Duhovne misli cerkvenih o?etov, Benedikta XVI. in pape?a Fran?i?ka za 2. postno nedeljo
1Mz 15,5-12.17-18
Povedel ga je ven in rekel: »Ozri se zdaj proti nebu in pre?tej zvezde, ?e jih more? pre?teti!« Dalje mu je rekel: »Toliko bo tvojega zaroda.« Veroval je Gospodu in ta mu je ?tel to v pravi?nost.
Potem mu je rekel: »Jaz sem Gospod, ki sem te izpeljal iz Ura Kaldejcev, da ti dam to de?elo v posest.« Rekel je: »Gospod Bog, po ?em naj spoznam, da jo dobim v posest?« Pa mu je rekel: »Vzemi zame triletno telico, triletno kozo, triletnega ovna, grlico in mladega goloba!« Vzel je torej zanj vse te ?ivali, jih razpolovil in polo?il vsako polovico nasproti drugi, le ptic ni razpolovil. Ptice roparice so se spu??ale na trupla, Abram pa jih je odganjal. Ko se je sonce nagibalo k zatonu, je na Abrama padel trden spanec in glej, groza, velika tema ga je ob?la. Ko je sonce za?lo, je nastala gosta tema. in glej, kade?a se pe? in gore?a plamenica sta ?li skozi med onimi razdeljenimi ?ivalmi. Tisti dan je Gospod sklenil z Abramom zavezo in rekel: »Tvojemu zarodu dam to de?elo od egiptovske reke do vélike reke, reke Evfrata.
Flp 3,17-4,1
Vsi skupaj postanite moji posnemovalci, bratje, in se ozirajte po tistih, ki ?ivijo po zgledu, kakr?nega imate v nas. Mnogi namre? ?ivijo – ve?krat sem vam jih ?e omenil, zdaj pa jih omenjam jokaje – kot sovra?niki Kristusovega kri?a. Njihov konec je pogubljenje, njihov bog je trebuh, njihova slava je v njihovi sramoti, ti imajo v mislih zemeljske stvari. Na?a domovina pa je v nebesih, od koder tudi pri?akujemo odre?enika, Gospoda Jezusa Kristusa. Ta bo z mo?jo, s katero si more podvre?i vse, preobrazil na?e bedno telo, tako da ga bo naredil podobno telesu svojega veli?astva. Zato, moji ljubi in tako za?eleni bratje, moje veselje in moj venec, stojte trdno v Gospodu, kakor sem vam rekel, ljubi.
Lk 9,28-36
Nekako osem dni po teh besedah je vzel s seboj Petra, Janeza in Jakoba in ?el na goro molit. Medtem ko je molil, se je videz njegovega obli?ja spremenil in njegova obleka je belo sijala. In glej, dva mo?a sta se pogovarjala z njim; bila sta Mojzes in Elija. Prikazala sta se v slavi in govorila o njegovem izhodu, ki ga bo dopolnil v Jeruzalemu. Petra in ona dva, ki sta bila z njim, pa je premagal spanec. Ko so se predramili, so videli njegovo slavo in ona dva mo?a, ki sta stala ob njem. In ko sta odhajala od njega, je Peter rekel Jezusu: »U?enik, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri ?otore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ni namre? vedel, kaj govori. Medtem ko je to govoril, pa se je naredil oblak in jih obsen?il, in ko jih je zagrnil oblak, jih je ob?el strah. Iz oblaka se je zasli?al glas: »Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslu?ajte!« In ko se je ta glas zasli?al, je bil Jezus sam. Oni pa so mol?ali in tiste dni niso nikomur povedali, kaj so videli.
Razlaga cerkvenih o?etov
Sv. Ciril Aleksandrijski pravi: »Jezusov izhod, ki naj bi ga dopolnil v Jeruzalemu, nakazuje na njegovo smrt, vstajenje in vnebohod. Temu Jezusu, Sinu in slu?abniku, morajo prisluhniti vsi. Sv. Ambro? razlaga simboliko: »Osmi dan, med katerim se je zgodilo spremenjenje, naznanja vstajenje, ki se je prav tako zgodilo osmi dan. Peter, Jakob in Janez so sinovi, ki so se z njim povzpeli na goro, so sinovi Cerkve, saj bodo zaradi ?istosti svoje vere gledali Bo?je zmagoslavje na kri?u in slavo vstajenja.« Ciril Jeruzalemski pravi: »Mojzes in Elija se na gori prika?eta Jezusu in apostolom, kot stebra kot dve pri?i z gore Sinaj.« Efrem Sirski nadaljuje: »Predstavljata Postavo in Preroke in Jezus, Bo?ja Beseda se prika?e v sredi med njima, da se razodene kot Gospod prerokov.« Sv. Beda ?astitljivi pa dodaja, da je »samo Luka prina?a vsebino njihovega pogovora, torej o njegovem izhodu, ki ga bo dopolnil v Jeruzalemu.« Sv. Ambro? pravi: »?eprav u?enci spra?ujejo, vendarle so sposobni zaznati Bo?jo slavo. Peter je v veliki pobo?nosti do Jezusa. Mojzesa in Elija ?elel postaviti tri ?otore, saj zaradi nevednosti svoje ?love?kosti, ni razumel, da ?lovek ne more postaviti ?otor Bogu.« Ciril Aleksandrijski nadaljuje: »Za Petra, ki je videl Jezusovo, Mojzesovo in Elijevo slavo, je Bo?je kraljestvo ?e pri?lo.« Sv. Ambro? pojasni: »Oblak, ki jih je zagrnil, jih ni pokril z svojo vla?nostjo, temve? z vero, da bi verovali, da je Jezus Bo?ji Sin.« Sv. Beda trdi: »O?etov glas jim je pred Jezusovo napotitvijo proti svojemu trpljenju v Jeruzalemu zagotovil, da je O?e zadovoljen s Sinom.«
Misli Benedikta XVI.
Na drugo postno nedeljo je pri bogoslu?ju v ospredju dogodek spremenjenja, ki je v Lukovem evangeliju neposredno po U?iteljevem povabilu: '?e ho?e kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj kri? ter hodi za menoj!' (Lk 9,23). Ta izjemen dogodek je spodbuda pri hoji za Jezusom.
Zelo mi je pri srcu to, da je bilo spremenjenje v osnovi izku?nja molitve (prim. Lk 9,28-29). Molitev dose?e svoj vrhunec in zaradi tega postane vir notranje lu?i, ko ?lovekov duh pritrdi Bo?jemu, ko se obe volji zlivata tako, da postaneta skoraj eno. Ko se je Jezus povzpel na goro, se je potopil v zrenje O?etovega na?rta ljubezni, ki ga je poslal na svet, da odre?i ?love?tvo. Ob Jezusu sta se prikazala Elija in Mojzes in s tem ponazorila, da je Sveto pismo skladno pri naznanilu skrivnosti njegove velike no?i, torej tega, da bo Kristus moral trpeti ter umreti in tako vstopiti v svojo slavo (prim. Lk 24,26.46).
Luka ne govori o spremenjenju, pa? pa opi?e to, kar se je zgodilo, preko dveh pojavov: Jezusovo obli?je, ki se je spremenilo in njegova obleka, ki je belo sijala ob navzo?nosti Mojzesa in Elija, ki predstavljata Postavo in Preroke. Tri u?ence, ki bili navzo?i pri dogodku, je zajel spanec; to je dr?a tistega, ki ?eprav zre bo?ja ?uda, jih ne razume. Samo boj proti otrplosti je omogo?il Petru, Jakobu in Janezu videti Jezusovo slavo. Tedaj se je ritem dogajanja pospe?il. Medtem ko sta Mojzes in Elija odhajala od U?itelja, je Peter govoril in med tem ko je govoril, je oblak s svojo senco zakril njega in druga u?enca. To je oblak, ki medtem ko zakriva, razodeva Bo?jo slavo, kakor se je to zgodilo potujo?emu ljudstvu v pu??avi. O?i niso ve? mogle videti, u?esa pa so lahko zasli?ala glas, ki je pri?el iz oblaka: 'Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslu?ajte' (Lk 9,35).
Po tem u?enci niso ve? bili pred spremenjenim obli?jem, ne pred belim obla?ilom, niti pred oblakom, ki razodeva bo?ansko navzo?nost. Pred njihovimi o?mi je bil 'Jezus sam' (v. 36). Jezus je sam pred svojim O?etom, medtem ko moli, a je isto?asno 'Jezus sam', vse to, kar je dano u?encem in Cerkvi vseh ?asov in to mora zadostovati za pot. Samo en glas je potrebno poslu?ati, samo za enim hoditi, njim, ki bo s tem, ko se bo povzpel v Jeruzalem, podaril ?ivljenje in nekega dne 'preobrazil na?e bedno telo, tako da ga bo naredil podobno telesu svojega veli?astva' (Flp 3,21).
'U?enik, dobro je, da smo tukaj' (Lk 9,33), je izraz Petrove zamaknjenosti, ki je pogosto podobna na?i ?elji med Gospodovimi tola?bami. Toda spremenitev nas spominja, da veselja, ki jih Bog seje v na?em ?ivljenju, niso cilji, ampak so lu?i, ki nam jih On podarja na zemeljskem romanju, da bo 'Jezus sam' na?a Postava in njegova Beseda merilo, ki vodi na?e bivanje.
V tem postnem ?asu vas vse vabim, da vztrajno premi?ljujete evangelij. Devica Marija naj nam pomaga, da bomo intenzivno ?iveli na?e trenutke sre?anja z Gospodom in z veseljem vsak dan hodili za njim.
Zadnji opoldanski nagovor Benedikta XVI., nedelja, 24. februar 2013
Benedikt XVI. je v nagovoru romarjem, ki so v lepem in son?nem vremenu popolnoma napolnili trg sv. Petra, kakor tudi dobr?en del ulice Sprave, dejal: »Hvala za va?o ljubezen. Na drugo postno nedeljo imamo ?e posebej lep evangelij, tisti o Gospodovem spremenjenju. Evangelist Luka, ?e posebej poudari, da se je Jezus spremenil, medtem ko je molil. To je globoka izku?nja odnosa z O?etom med neke vrste duhovnimi vajami, ki jih Jezus pre?ivlja na visoki gori skupaj s Petrom, Jakobom in Janezom, torej tremi u?enci, ki so vedno navzo?i v trenutkih U?iteljevega bo?anskega razodevanja (Lk 5,10; 8,51; 9,28). Gospod, ki je malo pred tem napovedal svojo smrt in vstajenje (9,22), je dal svojim u?encem vnaprej oku?ati svojo slavo. Tudi med spremenjenem, kakor med krstom, se je zasli?al glas nebe?kega O?eta: 'Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslu?ajte!' (9,35). Pomenljiva je tudi navzo?nost Mojzesa in Elija, ki predstavljata Postavo in Preroke Stare zaveze, saj je vsa zgodovina Zaveze usmerjena Vanj, v Kristusa, ki bo dopolnil novi 'izhod' (9,31) in sicer ne proti obljubljeni de?eli, kakor je to ob svojem ?asu storil Mojzes, temve? proti nebesom. Petrov poseg: 'U?enik, dobro je, da smo tukaj', predstavlja nemogo? poskus zadr?ati to misti?no izku?njo. Sveti Avgu?tin razlaga: 'Peter je imel na gori Kristusa, kot hrano za du?o. Zakaj bi se moral spustiti nazaj v trud in bole?ine, ko pa je tu zgoraj poln ob?utij svete ljubezni do Boga in ki so mu zato navdihovala sveto obna?anje?' (Govor 78,3).
Ko premi?ljujemo ta evangeljski odlomek, lahko iz njega potegnemo zelo pomemben nauk. Predvsem prvenstvo molitve, brez katere se vsako apostolsko in karitativno prizadevanje skr?i na aktivizem. Med postnim ?asom se u?imo posvetiti prav?en ?as molitvi, tako osebni kot skupni, ki daje dih na?emu duhovnemu ?ivljenju. Poleg tega, molitev ni umik od sveta in njegovih nasprotij, kakor je ?elel Peter na Taboru, temve? molitev vodi nazaj na pot, v dejavnost. 'Kr??ansko ?ivljenje je', kot sem zapisal v poslanici za ta postni ?as, 'v nenehnem vzpenjanju na goro, da bi sre?ali Boga in bi se potem spu??ali navzdol, prina?ajo? ljubezen in mo?, izhajajo?o iz njega, tako da bi na?im bratom in sestram slu?ili s to isto Bo?jo ljubeznijo'.
Dragi bratje in sestre, ?utim, da je ta Bo?ja Beseda, v tem trenutku mojega ?ivljenja ?e posebej namenjena meni«. Aplavz. »Hvala. Gospod me kli?e, da se 'povzpnem na goro' in se ?e bolj posvetim molitvi ter premi?ljevanju. Vendar pa to ne pomeni zapustiti Cerkev, nikakor, ?e Bog zahteva od mene prav to«, aplavz, »je to zato, da bom lahko nadaljeval s slu?enjem njej, z isto predanostjo ter isto ljubeznijo, s katero sem to po?el do sedaj, vendar za mojo starost in moje mo?i primeren na?in. Prosimo za pripro?njo Devico Marijo, naj nam pomaga v molitvi in dejavni ljubezni vedno hoditi za Gospodom Jezusom«.
Misli pape?a Fran?i?ka
Angel Gospodov, nedelja, 17. marec 2019
Dragi bratje in sestre, dober dan! Na to drugo postno nedeljo nam liturgija daje v zrenje dogodek spremenjenja, v katerem je Jezus svojim u?encem Petru, Jakobu in Janezu podelil, da so v naprej okusili slavo vstajenja, torej ko??ek nebes na zemlji.
Evangelist Luka (prim. Lk 9,28-36) nam poka?e spremenjenega Jezusa na gori, ki je kraj lu?i, o?arljiv simbol enkratne samo trem u?encem namenjene izku?nje. Oni so se z U?iteljem povzpeli na goro, videli so, ko se je potopil v molitev in v dolo?enem trenutku se je njegovo obli?je, Jezusovo obli?je spremenilo (prim. v. 29). Navajeni ga vsak dan videti v preprosti podobi njegove ?love?kosti, so osupli pred tem novim sijajem. Ob Jezusu sta se pojavila Mojzes in Elija, ki sta z Njim govorila o »izhodu«, torej o njegovi veliki no?i smrti in vstajenja. To je predokus velike no?i. Tedaj je Peter vzkliknil: »Dobro je, da smo tukaj« (v. 33). Hotel je namre?, da se ta trenutek milosti ne bi ve? kon?al!
Spremenjenje se je zgodilo v to?no dolo?enem trenutku Jezusovega poslanstva, torej potem, ko je u?encem zaupal, da bo moral »veliko pretrpeti…, biti umorjen in tretji dan vstati« (v. 21). Jezus ve, da oni ne sprejemajo te resni?nosti, resni?nosti kri?a, resni?nosti Jezusove smrti in jih zato ho?e pripraviti za prena?anje pohuj?anja trpljenja in smrti na kri?u, da bodo vedeli, da je to pot, preko katere bo nebe?ki O?e dal prispeti svojemu Sinu v slavo, ko ga bo obudil od mrtvih. To pa bo tudi pot u?encev, saj nih?e ne prispe v ve?no ?ivljenje, ?e ne v hoji za Jezusom tako, da v zemeljskem ?ivljenju nosi svoj kri?. Vsakdo od nas ima svoj kri? in Gospod nam ka?e cilj te poti, na kateri nosimo svoj kri?, ki je vstajenje, lepota.
Kristusovo spremenjenje nam torej ka?e kr??anski pogled na trpljenje. Trpljenje ni sadomazohizem, ampak potreben in za?asen prehod. To?ka prihoda, h kateri smo poklicani, je svetla, kakor je Kristusovo spremenjeno obli?je. V Njem je brezmejno Bo?je zveli?anje, bla?enost, lu? in ljubezen. S tem ko nam je pokazal svojo slavo, nam je Jezus zagotovil, da kri?, preizku?nje in te?ave, v katerih se zvijamo, imajo re?itev in bodo premagane v veliki no?i. Zato se tudi mi med tem postnim ?asom povzpnimo z Jezusom na goro! Toda na kak?en na?in? Z molitvijo. Povzpnimo se na goro z molitvijo, tiho molitvijo, molitvijo srca, molitvijo..., a vedno i??o? Gospoda. Ostanimo nekaj trenutkov zbrani, vsak dan malo, zazrti z notranjim pogledom na Njegovem obli?ju in pustimo, da nas pre?ine njegova lu? ter se raz?ari v na?em ?ivljenju.
Dejansko evangelist Luka vztraja pri dejstvu, da se je Jezus spremenil, »medtem ko je molil« (v. 29). Potopil se je v zaupen pogovor z O?etom, v katerem sta bila navzo?a tudi Postava in Preroki, torej Mojzes in Elija, in medtem ko je z vsem, kar je, sprejel O?etovo zveli?avno voljo, vklju?no s kri?em, ga je pre?ela Bo?ja slava, ki se je izra?ala tudi na zunaj. Tako je namre? bratje in sestre, da molitev v Kristusu in v Svetem Duhu spreminja osebo od znotraj in lahko razsvetli tudi druge in svet okoli nje. Kolikokrat smo sre?ali osebe, ki osvetljujejo, ki jim sije svetloba iz o?i, ki imajo svetal pogled in molijo. Molitev stori to, osvetli nas namre? z lu?jo Svetega Duha. Z veseljem nadaljujmo na?o postno pot. Dajmo prostor molitvi in Bo?ji Besedi, ki nam jo v teh dneh bogoslu?je v obilju predlaga.
Devica Marija naj nas u?i, da bomo ostali z Jezusom tudi, ko ga ne bomo razumeli in ga dojeli. Kajti samo, ?e bomo ostali z Njim, bomo videli Njegovo slavo.
Angel Gospodov, nedelja, 13. marec 2022
Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij bogoslu?ja te druge postne nedelje pripoveduje o Jezusovem spremenjenju (prim. Lk 9,28-36). On je, medtem ko je molil na visoki gori, spremenil obli?je. Njegovo obla?ilo je postalo belo ter ble??e?e in v svetlobi njegove slave sta se pojavila Mojzes in Elija, ki sta se z Njim pogovarjala o veliki no?i, ki ga ?aka v Jeruzalemu to je o trpljenju, smrti in njegovemu vstajenju.
Pri?e tega izjemnega dogodka so bili apostoli Peter, Janez in Jakob, ki so se z Jezusom povzpeli na goro. Predstavljamo si jih, da so imeli med tem edinstvenim prizorom na ?iroko odprte o?i. Prav gotovo bi bilo tako. Toda evangelist Luka omenja, da je Petra in njegova tovari?a premagal spanec in ko so se predramili, so videli Jezusovo slavo (prim. v. 32). Spanec teh treh u?encev se zdi kot neugla?ena nota. Isti apostoli so potem prav tako zaspali v Getsemaniju med Jezusovo tesnobno molitvijo, ?eprav jih je prosil naj bedijo (prim. Mr 14,37-41). Presene?a ta zaspanost med tako zelo pomembnimi trenutki.
?e pa beremo s pozornostjo, vidimo Petra, Janeza in Jakoba, da so zadremali preden se je za?elo spremenjenje, ravno takrat, ko je Jezus molil, enako v Getsemaniju. O?itno je ?lo za molitev, ki se je v ti?ini in zbranosti zelo podalj?ala. Lahko si mislimo, da so na za?etku tudi oni molili do trenutka, ko jih je premagal spanec, utrujenost.
Bratje in sestre, ta spanec v neprimernem trenutku ni morda podoben tolik?nim na?im spancem, ki nastopijo med trenutki za katere vemo, da so pomembni? Morda zve?er, ko ho?emo moliti, biti malo z Jezusom, po dnevu, ki je minil med tiso?imi dirkami in obveznostmi. Ali ko pride trenutek za podelitev besed v dru?ini in ni ve? mo?i za to. Radi bi bili bolj ?uje?i, pozorni, udele?eni, da ne bi izgubili dragocenih prilo?nosti, a ne uspemo ali uspemo tako tako, bolj malo.
Mo?an ?as posta je prilo?nost v tej smeri. Gre za obdobje v katerem nas Bog ho?e zbuditi iz notranjega spanca. Zbuditi nas iz notranjega spanca, saj ta zaspanost ne pusti, da bi se Duh izrazil. Kajti, to si dobro zapomnimo, imeti budno srce, ni odvisno samo od nas, ampak od milosti, za katero pa moramo prositi. To doka?ejo trije u?enci iz evangelija. Bili so dobri mo?je. ?li so za Jezusom na goro, a s svojimi mo?ni niso uspeli biti budni. To se zgodi tudi nam. So pa se zbudili ravno med spremenjenjem. Lahko si predstavljamo, da jih je zbudila Jezusova lu?. Kakor oni tudi mi potrebujemo Bo?jo lu?, s katero vidimo stvari na druga?en na?in, saj nas privla?i, nas zbudi, ponovno pri?ge ?eljo in mo?, da molimo, se zazremo v svojo notranjost in da posvetimo ?as drugim. Utrujenost telesa lahko prebrodimo s mo?jo Bo?jega Duha. Ko nam ne uspe premagati tega, recimo Svetemu Duhu: »Pomagaj nam. Pridi, pridi Sveti Duh. Pomagaj mi. Ho?em sre?ati Jezusa, ho?em biti pozoren, buden«. Prosimo Svetega Duha, da potegne iz nas to zaspanost, ki nas ovira, da bi molili.
V tem postnem ?asu nam bo po vsakodnevnem naporu dobro delo, da ne ugasnemo prej sobne lu?i, dokler se ne postavimo v Bo?jo lu?. Vsaj malo molimo, preden gremo spat. Dajmo Gospodu prilo?nost, da nas preseneti in razvname srce. To lahko storimo na primer, da odpremo evangelij in se pustimo ?uditi Bo?ji Besedi, da bo Sveto pismo razsvetljevalo na?e korake in napravilo na?e srce gore?e. Lahko pa gledamo na Kri?anega in se ?udimo nad noro Bo?jo ljubeznijo, ki se nas ne naveli?a in ima mo? spremeniti na?e dneve, jim dati nov smisel, druga?no in nepri?akovano lu?.
Devica Marija naj nam pomaga ohranjati ?uje?e srce, da bi sprejeli ta ?as milosti, ki nam ga Bog ponuja.
