?i. Z veseljem bomo odkrili, da nas Bog o?ivlja iz na?ega pepela.

Homilija, sv. Peter, sreda, 17. februar 2021 
Za?nemo pot postnega ?asa. Za?ne se z besedami preroka Joela, ki ka?ejo pot, kateri naj sledimo. Imamo povabilo, ki se rodi iz srca Boga, ki nas z razprtimi rokami in o?mi polnimi hrepenenja prosi: »Obrnite se k meni z vsem svojim srcem« (Jl 2,12). Vrnite se k meni. Postni ?as je povratno potovanje k Bogu. Koliko krat, prezaposleni ali brezbri?ni, smo mu rekli: »Gospod, pozneje bom pri?el k Tebi, po?akaj malo … Danes ne morem, jutri bom za?el moliti in bom nekaj naredil za druge.« In tako dan za dnem. Zdaj Bog poziva na?e srce. V ?ivljenju bomo vedno imeli opravke in imeli bomo opravi?ila, a, bratje in sestre, danes je ?as vrnitve k Bogu.

Vrnite se k meni, pravi, z vsem srcem. Postni ?as je potovanje, ki obsega vse na?e ?ivljenje, nas v celoti. Je ?as za preverjanje poti, po kateri hodimo, za ponovno najdenje ceste, ki vodi domov, za ponovno odkritje temeljne vezi z Bogom, od katerega je vse odvisno. Postni ?as ni ?as nabiranja cvetja, je razlo?evanje, kam je usmerjeno moje srce. To je sredi??e postnega ?asa: kam je usmerjeno moje srce. Posku?ajmo se vpra?ati: Kam me vodi navigator mojega ?ivljenja – proti Bogu ali proti mojemu jazu? ?ivim, da bi bil v?e? Gospodu ali pa da bi bil opa?en, hvaljen, priljubljen, na prvem mestu in tako dalje? Imamo 'poplesujo?e' srce, ki naredi en korak naprej in enega nazaj, malo ljubi Gospoda in malo svet, ali pa srce, ki je trdno v Bogu? Mi je dobro ob mojih hinav??inah ali pa se borim, da bi srce osvobodil od dvoli?nosti in la?nosti, ki ga vklepajo?

Potovanje postnega ?asa je izhod, izhod iz su?enjstva v svobodo. Imamo ?tirideset dni, ki spominjajo na ?tirideset let, ko je Bo?je ljudstvo potovalo po pu??avi, da bi se vrnilo v de?elo izvora. A kako te?ko je bilo zapustiti Egipt! Te?je je Bo?jemu ljudstvu bilo zapustiti Egipt v srcu kot pa ga zapustiti, ko so iz njega be?ali; tisti Egipt, ki so ga vedno nosili v srcu. Zelo te?ko je zapustiti Egipt. Med potjo je vedno bila sku?njava, da bi ?alovali za ?ebulo, da bi se vrnili nazaj, da bi se navezali na spomine preteklosti, na kak?nega malika. Tudi za  nas je tako: povratno potovanje k Bogu ovirajo na?e nezdrave navezanosti, zaustavljajo ga zanke pregreh, la?ne varnosti denarja in videza, prito?evanja ?rtve, ki paralizira. Da bi hodili, je treba razkrinkati te iluzije.

A vpra?ajmo se: Kako torej napredovati na poti proti Bogu? Pomagajo nam povratna potovanja, o katerih nam pripoveduje Bo?ja beseda.

Poglejmo izgubljenega sina in razumeli bomo, da je tudi za nas pri?el ?as vrnitve k O?etu. Kakor tisti sin smo tudi mi pozabili vonj doma, zapravili smo dragocene dobrine za malovredne stvari in ostali praznik rok in nezadovoljnega srca. Padli smo: smo otroci, ki nenehno padajo, smo kakor majhni otroci, ki posku?ajo hoditi, a padejo po tleh in jih o?ka mora vsakokrat dvigniti. O?etovo odpu??anje nas ponovno postavi na noge: odpu??anje Boga, spoved, je prvi korak na na?em povratnem potovanju. Rekel sem, pri spovedovanju, lepo prosim, spovedniki, bodite kakor o?e: ne z bi?em, z objemom.

Potrebno nam je, da se vrnemo k Jezusu, da naredimo kakor tisti ozdravljeni gobavec, ki se mu je vrnil zahvalit. Deset jih je bilo ozdravljenih, a samo on je bi re?en, ker se je vrnil k Jezusu (prim. Lk 17,12-19). Vsi, vsi imamo duhovne bolezni, ki jih sami ne moremo ozdraviti; vsi imamo zakoreninjene pregrehe, ki jih sami ne moremo izruvati; vsi imamo strahove, ki nas paralizirajo, in jih sami ne moremo premagati. Treba nam je posnemati tistega gobavca, ki se je vrnil k Jezusu in se vrgel pred njegove noge. Treba je, da nas Jezus ozdravi, pred njega moramo polo?iti svoje rane in mu re?i: »Jezus, tu sem, pred tabo, s svojim grehom, s svojo bedo. Ti si zdravnik, Ti me lahko osvobodi?. Ozdravi moje srce. Ozdravi mojo gobavost.«

In ?e – Bo?ja beseda nas kli?e k vrnitvi k O?etu, kli?e nas k vrnitvi k Jezusu – poklicani smo vrniti se k Svetemu Duhu. Pepel na glavi nas spominja, da smo prah in da se bomo v prah povrnili. A na ta na? prah je Bog pihnil svojega Duha ?ivljenja. Torej ne moremo ?iveti tako, da sledimo prahu, hodimo za stvarmi, ki danes so, jutri pa izginejo. Vrnimo se k Duhu, Darovalcu ?ivljenja, vrnimo se k Ognju, ki o?ivlja na? pepel, k Ognju, ki nas u?i ljubiti. Vedno bomo prah, a kakor pravi bogoslu?ni spev, »zaljubljen prah«. Vrnimo se k molitvi k Svetemu Duhu, odkrijmo ogenj slavljenja, ki ?ge pepel prito?evanja in obupavanja.

Bratje in sestre, to na?e povratno potovanje k Bogu je mogo?e samo, ker je ?e bilo opravljeno njegovo odhodno potovanje proti nam. Nasprotno ne bi bilo mogo?e. Preden smo se mi napotili proti Njemu, je On sestopil proti nam. Bil je pred nami, pri?el nam je naproti. Za nas je stopil bolj nizko, kot si lahko predstavljamo: napravil se je za greh, napravil se je za smrt. To nas je spomnil sveti Pavel: »Njega, ki ni poznal greha, je zavoljo nas napravil za greh, da bi mi postali Bo?ja pravi?nost v njem« (2 Kor 5,21). Da nas ne bi pustil samih in da bi nas spremljal na poti, je stopil v na? greh in v na?o smrt, dotaknil se je greha, dotaknil se je na?e smrti. Na?e potovanje je torej to, da se pustimo prijeti za roko. O?e, ki nas kli?e k vrnitvi, je On, ki gre iz hi?e, da bi nas ?el iskat; Gospod, ki ozdravlja, je On, ki se je pustil raniti na kri?u; Duh, ki nam spreminja ?ivljenje, je On, ki z mo?jo in ne?nostjo piha na na? prah.

 Tukaj je torej apostolova pro?nja: »Spravite se z Bogom« (2 Kor 5,20). Pustite se spraviti: pot ne sloni na na?ih mo?eh. Nih?e se ne more spraviti z Bogom z lastnimi mo?mi, ne more se. Spreobrnjenje srca, z dejanji in dejavnostmi, ki ga izra?ajo, je mogo?e samo, ?e se za?ne s prvenstvenim delovanjem Boga. K Njemu nas ne vra?ajo na?e sposobnosti in na?e zasluge, ki jih razkazujemo, ampak njegova milost, ki jo sprejmemo. Milost nas re?uje. Odre?enje je ?ista milost, ?ista zastonjskost. Jezus nam je to jasno povedal v evangeliju: pravi?nih nas ne naredi pravi?nost, ki jo prakticiramo pred ljudmi, ampak iskren odnos z O?etom. Na za?etku vrnitve k Bogu je priznanje, da ga potrebujemo, da potrebujemo usmiljenje, potrebujemo njegovo milost. To je prava pot, pot poni?nosti. Ali se ?utim potrebnega ali se ?utim samozadostnega.

Danes sklonimo glavo in prejmimo pepel. Ko bo kon?an postni ?as, se bomo ?e bolj sklonili, da bi bratom umili noge. Postni ?as je poni?no sestopanje znotraj nas in proti drugim. Pomeni razumeti, da re?itev ni vzpenjanje zaradi slave, ampak sestopanje zaradi ljubezni. Pomeni narediti se male. Na tej poti, da ne bi izgubili smeri, se postavimo pred Jezusov kri?: to je tiha Bo?ja katedra. Vsak dan glejmo njegove rane; rane, ki jih je On odnesel v nebesa in jih ka?e O?etu vsak dan s svojo pripro?njo. Vsak dan glejmo njegove rane. V tistih luknjah prepoznajmo svojo praznino, svoje pomanjkljivosti, rane greha, udarce, ki so nas prizadeli. Pa vendar ravno tam vidimo, da Bog ne uperja v nas prsta, ampak na ?iroko razpira roke. Njegove rane so odprte za nas in po tistih ranah smo bili ozdravljeni (prim. 1 Pt 2,25; Iz 53,5). Poljubimo jih in razumeli bomo, da ravno tam, v najbolj bole?ih luknjah ?ivljenja, kjer nas je najbolj sram, nam je On pri?el naproti. In zdaj, ko nam je pri?el naproti, nas vabi, naj se vrnemo k Njemu in ponovno najdemo veselje, da smo ljubljeni.

Homilija, sv. Sabina, sreda, 2. marec 2022 
Danes, ko za?enjamo postni ?as, nam Gospod pravi: »Glejte, da svoje pravi?nosti ne boste izkazovali pred ljudmi, da bi vas videli, sicer ne boste imeli pla?ila pri svojem O?etu, ki je v nebesih« (Mt 6,1). Lahko nas presene?a, vendar se v dana?njem evangeliju najve?krat pojavi beseda pla?ilo (prim. vv. 1.2.5.16). Obi?ajno je na pepelni?no sredo na?a pozornost bolj osredoto?ena na zavzetost, ki jo zahteva pot vere kot pa na nagrado, ki ji gre naproti. In vendar se danes Jezusov govor vsaki? vra?a k temu pojmu, pla?ilo, za katerega se zdi, da je gibalo na?ega delovanja. V nas, v na?em srcu je namre? neka ?eja, ?elja po nagradi, ki nas privla?i in poganja to, kar delamo.

Vendar Gospod lo?i dve vrsti pla?il, po katerih lahko te?i ?lovekovo ?ivljenje: na eni strani je pla?ilo pri O?etu in na drugi pla?ilo pri ljudeh. Prvo je ve?no, je pravo, dokon?no in je smisel ?ivljenja. Drugo pa je prehodno, je napaka, h kateremu te?imo, kadar sta ob?udovanje ljudi in svetni uspeh za nas najpomembnej?a stvar, najve?je zadovoljstvo. Toda to je slepilo: je kot privid, ki nas pusti praznih rok, ko ga dose?emo. Nemir in nezadovoljstvo sta vedno za vogalom za tistega, ?igar obzorje je posvetnost, ki zapelje in potem razo?ara. Kdor gleda na pla?ilo sveta, nikoli ne najde miru in sploh ne zna spodbujati miru. Ker izpred o?i izgubi O?eta in brate. Gre za nevarnost, ki ogro?a vse, zato Jezus opozarja: »Bodite pozorni.« Kot da bi rekel: »Imate mo?nost u?ivati v neskon?nem pla?ilu, pla?ilu brez primere: pazite torej, da se ne boste pustili zaslepiti videzu, ko bi lovili poceni pla?ila, ki umrejo v roki.«

Obred pepelenja, ki ga sprejmemo na glavo, nas ho?e re?iti napake, da bi pla?ilo pri ljudeh postavili pred pla?ilo pri O?etu. To strogo znamenje, ki nas vodi k premi?ljevanju minljivosti na?ega ?love?kega stanja je kot zdravilo grenkega okusa, a je u?inkovito pri zdravljenju bolezni videza. To je duhovna bolezen, ki ?loveka zasu?nji, da postane odvisen od ob?udovanja drugih. Gre za pravo »su?enjstvo o?i in uma« (prim. Ef 6,6; kol 3,22), ki nas pripravi do tega, da ?ivimo v znamenju prevzetnosti, zaradi ?esar ni pomembna ?istost srca, ampak ob?udovanje ljudi; ne Bo?ji pogled na nas, ampak kako nas gledajo drugi. In ?e se zadovoljimo s tem pla?ilom, ni mogo?e dobro ?iveti.

Te?ava je v tem, da bolezen videza zalezuje tudi najbolj sveta podro?ja. Na tem danes vztraja Jezus: tudi molitev, dobrodelnost in post lahko postanejo namenjeni sami sebi. V vsaki gesti, tudi v najlep?i, se lahko skriva ?rv samov?e?nosti. Tedaj srce ni povsem svobodno, ker ne i??e ljubezni do O?eta in do bratov, ampak ?love?ko odobravanje, aplavz ljudi, lastno slavo. Vse lahko postane nekak?no pretvarjanje v odnosu do Boga, do sebe in do drugih. Zato nas Bo?ja Beseda vabi, naj pogledamo vase, da bomo videli svojo hinav??ino. Postavimo diagnozo videzov, ki jih i??emo; sku?ajmo jih razkrinkati. Dobro nam bo delo.

Pepel poka?e ni?, ki se skriva za mrzli?nim iskanjem svetnih nagrad. Spominja nas, da je posvetnost kot prah, ki ga malo vetra odnese. Sestre, bratje, nismo na svetu zato, da bi tekali za vetrom; na?e srce ?eja po ve?nosti. Post je ?as, ki nam ga je podaril Gospod, da bi se vrnili k ?ivljenju, da bi notranje ozdraveli in hodili proti veliki no?i, proti temu, kar ne mine, proti nagradi pri O?etu. To je pot ozdravljenja. Ne da bi vse spremenili od danes na jutri, ampak da bi vsak dan ?iveli z novim duhom, na druga?en na?in. Temu slu?ijo molitev, dobrodelnost in post: ko so o?i??eni postnega pepela, o?i??eni hinav??ine videza, spet dobijo vso svojo mo? in obnovijo ?iv odnos do Boga, do bratov in do sebe.

Poni?na molitev, opravljena »na skrivnem« (Mt 6,6), v skritosti svoje sobe, postane skrivnost, ki razcveti ?ivljenje na zunaj. Gre za topel pogovor naklonjenosti in zaupanja, ki potola?i in odpre srce. Zlasti v tem postnem ?asu molimo ob pogledu na Kri?anega: dovolimo, da nas preplavi ganljiva Bo?ja ne?nost in polo?imo svoje rane in rane sveta v njegove rane. Ne prepustimo se naglici, bodimo pred njim v ti?ini. Ponovno odkrijmo rodovitno bistvo intimnega pogovora z Gospodom. Kajti Bogu niso v?e? pozornost zbujajo?e stvari; rad pa se pusti najti v skritosti. Gre za »skrivnost ljubezni«, ki je dale? od vsake bahavosti in zvene?ih tonov.

?e je molitev resni?na, se mora spremeniti v dobrodelnost. Dobrodelnost pa nas osvobaja najhuj?e su?nosti, su?nosti samim sebi. Postna dobrodelnost, ki jo je o?istil pepel, nas vra?a k bistvenemu, k notranjemu veselju, ki je v dajanju. Milo??ina, podarjena dale? od ?arometov, srcu daje mir in upanje. Razkriva nam lepoto dajanja, ki postane prejemanje in tako omogo?i, da odkrijemo dragoceno skrivnost: darovanje razveseli srce bolj kot prejemanje (prim. Apd 20,35).

Kon?no post. Post ni dieta, ampak nas osvobaja samozadostnosti obsesivnega iskanja fizi?nega dobrega po?utja, da nam pomaga ohranjati kondicijo ne telesa ampak duha. Post nam pomaga, da damo pravo vrednost stvarem. Na konkreten na?in nas spominja, da ?ivljenja ne moremo podrediti minljivim prizorom tega sveta. Post ne sme biti omejen samo na hrano: zlasti v postnem ?asu se moramo postiti od tega, kar nam povzro?a dolo?eno odvisnost. Vsak naj razmisli o tem, da bo njegov post resni?no vplival na njegovo konkretno ?ivljenje.

?e morajo molitev, dobrodelnost in post zoreti na skrivnem, pa njihovi u?inki niso skrivni. Molitev, dobrodelnost in post niso zdravilo samo za nas, ampak za vse: pravzaprav lahko spremenijo zgodovino. Najprej zaradi tega, ker tisti, ki do?ivijo njihove u?inke, te u?inke skoraj nezavedno prena?ajo tudi na druge; predvsem pa, ker so molitev, dobrodelnost in post glavni na?ini, ki omogo?ijo Bogu, da posega v na?em ?ivljenju in v ?ivljenju sveta. To so oro?ja duha in z njimi v tem dnevu molitve in posta za Ukrajino, prosimo Boga za tisti mir, ki ga ljudje sami ne morejo zgraditi.

O Gospod, ki vidi? na skrivnem in nas nagrajuje? onkraj vseh na?ih pri?akovanj, poslu?aj molitev tistih, ki zaupajo Vate, posebno najbolj poni?nih, najbolj preizku?enih, tistih, ki trpijo in be?ijo pod hru??em oro?ja. Vrni mir v srca, na?im dnevom povrni svoj mir. Tako naj bo.

Homilija, sv. Sabina, sreda, 14. februar 2024 
Kadar daje? milo??ino, kadar moli?, kadar se posti?, poskrbi, da bo? to delal na skrivnem: kajti tvoj O?e vidi na skrivnem (prim. Mt 6,4). Vstopi na skrivno: to je povabilo, ki ga Jezus ob za?etku postnega ?asa namenja vsakemu izmed nas.

Vstopiti na skrivno pomeni vrniti se k srcu, kot opozarja prerok Joel (prim. Jl 2,12). Gre za potovanje od zunanjosti v notranjost, zato da vse, kar ?ivimo, tudi na? odnos z Bogom, ne bi bilo zreducirano na zunanjost, na okvir brez slike, na prevleko du?e, ampak bi se rodilo od znotraj in bi bilo v skladu z vzgibi srca, to je z na?imi ?eljami, z na?imi mislimi, z na?imi ob?utji, z bistvom na?e osebe.

Postni ?as nas torej potopi v kopel o?i??evanja in razgaljevanja: ?eli nam pomagati odstraniti vsa t.i. »li?ila«; vse tisto, kar si nadenemo, da bi bili videti primerni, bolj?i, kot smo. Vrniti se k srcu pomeni vrniti se k svojemu resni?nemu jazu in ga pred Bogom pokazati tak?nega, kakr?en je: gol in razgaljen pred Bogom. Pomeni zazreti se vase in se zavedati, kdo smo v resnici; odstraniti maske, ki jih pogosto nosimo, upo?asniti tempo svojega hitenja in objeti ?ivljenje in resnico o sebi. ?ivljenje ni predstava in postni ?as nas vabi, naj stopimo z odra pretvarjanja in se vrnemo k srcu, k resnici tega, kar smo. Vrniti se k srcu, vrniti se k resnici.

Zato ta ve?er v duhu molitve in poni?nosti sprejmimo na glavo pepel. Gre za gesto, ki nas ?eli ponovno privesti k bistvu nas samih: smo prah, na?e ?ivljenje je kot dih (prim. Ps 39,6; 144,4), toda Gospod – On in samo On – ne dovoli, da bi izginil; smo prah, ki ga On zbira in oblikuje, da ga ne bi razpr?ili siloviti vetrovi ?ivljenja in se ne bi raztopil v breznu smrti.

Pepel, potresen na na?o glavo, nas vabi, da bi ponovno odkrili skrivnost ?ivljenja. Pravi nam: dokler bo? nosil oklep, ki prekriva tvoje srce, dokler se bo? kamufliral z masko zunanjega videza, dokler bo? razkazoval umetno svetlobo, da bi se pokazal nepremagljivega, bo? ostal prazen in suh. Ko pa bo? imel pogum, da bo? sklonil glavo in se zazrl vase, bo? lahko odkril navzo?nost Boga, ki te ljubi od vedno; kon?no se bo oklep, ki si si ga zgradil, razbil in lahko se bo? ?util ljubljenega z ve?no ljubeznijo.

Sestra, brat, jaz, ti, vsak izmed nas je ljubljen z ve?no ljubeznijo. Smo pepel, v katerega je Bog vdahnil svoj dih ?ivljenja, zemlja, ki jo je On izoblikoval s svojimi rokami (prim. 1 Mz 2,7; Ps 119,73), prah, iz katerega bomo vstali v ?ivljenje brez konca, ki je od nekdaj pripravljeno za nas (prim. Iz 26,19). Smo pepel, in ?e v njem gori ogenj Bo?je ljubezni, potem odkrijemo, da smo s to ljubeznijo pre?eti in da smo k ljubezni poklicani: ljubiti brate in sestre, ki jih imamo ob sebi, biti pozorni na druge, ?iveti so?utje, izkazovati usmiljenje, podeliti, kar smo in kar imamo, s tistimi, ki so v potrebi. Zato se milo??ine, molitve in posta ne more zreducirati na zunanja dejanja, ampak so poti, ki nas vodijo nazaj k srcu, k bistvu kr??anskega ?ivljenja. Pomagajo nam odkriti, da smo pepel, ki ga Bog ljubi, ter nas usposabljajo, da isto ljubezen ?irimo na »pepel« ?tevilnih vsakdanjih situacij, da bi se v njih ponovno rodilo upanje, zaupanje in veselje.

Sveti Anzelm iz Aoste nam je zapustil naslednjo spodbudo, ki jo lahko nocoj vzamemo za svojo: »Poskusi pregnati za trenutek svoje skrbi, odtegni se od vznemirljivih misli. Ne beli si glave zaradi hudih te?av. Izbij si za trenutek iz glave sitnosti, ki te tarejo. Posveti ta ?as Bogu. Pri njem si, vzemi si kratek oddih. Stopi v kamrico svoje du?e. Pusti zunaj vse, kar ni Bog in kar te ne vle?e k njemu. Zapri vrata, potem ga pa poi??i. O, moje srce, reci sedaj z vsem, kar si; reci sedaj Bogu: I??em tvoje obli?je. Tvoje obli?je, Gospod, i??em.« (Proslogion, 1)

V tem postnem ?asu torej poslu?ajmo Gospodov glas, ki se ne naveli?a ponavljati: vstopi na skrivno, vrni se k srcu. Gre za zdravo povabilo, namenjeno nam, ki pogosto ?ivimo povr?insko; ki se trudimo, da bi bili opa?eni, ki moramo biti vedno ob?udovani in cenjeni. Ne da bi se zavedali, se nam zgodi, da nimamo ve? skrivnega prostora, kjer bi se lahko ustavili in pazili nase; potopljeni smo v svet, v katerem mora vse, tudi na?a najbolj intimna ?ustva in ob?utki, postati »dru?beno« – toda kako je lahko dru?beno tisto, kar ne izhaja iz srca? –. Celo najbolj tragi?ne in bole?e izku?nje so v nevarnosti, da ne bi imele skrivnega prostora, kjer bi jih lahko hranili: vse je treba razkriti, razkazati, prepustiti klepetu v dolo?enem trenutku. In prav tu nam Gospod pravi: vstopi na skrivno, vrni se v sredi??e samega sebe. Gospod se je spustil prav tja, kjer prebivajo tudi mnogi strahovi, krivde in grehi, da bi te ozdravil in o?istil. Vstopimo v svojo notranjo kamrico: tam prebiva Gospod, na?a krhkost je sprejeta in smo brezpogojno ljubljeni.

Vrnimo se, bratje in sestre. Vrnimo se k Bogu z vsem srcem. V teh tednih postnega ?asa dajmo prostor molitvi tihega ?e??enja, v kateri ostanimo v poslu?anju v Gospodovi navzo?nosti, kakor Mojzes, kakor Elija, kakor Marija, kakor Jezus. Se zavedamo, da smo izgubili smisel za ?e??enje? Vrnimo se k ?e??enju. Z u?esom srca prisluhnimo Tistemu, ki nam v ti?ini ?eli re?i: »Jaz sem tvoj Bog: Bog usmiljenja in so?utja; Bog odpu??anja in ljubezni; Bog ne?nosti in skrbi. [...] Ne sodi se. Ne obsojaj se. Ne zavra?aj se. Dopusti, da se moja ljubezen dotakne najglobljih in najbolj skritih koti?kov tvojega srca in ti razodene tvojo lepoto; lepoto, ki si jo izgubil izpred o?i, a ti bo v lu?i mojega usmiljenja ponovno postala vidna. Gospod nas vabi: pridi, pridi, dopusti, da ti obri?em solze in da se moje ustnice pribli?ajo tvojemu u?esu ter ti re?ejo: Jaz te ljubim, ljubim te, ljubim te." (H. Nouwen, In cammino verso l'alba, Brescia 1997, 233). Verjamemo, da nas Gospod ljubi, da me Gospod ljubi?

Bratje in sestre, ne bojmo se odvre?i posvetnih preoblek in se vrniti k srcu, k bistvenemu. Pomislimo na svetega Fran?i?ka, ki je, potem ko je slekel obleko, z vsem svojim bitjem objel O?eta, ki je v nebesih. Priznajmo, da smo to, kar smo: prah, ki ga Bog ljubi, zaljubljeni prah; in zahvaljujo? Njemu se bomo iz pepela greha prerodili v novo ?ivljenje v Jezusu Kristusu in Svetem Duhu.