杏MAP导航

Joz 5,9.10-12

Potem je Gospod rekel Józuetu: »Danes sem z vas odvalil egiptovsko sramoto.« Zato se ta kraj imenuje Gilgál do tega dne. Izraelovi sinovi so ?otorili v Gilgálu in ?tirinajsti dan meseca zve?er obhajali pasho na jerihonski planjavi. Na dan po pashi pa so ?e istega dne ?e jedli od pridelkov de?ele: nekva?eni kruh in pra?eno zrnje. Naslednji dan je mana prenehala, ker so ?e jedli od pridelkov de?ele. Izraelovim sinovom mana ni bila ve? dana in tisto leto so se hranili s pridelki kánaanske de?ele.

2Kor 5,17-21

Zato: ?e je kdo v Kristusu, je nova stvaritev: staro je minilo, glejte, nastalo je novo. Vse pa je iz Boga, ki nas je spravil s seboj po Kristusu in ki nam je dal slu?bo sprave, tako da je bil Bog v Kristusu tisti, ki je svet spravil s seboj in jim ni zara?unal njihovih prestopkov, nam pa je zaupal besedo sprave. Za Kristusa smo torej poslani, kakor da Bog spodbuja po nas; zaradi Kristusa prosimo, spravite se z Bogom. Njega, ki ni poznal greha, je zaradi nas napravil za greh, da bi mi postali Bo?ja pravi?nost v njem.

Lk 15,1-3.11-32

Pribli?evali so se mu vsi cestninarji in gre?niki, da bi ga poslu?ali. Farizeji in pismouki pa so godrnjali in govorili: »Ta sprejema gre?nike in jé z njimi.« Povedal jim je tole priliko in rekel: »Neki ?lovek je imel dva sina. Mlaj?i med njima je rekel o?etu: ?O?e, daj mi dele? premo?enja, ki mi pripada!? In razdelil jima je imetje. Malo dni zatem je mlaj?i sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno de?elo. Tam je z razuzdanim ?ivljenjem pognal svoje premo?enje. Ko je vse porabil, je v tisti de?eli nastala huda lakota in za?el je trpeti pomanjkanje. ?el je in se pridru?il nekemu me??anu tiste de?ele, ki ga je poslal na svoje posestvo svinje past. ?elel se je nasititi z ro?i?i, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nih?e ni dal. ?el je vase in dejal: ?Koliko najemnikov mojega o?eta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote. Vstal bom in ?el k o?etu in mu rekel: O?e, gre?il sem zoper nebo in pred teboj. Nisem ve? vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Sprejmi me kot enega svojih najemnikov.? In vstal je ter ?el k svojemu o?etu.

Ko je bil ?e zelo dale?, ga je njegov o?e zagledal in zasmilil se mu je. O?e je pritekel, ga objel in poljubil. Sin mu je rekel: ?O?e, gre?il sem zoper nebo in pred teboj. Nisem ve? vreden, da bi se imenoval tvoj sin.? O?e pa je rekel svojim slu?abnikom: ?Br? prinesite najbolj?e obla?ilo in mu ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge! Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo! Ta moj sin je bil namre? mrtev in je o?ivel; bil je izgubljen in je najden.? In za?eli so se veseliti.

Njegov starej?i sin pa je bil na polju. Ko je prihajal in se pribli?al hi?i, je zasli?al glasbo in ples. Poklical je enega izmed slu?abnikov in ga vpra?al, kaj naj bi to bilo. Ta mu je rekel: ?Tvoj brat je pri?el in tvoj o?e je zaklal pitano tele, ker je dobil zdravega nazaj.? Razjezil se je in ni hotel vstopiti. Njegov o?e je pri?el ven in ga pregovarjal. On pa je o?etu odgovoril in rekel: ?Glej, toliko let ti slu?im in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi ?e nikoli nisi dal kozli?a, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je pri?el ta tvoj sin, ki je z vla?ugami uni?il tvoje premo?enje, si mu zaklal pitano tele.? On pa mu je rekel: ?Otrok, ti si vedno pri meni in vse moje je tvoje. Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je o?ivel, ker je bil izgubljen in je najden.?«

Razlaga cerkvenih o?etov

Sv. Ciril Aleksandrijski pravi, da »ta prilika poziva farizeje in pismouke, naj se razveselijo nad kesanjem in ponovno vklju?itvijo gre?nikov.« Sv. Ciril Aleksandrijski in sv. Peter Krizolog nadaljujeta: »Poistovetenje teh dveh sinov je problemati?na. ?tevilne so namre? domneve, vklju?no s tisto, da starej?i brat predstavlja Jude in izgubljeni sin pogane.« Sv. Peter Krizolog ?e dodaja: »Mlaj?i sin si je prislu?il izgubo sinovskih privilegijev.« Sv. Ambro? pravi: »Zapustiti hi?o svojega o?eta pomeni, oddaljiti se od nas samih v nek tuj kraj. Podobno je kot zapustiti Cerkev, lo?iti se od Kristusa in oditi v tema?no de?elo, kjer bo doti?ni ob vse svoje imetje.« Sv. Avgu?tin nadaljuje: »Privo??iti si kraljevsko razko?nost strasti, je enako, kot predati se kraljestvu teme.« Ponovno pravi sv. Ambro?: »Lakota, ki jo on oku?a, je lakota po Bo?ji besedi in to, da je la?en, izhaja iz tega, ker ni prejel duhovne hrane, ki vodi k polnemu in obilnemu ?ivljenju.« Sv. Peter Krizolog dodaja: »Ironija je, da je dal bli?? hi?e svojega o?eta za le?i??e med pra?i?i.« Sv. Ambro? nadaljuje: »Kot da ne bi bilo ?e vsega dovolj, je postal ?e tako obupan zaradi lakote, da si je ?elel hrane pra?i?ev, ki je neu?itna in nenasitljiva hrana, kakor je to 'hrana', ki jo ponudi hudi?.« Filoksen Mabug?ki pravi: »Navkljub njegovemu grehu se Sveti Duh ni oddaljil od njega, tako da je ?e vedno sin, ki pozna ljubezen in usmiljenje svojega o?eta.« Sv. Efrem Sirski pravi: »Vrniti se v o?etovo hi?o pomeni, vrniti se v raj ter biti pridru?en svojim najdra?jim.« Sv. Ambro? pravi: »To je prva spoved, v kateri nekdo i??e spravo s svojim o?etom. On ni ve? vreden, da bi se imenoval sin, zato ?eli iti ter postati delavec v o?etovem vinogradu. Eno je biti sin po rojstvu, drugo prijatelj na podlagi kreposti, slu?abnik zaradi dela in su?enj iz strahu.« Sv. Atanazij pravi: »O?e je ponovno sprejel svojega izgubljenega sina na bo?ansko praznovanje kot svojega sina.« Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »?eprav nekateri razlagalci za starej?ega brata pravijo, da predstavlja Izrael, ga je te?ko poistovetiti s tem.« Sv. Peter Krizolog pa pravi: »Starej?i brat se je postavil zunaj Cerkve poganov, kakor Judje, ki poslu?ajo zveli?avno glasbo, a no?ejo vstopiti v Cerkev. Ta starej?i sin je vedno z o?etom, saj pripada rodu svetih iz Stare zaveze. In Kristus se je rodil ravno za starej?ega sina.«

Misli Benedikta XVI.

Na ?etrto postno nedeljo oznanjamo evangelij o o?etu in dveh sinovih, bolj znan kot prilika o »izgubljenem sinu« (Lc 15,11-32). Ta odlomek svetega Luka predstavlja vrhunec duhovnosti ter literature vseh ?asov. Dejansko, kaj bi bila na?a kultura, umetnost, ?e ve?, kaj bi bila na?a civilizacija, brez razodetja Boga O?eta, ki je poln usmiljenja? Ta prilika nas vedno gane in vsaki?, ko jo poslu?amo ali prebiramo, nam ponuja vedno nove pomene. Predvsem ima to evangeljsko besedilo v sebi mo?, da nam spregovori o Bogu, nam da spoznati njegovo obli?je, oziroma ?e bolje, njegovo srce. Potem ko nam je Jezus spregovoril o usmiljenem O?etu, ni ve? tako kot je bilo, saj namre? poznamo Boga. On je na? O?e, ki nas je iz ljubezni ustvaril svobodne ter nam dal vest, ki trpi, ?e se izgubimo in praznuje, ko se vrnemo.

»Ko Jezus v svojih prilikah govori o pastirju, ki i??e izgubljeno ovco, o ?eni, ki i??e drahmo, o o?etu, ki gre naproti izgubljenemu sinu in ga objame, potem to niso le besede, ampak razlage njegovega lastnega bitja in delovanja« (CD 112). Resni?no, pastir, ki najde izgubljeno ovco, je Gospod sam, ki sprejme nase s kri?em celotno gre?no ?love?tvo z namenom, da bi ga odre?il. Izgubljeni sin je mladeni?, ki je od o?eta dosegel dedi??ino in »odpotoval v daljno de?elo, kjer je z razuzdanim ?ivljenjem zapravil svoje premo?enje« (Lk 15,13). Ko ga je zajela rev??ina, je bil prisiljen delati kot su?enj in sprejeti to, da je jedel hrano namenjeno ?ivalim. »Tedaj je ?el vase« (v. 17), pravi evangelij. »Besede, ki jih je pripravil za vrnitev, nam omogo?ijo spoznati pomembnost notranjega romanja, ki ga uresni?uje... vrne se 'domov', k sebi, k o?etu« (Benedikt XVI., Jezus iz Nazareta, str. 216-207). »Vstal bom in ?el k o?etu in mu rekel: O?e, gre?il sem zoper nebo in pred teboj. Nisem ve? vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov« (vv. 18-19). Sveti Avgu?tin je zapisal: »Beseda sama je, ki ti vpije, da se vrne?« (Izpovedi IV, 11). »In vstal je ter ?el k o?etu. Ko je bil ?e dale?, ga je o?e zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil« (v. 20) in poln veselja naro?il gostijo.

V priliki o sinu, ki se vrne 'domov', opazimo, da ko se pojavi starej?i sin in sicer ogor?en zaradi prazni?nega sprejema namenjenega bratu, je ponovno o?e, ki mu gre naproti ter ga prosi: »Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje« (v. 31). Samo vera lahko spremeni sebi?nost v veselje ter vzpostavi prave odnose z bli?njim ter z Bogom. »Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je o?ivel, ker je bil izgubljen in je najden« (v. 35).

V teh zgoraj opisanih obdobjih lahko razberemo trenutke poti ?loveka v odnosu z Bogom. Lahko je obdobje, ki je kot otro?tvo; vera, ki jo vodi potreba in odvisnost. Ko ?lovek odra??a in se osamosvaja, se ho?e osvoboditi te podrejenosti ter postati svoboden, odrasel, sposoben sam sebe kontrolirati ter se samostojno odlo?ati, misle? pri tem tudi, da ne potrebuje Boga. To je torej zelo ko?ljivo obdobje, ki lahko tudi pripelje do ateizma. Vendar pa ateizem zelo pogosto skriva v sebi potrebo po odkritju resni?nega Bo?jega obli?ja. Na na?o sre?o, se Bog nikoli ne odpove svoji zvestobi. Tudi ko se mi oddaljimo ter se izgubimo, hodi v svoji ljubezni za nami, odpu??a na?e napake ter nas v na?i notranjosti po vesti kli?e in vabi nazaj k sebi. V dana?nji priliki je obna?anje sinov popolnoma si nasprotno. Mlaj?i odide ter vedno globlje zabrede, medtem ko starej?i ostane doma, a tudi on ?e nima zrelega odnosa do O?eta, saj takrat, ko se brat vrne, ni sre?en, kot je o?e, ?e ve?, se razjezi in se no?e vrniti domov. Dva sina predstavljata dva nezrela na?ina odnosov do Boga; uporni?tvo in otro?ko ubogljivost. Obe ti obliki lahko prerastemo preko izku?nje usmiljenja. Samo, ko okusimo odpu??anje in spoznamo, da smo brezpogojno ljubljeni z ljubeznijo, ki presega na?o bedo, pa tudi na?o pravi?nost, lahko kon?no vstopimo v resni?en sinovski ter svoboden odnos z Bogom.

Dragi prijatelji, premi?ljujmo to priliko. Glejmo se v obeh sinovih, predvsem pa se zazrimo v O?etovo srce. Vrzimo se v njegovo naro?je ter pustimo, da nas prenovi njegova usmiljena ljubezen. Naj nam pri tem pomaga Devica Marija, Mati usmiljenja.

Misli pape?a Fran?i?ka

Angel Gospodov, nedelja, 6. marec 2016 
V petnajstem poglavju Lukovega evangelija najdemo tri prilike usmiljenja: tisto o ponovno najdeni ovci (vv. 4-7); tisto o ponovno najdenem kovancu (vv. 8-10); in veliko priliko o izgubljenem sinu, oziroma bolje o usmiljenem o?etu (vv. 11-32). Danes bi bilo lepo, ?e bi vsakdo vzel evangelij, to 15. poglavje Lukovega evangelija in prebral tri prilike.

Danes, v okviru poti postnega ?asa, nam evangelij predstavlja ravno to priliko o usmiljenem o?etu, katere protagonist je o?e z dvema sinova. Pripoved nam daje doumeti nekatere poteze tega o?eta: je ?lovek, ki je vedno pripravljen odpustiti in ki upa proti vsakemu upanju.

Predvsem je presunljiva strpnost tega o?eta, ko se mlaj?i sin odlo?i oditi zdoma. Lahko bi mu ugovarjal, saj je vedel, da ?e ni dovolj zrel, da je ?e mlad fant. Ali pa bi poiskal odvetnika in mu ne bi dal dedi??ine. A namesto tega mu je dovolil odpotovati, ?etudi je predvideval mo?na tveganja. Tako Bog ravna z nami: pu??a nas svobodne, tudi, da se zmotimo; ko nas je ustvaril, nam je namre? dal veliki dar svobode. Na nas je, da ga dobro uporabljamo. Vendar pa je bila lo?itev od sina samo fizi?na. O?e ga vedno nosi v svojem srcu in poln zaupanja pri?akuje njegovo vrnitev. Cesto opazuje v upanju, da ga bo zagledal. In nekega dne ga je zares zagledal, ko je bil ?e dale?. To pomeni, da se je ta o?e vsak dan povzpel na teraso in gledal, ?e se njegov sin vra?a. Ko ga je videl, se mu je zasmilil, tekel mu je naproti, ga objel in ga poljubil. Koliko ne?nosti! Ta sin ga je hudo polomil. Toda o?e ga je tako sprejel.

O?etova dr?a je enaka tudi do starej?ega sina, ki je bil vedno doma, a je sedaj ogor?en in ugovarja, saj ne razume in se ne strinja z vso tisto dobroto v odnosu do brata, ki se je zmotil. O?e gre naproti tudi temu sinu. Spomni ga, da sta bila vedno skupaj, da jima je vse skupno, a da je potrebno z veseljem sprejeti brata, ki se je kon?no vrnil domov. To mi da misliti glede ene stvari. Ko se nekdo po?uti gre?nika, se po?uti majhnega, umazanega. Druga?e kot tisti, ki se po?uti pravi?nega in meni, da dela dobro. O?e pa pride in i??e tudi te. Saj je tudi ta dr?a slaba, je napuh in je od hudi?a. O?e pri?akuje tiste, ki se prepoznajo kot gre?nike in gre ter i??e tiste, ki se po?utijo pravi?ne. To je na? O?e.

V tej priliki lahko zaslutimo ?e tretjega sina. Tretjega sina? Kje? Skrit je! To je tisti, ki ni ?tel za privilegij »svoje enakosti z O?etom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo slu?abnika« (Fil 2,6-7). »Ta Sin-Slu?abnik je Jezus, je raz?iritev O?etovih rok in srca: On je sprejel izgubljenega in umil njegove umazane noge; On je pripravil gostijo za praznovanje odpu??anja. On, Jezus, nas u?i biti 'usmiljeni kakor O?e'.«

Lik o?eta iz prilike razodeva srce Boga. On je usmiljeni O?e, ki nas ljubi v Jezusu preko vsake mere; ki vedno, vsaki? ko se zmotimo, ?aka na?e spreobrnjenje; pri?akuje na?o vrnitev, ko se od Njega oddaljimo misle?, da zmoremo sami; vedno je pripravljen, da za nas odpre svoje roke, karkoli se je zgodilo. Tako kakor o?e iz evangelija nas ima tudi Bog ?e naprej za svoje otroke, kadar smo se izgubili, in nam prihaja naproti z ne?nostjo, ko se vrnemo k Njemu. In nam govori z veliko dobroto, kadar se imamo za pravi?ne. Napake, ki jih zagre?imo, ?etudi velike, ne odgrnejo zvestobe njegove ljubezni. V zakramentu sprave lahko vedno znova nadaljujemo. On nas sprejme, povrne nam dostojanstvo svojih otrok. Re?e nam: »Pojdi naprej. Bodi miren. Vstani, pojdi naprej.«

V tem ?asu, ki nas ?e lo?i od velike no?i, smo poklicani po?iviti notranjo pot spreobrnjenja. Pustimo, da nas dose?e O?etov pogled, poln ljubezni. Vrnimo se k Njemu z vsem srcem, zavrnimo vsak kompromis z grehom. Devica Marija pa naj nas spremlja vse do po?ivljajo?ega objema z Bo?jim usmiljenjem.

Maroko, sveta ma?a, nedelja, 31. marec 2019 
»In vstal je ter ?el k o?etu. Ko je bil ?e dale?, ga je o?e zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil« (Lk 15,20). Evangelij nam s temi besedami vnese v srce priliko, ki izra?a dr?o o?eta, ko vidi vra?anje svojega sina. Ganjen do globine ne ?aka, da pride v hi?o, ampak preseneti in mu ste?e naproti. Sin, ki je pri?akovan in za?elen. O?e, ki je ganjen, ko ga vidi, da se vra?a.

A to ni bil edini trenutek, ko je O?e tekel. Njegovo veselje bi bilo nepopolno brez navzo?nosti drugega sina. Zato gre ven in stopi tudi k njemu, da bi ga povabil, naj se udele?i praznovanja. A zdi se, da starej?emu sinu niso v?e? zabave ob dobrodo?lici. Ne prenese o?etovega veselja in ne prizna vrnitve svojega brata: »ta tvoj sin«, pravi. Zanj njegov brat ostaja izgubljen, saj ga je ?e izgubil v svojem srcu.

V svoji nezmo?nosti, da bi se udele?il praznovanja, ne le da ne prizna svojega brata, ampak tudi ne prizna svojega o?eta. Raje ima osirotelost kot bratstvo, izoliranost kot sre?anje, zagrenjenost kot praznovanje. Nima le te?av z razumevanjem in odpu??anjem bratu, niti mu ne uspe sprejeti o?eta, ki je zmo?en odpustiti, pripravljen ?akati in bdeti, da ne bi nih?e ostal izklju?en, skratka o?eta, ki je zmo?en ?utiti usmiljenje.

Na pragu tiste hi?e se zdi, da se ka?e skrivnost na?e ?love?kosti: na eni strani imamo zabavo ob sinovi vrnitvi, na drugi strani pa dolo?en ob?utek izdajstva in ogor?enosti nad praznovanjem njegove vrnitve. Na eni strani gostoljubnost do tistega, ki je izkusil bedo in bole?ino, ki je pri?el celo do tega, da je smrdel in se hotel hraniti s tistim, kar so jedli pra?i?i; na drugi strani pa jeza in bes, ker se je dalo prostor nekomu, ki ga ni bil vreden in si ni zaslu?il tak?nega objema.

Tako se ponovno pojavi napetost, ki se ?ivi med na?imi ljudmi in v na?ih skupnostih, celo znotraj nas samih. Napetost, ki nas, za?en?i s Kajnom in Abelom, naseljuje in ki smo ji poklicani pogledati v obraz. Kdo ima pravico, da ostane med nami, da ima mesto za na?o mizo in pri na?ih sre?anjih, v na?ih skrbeh in zaskrbljenostih, na na?ih trgih in v mestih? Zdi se, da ?e naprej odmeva tisto bratomorno vpra?anje: Sem mar jaz varuh svojega brata? (prim. 1 Mz 4,9).

Na pragu tiste hi?e se pojavijo lo?itve in spori, agresivnost in konflikti, ki bodo vedno tolkli po vratih na?ih velikih ?elja, na?ih bojev za bratstvo, da bi vsaka oseba lahko ?e zdaj do?ivela svoje sinovsko stanje in dostojanstvo.

A na pragu tiste hi?e bo z vso jasnino ?arela, brez tuhtanja in izgovorov, ki ji jemljejo mo?, O?etova ?elja, da bi vsi njegovi otroci bili dele?ni njegovega veselja, da nobeden ne bi ?ivel v ne?love?kih razmerah kakor njegov mlaj?i sin in ne v osirotelosti, izoliranosti in bridkosti kakor starej?i sin. Njegovo srce ho?e, da se vsi ljudje re?ijo in dose?ejo spoznanje resnice (glej 1 Tim 2,4).

Nedvomno so mnoge okoli??ine, ki lahko povzro?ijo lo?itve in konflikte; o?itne so situacije, ki nas lahko pripeljejo v spore in nas lo?ijo. Vedno nas ogro?a sku?njava, da bi verjeli v sovra?tvo in ma??evanje kot upravi?eni obliki za doseganje pravi?nosti na hiter in u?inkovit na?in. A izku?nja nam pravi, da sovra?tvo, ma??evanje in izdajstvo ne povzro?ijo drugega, kakor da ubijejo du?o na?ih ljudi, zastrupljajo upanje na?ih otrok, uni?ujejo in odstranjujejo vse, kar ljubimo.

Jezus nas zato vabi, naj gledamo in motrimo O?etovo srce. Samo tako se bomo lahko vsak dan prepoznali kot bratje. Samo za?en?i pri tem prostranem obzorju, ki nam lahko pomaga presegati na?e kratkovidne lo?itvene logike, bomo zmo?ni dose?i pogled, ki ne zatemnjuje ali zanikuje na?ih razlik, s tem pa morda ho?e dose?i prisilno edinost ali tiho marginalizacijo. Samo ?e zmoremo vsak dan dvigniti o?i v nebo in re?i 'O?e na?', bomo lahko vstopili v dinamiko, ki nam omogo?a gledati in drzniti si ?iveti ne kot sovra?niki, ampak kot bratje.

»Vse, kar je moje, je tvoje« (Lk 15,31), pravi o?e starej?emu sinu. In ne govori samo o materialnih dobrinah, ampak o svoji ljubezni in so?utju. To sta kristjanovo najve?ja dedi??ina in bogastvo. Kajti namesto da se ocenjujemo ali klasificiramo na osnovi moralnega, socialnega, etni?nega ali verskega polo?aja, lahko vidimo, da obstaja neko drugo stanje, ki ga ne bo nih?e mogel ne odstraniti ne uni?iti, saj je ?isti dar: to je stanje otrok, ki so ljubljeni, pri?akovani in praznovani s strani O?eta.

»Vse, kar je moje, je tvoje«, tudi moja zmo?nost so?ustvovanja, pravi O?e. Ne padimo v sku?njavo, da bi svojo pripadnost otrok zvedli na vpra?anje zakonov in prepovedi, dol?nosti in izpolnitev. Na?a pripadnost in na?e poslanstvo ne bosta vzklila iz volontarizmov, legalizmov, relativizmov ali integrizmov, ampak iz vernih oseb, ki bodo vsak dan s poni?nostjo in vztrajnostjo prosile 'Pridi tvoje kraljestvo'.

Evangeljska prilika nam pu??a odprti konec. Vidimo o?eta, kako prosi starej?ega sina, naj vstopi in se pridru?i praznovanju usmiljenja. Evangelist ni? ne pove o tem, kako se je odlo?il. Se je pridru?il zabavi? Lahko si predstavljamo, da je namen tega odprtega konca, da ga vsaka skupnost, vsak med nami lahko zapi?e s svojim ?ivljenjem, s svojim pogledom in s svojo dr?o do drugih. Kristjan ve, da je v O?etovi hi?i mnogo bivali??. Zunaj pa ostanejo samo tisti, ki no?ejo biti del njegovega veselja.

Dragi bratje, ?elim sem vam zahvaliti za na?in, kako pri?ujete evangelij usmiljenja na teh tleh. Hvala za trud, ki ste ga vlo?ili, da bi va?e skupnosti bile oaze usmiljenja. Spodbujam in bodrim vas, da ?e naprej pomagate rasti kulturi usmiljenja, kulturi, kjer nih?e ne gleda drugega z brezbri?nostjo in ne obrne pogleda stran, ko vidi njegovo trpljenje. Ostanite blizu malim in revnim, tistim, ki so zavrnjeni, zapu??eni in spregledani, ?e naprej bodite znamenje O?etovega objema in srca. Naj vas Usmiljeni in Milostljivi – kot ga pogosto kli?ejo na?i bratje in sestre muslimani – krepi in daje rodovitnost delom svoje ljubezni.

Angel Gospodov, nedelja, 27. marec 2022 
Dragi bratje in sestre, vo??im lepo nedeljo, dober dan! Evangelij bogoslu?ja dana?nje nedelje pripoveduje tako imenovano priliko o izgubljenem sinu (prim. Lk 15,11-32). Vodi nas do srca Boga, ki vedno s so?utjem in ne?nostjo odpu??a. Bog vedno odpu??a, mi se utrudimo prositi ga odpu??anja, toda On vedno odpu??a. Pove nam, da je Bog O?e, ki ne samo, da ponovno sprejme, ampak se veseli in pripravi praznovanje za svojega sina, ki se je vrnil domov, potem ko je zapravil vse imetje. Mi smo ta sin in smo ganjeni ob misli, kako nas O?e vedno ima rad in nas ?aka.

V isti priliki pa je tudi starej?i sin, ki je zaradi tak?nega O?eta zapadel v krizo. To lahko potegne v krizo tudi nas. Saj je v nas tudi ta sin, vsaj delno smo sku?ani, da mu damo prav. Vedno je namre? izpolnil svojo dol?nost, ni ?el od doma, a se razburi, ko vidi O?eta, da objame brata, ki se je zelo slabo vedel. Ugovarja in pravi: »Glej, toliko let ti slu?im in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, medtem ko za tega tvojega sina si pripravil celo praznovanje (vv. 29-30). »Ne razumem te«, je ogor?enje starej?ega sina.

Iz teh besed se vidi problem starej?ega sina. Njegov odnos do o?eta temelji samo na izpolnjevanju zapovedi, na ?utu za dol?nost. To je lahko tudi na?a te?ava z Bogom, ?e izgubimo izpred o?i, da je O?e in za?nemo ?iveti oddaljeno vero, ki jo sestavljajo prepovedi in dol?nosti. Posledica te oddaljenosti in togosti pa se izra?a do bli?njega, ki ga ne vidimo ve? kot brata. V priliki dejansko starej?i sin O?etu ne re?e »moj brat«, ne, pravi: »tvoj sin«, kot da bi rekel: »Ni moj brat«. In kon?no sedaj on tvega, da ostane zunaj doma. Besedilo namre? pravi, da »ni hotel vstopiti« (v. 28).

Ko O?e vidi to, ga prosi: »?Otrok, ti si vedno pri meni in vse moje je tvoje« (v. 31). Sku?a mu razlo?iti, da je zanj vsak otrok vse njegovo ?ivljenje. To zelo dobro vedo star?i, ki se zelo pribli?ajo k ?utenju Boga. Lepo je to, kar pravi o?e v nekem romanu: »Ko sem postal o?e, sem razumel Boga« (H. de Balzac, O?e Goriot, Milano 2004, 112). Na tej to?ki prilike odpre O?e srce starej?emu sinu in izrazi dve potrebi, ki nista zapovedi temve? nuja srca. Tako pravi: »Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je o?ivel« (v. 32). Poglejmo se, ?e imamo tudi mi v srcu ti dve O?etovi potrebi: poveseliti in vzradostiti se.

Najprej poveseliti se, torej pokazati tistemu, ki se je pokesal ali pa je na tej poti, tistemu, ki je v krizi ali je dale?, pokazati svojo bli?ino. Zakaj je potrebno to storiti? To mu bo pomagalo iti onkraj strahu in obupanosti, ki se lahko pojavita ob spominu na lastne napake. Tistega, ki je pogre?il, ga pogosto graja njegovo srce. Razdalja, ravnodu?nost in ostre besede pri tem ne pomagajo. Zato mu je, po O?etovo, potrebno ponuditi topel sprejem, ki opogumi, da gre naprej. »Toda o?e, ta jih je toliko storil…« »Topel sprejem!« Mi naredimo tako? I??emo tistega, ki se je oddaljil in se ?elimo poveseliti z njim? Koliko dobrega lahko stori odprto srce, pravo poslu?anje, iskren nasmeh. Poveseliti se torej, ne pa mu dati ?utiti neugodje. O?e bi lahko rekel: ?e v redu sin, vrni se domov, vrni se na delo, pojdi v svojo sobo, pripravi se za delo. To bi bilo lepo odpu??anje. Toda ne! Bog ne odpusti, ne da bi pripravil praznovanje. O?e namre? pripravi praznovanje zaradi veselja, ki ga ima, ker se je vrnil sin.

In zatem, po O?etovo, se je potrebno razveseliti. Kdor ima srce naravnano na Boga, ko vidi kesanje neke osebe, pa naj so bile ?e tako te?ke njene napake, se tega razveseli. Ne ostane osredoto?en na napake, ne ka?e s prstom na zlo, temve? se veseli zaradi dobrega, saj je dobro drugega tudi moje dobro! In mi, zmoremo druge gledati na tak?en na?in?

Dovolil si bom povedati izmi?ljeno zgodbo, ki pa dobro poka?e o?etovo srce. Pred tremi, ?tirimi leti je bila pop opera na temo o izgubljenem sinu. Vse se je odvilo in na koncu, ko se je ta sin odlo?il, da se bo vrnil k o?etu, to pove prijatelju in mu re?e: »Ve? bojim se, da me bo o?e zavrnil in mi ne bo odpustil«. Prijatelj mu je svetoval: »Po?lji pisemce svojemu o?etu in mu reci: »O?e, kesam se, ho?em se vrniti domov, a nisem prepri?an, ?e bo? ti zadovoljen s tem. ?e me ho?e? sprejeti, prosim te, daj bel robec na tisto okno.« Odpravil se je na pot in ko je bil blizu doma, ko je pri?el izza ovinka doma?e hi?e, kaj je videl? Ni videl enega robca, ampak polno belih robcev na vseh oknih. Tako nas O?e sprejema v polnosti in z veseljem. Tak?en je na? Bog. Se zaradi drugih znamo veseliti? 

Devica Marija naj nas pou?i, kako sprejeti Bo?je usmiljenje, da bo postalo lu?, v kateri gledati na?ega bli?njega.