杏MAP导航

Mal 3,1-4

»Glejte, po?iljam svojega angela, da pripravi pot pred menoj. In takoj bo stopil v svoje sveti??e Gospod, ki ga i??ete, angel zaveze, ki po njem hrepenite, glejte, prihaja, govori Gospod nad vojskami. Toda kdo bo mogel prenesti dan njegovega prihoda, kdo bo obstal, ko se prika?e?

Kajti on je kakor topil?ev ogenj, kakor lug pralcev. Sédel bo kakor topilec in ?istilec srebra in o?istil bo Levijeve sinove. Kakor srebro in zlato jih bo pre?istil in darovali bodo Gospodu daritev v pravi?nosti. Tedaj bo Judova in jeruzalemska daritev Gospodu ugajala, kakor v pradavnih dneh, kakor v nekdanjih letih.

Heb 2,14-18

Ker pa so otroci dele?ni krvi in mesa, je prav tako tudi on privzel oboje, da bi s smrtjo onemogo?il tistega, ki je imel smrtonosno oblast, to je hudi?a, in odre?il tiste, ki jih je strah pred smrtjo vse ?ivljenje vklepal v su?nost. Toda ne zavzema se za angele, temve? za Abrahamovo potomstvo. Zato se je moral v vsem izena?iti z brati, da je postal usmiljen, v tem, kar se nana?a na Boga, pa zanesljivi véliki duhovnik, ki opravlja spravno daritev za grehe ljudstva. Ker je sam pretrpel preizku?njo, lahko pomaga preizku?anim.

Lk 2, 22-40

Ko so se dopolnili dnevi njunega o?i??evanja po Mojzesovi postavi, so ga prinesli v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je pisano v Gospodovi postavi: 'Vsak mo?ki prvorojenec naj bo posve?en Gospodu', in da bi ?rtvovali, kakor je re?eno v Gospodovi postavi, 'dve grlici in dva mlada goloba'.

In glej, bil je v Jeruzalemu ?lovek, ki mu je bilo ime Simeon.  Ta ?lovek je bil pravi?en in bogaboje?; pri?akoval je Izraelovo tola?bo in Sveti Duh je bil z njim. Razodeto mu je bilo od Svetega Duha, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Maziljenca. V Duhu je pri?el v tempelj. In ko so star?i prinesli dete Jezusa, da bi zanj opravili vse po obi?aju postave, ga je tudi on vzel v naro?je, hvalil Boga in rekel:
Zdaj odpu??a?, Gospod svojega slu?abnika
po svoji besedi v miru;
zakaj moje o?i so videle tvoje zveli?anje,
ki si ga pripravil pred obli?jem vseh ljudstev:
lu? v razodetje poganov
in slavo Izraela, tvojega ljudstva.

Njegova o?e in mati sta se ?udila temu, kar se je govorilo o njem. In Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: 'Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje – pa tudi tvojo lastno du?o bo presunil me? – da se razodenejo misli mnogih src'. Tam je bila tudi prerokinja Ana, Fanuelova h?i iz Aserjevega rodu. Bila je ?e zelo v letih. Po svojem devi?tvu je pre?ivela sedem let z mo?em, nato pa je kot vdova do?akala ?tiriinosemdeset let. Templja ni zapu??ala, ampak je no? in dan s posti in molitvami slu?ila Bogu. Prav tisto uro je stopila tja in hvalila Boga ter o njem pripovedovala vsem, ki so pri?akovali odre?enje Jeruzalema.

Ko so izpolnili vse po Gospodovi postavi, so se vrnili v Galilejo, v svoje mesto Nazaret. Otrok pa je rasel in se krepil. Bil je vedno bolj poln modrosti in Bo?ja milost je bila z njim.

Misli cerkvenih o?etov

Sv. Beda postavi dana?nji praznik v ?asovni okvir: »Sedemdeset tednov po oznanilu angela Gabrijela Zahariju o Janezovem rojstvu in ?tirideset dni po svojem rojstvu, je Jezus pri?el v svoj tempelj, da bi ?e drugi? izpolnil Postavo. Pri?el je namre? od svojega obrezovanja na oltar, kakor tudi mi po svojem krstu pristopimo k zakramentu njegovega telesa in njegove krvi.« Origen pa pravi: »Jezus in Marija sta ?ivela v skromnih pogojih, vsekakor prerevna, da bi lahko darovala jagnje. Njun dar torej predstavlja ubo?tvo, preprostost in ?istost.«

Sv. Avgu?tin pravi, da je »Simeon izbranec, ki je lahko videl Jezusa po mesu. Na isti na?in ga vidi vsak od nas, ko ga doume z o?mi vere.« Origen k temu dodaja: »Sedaj lahko Simeon po Gospodovih besedah umre v miru, saj je v Jezusu videl osvoboditelja spon padlega sveta.« Efrem Sirski pa o Simeonu pravi, da »v sebi pooseblja tako duhovni?tvo kot prero?tvo in da daje Jezusu klju?e duhovni?ke in prero?ke slu?be za odklepanje grehov, ki so v verige vklenili vse ?love?tvo.« »Simeon je v otroku Jezusu videl zveli?anje, ker Jezus je zveli?anje«, pa dodaja sv. Bazilij iz Cezareje. Ciril Aleksandrijski pa pravi: »Kristusova skrivnost je razkrita: On je lu? za pogane ter slava za Izrael.« Anfilok iz Ikonija pa pravi: »Jezus je povod za padec Judov in za vstajenje poganov.« Origen pa to razlo?i: »Nasprotovalo se bo Jezusovim besedam in dejanjem, saj ne sledijo ?love?kim pri?akovanjem. V Njem je vsaka stvar znamenje nasprotovanja.« Sv. Beda in sv. Ambro? pa predstavita Ano z besedami: »Ana predstavlja Cerkev in ?tevilo njenih let je sveto.« Origen pa ob koncu evangeljskega odlomka pravi: »Prizor se zaklju?i s premikom iz jeruzalemskega templja v vas Nazaret v Galileji. Jezus je tudi kot otrok poln modrosti.« Ciril Aleksandrijski nadalje razpravlja: »To, da je rasel po ?love?ki naravi, pa za nas ostane skrivnost.« Sv. Beda ?astitljivi pa bralcu razjasni dvom, ki se mu lahko na koncu odlomka pojavi: »Ob nadaljevanju branja evangelija in ugotovitvi namena, postane jasno, zakaj je Luka opustil beg v Egipt.«

Misli Benedikta XVI.

Na praznik Jezusovega darovanja v templju obhajamo eno od skrivnosti iz Jezusovega ?ivljenja povezano s predpisom iz Mojzesove postave, ki je star?em nalagal naj ?tirideset dni po rojstvu prvorojenca gredo v jeruzalemski tempelj in darujejo Gospodu svojega sina in hkrati, da se mati obredno o?isti (prim. 2 Mz 13,1-2. 11-16; 3Mz 12,1-8). Tudi Marija in Jo?ef sta opravila ta obred tako, da sta po postavi darovala dve grlici ali dva goloba. ?e beremo globlje ta dogodek razumemo, da je pravzaprav Bog sam predstavil svojega edinorojenega Sina ljudem z besedami star?ka Simeona in prerokinje Ane. Simeon je namre? Jezusa razglasil za »zveli?anje« ?love?tva, kot »lu?« vsem ljudstvom, kot »znamenje« nasprotovanja, »da se razodenejo misli mnogih src« (prim. Lk 2,29-35).

Na vzhodu so praznik poimenovali Hypapante, praznik sre?anja, saj Simeon in Ana, ki se v templju sre?ata z Jezusom ter v njem prepoznata te?ko pri?akovanega Mesija, predstavljata ?love?tvo, ki se v Cerkvi sre?a s svojim Gospodom. Pozneje, ko se je ta praznik raz?iril tudi na zahod, pa je v ospredje pri?el simbol lu?i in s tem procesija s sve?kami. Od tu izhaja drugo ime za ta praznik: Sve?nica. To vidno znamenje ?eli nakazati, da Cerkev v veri sre?a Njega, ki je »lu? ljudem«, ga z vero sprejme in nato to »lu?« z vso zavzetostjo ponese svetu.

Skladno s tem liturgi?nim praznikom je ?astitljivi Janez Pavel II. od leta 1997 ?elel, da se na ta dan po vsej Cerkvi obhaja poseben dan posve?enega ?ivljenja, saj je darovanje Bo?jega Sina zgled za vsakega mo?kega ali ?ensko, ki posveti svoje ?ivljenje Gospodu. Ta dan ima trojen namen: najprej hvaliti Gospoda in se mu zahvaljevati za dar posve?enega ?ivljenja, drugi namen je prebuditi poznavanje in spo?tovanje tega na?ina ?ivljenja pri vsem Bo?jem ljudstvu in tretji namen pa je, povabiti vse, ki so posvetili svoje ?ivljenje zaradi evangelija, da bi obhajati ?udovita dela, ki jih je v njih storil Gospod. Ko se vam zahvaljujem redovniki, redovnice ter posve?ene osebe, vam izra?am svojo bli?ino in priznanje za dobro, ki ga s svojim slu?enjem opravljate Bo?jemu ljudstvu.

Berilo iz Pisma Hebrejcem pa zelo dobro pove?e razloge za to pomenljivo in lepo sovpadanje in nam ponuja namige za razmi?ljanje. To besedilo, uvede v osnovno temo pisma, ki je Kristus kot veliki duhovnik. »Trdno se torej dr?imo veroizpovedi, ker imamo veli?astnega vélikega duhovnika, ki je ?el skozi nebesa, Jezusa, Bo?jega Sina« (Heb 4,14). Kristus je predstavljen kot edini Srednik. Je namre? pravi Bog in pravi ?lovek ter zato v resnici pripada tako bo?jemu kot ?love?kemu svetu.

V resnici, ravno iz te in samo iz te vere, iz te veroizpovedi v Jezusa Kristusa, edinega in dokon?nega Srednika, ima posve?eno ?ivljenje v Cerkvi pravi smisel, ?ivljenje posve?eno Bogu po Kristusu. Smisel ima samo, ker je On resni?no srednik med Bogom in nami, druga?e bi ?lo samo za neko obliko preusmeritve ?love?kih te?enj ali za beg. ?e Kristus ne bi bil resni?no Bog in ?e ne bi bil isto?asno v polnosti ?lovek, ne bi bilo prave osnove za kr??ansko ?ivljenje, ?e posebej pa ne bi bilo osnove za kakr?no koli posvetitev.

Posve?eno ?ivljenje namre? pri?uje in izra?a na ?e posebej mo?an na?in ravno to medsebojno iskanje Boga in ?loveka ter medsebojno privla?no ljubezen. Posve?ena oseba je namre? ?e za to, ker je posve?ena, kot 'most' k Bogu za vse tiste, ki jo sre?ujejo, kot klic in napotitev. Vse to pa v mo?i sredni?tva Jezusa Kristusa, Maziljenega od O?eta. Temelj je On! On, ki je z nami delil na?o slabotnost, da bi mi bili lahko dele?ni njegove bo?je narave.

Misli pape?a Fran?i?ka

Homilija, 2. februar 2014
Praznik Jezusovega darovanja v templju se imenuje tudi praznik sre?anja. Na za?etku bogoslu?ja je re?eno, da se bo Jezus sre?al s svojim ljudstvom. To je sre?anje med Jezusom in njegovim ljudstvom. Ko sta namre? Marija in Jo?ef prinesla svojega otroka v jeruzalemski tempelj, je pri?lo do prvega sre?anja med Jezusom in njegovim ljudstvom, ki sta ga predstavljala Simeon in Ana. To je bilo hkrati sre?anje znotraj zgodovine ljudstva, sre?anje med mladimi in ostarelimi. Marija in Jo?ef s svojim novorojen?kom sta bila mlada, medtem ko sta bila ostarela Simeon in Ana, dve osebi, ki sta vedno obiskovala tempelj.

O Mariji in sv. Jo?efu  ponovi ?tirikrat, da sta hotela storiti tako, kakor je zapovedano po Gospodovi postavi (prim. Lk 2,22.23.24.27). Takoj razumemo in kar za?utimo, kako Jezusova star?a z veseljem spolnjujeta Bo?je predpise, da, to veselje, hoditi v Gospodovi postavi. Mladoporo?enca sta, pravkar sta dobila otroka in oba vodi ?elja, da spolnita to, kar je predpisano. To ni le zunanje dejanje, tudi ne zaradi ob?utka, da je vse v redu. V njima je mo?na, globoka ?elja, polna veselja. Je namre? to, kar pravi psalm: 'Pot tvojih naukov je moje veselje... Tvoja postava je moje veselje...' (Ps 119, 14.77).

Kaj pa pravi sveti Luka o ostarelima osebama? Ve? kot enkrat poudari, da ju je vodil Sveti Duh. O Simeonu pravi, da je bil pravi?en ter pobo?en in je pri?akoval Izraelovo tola?bo, in tudi, da je 'bil Sveti Duh z njim' (Lk 2,25), nadalje pravi, 'da mu je bilo razodeto od Svetega Duha, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Maziljenca' (v. 26), ter tudi, da je 'v Duhu pri?el v tempelj' (v. 27). O Ani Luka pravi, da je bila 'prerokinja' (v. 36), to je od Boga navdihnjena in da je 'bila vedno v templju ter je s posti in molitvami slu?ila Bogu' (v. 37). Skratka, ti dve ostareli osebi sta polni ?ivljenja! Polna sta ?ivljenja zato, ker ju po?ivlja Sveti Duh in sta dojemljiva za njegovo delovanje, dovzetna za njegove napotke...

In tu je sre?anje med Sveto dru?ino ter tema dvema predstavnikoma svetega Bo?jega ljudstva. V sredi??u je Jezus. On je tisti, ki vse premika, ki privablja ene in druge v tempelj, v hi?o svojega O?eta.

To je sre?anje med mladima, ki sta polna veselja v spolnjevanju Gospodove postave in ostarelima, ki sta polna veselja zaradi delovanja Svetega Duha. Gre za edinstveno sre?anje med spo?tovanjem predpisov in prero?tvom, kjer mlada spo?tujeta predpise in ostarela sta preroka! Toda zdi se, da je ravno obratno. V resnici, ?e dobro premislimo, tudi spo?tovanje Postave po?ivlja isti Duh, in prero?tvo gre po poti, ki jo zarisuje Postava. Kdo je bolj od Marije poln Svetega Duha? Kdo je bolj od nje vodljiv njegovemu delovanju?

V lu?i tega evangeljskega prizora glejmo na 'posve?eno ?ivljenje', kot na sre?anje s Kristusom. Njega k nam prineseta Marija in Jo?ef, in mi gremo k Njemu vodeni od Svetega Duha. Toda v sredi??u je On. On vse premika. On vse privla?i v sveti??e, v Cerkev, kjer ga lahko sre?amo, prepoznamo, sprejmemo in objamemo.

Jezus nam pride naproti v Cerkvi po temeljni karizmi posamezne Ustanove. Lepo je tako misliti na na?o poklicanost! Na?e sre?anje s Kristusom je dobilo v obliko v Cerkvi po karizmi Njegovega pri?evalca, Njegove pri?evalke. Ob tem ostrmimo in smo hvale?ni.

Tudi v posve?enem ?ivljenju ?ivimo sre?anje med mladimi in ostarelimi, med spo?tovanjem predpisov in prero?tvom. Ne glejmo nanju, kot na dve nasprotujo?i si resni?nosti. Raje pustimo, da obe po?ivlja Sveti Duh. In znamenje tega je veselje, veselje v spo?tovanju in hoji po pravilu ?ivljenja; in veselje, da nas vodi Sveti Duh, vendar nikoli togi, nikoli zaprti, temve? vedno odprti za Bo?ji glas, ki govori, ki odprira, ki vodi, ki nas vabi, naj gremo obzorju naproti.

Za ostarele je dobro, da mladim posredujejo modrost, in za mlade je dobro, da sprejmejo to dedi??ino izku?nje in modrosti ter jo prena?ajo naprej in ne da jo hranijo v muzeju. Ne, ne, ne! Da jo prena?ajo naprej med izzivi, ki jih prina?a ?ivljenje. Prena?ati naprej v dobro doti?ne redovne dru?ine in v dobro vse Cerkve.

Milost te skrivnosti, skrivnosti sre?anja, naj nas razsvetli in spodbuja na na?i poti. Amen.

Angel Gospodov, nedelja, 2. februar 2014
Danes obhajamo praznik Gospodovega darovanja v templju. Na ta datum pa je tudi Dan posve?enega ?ivljenja, ki poka?e na to, kako so za Cerkev pomembni tisti, ki so sprejeli klic hoditi za Jezusom bolj od blizu po poti evangeljskih svetov. Dana?nji evangelij pripoveduje, da sta ?tirideset dni po rojstvu Jezusa, Marija in Jo?ef prinesla Otroka v tempelj, da bi ga darovala in posvetila Bogu, po predpisih Judovske postave. Ta evangeljski dogodek predstavlja ikono (podobo) darovanja lastnega ?ivljenja za tiste, ki po Bo?jem daru, sprejmejo zna?ilne Jezusove poteze, ki je devi?ki, ubog in pokoren.

To darovanje samega sebe Bogu se ti?e vsakega kristjana, saj smo vsi po krstu Njemu posve?eni. Vsi smo poklicani, da se z Jezusom in se, kakor Jezus, darujemo Bogu, da bo na?e ?ivljenje postalo velikodu?en dar tako v dru?ini, na delu, v slu?bi Cerkvi, v delih usmiljenja. Vendar pa ?ivijo na poseben na?in to posvetitev redovniki, menihi in posve?eni laiki, ki z zaobljubami pripadajo v polnosti in samo Bogu. Ta pripadnost Gospodu omogo?a tistim, ki jo resni?no ?ivijo, da ?e posebej pri?ujejo za evangelij in Bo?je kraljestvo. Popolnoma posve?eni Bogu so popolnoma izro?eni bratom in sestram, da prina?ajo Kristusovo lu? tja, kjer je najbolj gosta tema in ?irijo njegovo upanje obupanim srcem.

Posve?ene osebe so Bo?je znamenje v razli?nih okoljih ?ivljenja, so kvas za rast bolj pravi?ne in bratske dru?be; so prero?tvo za delitev dobrin z majhnimi in revnimi. Tako razumljeno in ?iveto posve?eno ?ivljenje se poka?e ravno tak?no, kot tudi v resnici je: dar Boga! Dar Boga Cerkvi, dar Boga svojemu ljudstvu! Vsaka posve?ena oseba je dar potujo?emu Bo?jemu ljudstvu. Velika je potreba po tak?ni navzo?nosti, ki krepi ter obnavlja prizadevanje za ?irjenje evangelija, za kr??ansko vzgojo, za karitativno ljubezen do najbolj potrebnih, za kontemplativno molitev, za prizadevanje za ?love?ko in duhovno formacijo mladih, dru?in, prizadevanje za pravi?nost in mir ?love?ke dru?ine. Malo pomislimo, kaj bi se zgodilo, ?e ne bi bilo redovnic: sester v bolni?nicah, sester po misijonih, sester po ?olah? Pomislite na Cerkev brez redovnic... Tega si ne moremo zamisliti... One so ta dar, ta kvas, ki pelje naprej Bo?je ljudstvo. Resni?na veli?ina je v teh ?enah, ki posvetijo svoje ?ivljenje in posredujejo naprej Jezusovo sporo?ilo.

Cerkev in svet potrebujeta tak?no pri?evanje ljubezni in Bo?jega usmiljenja. Posve?eni, redovniki in redovnice ravno pri?ujejo za to, da je Bog dober, da je Bog usmiljen. Zato je potrebno s hvale?nostjo ovrednotiti izku?nje posve?enega ?ivljenja in poglobiti poznavanje razli?nih karizem in duhovnosti. Potrebno je moliti, da bodo ?tevilni mladi odgovorili z 'da' Gospodu, ki jih kli?e, da se popolnoma posvetijo Njemu v brezpogojni slu?bi bratom in sestram. Posvetiti ?ivljenje v slu?bo Bogu in bratom.

Zato bo zaradi vseh teh razlogov, kakor je bilo ?e naznanjeno, prihodnje leto na poseben na?in namenjeno posve?enemu ?ivljenju. Od sedaj naprej izro?imo to pobudo v pripro?njo Devici Mariji in sv. Jo?efu, ki sta bila kot Jezusova star?a, prva od Njega posve?ena in sta Njemu posvetila svoje ?ivljenje.

Homilija, torek, 2. februar 2021
Simeon – pi?e sv. Luka – je »pri?akoval Izraelovo tola?bo« (Lk 2,25). Po tem, ko je vstopil v tempelj, ko sta Marija in Jo?ef prinesla Jezusa, v naro?je sprejme Mesija. Tisti, ki v Detetu prepozna lu?, ki je pri?la, da bi razsvetlila pogane, je ostareli mo?, ki je s potrpe?ljivostjo pri?akoval izpolnitev Gospodovih obljub.

Simeonova potrpe?ljivost. Poglejmo pobli?e Simeonovo potrpe?ljivost. Vse ?ivljenje je bil v pri?akovanju in je udejanjal potrpe?ljivost srca. V molitvi se je nau?il, da Bog ne prihaja v izrednih dogodkih, ampak dopolnjuje svoje delo v navidezni enoli?nosti na?ih dni, v v?asih utrujajo?em ritmu dejavnosti, v majhnih stvareh, s katerimi vztrajno in poni?no nadaljujemo v prizadevanju, da bi izpolnili Njegovo voljo. Simeon je hodil potrpe?ljivo in ni dopustil, da bi ga ?as, ki je mineval, iz?rpal. Je mo?, obte?en z leti, vendar kljub temu plamen v njegovem srcu ?e vedno gori; v svojem dolgem ?ivljenju je bil v?asih ranjen in razo?aran, a ni izgubil upanja; s potrpe?ljivostjo ohranja obljubo, ne da bi dopustil, da bi ga iz?rpala zagrenjenost zaradi ?asa, ki je minil, ali zaradi sprijaznjene malodu?nosti, ki se pojavi ob zatonu ?ivljenja. Upanje pri?akovanja se je v njem spremenilo v vsakdanjo potrpe?ljivost tistega, ki je kljub vsemu ostal ?uje?, vse dokler njegove o?i niso kon?no videle zveli?anja (prim. Lk 2,30).

Kje se je Simeon nau?il te potrpe?ljivosti? Prejel jo je preko molitve in ?ivljenja svojega ljudstva, ki je v Gospodu vedno prepoznalo Boga, ki je usmiljen in milostljiv, »po?asen v jezi in velik v dobroti in zvestobi.« (2 Mz 34,6); O?eta, ki se ne naveli?a niti pred zavra?anjem in nezvestobo, »ampak ima potrpljenje mnoga leta« (prim. Neh 9,30), da bi dal vsaki? prilo?nost za spreobrnjenje.

Simeonova potrpe?ljivost je torej ogledalo potrpe?ljivosti Boga. Iz molitve in zgodovine svojega ljudstva se je Simeon nau?il, da je Bog potrpe?ljiv. Sveti Pavel trdi, da nas s svojo potrpe?ljivostjo »navaja k spreobrnjenju« (Rim 2,4). Rad se spomnim Romana Guardinija, ki je dejal: potrpe?ljivost je na?in, s katerim Bog odgovarja na na?o ?ibkost, da bi nam podaril ?as, da bi se spremenili (prim. Glaubenserkenntnis, Würzburg 1949, 28). In predvsem Mesija, Jezus, ki ga Simeon vzame v naro?je, nam razodeva potrpe?ljivost Boga; O?eta, ki je usmiljen z nami in nas kli?e vse do zadnje ure, ki ne zahteva popolnosti, ampak polet srca, ki odpre nove mo?nosti tam, kjer se vse zdi izgubljeno, ki sku?a znotraj nas narediti ?pranjo tudi takrat, kadar je na?e srce zaprto; ki pusti rasti dobro seme, ne da bi iztrgal ljuljko. To je razlog na?ega upanja: Bog nas ?aka, ne da bi se kadarkoli naveli?al. Ko se oddaljimo, nas pride iskat, ko pademo na tla, nas ponovno dvigne; ko se vrnemo k njemu po tem, ko smo se izgubili, nas ?aka z odprtimi rokami. Njegova ljubezen se ne meri na tehtnici na?ih ?love?kih prera?unavanj, ampak nam vedno vliva upanje, da bi ponovno za?eli.

Na?a potrpe?ljivost. Poglejmo na potrpe?ljivost Boga in Simeona za na?e posve?eno ?ivljenje. In se vpra?ajmo: kaj je potrpe?ljivost? Ni preprosto toleriranje te?av ali sprijaznjeno prena?anje nasprotovanj. Potrpe?ljivost ni znamenje ?ibkosti: je mo? duha, ki nas usposablja, da nosimo te?o osebnih te?av in te?av skupnosti; zaradi nje moremo sprejeti razli?nost drugega, pomaga nam, da ostajamo na poti tudi tedaj, ko nas napadata naveli?anost in lenobna otopelost.

?elim nakazati tri »podro?ja«, kjer se udejanja  potrpe?ljivost.

Prvo je na?e osebno ?ivljenje. Nekega dne smo odgovorili na Gospodov klic in smo se Mu podarili z zanosom in velikodu?nostjo. Na poti smo skupaj s tola?bami prejeli tudi razo?aranja in nezadovoljstva. V?asih ?eleni rezultat ne ustreza na?emu navdu?enemu delu, zdi se, da na?a setev ne obrodi primernih sadov, molitvena gore?nost oslabi in nismo ve? odporni na duhovno su?o. V na?em ?ivljenju posve?enih oseb se lahko zgodi, da se upanje razblini zaradi razo?aranih pri?akovanj. Biti moramo potrpe?ljivi s samimi seboj in zaupno ?akati Bo?je ?ase in na?ine: On je zvest svojim obljubam. ?e se tega spominjamo, moremo ponovno premisliti o poteh in okrepiti svoje sanje, ne da bi zapadli v notranjo ?alost in nezaupanje.

Drugo podro?je, kjer se udejanja potrpe?ljivost, je ?ivljenje v skupnosti. ?love?ki odnosi, posebej kadar gre za podelitev ?ivljenjskega na?rta in apostolskih dejavnosti, niso vedno mirni. V?asih nastanejo spori in se ne more zahtevati takoj?nje re?itve niti se ne sme prenagljeno soditi oseb ali situacij: potrebno je znati vzeti primerno razdaljo, si prizadevati, da ne bi izgubili miru, po?akati na bolj?i ?as za razjasnitev v dejavni ljubezni in resnici. V na?ih skupnostih je potrebna ta vzajemna potrpe?ljivost: prena?ati, to je nositi na lastnih ramah ?ivljenje brata ali sestre, tudi njegove slabosti in napake. Zapomnimo si tole: Gospod nas ne kli?e, da bi bili solisti, ampak da bi bili del zbora, ki je v?asih neugla?en, vendar pa mora vedno posku?ati peti skupaj.

Nazadnje, tretje »podro?je«, potrpe?ljivost v odnosu do sveta. Simeon in Ana v srcu gojita upanje, ki so ga napovedovali preroki, ?eprav odla?a z uresni?enjem in po?asi raste znotraj nezvestob in razvalin sveta. Ne prito?ujeta se nad stvarmi, ki ne gredo, ampak potrpe?ljivo pri?akujeta lu? v temi zgodovine. Potrebujemo to potrpe?ljivost, da ne bi ostali su?nji prito?evanja: »Svet nas ne poslu?a ve?,« »nimamo ve? poklicev,« »?ivimo v te?kih ?asih« … v?asih se zgodi, da se mi potrpe?ljivosti, s katero Bog obdeluje zemljo zgodovine in na?ega srca, zoperstavljamo z nepotrpe?ljivostjo tistega, ki vse takoj sodi. In tako izgubimo upanje.

Potrpe?ljivost nam pomaga gledati sebe, na?e skupnosti in svet z usmiljenjem. Lahko se vpra?amo: ali sprejemamo potrpe?ljivost Duha v na?em ?ivljenju? Ali v na?ih skupnostih nosimo izmenjaje drug drugega na ramenih in ka?emo veselje bratskega ?ivljenja? In v odnosu do sveta, ali nadaljujemo s svojim slu?enjem v potrpe?ljivosti ali ostro sodimo? To so izzivi za na?e posve?eno ?ivljenje: ne moremo ostati nepremi?ni v nostalgiji po preteklosti ali se omejiti na to, da ponavljamo stvari, ki smo jih vedno delali. Potrebujemo pogumno potrpe?ljivost, da bi hodili, odkrivali nove poti, da bi iskali, kaj nam predlaga Sveti Duh.

Zrimo potrpe?ljivost Boga in prosimo za Simeonovo zaupljivo potrpe?ljivost, da bi tudi na?e o?i mogle videti lu? zveli?anja in jo ponesti vsemu svetu.