杏MAP导航

Iz 7,10-14

Gospod je ?e govoril Aházu in rekel: »Izprosi si znamenje od Gospoda, svojega Boga, v globini podzemlja ali zgoraj v vi?avi!« Aház pa je rekel: »Ne bom prosil ne preizku?al Gospoda.« Nato je rekel: »Poslu?ajte vendar, Davidova hi?a: vam je premalo, da utrujate ljudi, ko utrujate ?e mojega Boga? Zato vam bo Gospod sam dal znamenje: Glej, mladenka bo spo?ela in rodila sina in mu dala ime Emanuel.

Heb 10,4-10

Nemogo?e je namre?, da bi kri volov in kozlov grehe odvzemala. Zato ob svojem prihodu na svet pravi: 
?rtve in daritve nisi hotel, 
telo pa si mi pripravil. 
?galne daritve in daritve za greh ti niso bile v?e?. 
Tedaj sem rekel: »Glej, prihajam; 
v zvitku knjige je pisano o meni, 
da izpolnim, o Bog, tvojo voljo.« 
Prej pravi: ?rtev in daritev in ?galnih daritev in daritev za greh nisi hotel in ti niso bile v?e?; in vendar se darujejo po postavi. Nato je rekel: Glej, prihajam, da izpolnim tvojo voljo. Prvo odpravlja, da postavi drugo. V tej volji smo posve?eni po daritvi telesa Jezusa Kristusa enkrat za vselej.

Lk 1,26-38

V ?estem mesecu je Bog poslal angela Gabrijela v galilejsko mesto, ki se imenuje Nazaret, k devici, zaro?eni z mo?em, ki mu je bilo ime Jo?ef, iz Davidove hi?e, in devici je bilo ime Marija. In stopil je k njej in rekel: »Pozdravljena, milosti polna, Gospod je s teboj!« Pri teh besedah se je vznemirila in premi?ljevala, kaj naj pomeni ta pozdrav. Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti na?la si milost pri Bogu. Glej, spo?ela bo? in rodila sina, ki mu daj ime Jezus. Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvi?jega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega o?eta Davida in kraljeval bo nad Jakobovo hi?o vekomaj in njegovemu kraljestvu ne bo konca.« Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko ne spoznam mo?a?« Angel ji je odgovoril in rekel: »Sveti Duh bo pri?el nadte in mo? Najvi?jega te bo obsen?ila; in zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Bo?ji Sin. Glej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spo?ela sina v svoji starosti; in to je ?esti mesec njej, ki jo imenujejo nerodovitno. Pri Bogu namre? ni ni? nemogo?e.« Marija pa je rekla: »Glej, dekla sem Gospodova, zgôdi se mi po tvoji besedi!« In angel je ?el od nje.

Razlaga cerkvenih o?etov

Evzebij iz Cezareje pravi: »Kdor ne veruje, ne razume prerokb, ki se nana?ajo na Kristusa, saj nima vere.« Sv. Rufin in sv. Avgu?tin pojasnjujeta: »Najprej je potrebno verovati, da se potem lahko razume.« Sv. Bazilij iz Cezareje to trditev potrjuje: »Najprej je potrebno verjeti Pismom in zatem iskati njihov pomen.« Sv. Hieronim pravi: »Ahaz ne prosi za znamenje. Ker pa je dal eno, je bil Bog s tem poveli?an. Porod device je znamenje ne?esa ?udovitega in nenavadnega.« Ve? cerkvenih o?etov trdi: »Izaija je napovedal, da se bo Mesija rodil iz device. Kristus je bil ?lovek in Bog in kot Bog je okusil ?love?ko rojstvo.« Sv. Janez Krizostom pojasnjuje: »Kristusovo rojstvo dokazuje njegovo resni?no ?love?ko naravo.« Sv. Beda ?astitljivi dodaja: »Emanuel nakazuje obe Jezusovi naravi, tako ?love?ko kot bo?ansko.

Evangelist za?ne opis prizora z vstopom Gabrijela, katerega ime pomeni 'Bo?ja mo?'. Presene?a kratkost opisa Marijine osebnosti. Edini pomemben podatek je njena devi?kost, ki jo ponudi v dar Bogu. Tako sv. Beda ?astitljivi opa?a in razlaga za?etek dana?njega evangeljskega odlomka v svojih homilijah o Lukovem evangeliju. Sveti Hieronim pa o Mariji pravi, da je zaro?enka in devica, ki bo tak?na ostala tudi po Jezusovem rojstvu. Origen pa je ugotovil, da se je pozdrav »Pozdravljena, milosti polna« uporabil samo za Marijo. Peter Krizolog pravi, da je angel med pozdravom oznanil tudi, »Gospod je s teboj!«, kar je Marijo vznemirilo. Z Jezusovim spo?etjem v Mariji se za?enja novo obdobje zveli?anja. Prudencij pa pravi, da je Marija dobila pojasnila o otroku od Gabrijela, ki ji razodene bo?ansko skrivnost Bo?jega delovanja v njej, saj bo ostala devica, ?eprav bo postala mati. Maksim torinski pa prepozna v Zveli?arjevem rojstvu navzo?nost Trojice, ki pri?uje v prid devi?kemu rojstvu. K temu sv. Beda dodaja, da bo v Mariji spo?eti otrok, tako Bo?ji Sin kot sin ?lovekov. Efrem sirski pa razlaga, da se ime Jezus bolj nana?a na njegovo delovanje kot na njegovo naravo, ker bo ljudstvo re?il njegovih grehov. V Jezusu Davidov rod dose?e vi?ek, saj je potomec Davidove hi?e, kot tudi Levijeve. Janez Menih k temu doda, da to odseva skrivnost, kako to, ki je brez ?asa, vstopi v ?as. Beda ?astitljivi pa vidi v tej skrivnosti prihodnost ko pravi, da je z Jezusovim spo?etjem Davidova in Jakobova hi?a sedaj pravzaprav vesoljna Cerkev. Kakor sestri?na Elizabeta, ki je Aronova potomka, je Marija iz kraljevskega rodu, saj je iz Davidove hi?e in duhovni?kega, ker je iz Levijeve hi?e. Zaradi tega je njen sin tako kralj kot duhovnik.

Misli Benedikta XVI.

V u?love?enju Bo?jega Sina prepoznamo namre? tudi za?etke Cerkve. Iz u?love?enja vse izhaja. Vsaka zgodovinska uresni?itev Cerkve in vsaka njena institucija, se mora upodobiti po tem izvirnem Viru. Mora se upodobiti po Kristusu, u?love?eni Bo?ji Besedi. Saj Njega namre? vedno obhajamo kot Emanuela, Boga z nami, po katerem se je uresni?ila zveli?avna volja Boga O?eta. In vendar, ravno ob tem prazniku, ko zremo ta vidik Skrivnosti opazimo, da se bo?ji vir pretaka preko posebnega vodovoda, ki je Devica Marija. Sveti Bernard uporablja ta slikoviti izraz vodovod (aquaeductus) za opis dana?nje skrivnosti. (prim. Sermo in Nativitate B.V. Mariae: PL 183, 437-448). Ko obhajamo Sinovo u?love?enje, ne moremo, da ne bi po?astili tudi Matere. Njej je bilo namenjeno angelovo oznanilo. Ona ga je sprejela, ko je iz globine svojega srca odgovorila: »Glej, ... zgôdi se mi po tvoji besedi!« (Lk 1,38). Od tega trenutka je ve?na Beseda za?ela obstajati v ?asu kot ?love?ko bitje.

Iz roda v rod ostaja ?ivo ob?udovanje te neizmerne skrivnosti. Sveti Avgu?tin, ki si predstavlja, da nagovarja angela iz Oznanjenja, ga spra?uje: »Angel, povej mi, zakaj se je to zgodilo v Mariji?«. »Odgovor«, pravi Oznanjevalec, »se nahaja v besedah pozdrava: 'Pozdravljena, obdarjena z milostjo'« (prim. Sermo 291,6). Dejansko, ko je angel vstopil k njej, je ni poklical z njenim zemeljskim imenom, Marija, temve? z njenim bo?anskim imenom, tako kot jo vidi Bog od zmeraj: »Obdarjena z milostjo – gratia plena«. Milost pa ni ni? drugega kot Bo?ja ljubezen, tako da lahko na koncu prevedemo: »ljubljena od Boga« (prim. Lk 1,28). Origen je opomnil, da tak?en naziv ni bil ?e nikoli namenjen ?love?kemu bitju in da ga v vsem Svetem pismu ne najdemo (prim In Lucam 6,7). Naziv je izra?en v pasivni obliki, vendar pa ta »pasivnost« Marije, ki je od vedno ter za vedno ljubljena od Gospoda, vsebuje njeno svobodno privolitev, njen oseben in izviren odgovor. V tem, da je ljubljena, v tem, ko sprejema dar, je Marija popolnoma aktivna, saj sprejme z osebno razpolo?ljivostjo ta val Bo?je ljubezni, ki se izlije nad njo. Tudi v tem je Marija najodli?nej?a u?enka svojega Sina, ki v poslu?nosti O?etu popolnoma uresni?uje svojo svobodo, saj jo ravno v poslu?nosti najbolj izvr?uje.

V drugem berilu smo sli?ali ?udovito besedilo, v katerem avtor Pisma Hebrejcem razlaga v lu?i Kristusovega u?love?enja psalm 39: »Zato pravi ob svojem prihodu na svet...'Glej, prihajam..., da izpolnim, o Bog, tvojo voljo'.« (Heb 10,5-7). Pred to veliko skrivnostjo Sinovega 'Glej, prihajam' ter Marijinega 'Glej...zgodi se mi', ki odsevata eden v drugem ter tvorita en sam Amen volji O?etove ljubezni, obstanemo ter polni hvale?nosti za?nemo ?astiti Boga.

Angel Gospodov, 25. marec 2007 
Oznanjenje, kot ga pripoveduje evangelij po sv. Luku je poni?en dogodek, skrit – nih?e ga ni videl, nih?e ni vedel zanj, razen Marija – a isto?asno odlo?ilen za zgodovino ?love?tva. Ko je Devica izgovorila svoj »da« na angelovo oznanilo, je bil Jezus spo?et in z Njim se je za?elo novo obdobje zgodovine, ki je bilo potrjeno z veliko no?jo, kot »nova in ve?na zaveza«. V resnici je Marijin »da« popoln odsev tistega Kristusovega »da«, ko vstopa v svet, kakor pi?e pismo Hebrejcem, ko razlaga Psalm 39: »Glej, prihajam; v zvitku knjige je pisano o meni, da izpolnim, o Bog, tvojo voljo« (Heb 10,7). Marijina pokor??ina odseva Sinovo pokor??ino, saj je preko sre?anja teh dveh »da« Bog lahko prevzel ?love?ko obli?je. Zdaj vidite zakaj je Oznanjenje tudi kristolo?ki praznik, saj obhaja osrednjo Kristusovo skrivnost, Njegovo u?love?enje.

»Glej, dekla sem Gospodova, zgôdi se mi po tvoji besedi!« Marijin odgovor angelu se nadaljuje v Cerkvi, ki je poklicana ponavzo?ati Kristusa v zgodovini s svojo razpolo?ljivostjo, da lahko Bog nadaljuje s svojim usmiljenjem obiskovati ?love?tvo. »Da« Jezusa in Marije se ponavlja v »da« svetnikov, posebej ?e mu?encev, ki so ubiti zaradi evangelija. To sem poudaril ?e posebej zato, ker je 24. marca obletnica umora msgr. Oskarja Romera, San salvadorskega nad?kofa in se obhaja dan molitve in posta za misijonarje mu?ence: ?kofe, duhovnike, redovnike, redovnice ter laike pobite sredi opravljanja njihovega misijonskega poslanstva evangeliziranja ter za napredovanje v ?love?nosti.

V tem postnem ?asu bolj pogosto zremo Marijo, ki na Kalvariji zape?ati svoj 'da' izre?en v Nazaretu. Zdru?ena z Jezusom, Pri?o O?etove ljubezni, je Marija do?ivela mu?eni?tvo du?e. Z zaupanjem jo prosimo, da bo lahko Cerkev, zvesta svojemu poslanstvu, vsemu svetu pogumno pri?evala to Bo?jo ljubezen.

Misli pape?a Fran?i?ka

Homilija med sveto ma?o v parku Monza v Milanu 25. marca 2017 
Pravkar smo sli?ali najpomembnej?e oznanilo v na?i zgodovini: oznanilo Mariji (prim. Lk 1,26-38). Bogat odlomek, poln ?ivljenja in rad ga berem v lu?i nekega drugega oznanila in sicer tistega o rojstvu Janeza Krstnika (prim. Lk 1,5-20). Dve oznanili, ki si sledita in ki sta povezani, torej dve oznanili, ki nam, ?e ju primerjamo, ka?eta to, kar nam Bog podarja v svojem Sinu.

Oznanilo Janeza Krstnika se zgodi, ko duhovnik Zaharija, pripravljen za?eti z bogoslu?nim obredom vstopi v sveti??e templja, medtem ko ga je mno?ica vernikov ?akala zunaj. Oznanjenje Jezusa  pa se zgodi na nekem odro?nem galilejskem kraju, v mestu na periferiji, ki ni ravno na dobrem glasu, v brezimnosti hi?e nekega dekleta, ki se imenuje Marija.

Ta kontrast ni nepomemben. Pove nam, da se bo novo sre?anje Boga z njegovim ljudstvom zgodilo na mestih, kjer ga obi?ajno ne pri?akujemo, na obrobjih, na periferijah. Ne bo ve? prostora, ki bi bil rezerviran za nekatere, medtem ko ve?ina ?aka zunaj. Ni? in nih?e mu ne bo nepomemben, nobena situacija ne bo prikraj?ana za njegovo navzo?nost: veselje zveli?anja se za?ne v vsakdanjosti ?ivljenja na domu dekleta iz Nazareta.

Bog sam je tisti, ki da iniciativo in se ho?e vklju?iti v na?e domove, v na?e vsakdanje boje, polne skrbi in ?elja. In ravno znotraj na?ih mest, na?ih ?ol in univerz, trgov in bolni?nic se odvija najlep?e oznanilo, ki ga lahko sli?imo: Razveseli se, Gospod je s teboj! To je veselje, ki rojeva ?ivljenje, ki rojeva upanje, ki postane meso na na?in, s katerim gledamo v prihodnost in na druge. Veselje, ki postane solidarnost, gostoljubnost, usmiljenje do vseh.

Kakor Marija, se tudi mi lahko ?utimo zmedene in se vpra?amo: Kako se bo to zgodilo v teh ?asih, polnih ?pekulacij? ?pekulira se o ?ivljenju, delu, dru?ini, o revnih in migrantih; o mladih in njihovi prihodnosti. Zdi se, da nam vrtoglavi ritem, ki smo mu podvr?eni, krade upanje in veselje. Zdi se, da nam pritiski in nemo? pred mnogimi situacijami du?o delajo otopelo in brez?utno pred brez?tevilnimi izzivi. Paradoksalno je, ko vse pospe?eno gradi – v teoriji – bolj?o dru?bo, na koncu pa ni ve? ?asa za ni? in nikogar. Izgubljamo ?as za dru?ino, za skupnost, za prijateljstvo, za solidarnost, za spomin.

Dobro nam bo delo, ?e se bomo vpra?ali: »Je danes mogo?e ?iveti veselje evangelija v na?ih mestih? Je mogo?e kr??ansko upanje v tej situaciji, tukaj in zdaj?« Vpra?anji se dotikata na?e identitete, ?ivljenja na?ih dru?in, na?ih dr?av in mest. Dotikata se ?ivljenja na?ih otrok in mladih ter od nas zahtevata, da se na nov na?in vklju?imo v zgodovino. ?e sta evangeljsko veselje in upanje ?e vedno mogo?a, potem pred mnogimi bole?imi situacijami ne moremo in no?emo ostati navadni gledalci, ki gledajo v nebo in ?akajo, da neha de?evati. Vse, kar se zgodi, od nas zahteva, da gledamo na sedanjost z drznostjo, z drznostjo nekoga, ki ve, da je veselje zveli?anja dobiva obliko v vsakdanjosti doma?ega ?ivljenja dekleta iz Nazareta.

Pred Marijino zbeganostjo in pred na?o, imamo tri klju?e, ki nam jih ponuja angel, da bi nam pomagal sprejeti poslanstvo, ki nam je zaupano. Ti klju?i so: priklicati spomin, pripadnost Bo?jemu ljudstvu in mo?nost nemogo?ega.

Prva stvar, ki jo naredi angel, je, da Mariji prikli?e v spomin vso zgodovino zveli?anja. Spomni na obljubo Davidu in na zavezo z Jakobom. Marija je h?i zaveze. Tudi mi smo danes povabljeni, da se spomnimo, pogledamo na na?o preteklost, da ne bi pozabili od kje prihajamo. Da ne bi pozabili na?ih dedov, na?ih starih star?ev in vsega tistega, kar so prestali, da smo prispeli sem, kjer smo danes. Spomin nam pomaga, da ne ostanemo ujetniki govorov, ki sejejo zlome in lo?evanje kot edini na?in za re?evanje konfliktov. Priklicati spomin je najbolj?a protiute? za na?o nagnjenost do magi?nih re?itev lo?evanja in odtujevanja.

Spomin Mariji omogo?i, da pristane na svojo pripadnost Bo?jemu ljudstvu. Dobro nam bo delo spomniti se, da smo ?lani Bo?jega ljudstva. To je ljudstvo, ki je sestavljeno iz mnogih obrazov, zgodb, izvorov, je ve?kulturno in ve?etni?nost ljudstvo. To je eno od na?ih bogastev,« je zatrdil. Je ljudstvo, ki je poklicano gostiti razli?nosti, jih vklju?evati s spo?tovanjem in ustvarjalnostjo in praznovati novost, ki prihaja od drugih; je ljudstvo, ki ga ni strah objeti meje, mejnike; je ljudstvo, ki ga ni strah sprejemati tistega, ki to potrebuje, kajti ve, da je tam navzo? njegov Gospod.

Angelov zadnji odgovor Mariji je: »Bogu ni ni? nemogo?e.« Ko mislimo, da je vse odvisno samo od nas, ostajamo ujetniki na?ih sposobnosti, mo?i in kratkovidnih obzorij. Ko pa si pustimo pomagati, svetovati, ko se odpremo za milost, se zdi, da nemogo?e za?ne postajati realnost. In to ve ta de?ela, ki je skozi zgodovino dala mnogo karizem, misijonarjev, bogastva za ?ivljenje Cerkev. Mnogi obrazi, ki so premagali nerodoviten in ru?ilen pesimizem, so se odprli za Bo?jo iniciativo in postali znamenje, kako zelo rodovitna je lahko nega zemlje, ki ne ostane zaprta v lastne ideje, omejitve in sposobnosti, ampak se odpre za druge.

Kakor v?eraj, Bog ?e vedno i??e zaveznike, i??e mo?ke in ?enske, ki so zmo?ni verovati, spominjati se, ?utiti se del ljudstva, da bi sodelovali s kreativnostjo Duha. Bog ?e naprej hodi po na?ih mestnih ?etrtih in na?ih ulicah, prerine se v vsak prostor in i??e srca, ki so zmo?na poslu?ati njegovo vabilo in iz njega narediti meso tukaj in zdaj.

Homilija, 24 ur za Gospoda, petek, 25. marec 2022 
V evangeliju dana?njega slovesnega praznika Angel Gabrijel trikrat povzame besedo in jo nameni Devici Mariji. Medtem ko jo pozdravlja, ji prvi? re?e: »Razveseli se, milosti polna, Gospod je s teboj!« (Lk 1,28). Razlog, zakaj se razveseliti, vzrok veselja je razkrit v le nekaj besedah: Gospod je s teboj. Brat, sestra, danes lahko sli?i? te besede namenjene tebi, vsakemu od nas. Za svoje jih lahko vzame? vsaki?, ko se pribli?a? Bo?jemu odpu??anju, kajti tam ti Gospod pravi: »Jaz sem s teboj.« Preve? pogosto mislimo, da je spoved v tem, da naj gremo pred Boga s pove?eno glavo. Predvsem pa nismo mi, ki se vra?amo h Gospodu, ampak je On, ki nas pride obiskat, napolniti s svojo milostjo, razveseliti s svojim veseljem. Spovedati se, je dati O?etu veselje, da nas dvigne. V sredi??u tega, kar bomo do?iveli, niso na?i grehi, so sicer tam, ampak niso ti v sredi??u ampak Njegovo odpu??anje. Poskusimo si predstavljati, da bi bili sredi??e zakramenta na?i grehi, tedaj bi skoraj vse bilo odvisno od nas, na?ega kesanja, od na?ih prizadevanj. Toda ne, v sredi??u je On, ki nas osvobodi in ponovno postavi na noge.

Povrnimo milosti prvenstvo in prosimo za dar razumevanja, da zakrament sprave ni samo na? korak k Bogu, temve? njegov objem, ki nas zajame, preseneti, gane. Gospod je, ki kakor v Nazaretu k Mariji, vstopi v na?o hi?o in prinese ?udenje ter veselje, ki ju prej ni bilo. ?e bomo v ospredje postavili Bo?ji pogled, bomo ponovno vzljubili spoved. Potrebujemo jo, saj se vsak notranji prerod, vsak duhovni obrat, za?ne tukaj, pri Bo?jem odpu??anju. Ne zanemarjajmo zakramenta sprave, temve? ga ponovno odkrijmo kot zakrament veselja. Da, zakrament veselja, ko zlo, zaradi katerega nas je sram, postane prilo?nost za oku?anje vro?ega O?etovega objema, blage Jezusove mo?i, ki nas ozdravlja, »materinske ne?nosti« Svetega Duha. To je sredi??e zakramenta spovedi.

Tako torej, dragi bratje in sestre, pojdimo naprej, da prejmemo odpu??anje. Vi, dragi bratje, ki podeljujete Bo?je odpu??anje, tisti, ki ponudite, kdor pristopi k zakramentu, veselje tega oznanila: »Razveseli se, Gospod je s teboj«. Nobene togosti, nobene ovire, nobene zadrege, ampak odprta vrata usmiljenja! ?e posebej v zakramentu spovedi smo poklicani poosebljati Dobrega pastirja, ki vzame v naro?je svoje ovce in jih ljubkuje, biti kanali milosti, ki prina?ajo v izsu?enosti srca ?ivo vodo O?etovega usmiljenja. ?e duhovnik nima te dr?e, nima teh ob?utij v svojem srcu, je bolje, da ne spoveduje.

Angel drugi? spregovori Mariji, ko je vznemirjena zaradi pozdrava in ji re?e: »Ne boj se« (v. 30). Prva beseda je »Gospod je s teboj« in druga je »Ne boj se«. V Svetem pismu, ko se Bog predstavi tistemu, ki ga sprejme, sta mu v?e? ti dve besedi: ne boj se. Rekel ju je Abrahamu (prim. 1Mz 15,1), ju je ponovil Izaku (prim. 1Mz 26,4), Jakobu (prim. 1Mz 46,3) in tako naprej, vse do Jo?efa (prim. Mt 1,20) in Marije. Na ta na?in nam daje jasno in tola?e?e sporo?ilo. Vsaki?, ko se ?ivljenje odpre Bogu, nas strah ne more ve? imeti za talca. Sestra, brat, ?e te tvoji grehi stra?ijo, ?e te tvoja preteklost vznemirja, ?e se tvoje rane ne zacelijo, ?e ti nenehni padci jemljejo pogum in se ti zdi, da si izgubil upanje, ne boj se. Bog pozna tvoje slabosti in je ve?ji od tvojih grehov. Samo eno stvar te prosi, da svojo krhkost, bedo, ne zadr?uje? v sebi, ampak jih prinese? in postavi? pred Njega in da bodo vzroki za potrtost postali prilo?nost za vstajenje. Ne boj se! Gospod ?eli, da mu damo svoje grehe. Na misel mi prihaja pripoved o tistem menihu v pu??avi, ki je Bogu dal vse, vse in je ?ivel ?ivljenje v postu, pokori in molitvi. Gospod pa je hotel od njega ?e ve?. »Gospod, vse sem ti dal«, je rekel menih: »Kaj ?e manjka?« »Svoje grehe mi daj.« To od nas Gospod zahteva. Ne bojte se!

Devica Marija nas pri tem spremlja. Tudi ona je polo?ila svoje vznemirjenje Bogu. Predlagal ji je namre? nekaj nepojmljivega, kar je ?lo onkraj njenih mo?i in sama tega ne bi zmogla, saj bi bilo preve? te?av z Mojzesovo postavo, z Jo?efom, z osebami njenega kraja in njega ljudstva.

Toda Marija ne ugovarja. Zadostuje ta ne boj se, zadostuje ji Bo?je zagotovilo. Stisne se k Njemu, kakor ho?emo storiti mi nocoj. Saj pogosto delamo ravno nasprotno. Za?enjamo pri na?ih gotovostih in samo, ko jih izgubimo, gremo k Bogu. Marija pa nas nasprotno u?i, naj za?nemo pri Bogu, v zaupanju, da bo vse ostalo dano (prim. Mt 6,33). Vabi nas, naj gremo k izviru, h Gospodu, kar je popolno zdravilo proti strahu in zlu ?ivljenja. Na to spominja lep stavek, ki je na eni od spovednic tukaj v Vatikanu in se obra?a na Boga s temi besedami: »Oddaljiti se od tebe, pomeni pasti, vrniti se k tebi, pomeni vstati, ostati v tebi, pomeni obstajati« (prim. sv. Avgu?tin, Soliloquium I,3).

Te dni novice in podobe o smrti nenehoma vstopajo v na?e domove, medtem ko bombe uni?ujejo domove ?tevilnih na?ih nemo?nih ukrajinskih bratov in sester. Kruta vojna, ki je vrgla ob tla ?tevilne in povzro?a trpljenje vseh, zbuja v vsakem strah in tesnobo. V sebi opa?amo ob?utje nemo?i in neprimernosti. Potrebo imamo, da bi zasli?ali: »ne boj se«. Toda ne zadostujejo ?love?ka zagotovila, potrebna je Bo?ja navzo?nost, gotovost Bo?jega odpu??anja, ki edino izbri?e zlo, odstrani zagrenjenost, povrne mir v srce. Vrnimo se k Bogu, k njegovemu odpu??anju.

Angel tretji? spregovori. Sedaj Mariji re?e: »Sveti Duh bo pri?el nadte« (Lk 1,35). Poglejte, kako Bog posreduje v zgodovini. Podari samega Svetega Duha. Kajti za to, kar nekaj velja, ne zadostujejo na?e mo?i. Mi sami ne bomo uspeli razre?iti protislovja zgodovine, celo tista v na?em srcu. Potrebujemo modro in blago Bo?jo mo?, ki je Sveti Duh. Ta Duh nam da harmonijo, ker On je harmonija. Potrebujemo Duha ljubezni, da ugasne sovra?tvo, razkadi zagrenjenost, pogasi pohlep, nas potegne iz ravnodu?nosti. Bo?jo ljubezen potrebujemo, ker je na?a ljubezen negotova in nezadostna. Gospoda prosimo za toliko stvari, vendar ga pogosto pozabimo vpra?ati, kaj je najpomembnej?e in kaj nam ?eli dati: Svetega Duha, mo?, da lahko ljubimo. Kaj bomo pravzaprav brez ljubezni ponudili svetu? Nekdo je rekel, da je kristjan brez ljubezni kot igla, ki ne ?iva: pi?i, rani, ?e pa ne ?iva, ?e ne tke, ?e ne zdru?uje, je neuporabna. Upal si bom re?i: ni kristjan. Za to je treba iz Bo?jega odpu??anja ?rpati mo? ljubezni, zajemati od istega Duha, ki se je spustil na Marijo.

Kajti, ?e ?elimo, da se svet spremeni, se mora najprej spremeniti na?e srce. Da bi to naredili, danes dopustimo, da nas Marija prime za roko. Pogledamo v njeno Brezmade?no Srce, kjer je Bog po?ival, v edinem srcu ?love?kega bitja, ki je bilo brez senc. Ona je »polna milosti« (v. 28) in zato brez greha. V njej ni sledu zla, zato je z njo Bog lahko za?el novo zgodovino zveli?anja in miru. Tam se je zgodovina obrnila. Bog je spremenil zgodovino, ko je potrkal na Marijino srce.

In danes tudi mi, prenovljeni z Bo?jim odpu??anjem, trkamo na to Srce. Povezan s ?kofi in verniki vsega sveta ?elim slovesno prinesti Marijinemu brezmade?nemu Srcu vse, kar ?ivimo, ji obnoviti posvetitev Cerkve in vsega ?love?tva in ?e zlasti posvetiti njej ukrajinsko ljudstvo in rusko ljudstvo, ki jo s sinovsko naklonjenostjo ?astijo kot Mater. Ne gre za ?arobno formulo, ampak za duhovno dejanje. To je dejanje popolnega zaupanja otrok, ki se v stiski te krute in nesmiselne vojne, ki grozi svetu, zate?ejo k Materi, kot otroci, ko so prestra?eni in gredo jokajo? do mame in i??ejo za??ito. Zatecimo se k Materi in v njeno Srce polo?imo strah in bole?ino ter se ji izro?imo. V to ?isto, neomade?evano Srce, kjer se odseva Bog, polagamo dragocene dobrine bratstva in miru, vse, kar imamo in smo, da nas bo ona, Mati, ki nam jo je dal Gospod, varovala in ohranjala.

Iz Marijinih ust je pri?el najlep?i stavek, ki ga je angel lahko ponesel k Bogu: »Zgôdi se mi po tvoji besedi!« (v. 38). To Marijino sprejemanje ni pasivno ali vdano, ampak ?iva ?elja sprejemanja Boga, ki ima »na?rte za mir in ne za nesre?o« (Jr 29,11). To je najtesnej?e sodelovanje pri na?rtu za mir na svetu. Posvetimo se Mariji, da vstopimo v ta na?rt, da se damo popolnoma na razpolago Bo?jim na?rtom. Mati Bo?ja se je, potem ko je rekla da, odpravila na dolgo pot navkreber proti hriboviti pokrajini, da bi obiskala svojo nose?o sestri?no (prim. 1,39). V naglici je ?la. V?e? mi je pomisliti na Marijo v naglici. Marija vedno pohiti, da nam pomaga in nas varuje. S svojo roko naj prime na?o pot in jo vodi po strmih ter napornih poteh bratstva in dialoga, po poti miru.