杏MAP导航

Apd 22,3-16

»Jaz sem Jud, rojen v Tarzu v Kilikiji, odrasel pa sem v tem mestu. Ob Gamálielovih nogah sem se natan?no pou?il o postavi na?ih o?etov. Bil sem vnet za Boga, tako kot ste danes vi vsi. Smrtno sem preganjal to Pot: mo?ke in ?enske sem vklepal v verige in metal v je?o. Véliki duhovnik in vse stare?instvo lahko potrdijo, da govorim resnico. Od njih sem prejel pismo za brate v Damasku, kamor sem ?el, da bi tudi tamkaj?nje vernike prignal v Jeruzalem, kjer naj bi bili kaznovani.«

Med potjo pa, ko sem se ?e bli?al Damasku, se mi je zgodilo tole. Okoli poldneva me je nenadoma zaslepila mo?na lu? z neba. Padel sem na tla in zasli?al glas, ki mi je rekel: »Savel, Savel! Zakaj me preganja??« Vpra?al sem: »Kdo si, Gospod?« In rekel mi je: »Jaz sem Jezus Nazare?an, ki ga ti preganja?«. Moji spremljevalci so resda videli svetlobo, niso pa sli?ali glasu, ki je govoril z mano. Vpra?al sem: ?Kaj naj naredim, Gospod?? Gospod pa mi je vêlel: ?Vstani in pojdi v Damask! Tam bo? izvedel vse, kar ti je treba storiti!? Zaradi bli??a te svetlobe nisem ni? videl, zato so me morali spremljevalci voditi za roko, dokler nisem pri?el v Damask.

V Damasku je ?ivel neki Ananija, pobo?en mo?, ki se je dr?al postave in za katerega so pri?evali vsi tamkaj?nji Judje. Pri?el je k meni, se ustavil pred menoj in rekel: ?Brat Savel, spreglej!? In tisti hip sem ga zagledal. Nato je rekel: ?Bog na?ih o?etov te je izbral, da spozna? njegovo voljo in da vidi? Pravi?nega in sli?i? glas iz njegovih ust, da bo? pred vsemi ljudmi pri?al zanj, kaj si videl in sli?al. In kaj ?e ?aka? zdaj? Vstani in daj se krstiti! Operi se svojih grehov in kli?i njegovo ime!?

Mr 16,15-18

Rekel jim je: »Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu! Kdor bo veroval in bo kr??en, bo zveli?an, kdor pa ne bo veroval, bo obsojen. Tiste pa, ki bodo verovali, bodo spremljala ta znamenja: v mojem imenu bodo izganjali hude duhove, govorili nove jezike, z rokami dvigali ka?e, in ?e bodo kaj strupenega izpili, jim ne bo ?kodovalo. Na bolnike bodo polagali roke in ti bodo ozdraveli.«

Razlaga cerkvenih o?etov

Apd 22,3-16
Sv. Janez Krizostom pravi: »Pavel ?eli predstaviti, kako veliko gore?nost je imel v ?e??enju Boga in kako je bil ?e od vsega za?etka pozoren do postave. Vse to pa razodene zato, da bi dokazal, kako je bil primoran pridigati evangelij in sicer ne po ?love?ki volji, temve? po bo?anski mo?i in tako pokazal na svojo vztrajnost, pozornost in voljo do u?enja. Te besede je namre? izrekel, da bi bile v dobrobit njegovim poslu?alcem, ki pa so v resnici bile prava obto?ba, a k sre?i njegovi poslu?alci niso bili kakor kamni, saj so s pozornostjo poslu?ali njegove besede. Iz svoje izku?nje je Pavel vse u?il, da je zaslu?il biti vreden ljubezni ter voden po poti resnice.«

Origen pravi: »Vedeti moramo, da je v evangelij vklju?eno vsako dobro delo narejeno Jezusu in se tudi Njemu pripisuje vse tisto, kar je bilo storjeno njim, ki so zatem postali njegovi u?enci. Zato je vsako dobro delo, ki ga storimo svojemu bli?njemu ?e vklju?eno v evangelij, kakor tudi to, da kdor izda Jezusove u?ence posledi?no izda Jezusa. Sv. Efrem Sirski pa pravi, da je »na? Gospod s poni?nostjo govoril od zgoraj, da bi voditelji njegove Cerkve  prav tako poni?no govorili.«

Mr 16,15-18
Sv. Hieronim pravi: »Potem ko jim je izro?il povzetek kr??anskega nauka, ki je izra?en v obliki krsta, vstali Gospod zauka?e svojim u?encem, naj gredo po svetu.« Sv. Janez Krizostom pa pravi: »Z vstajenjem je bila Jezusu, potem ko je bil poni?an, povrnjena slava, ki mu pripada. Jezus vabi svoje u?ence, naj ne gledajo na sedanje nevarnosti, temve? na ve?ne dobrine, ki jih bodo dobili. Obljublja jim tudi, da bo z njimi ter z vsemi tistimi, ki bodo hodili za njegovim naukom.«

Misli Benedikta XVI.

Benedikt XVI. je katehezo med splo?no avdienco 3. septembra 2008 posvetil do?ivetju svetega Pavla na poti v Damask, torej tistemu do?ivetju, ki ga obi?ajno imenujemo njegovo spreobrnjenje.
Prav na poti v Damask je namre? v za?etku tridesetih let 1. stoletja pri?lo do odlo?ilnega trenutka v Pavlovem ?ivljenju, in sicer po nekem obdobju, v katerem je preganjal Cerkev. O tem so pisali veliko in seveda pod razli?nimi vidiki. Gotovo je, da se je tam zgodil preobrat, ?e ve?, padec, ki je postavil na glavo njegovo gledanje. Povsem nepri?akovano je tedaj za?el Pavel gledati na vse, kar je dotlej zanj predstavljalo najvi?ji ideal in tako reko? bistvo njegovega bivanja, kot na 'izgubo' in 'nesnago' (prim. Flp 3,7-8). Kaj se je zgodilo?

O tem imamo dve vrsti virov. Prvi in najbolj znani vir so poro?ila izpod Lukovega peresa, ki v Apostolskih delih trikrat poro?a o tem dogodku (prim. 9,1-9; 22,3-21; 26,4-23). Povpre?no izobra?eni bralec je morda v sku?njavi, da vse preve? obstane pri nekaterih podrobnostih, kot so: svetloba z neba, padec na tla, glas, ki ga kli?e, novo stanje slepote, ozdravitev, kakor da bi padle luskine z o?i, in post. Toda vse te podrobnosti se nana?ajo na sredi??e dogajanja: vstali Kristus se prika?e kot ?are?a svetloba in spregovori Savlu, spremeni njegovo mi?ljenje in ?ivljenje. Sijaj Vstalega ga oslepi: tako tudi na zunaj postane o?itno to, kar je bila njegova notranja resni?nost, njegova slepota za resnico, za lu?, za Kristusa. Nato pa njegova dokon?na privolitev Kristusu v krstu spet odpre njegove o?i, da zares vidi.

To spreobrnjenje je resni?na prenovitev, ki je spremenila vsa njegova merila. Zdaj more re?i, da je vse, kar je bilo prej zanj bistveno in osnovno, postalo 'nesnaga'. Ni ve? 'zasluga', marve? 'izguba', ker odslej velja samo ?ivljenje v Kristusu.

Vseeno ne smemo misliti, da je bil Pavel na ta na?in vklenjen v slepi dogodek. Res je prav nasprotno, ker je vstali Kristus lu? resnice, lu? Boga samega. To je raz?irilo njegovo srce, ga odprlo za vse. V tem trenutku ni izgubil prav ni?esar tistega, kar je bilo dobrega in resni?nega v njegovem ?ivljenju, v njegovi dedi??ini. Na novo je marve? razumel modrost, resnico, globino postave in prerokov ter si je vse to spet na novo prisvojil. Isto?asno se je njegov razum odprl modrosti poganov. Ker se je z vsem srcem odprl Kristusu, je postal zmo?en za obse?en dialog z vsemi, zmo?en vsem postati vse. Tako je zares mogel biti apostol poganov.

?e sedaj vse to naobrnemo nase, se vpra?ajmo: kaj to pomeni za nas? To pomeni, da tudi za nas kr??anstvo ni nobena nova filozofija ali nova morala. Kristjani smo samo tedaj, ?e sre?amo Kristusa. Seveda se nam ne ka?e tako neustavljivo in ?are?e, kakor je storil s Pavlom, da bi iz njega napravil apostola narodov. A tudi mi moremo sre?ati Kristusa v branju Svetega pisma, v molitvi, v bogoslu?nem ?ivljenju Cerkve. Moremo se dotakniti Kristusovega srca in ?utiti, da se on dotika na?ega srca. ?efe v tem osebnem odnosu do Kristusa, ?ele v tem sre?anju z Vstalim resni?no postajamo kristjani. In tako se odpira na? razum, odstira se nam vsa Kristusova modrost in vse bogastvo resnice.

Misli pape?a Fran?i?ka

Homilija, ve?ernice 25. januar 2017
Sre?anje s Kristusom na poti v Damask radikalno spremeni ?ivljenje svetega Pavla. Od tistega trenutka dalje smisel bivanja zanj ni ve? v zana?anju na lastne mo?i, da bi se skrupulozno dr?al postave, temve? v tem, da se z vso svojo osebo oprime zastonjske in nezaslu?ene Bo?je ljubezni, kri?anega in vstalega Jezusa Kristusa. Tako spozna vdor novega ?ivljenja, ?ivljenja v skladu z Duhom, v katerem, po mo?i vstalega Gospoda, izkusi odpu??anje, zaupanje ter tola?bo. In Pavel te novosti ne more zadr?ati zase: milost ga priganja, da oznanja veselo novico o ljubezni in spravi, ki ju Bog v Kristusu v polnosti podari ?love?tvu.

Za apostola narodov je sprava ?loveka z Bogom, katerega ambasador je postal (glej 2 Kor 5,20), »dar, ki prihaja od Kristusa«. To je jasno razvidno v besedilu iz Drugega pisma Korin?anom, iz katerega izhaja leto?nja tema tedna molitve za enost kristjanov: Kristusova ljubezen nas priganja k spravi (glej 2 Kor 5,14-20). »Kristusova ljubezen«: ne gre za na?o ljubezen do Kristusa, temve? za Kristusovo ljubezen do nas. Na isti na?in sprava, h kateri smo spodbujeni, ni le na?a iniciativa: je predvsem sprava, ki jo Bog ponudi nam v Kristusu. Prej kot ?love?ko naprezanje vernikov, ki si prizadevajo prese?i svoje razdeljenosti, je zastonjski Bo?ji dar. U?inek tega daru osebi, ki ji je odpu??eno in je ljubljena, pa je poklicanost k oznanjevanju evangelija sprave v besedah in dejanjih, k ?ivljenju in pri?evanju o spravljenem bivanju.

S tega vidika se danes lahko vpra?amo: »Kako oznanjati ta evangelij sprave po stoletjih razdeljenosti?« Pavel sam nam pomaga najti pot. Poudari, da se sprava v Kristusu »ne more zgoditi brez daritve«. Jezus je dal svoje ?ivljenje, ko je umrl za vse. Podobno so ambasadorji sprave poklicani dati ?ivljenje v njegovem imenu, ne ?iveti ve? sami zase, ampak Zanj, ki je umrl in vstal zanje (glej 2 Kor 5,14-15). Kakor u?i Jezus, ?ivljenje resni?no pridobimo le, kadar ga izgubimo zaradi njegove ljubezni (glej Lk 9,24). To je revolucija, ki jo je ?ivel Pavel, pa tudi ve?na kr??anska revolucija: ne ?iveti ve? sami zase, za lastne koristi in podobo, temve? po Kristusovi podobi, Zanj in v skladu z Njim, z njegovo ljubeznijo in v njegovi ljubezni.

Za Cerkev in vsako kr??ansko veroizpoved je to povabilo, da se ne bi opirali na programe, prera?unavanje in prednosti, da se ne bi zana?ali na trenutne prilo?nosti in modo, ampak da bi pot vedno iskali gledajo? Gospodov kri?: »Na? program ?ivljenja je tam.« Obenem pa je tudi povabilo, da bi ?li ven iz vsake osame, da bi presegli sku?njavo avtoreferen?nosti, ki prepre?i, da bi doumeli tisto, kar Sveti Duh izvr?uje onstran lastnega prostora. Pristna sprava med kristjani se bo lahko uresni?ila, ko bomo znali prepoznati darove drug drugih in se bomo zmo?ni s poni?nostjo in krotkostjo u?iti drug od drugih, ne da bi pri?akovali, do se bodo drugi najprej u?ili od nas.

?e ?ivimo ta »umreti sami zase« za Jezusa, je na? stari na?in ?ivljenja odrinjen v preteklost. In kakor se je zgodilo sv. Pavlu vstopimo v novo obliko bivanja in ob?estva. Z njim lahko re?emo: »Staro je minilo« (2 Kor 5,17). Gledati nazaj pomaga in je nujno za o?i??evanje spomina. Toda »fiksirati« se na preteklost, zadr?evati se ob spominjanju do?ivetih in storjenih krivic ter soditi z zgolj ?love?kimi merili, lahko ohromi in prepre?i, da bi ?iveli sedanjost. Bo?ja Beseda nas opogumlja, da bi iz spomina jemali mo?, da bi se spominjali dobrega, prejetega od Gospoda; toda od nas zahteva tudi, da preteklost pustimo za seboj in v sedanjosti hodimo za Jezusom ter ?ivimo novo ?ivljenje v Njem. Dopustimo Njemu, ki vse dela novo (glej Raz 21,5), da nas usmeri k novi prihodnosti, odprti za upanje, ki ne razo?ara, prihodnosti, v kateri bo mogo?e prese?i razdeljenosti in bodo verniki, prenovljeni v ljubezni, v polnosti in vidno slo?ni.

Homilija, ve?ernice 25. januar 2023
Pravkar smo prisluhnili Bo?ji Besedi, ki je zaznamovala ta teden molitve za edinost kristjanov. Gre za mo?ne besede, tako mo?ne, da bi se lahko zdele neprimerne, medtem ko se veselimo, da smo se zbrali kot bratje in sestre v Kristusu ter skupaj obhajamo slovesno bogoslu?je v njegovo hvalo. Danes namre? ne manjka ?alostnih in zaskrbljujo?ih novic, tako da bi se z veseljem odrekli »dru?benim o?itkom« v Svetem pismu! In vendar, ?e prisluhnemo nemirom ?asa, v katerem ?ivimo, nas mora ?e toliko bolj zanimati tisto, zaradi ?esar trpi Gospod, za katerega ?ivimo; in ?e smo se zbrali v njegovem imenu, ne moremo drugega kot postaviti njegovo Besedo v sredi??e. Je prero?ka: Bog nas namre? prek Izaijevega glasu opominja in vabi k spremembi. Svarilo in sprememba sta besedi, iz katerih bi rad nocoj predlagal nekaj to?k.

1. Svarilo. Ponovno prisluhnimo nekaterim bo?jim besedam: »Kadar se prihajate razkazovat pred moje obli?je, [...] nehajte prina?ati nevredne daritve; […]  kadar iztegujete svoje roke, si zakrivam o?i pred vami. Tudi ?e mno?ite molitve, ne poslu?am.« (Iz 1,12.13.15) Kaj vzbudi Gospodovo ogor?enje do te to?ke, da s tako jeznim tonom graja ljudstvo, ki ga tako zelo ljubi? Besedilo razkriva dva razloga. Najprej graja dejstvo, da se v njegovem templju, v njegovem imenu, ne izpolnjuje to, kar On ?eli: ne kadilo in daritev, ampak da se pomaga zatiranemu, da se prisoja pravica siroti, da se brani pravda vdove (prim. v. 17). V dru?bi v ?asu  preroka je bila raz?irjena te?nja – ki je ?al ?e vedno aktualna –, da so bogati in tisti, ki so prina?ali veliko darov, veljali za blagoslovljene od Boga, revni pa so bili zani?evani. Toda to pomeni, da Gospoda popolnoma napa?no razumemo. Jezus blagruje uboge (prim. Lk 6,20) in se v priliki o poslednji sodbi poistoveti z la?nimi, ?ejnimi, tujci, pomo?i potrebnimi, bolnimi in jetniki (prim. Mt 25,35-36). To je torej prvi razlog za ogor?enje: Bog trpi, ko mi, ki se imamo za njegove vernike, dajemo prednost svojemu pogledu pred njegovim, sledimo zemeljskim sodbam namesto nebe?kim; se zadovoljimo z zunanjimi obredi in ostanemo ravnodu?ni do tistih, za katere je Njemu najbolj mar. Lahko bi rekli, da je Bog ?alosten zaradi na?ega ravnodu?nega nerazumevanja.

Poleg tega pa je ?e drugi in te?ji vzrok, ki ?ali Najvi?jega: bogoskrunsko nasilje. On pravi: »Ne prenesem zlagáne slovesnosti […] Va?e roke so polne krvi. […] Odstranite svoja hudobna dejanja izpred mojih o?i, nehajte delati húdo« (Iz 1,13.15.16). Gospod je »razburjen« zaradi nasilja, storjenega nad Bo?jim templjem, ki je ?lovek, medtem ko ga ?astijo v templjih, ki jih je ustvaril ?lovek! Lahko si predstavljamo, kako trpi, ko mora biti pri?a vojnam in nasilnim dejanjem tistih, ki trdijo, da so kristjani. Na misel mi pride prizor, v katerem je neki svetnik protestiral proti krutosti kralja tako, da je v postnem ?asu ?el k njemu ter mu ponudil meso. Ko je vladar v imenu svoje vernosti to ogor?eno zavrnil, ga je Bo?ji mo? vpra?al, zakaj ima pomisleke glede u?ivanja ?ivalskega mesa, medtem ko pa se ni obotavljal, da bi usmrtil Bo?je otroke.

Bratje in sestre, to Gospodovo svarilo nam kot kristjanom in kot kr??anskim veroizpovedim da veliko misliti. Rad bi zatrdil, da »ob dana?njem razvoju duhovnosti in teologije ni ve? nobenega opravi?ila. Vendar se ?e vedno sre?ujemo s takimi, ki menijo, da jih njihova vera spodbuja ali vsaj opravi?uje pri podpori razli?nih oblik ozkega in nasilnega nacionalizma, ksenofobi?nega ravnanja, zani?evanja in celo trpin?enja druga?nih. Vera mora s humanizmom, ki navdihuje, ohranjati ?iv kriti?en ?ut do teh nagnjenj in, ?e se za?nejo krepiti, odlo?no posredovati« (Okro?nica Fratelli tutti, 86). ?e ho?emo, da po zgledu apostola Pavla Bo?ja milost v nas ne bo prazna (prim. 1 Kor 15,10), se moramo zoperstaviti vojni, nasilju in krivicam, kjer koli se prikradejo. Temo tega tedna molitve je izbrala skupina vernikov iz Minnesote, ki se zaveda krivic, ki so se v preteklosti dogajale domorodnim ljudstvom in Afroameri?anom danes. Spri?o razli?nih oblik zani?evanja in rasizma, spri?o brezbri?nih nerazumevanj in bogoskrunskega nasilja nas Bo?ja beseda opominja: »U?ite se delati dobro, i??ite pravico« (Iz 1,17). Ni dovolj namre? povedati, da zlo obstaja, ampak se mu je potrebno tudi odpovedati, preiti od zla k dobremu. Namen svarila je, da bi se mi spremenili.

2. Sprememba. Ko se ugotovi napake, Gospod zahteva, da se jih odpravi in po preroku pravi: »Umijte se, o?istite se [...]. Nehajte delati hudo« (v. 16). In ker ve, da smo obte?eni in kakor ohromljeni zaradi pre?tevilnih krivd, obljublja, da bo On tisti, ki bo opral na?e grehe: »Pridite, pravdajmo se, govori Gospod: ?e so va?i grehi rde?i kakor ?krlat, bodo beli kakor sneg, ?e so rde?i kakor ?amet, bodo beli kakor volna« (v. 18). Predragi, na?ega napa?nega razumevanja Boga in nasilja, ki se skriva v nas, se ne moremo re?iti sami. Brez Boga, brez njegove milosti, nismo ozdravljeni svojega greha. Njegova milost je vir na?e spremembe. Na to nas spominja ?ivljenje apostola Pavla, ki ga danes obhajamo. Sami ne zmoremo, z Bogom pa je vse mogo?e; sami ne zmoremo, skupaj pa je mogo?e. Gospod namre? od svojih zahteva, naj se spreobrnejo skupaj. Spreobrnjenje – ta beseda se velikokrat ponavlja in je ni vedno lahko razumeti – se zahteva od ljudstva, ima torej skupnostno, cerkveno dinamiko. Verjamemo torej, tudi na?e ekumensko spreobrnjenje napreduje v kolikor prepoznamo, da potrebujemo milost, da potrebujemo isto usmiljenje: ko se bomo zavedali, da smo vsi v vsem odvisni od Boga, se bomo z njegovo pomo?jo ?utili in resni?no bili »eno« (Jn 17,21), zares bratje.

Kako lepo je, da se v znamenju milosti Duha skupaj odpremo tej spremembi perspektive in ponovno odkrijemo, da so »vsi verniki, razkropljeni po svetu, v ob?estvu z drugimi v Svetem Duhu in tako – kot je zapisal sv. Janez Zlatousti – kdor je v Rimu ve, da so Indijci njegovi ?lani« (Lumen gentium, 13; In Io. hom. 65,1). Na tej poti ob?estva sem hvale?en, da toliko kristjanov razli?nih skupnosti in tradicij z udele?bo in zanimanjem spremlja sinodalno pot katoli?ke Cerkve, za katero upam, da bo postala vedno bolj ekumenska. Vendar ne pozabimo, da hoja skupaj in prepoznavanje sebe v ob?estvu drug z drugim v Svetem Duhu vklju?uje spremembo, rast, ki se lahko zgodi le, kot je zapisal Benedikt XVI., izhajajo? »iz notranjega sre?anja z Bogom, sre?anja, ki je postalo skupnost volje in sega prav do ?ustev. Tedaj se u?im, da na drugega ?loveka ne gledam ve? s svojimi o?mi in ?ustvi, ampak z vidika Jezusa Kristusa. Njegov prijatelj je moj prijatelj« (Okro?nica Bog je ljubezen, 18).

Naj nam apostol Pavel pomaga, da bi se spremenili, se spreobrnili. Naj nam izprosi nekaj svojega neuklonljivega poguma. Kajti na na?i poti zlahka delamo za svojo skupino namesto za Bo?je kraljestvo, postanemo nepotrpe?ljivi, izgubimo upanje na tisti dan, v katerem se bodo »vsi kristjani v enem samem obhajanju evharistije zna?li zbrani v tisti edinosti edine Cerkve, ki jo je Kristus od za?etka dal svoji Cerkvi« (Dekr. Unitatis redintegratio, 4). Toda ravno zaradi tega dne polo?imo svoje zaupanje v Jezusa, ki je na?a Pasha in na? mir: medtem ko molimo in ga ?astimo, On deluje. In tola?i nas to, kar je rekel Pavlu in kar lahko sli?imo, da je namenjeno vsakemu izmed nas: »Dovolj ti je moja milost« (2 Kor 12,9).

Predragi, ?elel sem v bratskem duhu podeliti te misli, ki jih je v meni vzbudila Beseda, da bi se, opomnjeni od Boga, po njegovi milosti spreminjali in rasli v molitvi, slu?enju, dialogu in skupnem delu za tisto popolno enost, ki jo ?eli Kristus. Zdaj bi se vam rad iz srca zahvalil: izra?am svojo hvale?nost njegovi eminenci metropolitu Polikarpu, predstavniku ekumenskega patriarhata; njegovi milosti Ianu Ernestu, osebnemu predstavniku canterburyjskega nad?kofa v Rimu ter predstavnikom drugih prisotnih kr??anskih skupnosti. Izra?am svojo ?ute?o solidarnost s ?lani Vseukrajinskega sveta Cerkva, verskih skupnosti in organizacij. Pozdravljam pravoslavne in vzhodne pravoslavne ?tudente, ?tipendiste Dikasterija za pospe?evanje edinosti med kristjani ter ?tudente iz Ekumenskega in?tituta Bossey Svetovnega sveta Cerkva. Prisr?en bratski pozdrav tudi bratu Aloisu in bratom iz Taizéja, ki sodelujejo pri pripravi ekumenskega molitvenega bdenja, ki bo pred za?etkom naslednjega zasedanja ?kofovske sinode. Vsi skupaj hodimo po poti, ki nam jo je zastavil Gospod, po poti edinosti.

Homilija, ve?ernice 25. januar 2024
V evangeliju, ki smo ga sli?ali, u?itelj postave, kljub temu, da Jezusa nagovori z besedo »u?itelj«, no?e, da bi ga on pou?il, ampak ga ?eli sku?ati. ?e ve?ja dvoli?nost pa se poka?e v njegovem vpra?anju: »Kaj naj storim, da prejmem v dele? ve?no ?ivljenje?« (Lk 10,25). Storiti, da bi prejel, storiti, da bi dobil. To je izkrivljena religioznost, ki temelji na posedovanju namesto na daru, kjer je Bog sredstvo, da dobim, kar ho?em, in ne cilj, ki ga ?elim ljubiti z vsem srcem. Toda Jezus je potrpe?ljiv in u?itelja povabi, naj odgovor najde v postavi, ki jo je dobro poznal in ki naro?a: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca, z vso svojo du?o, z vso svojo mo?jo in z vsem svojim mi?ljenjem, in svojega bli?njega kakor samega sebe.« (Lk 10,27)

Nato ta ?lovek, ki »je hotel sebe opravi?iti«, zastavi drugo vpra?anje: »In kdo je moj bli?nji?« ?e je prvo vpra?anje Boga skoraj zreduciralo na lastni »jaz«, pa to vpra?anje ?eli razdeliti: razdeliti ljudi na tiste, ki jih je treba ljubiti, in na tiste, ki se jih lahko ignorira. Toda delitev nikoli ne prihaja od Boga, ampak od hudi?a. Jezus pa ne odgovori s teorijo, ampak s priliko o dobrem Samarijanu, s konkretno zgodbo, ki vpra?uje tudi nas. Kajti, dragi bratje in sestre, duhovnik in levit sta tista, ki se obna?ata slabo, brezbri?no ter postavljata varovanje svojih verskih tradicij pred potrebe trpe?ega ?loveka. Tisti, ki da pomen besedi »bli?nji«, je heretik, Samarijan, ker postane bli?nji: ob?uti so?utje, se pribli?a in se ne?no skloni nad rane tega brata; poskrbi zanj, ne glede na njegovo preteklost in na njegove krivde, in mu slu?i z vsem svojim bitjem (prim. Lk 10,33-35). Zato Jezus lahko zaklju?i, da se pravilno vpra?anje ne glasi »Kdo je moj bli?nji?«, ampak »Ali sem jaz bli?nji?« Samo ta ljubezen, ki postane zastonjsko slu?enje, samo ta ljubezen, ki jo je Jezus oznanjal in ?ivel, bo pribli?ala kristjane, ki so lo?eni med seboj. Da, samo ta ljubezen, ki se ne vra?a v preteklost, da bi se distancirala ali kazala s prstom, samo ta ljubezen, ki v imenu Boga postavi brata pred ?elezno obrambo lastnega verskega sistema, nas bo zdru?ila. Najprej brat, zatem brat.

Bratje in sestre, med seboj si nikoli ne bi smeli postaviti vpra?anja »Kdo je moj bli?nji?«. Kajti vsak, ki je kr??en, pripada istemu Kristusovemu telesu; ?e ve?, ker je vsak ?lovek na svetu moj brat ali sestra in vsi sestavljamo »simfonijo ?love?tva«, katerega prvorojenec in Odre?enik je Kristus. Kakor spominja sveti Irenej, ki sem ga z veseljem razglasil za »cerkvenega u?itelja edinosti«, »ljubitelja resnice ne sme zavesti razlika, ki obstaja med glasovi, in ne sme dvomiti, da je neki glas ustvaril ta Umetnik in Stvarnik, drugega pa drugi [...],  temve? mora misliti, da je vse to naredil eden in isti Umetnik« (Zoper krivoverstva II, 25, 2). Ne torej »kdo je moj bli?nji?«, ampak »ali sem jaz bli?nji?«. Ali smo jaz in potem moja skupnost, moja Cerkev, moja duhovnost bli?nji? Ali pa ostajajo zabarikadirane v obrambi lastnih interesov, hlepijo po lastni avtonomiji, zaprte v prera?unljivost lastnih koristi in vstopajo v odnose z drugimi le zato, da bi od njih nekaj dobili? ?e bi bilo tako, ne bi ?lo samo za strate?ke napake, ampak za nezvestobo evangeliju.

»Kaj naj storim, da prejmem v dele? ve?no ?ivljenje?«: tako se je za?el pogovor med u?iteljem postave in Jezusom. Toda danes je tudi to prvo vpra?anje obrnjeno zahvaljujo? apostolu Pavlu, ?igar spreobrnjenje obhajamo v baziliki, ki mu je posve?ena. Prav takrat, ko Savel iz Tarza, preganjalec kristjanov, sre?a Jezusa v svetlobi, ki ga obda in mu spremeni ?ivljenje, ga vpra?a: »Kaj naj naredim, Gospod?« (Apd 22,10). Ne »kaj naj naredim, da bom dele?en dedi??ine?«, ampak »kaj naj naredim, Gospod?«: Gospod je cilj pro?nje, prava dedi??ina, najvi?je dobro. Pavel ne spremeni svojega ?ivljenja na podlagi svojih ciljev, ne postane bolj?i, ker uresni?i svoje na?rte. Njegovo spreobrnjenje izhaja iz bivanjskega preobrata, kjer primat ne pripada ve? njegovi sposobnosti spri?o postave, ampak poslu?nosti Bogu, v popolni odprtosti za to, kar ho?e On. ?e je On zaklad, je na? cerkveni program lahko sestavljen samo iz izpolnjevanja Njegove volje, iz tega, da uresni?ujemo njegove ?elje. In On je tisti ve?er, preden je dal svoje ?ivljenje za nas, gore?e prosil O?eta za vse nas, »da bi bili vsi eno« (Jn 17,21). To je njegova volja.

Vsa prizadevanja za polno edinost so poklicana slediti isti poti, kot je bila Pavlova; pustiti ob strani osrednjo vlogo na?ih idej, da bi iskali Gospodov glas ter Njemu prepustili pobudo in prostor. To je dobro razumel drugi Pavel, veliki pionir ekumenskega gibanja, abbé Paul Couturier, ki je obi?ajno molil za edinost vernikov, »kakor jo ?eli Kristus«, »s sredstvi, ki jih ?eli On«. Potrebujemo to spreobrnjenje perspektive in predvsem srca, kajti, kot je pred ?estdesetimi leti zatrdil drugi vatikanski koncil: »Pravega ekumenizma ni brez notranjega spreobrnjenja« (Unitatis redintegratio, 7). Ko skupaj molimo, vsak pri sebi prepoznavamo, da se moramo spreobrniti, dopustiti Gospodu, da spremeni na?e srce. To je pot: hoditi skupaj in slu?iti skupaj, postaviti molitev na prvo mesto. Kadar kristjani zorijo v slu?enju Bogu in bli?njemu, rastejo tudi v medsebojnem razumevanju, kot navaja koncil: »?im tesnej?e bo njihovo ob?estvo z O?etom, z Besedo in s Svetim Duhom, tem tesnej?e in tem la?je bodo mogli poglabljati medsebojno bratstvo« (ibid.).

Zato smo nocoj tukaj predstavniki razli?nih dr?av, kultur in tradicij. Hvale?en sem canterburyjskemu nad?kofu Justinu Welbyju, metropolitu Polikarpu, ki predstavlja ekumenski patriarhat, in vsem vam, ki predstavljate ?tevilne kr??anske skupnosti. Posebej pozdravljam ?lane Mednarodne me?ane komisije za teolo?ki dialog med katoli?ko Cerkvijo in vzhodnimi pravoslavnimi cerkvami, ki obhaja 20. obletnico delovanja, ter katoli?ke in anglikanske ?kofe, ki sodelujejo na sre?anju Mednarodne komisije za edinost in poslanstvo. Lepo je, da lahko danes z nad?kofom Justinom tem dvojicam ?kofov podeliva poslanstvo, da bi ?e naprej pri?evali o edinosti, ki jo je Bog hotel za svojo Cerkev v posameznih regijah, ter  ?e naprej skupaj ?irili »Bo?je usmiljenje in mir v svetu, ki je v stiski« (Poziv ?kofov IARCCUM, Rim 2016). Pozdravljam tudi ?tipendiste Odbora za kulturno sodelovanje s pravoslavnimi cerkvami pri Dikasteriju za pospe?evanje enosti med kristjani in udele?ence ?tudijskih obiskov, organiziranih za mlade duhovnike in menihe vzhodnih pravoslavnih cerkva, ter ?tudente Ekumenskega in?tituta Bossey pri Ekumenskem svetu cerkva.

Skupaj, kot bratje in sestre v Kristusu, molimo s Pavlom in recimo: »Kaj naj naredimo, Gospod?«. In v zastavljanju vpra?anja je ?e odgovor, saj je prvi odgovor molitev. Moliti za edinost je prva naloga na na?i poti. In to je sveta naloga, saj pomeni biti v ob?estvu z Gospodom, ki je za edinost predvsem prosil O?eta. Prav tako ?e naprej molimo za konec vojn, zlasti v Ukrajini in Sveti de?eli. Iskreno misel namenjamo tudi ljubljenemu ljudstvu Burkina Fasa, zlasti tamkaj?njim skupnostim, ki so pripravile gradivo za teden molitve za edinost: naj ljubezen do bli?njega zamenja nasilje, ki pesti njihovo de?elo.

»"Kaj naj naredim, Gospod?" In Gospod – pripoveduje Pavel – mi je rekel: "Vstani in pojdi" (Apd 22,10)«. Vstani, pravi Jezus vsakemu izmed nas in na?emu prizadevanju za edinost. Vstanimo torej v Kristusovem imenu od svoje utrujenosti in svojih navad ter pojdimo naprej, ker On to ho?e in ho?e, »da bi svet veroval« (Jn 17,21). Molimo torej in pojdimo naprej, kajti to je tisto, kar Bog ?eli od nas.