杏MAP导航

Iz 60,1-6

Vstani, zasij, kajti pri?la je tvoja lu?
in Gospodovo veli?astvo je vz?lo nad teboj.
Kajti glej, tema pokriva zemljo
in ljudstva mrak,
nad teboj pa vzhaja Gospod
in njegovo veli?astvo sije nad teboj.
Narodi bodo pri?li k tvoji lu?i,
kralji k siju tvoje zarje.
Povzdigni o?i naokrog in poglej,
vsi se zbirajo, prihajajo k tebi.
Tvoji sinovi prihajajo od dale?,
tvoje h?ere peljejo pod roko.
Tedaj bo? videla in ?arela,
srce ti bo drhtelo in se ?irilo,
kajti bogastvo morja se bo obrnilo k tebi,
zakladi narodov bodo pri?li k tebi.
Mno?ica velblodov te bo zagrnila,
dromedarji iz Midjána in Efe,
pri?li bodo vsi iz Sabe.
Zlata in kadila bodo prinesli,
Gospodovo hvalo bodo oznanjali.

Ef 3,2-6

Mislim, da ste sli?ali za na?rt Bo?je milosti, ki mi je bila dana za vas. Kakor sem prej na kratko zapisal, mi je bila po razodetju razkrita skrivnost. ?e tisto berete, lahko doumete, kako razumevam Kristusovo skrivnost. Ljudem prej?njih rodov ni bila razkrita, kakor je zdaj v Duhu razodeta njegovim svetim apostolom in prerokom, da so namre? pogani sodedi?i, soudje in soudele?enci obljube v Kristusu Jezusu, in sicer po evangeliju,

Mt 2,1-12

Ko je bil Jezus rojen v Betlehemu v Judeji, v dneh kralja Heroda, so pri?li modri z Vzhoda v Jeruzalem in govorili: »Kje je novorojeni judovski kralj? Videli smo namre?, da je vz?la njegova zvezda na Vzhodu in smo se mu pri?li poklonit.« Ko je kralj Herod to sli?al, se je prestra?il in ves Jeruzalem z njim. Sklical je vse vélike duhovnike in pismouke ljudstva in jih spra?eval, kje naj bi bil Kristus rojen. Rekli so mu: »V Betlehemu v Judeji; kajti takôle je pisano po preroku:
'In ti, Betlehem, de?ela Judova,
nikakor nisi najmanj?i med Judovimi vodilnimi mesti;
iz tebe bo namre? pri?el voditelj,
ki bo pasel moje ljudstvo Izraela'.

Tedaj je Herod skrivaj poklical modre in od njih natan?no poizvedel o ?asu, v katerem se je zvezda prikazala. Nato jih je poslal v Betlehem in rekel: »Pojdite in natan?no poizvédite po detetu. Ko ga najdete, mi sporo?ite, da se mu pojdem tudi jaz poklonit!« Ko so sli?ali kralja, so od?li. In glej, zvezda, ki so jo videli vziti, je ?la pred njimi, dokler ni pri?la in obstala nad krajem, kjer je bilo dete. Ko so zagledali zvezdo, so se silno razveselili. Stopili so v hi?o in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so predenj in ga po?astili. Nato so odprli svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire. In ker so bili v spanju opomnjeni, naj ne hodijo nazaj k Herodu, so se po drugi poti vrnili v svojo de?elo.

Misli cerkvenih o?etov

Origen pravi: »Kr??ansko razsvetljenje je za razliko od gr?ke filozofije obdarjeno z ognjem bo?anskega Duha.« Psevdo Metodij iz Olimpa trdi: »Kristus je lu?, ki razsvetljuje Jeruzalem.« Sv. Janez Dama??an: »Mati Sion je poklicana veseliti se vstajenja Kristusa svojega sina.« Teodoret iz Cira razlaga: »Zgodovinska uresni?itev prerokb Stare Zaveze ni ni? drugega kot osnutek dokon?ne in kon?ne slike, kar je Nova zaveza.« Sv. Ciril Aleksandrijski pojasnjuje: »Gospodova slava se je dvignila nad zemljo, kajti On je z nami podelil svojo slavo kot odli?nost tako, da je na?a narava soudele?ena pri njegovi.« Metodij iz Olimpa nadaljuje: »Notranja lepota Cerkve se ujema z delom javnega Bo?jega poveli?anja.« Sv. Ambro? pravi: »Ta slava je neizmerno bolj sijajna kot slava katerega koli zemeljskega kralja.« Sv. Efrem Sirski pojasnjuje: »Prihajati skupaj se na na?a na judovsko diasporo, ki je verjela evangeliju, oznanjenem po apostolih.« Teodoret iz Cira razmi?lja: »To bil lahko razumeli kot napoved romanja poganov k svetim krajem, da bodo darovali Bogu v?e?no hvalno daritev.«

Sveti Janez Krizostom pravi: »Betlehemska zvezda ni obi?ajna zvezda, ker nobena druga zvezda nima mo?i, da bi vodila, saj se ni omejila na preprosto zvezdno premikanje, temve? je kazala pot.« Neznani pisec ob tem dodaja: »Zvezda se je postavila na ?elo Modrim in s tem pokazala ve?no spo?tovanje, ki ga imajo kozmi?ne prvine do Kristusa.« Kromacij Oglejski pa pravi: »Bo?ji Sin, ki je Bog vesoljstva, je v mesu prevzel ?love?ko naravo. Nebo je naznanjalo prihod Edinega Boga, ki je pred Modrimi v v jaslicah.« Neznani pisec nadalje razlaga: »Potem ko so Modri doumeli, da je ta otrok kralj, so mu darovali dragoceno zlato, di?e?e kadilo in miro«, in nadaljuje: »Nemogo?e bi bilo, da bi se Modri, potem ko so od?li od Heroda in na?li Kristusa, vrnili k njemu. Domov so se vrnili po drugi poti.« Sveti Leon Veliki pa trdi: »Abrahamu je bilo nekdaj obljubljeno brez?tevilno potomstvo, ki ne bo rojeno po mesu, temve? po rodovitnosti vere. Vstopi, vstopi v dru?ino o?akov velika mno?ica ljudstev... Vsa ljudstva naj ?astijo Stvarnika vesolja in Bog naj ne bo znan samo v Judeji, temve? po vsem svetu.«

Misli Benedikta XVI.

Danes obhajamo praznik Gospodovega razgla?enja, ko se je Gospod razodel narodom vsega sveta, ki so jih zastopali Modri, ki so pri?li z Vzhoda, da bi se poklonili judovskemu Kralju. Ko so opazovali nebe?ke pojave, so ti skrivnostni mo?je videli, da je vz?la nova zvezda. Potem ko so bili preko starodavnih prerokb pou?eni, je bila zvezda za njih znamenje, da se je rodil Mesija, Davidov potomec (prim. Mt 2,1-12). Od trenutka, ko se je Kristusova lu? pojavila, ne neha ve? privla?iti k sebi ljudi, ki jih ima 'Bog rad' (Lk 2,14) iz vsakega jezika, ljudstva in kulture. Mo? Svetega Duha spodbuja srce in razum k iskanju resnice, lepote, pravi?nosti in miru. O tem je Bo?ji slu?abnik Janez Pavel II. zapisal v okro?nici Fides et ratio (Vera in razum): »?lovek je na poti raziskovanja, ki je, ?love?ko gledano, brez konca: na poti iskanja resnice in osebe, ki bi ji bilo mogo?e zaupati« (Vera in razum, CD 80,30). Modri so obe te resni?nosti na?li v betlehemskem Otroku.

Mo?je in ?ene vsake generacije potrebujejo pri svojem romanju smer: kateri zvezdi naj sledimo? Potem ko je »obstala nad krajem, kjer je bilo dete« (Mt 2,9) je zvezda, ki je vodila Modre, opravila svojo vlogo, toda njena duhovna lu? je za vedno ostala navzo?a besedah Evangelija, ki je ?e tudi danes sposoben voditi vsakega ?loveka k Jezusu. Ta ista beseda, ki ni ni? drugega kot odsev Kristusa, pravega Boga in pravega ?loveka, vplivno odmeva preko Cerkve v vsaki du?i, ki jo je voljna sprejeti. Tako tudi Cerkev pravzaprav opravlja za ?love?tvo poslanstvo zvezde. Nekaj podobnega bi lahko rekli za vsakega kristjana, ki je poklican razsvetljevati korake sobratom  z besedo in ?ivljenjskim zgledom. Kako pomembno je, da smo mi kristjani zvesti svoji poklicanosti. Vsak resni?en vernik je vedno na poti svoje vere, a isto?asno lahko s svojo majhno lu?ko, ki jo nosi  v sebi, pomaga tistemu, ki je ob njem ter se morda mu?i najti pot, ki vodi h Kristusu.

Na praznik Gospodovega razgla?enja se vsako leto spomnimo bratov in sester vzhodnih Cerkva, ki sledijo Julijanskemu koledarju, saj jutri obhajajo praznik Kristusovega rojstva. V veliko veselje mi je, da praznujemo iste skrivnosti na?e vere, v tem velikem bogastvu razli?nih O, ki potrjujejo dva tiso? letno zgodovino Cerkve. Skupaj s skupnostmi kristjanov z Vzhoda, ki gojijo veliko pobo?nost do Svete Bo?je Matere, prosimo Marijo naj varuje vesoljno Cerkev, da bi vsemu svetu raz?irjala evangelij Kristusa, ki je lu? vsem narodom, Lumen gentium.

Na praznik Gospodovega razgla?enja Cerkev nadaljuje z zrenjem in obhajanjem skrivnosti rojstva na?ega zveli?arja Jezusa. Dana?nji praznik pa posebej poudari ob?i pomen in namen tega rojstva. S tem, ko je Bo?ji Sin v Marijinem telesu postal ?lovek, ni pri?el samo za Izraelsko ljudstvo, ki ga predstavljajo betlehemski pastirji, ampak za vse ?love?tvo, ki pa ga predstavljajo trije Modri. Cerkev nas danes vabi, da razmi?ljamo o Modrih, njihovi poti iskanja Mesije (prim. Mt 2,1-12) ter ob tem molimo. V evangeliju je zapisano, da so Modri, potem ko so z Vzhoda pri?li v Jeruzalem spra?evali: »Kje je judovski kralj, ki se je rodil? Videli smo namre?, da je vz?la njegova zvezda na Vzhodu in smo se mu pri?li poklonit« (Mt 2,2). Kdo so torej bili Modri in kaj je ta zvezda? Verjetno so bili modreci, ki so prou?evali nebo, vendar ne za to, da bi iz zvezd razbirali prihodnost in s tem morda kaj zaslu?ili. Bili so iskalci ne?esa, kar je ve?, iskalci resni?ne lu?i, ki je zmo?na pokazati pravo ?ivljenjsko pot. Bili so prepri?ani, da obstaja v stvarstvu nekaj, kar bi mu lahko rekli Bo?ji 'podpis', torej podpis, ki ga ?lovek lahko in mora posku?ati najti in razbrati. Morda je najbolj?i na?in, da bolje spoznamo Modre ter njihovo ?eljo pustiti se voditi Bo?jim znamenjem, da se ustavimo in premislimo, kaj so oni najprej na?li na tej njihovi poti v velikem mestu Jeruzalem.

Najprej so sre?ali oblastnika Heroda, ki je zmogel v drugem videti le tekmeca, ki se ga je treba znebiti. ?e dobro pomislimo, se mu je tudi Bog zdel tekmec, ?e ve?, zelo nevaren tekmec, ki ho?e odvzeti ljudem njihov vitalni prostor, njihovo samostojnost, njihovo oblast. Bog je namre? tak?en tekmec, ki zapoveduje ljudem, po kateri poti naj bi v svojem ?ivljenju hodili in hkrati prepre?uje, da bi delali vse tisto, kar se jim zljubi. Zato je treba Boga o?rniti in ljudi poni?ati na nepomembne figure, ki jih je mogo?e z lahkoto premikati po veliki ?ahovnici oblastni?tva. Herod je osebnost, do katerega nimamo nobene simpatije in ga takoj imamo za negativno zaradi njegove brutalnosti. Pri tem se moramo vpra?ati, ?e ni tudi v nas kaj herodovskega? Morda v?asih tudi mi vidimo Boga kot neke vrste tekmeca? Morda smo tudi mi slepi za njegova znamenja, gluhi za njegove besede, ker mislimo, da omejuje na?e ?ivljenje ter nam ne dovoljuje, da bi razpolagali s svojim ?ivljenjem tako, kot si ?elimo?

Dragi bratje in sestre, ko Boga vidimo na tak na?in, se ?utimo nezadovoljne, ker se ne pustimo voditi Njemu, ki je osnova vseh stvari. Iz na?ega razuma in na?ega srca moramo odstraniti miselnost o rivalstvu, zamisel, da ?e pustimo Bogu prostor, bomo za nekaj prikraj?ani. Odpreti se moramo gotovosti, da je Bog vsemogo?na ljubezen, ki ni? ne vzame, ne grozi. Nasprotno, je Edini, ki nam lahko ponudi ?ivljenje v polnosti ter da oku?ati resni?no veselje.

?e se ponovno vrnemo k zvezdi. Kak?ne vrste zvezdo so videli Modri in ji sledili? Nadaljevati moramo pri dejstvu, da so ti mo?je iskali Bo?je sledi. Trudili so se prebrati Bo?ji podpis v stvarstvu. Vedeli so, da »nebesa pripovedujejo o Bo?ji slavi« (Ps 19,2) ter bili prepri?ani, da lahko Boga zaslutimo v stvarstvu. ?e bomo tudi mi imeli tak?en pogled, bomo videli, da On, ki je ustvaril svet, On, ki se je rodil v betlehemski votlini ter On, ki ?e vedno biva med nami po sveti evharistiji, je isti ?ivi Bog, ki nas nagovarja, nas ljubi ter nas ?eli pripeljati v ve?no ?ivljenje.

Devica Marija, skupaj s svojim ?eninom, predstavlja Izraelski rod, tisti 'ostanek', iz katerega naj bi vzklil Mesija. Medtem ko modri prestavljajo ljudstva, lahko bi tudi rekli civilizacije, kulture, verstva, ki, ?e tako re?emo, so na poti k Bogu, v iskanju njegovega kraljestva miru, pravi?nosti, resnice in svobode. Najprej je jedro, ki ga pooseblja Marija, 'sionska h?i', izraelsko jedro, torej ljudstvo, ki pozna ter ima vero v tistega Boga, ki se je razodel O?akom ter skozi zgodovino ljudstva. Ta vera dose?e svojo dopolnitev ob polnosti ?asov v Mariji. V njej, ki je 'bla?ena, ker je verovala', je Beseda postala meso. Bog se je 'pojavil' na svetu. Marijina vera postane prvina in zgled vere Cerkve, ljudstva nove zaveze. To ljudstvo je ?e od vsega za?etka vesoljno in to vidimo danes v podobah modrih, ki so prispeli v Betlehem, potem ko so hodili za zvezdo ter za pojasnili Svetega pisma.

Misli pape?a Fran?i?ka

Homilija, 6. januar 2017
»Kje je novorojeni judovski kralj? Videli smo namre?, da je vz?la njegova zvezda, in smo se mu pri?li poklonit« (Mt 2,2). S temi besedami nam trije modri, ki so pri?li iz daljnih de?el, povedo razlog svojega dolgega potovanja: po?astiti novorojenega kralja. Videti in po?astiti: dve dejanji, ki v evangeljski pripovedi izstopata: videli smo zvezdo in ?elimo po?astiti.

Ti mo?je so videli zvezdo, ki jih je spravila v gibanje. Odkritje ne?esa nenavadnega, kar se je zgodilo na nebu, je spodbudilo vrsto ne?tetih dogodkov. Ni ?lo za zvezdo, ki bi se svetila izklju?no zanje in niti niso imeli posebnega DNK-ja, da so jo odkrili. Kakor je dobro razpoznal neki cerkveni o?e, modri niso od?li na pot, ker so videli zvezdo, ampak so videli zvezdo, ker so se podali na pot (sv. Janez Zlatousti). Imeli so odprto srce za obzorje in zmogli so videti tisto, kar je razodevalo nebo, ker je bila v njih ?elja, ki jih je priganjala: bili so odprti za novost.

Modri na ta na?in izra?ajo portret verujo?ega ?loveka, ?loveka, ki do?ivlja nostalgijo po Bogu; nekoga, ki pogre?a svoj dom, nebe?ko domovino. Odsevajo podobo vseh ljudi, ki v svojem ?ivljenju niso dopustili, da bi jim omrtvi?ili srce. Sveta nostalgija po Bogu izvira v verujo?em srcu, saj ve, da evangelij ni dogodek iz preteklosti, temve? sedanjosti. Sveta nostalgija po Bogu nam omogo?i, da imamo odprte o?i za vse poskuse omejevanja in osiroma?enja ?ivljenja. Sveta nostalgija po Bogu je verujo? spomin, ki se upre mnogim prerokom nesre?e. Ta nostalgija je tista, ki ohranja ?ivo upanje verujo?e skupnosti, ki iz tedna v teden roti z besedami: »Pridi, Gospod Jezus!«

Ravno ta nostalgija je ostarelega Simeona spodbujala, da je ?el vsak dan v tempelj, ko je z gotovostjo vedel, da se njegovo ?ivljenje ne bo kon?alo, ne da bi mogel vzeti v naro?je Zveli?arja. Ta nostalgija je izgubljenega sina spodbudila, da je zapustil uni?ujo?o dr?o in poiskal roke svojega o?eta. To nostalgijo je v svojem srcu za?util pastir, ko je pustil devetindevetdeset ovc ter ?el iskat tisto, ki se je izgubila, in ta nostalgija je tisto, kar je izkusila Marija Magdalena v nedeljo zjutraj, da je tekla h grobu in sre?ala svojega vstalega U?itelja. Nostalgija po Bogu nas potegne ven iz na?ih deterministi?nih ograd, tistih, ki nas napeljujejo k mislim, da ni mogo?e ni?esar spremeniti. Nostalgija po Bogu je dr?a, ki razbije dolgo?asne konformizme in nas spodbudi, da se zavzamemo za tisto spremembo, po kateri hrepenimo in ki jo potrebujemo. Nostalgija po Bogu ima svoje korenine v preteklosti, vendar pa se ne ustavi tam: i??e prihodnost.

Nostalgi?en vernik, ki ga spodbuja njegova vera, i??e Boga, kakor modri, na najbolj skritih krajih zgodovine, ker v svojem srcu ve, da ga Gospod ?aka tam. Gre na periferije, na meje, na ne-evangelizirane kraje, da bi se lahko sre?al s svojim Gospodom; in tega ?e zdale? ne stori z vzvi?eno dr?o, ampak kot bera?, ki ne more ne zmeniti se za o?i nekoga, za kogar je vesela novica ?e vedno »neraziskano zemlji??e«.

Temu nasprotno dr?o vidimo v Herodovi pala?i, ki je bila od Betlehema oddaljena le nekaj kilometrov, in kjer se niso zavedli, kaj se je dogajalo. Medtem ko so modri hodili, je Jeruzalem spal. Spal je skupaj s Herodom, ki je namesto da bi iskal, prav tako spal. Spal je »pod anestezijo kavterizirane vesti«. In bil je zbegan. Bilo ga je strah. To je zbeganost, ki se pred novostjo, ki izzove prevrat v zgodovini, zapre vase, v lastne rezultate, v lastna spoznanja, v lastne uspehe. Zbeganost tistega, ki sedi na bogastvu, ne da bi zmogel videti preko. Zbeganost, ki se porodi v srcu nekoga, ki ho?e nadzirati vse in vsakogar. To je zbeganost tistega, ki je zatopljen v kulturo zmage za vsako ceno; v tisto kulturo, v kateri je prostor samo za »zmagovalce«, ne glede na ceno. Zbeganost, ki se porodi iz strahu in bojazni pred tistim, kar nam zastavlja vpra?anja in ogrozi na?e gotovosti ter resnice, na?e na?ine oprijemanja sveta in ?ivljenja. Heroda je bilo tako strah in ta strah ga je pripeljal do iskanja gotovosti v zlo?inu: »Necas parvulos corpore, quia te necat timor in corde« (sv. Quodvultdeus). Otroke ubije? v telesu, ker je tebi strah ubil srce.

 »?elimo po?astiti.« Ti mo?je so pri?li z Vzhoda, da bi po?astiti, in to so pri?li storiti na kraj, ki je kralju lasten: v pala?o. To je pomembno: tja jih je pripeljalo njihovo iskanje: bil je primeren kraj, saj je za Kralja primerno, da se rodi v pala?i, da ima svoj dvor in svoje podlo?nike. To je znamenje mo?i, uspeha, uspe?nega ?ivljenja. In tam se lahko pri?akuje, da se kralja ?asti, se ga boji in se mu tudi laska; ne pa nujno, da se ga ljubi. To so posvetne sheme, majhni idoli, katere ?astimo: kult mo?i, videza in vzvi?enosti. Idoli, ki obetajo zgolj ?alost, su?enjstvo in strah.

In prav tam se je pri?ela najdalj?a pot, ki so jo morali prehoditi ti mo?je, ki so pri?li od dale?. Tam je za?etek najte?je in najbolj zapletene drznosti: »Odkriti, da tistega, kar so iskali, ni bilo v pala?i, temve? je bilo na nekem drugem kraju, ne le geografskem, ampak bivanjskem.« Tam niso videli zvezde, ki jih je vodila, da bi odkrili Boga, ki ?eli biti ljubljen. To je mogo?e le v znamenju svobode in ne tiranije. Odkriti, da pogled tega neznanega Kralja – a za?elenega – ne poni?a, ne zasu?nji, ne vklene. Odkriti, da pogled Boga dvigne, odpusti, ozdravi. Odkriti, da se je Bog hotel roditi tam, kjer ga nismo pri?akovali, kjer ga morda ne ?elimo. Ali pa tam, kjer ga pogosto zanikamo. Odkriti, da je v Bo?jem pogledu prostor za ranjene, utrujene, trpin?ene in zapu??ene: da se njegova mo? in njegova oblast imenuje usmiljenje. »Kako dale? je za nekatere Jeruzalem od Betlehema!«

Herod ne more po?astiti, ker ni ne hotel ne mogel spremeniti svojega pogleda. Ni hotel prenehati ?astiti samega sebe, verjel je, da se vse za?ne in kon?a z njim. Ni mogel po?astiti, ker je bil njegov cilj, da bi ?astili njega. Pa tudi duhovniki niso mogli po?astiti, ker so veliko vedeli, poznali so prerokbe, a niso bili pripravljeni ne hoditi ne karkoli spremeniti.

Modri so ?utili nostalgijo, niso ve? hoteli obi?ajnih stvari. Bili so navajeni, privajeni in utrujeni zaradi Herodov njihovega ?asa. Toda tam, v Betlehemu, je bila obljuba novosti, obljuba zastonjskosti. Tam se je dogajalo nekaj novega. Modri se lahko po?astili, ker so imeli pogum, da so hodili, in ko so padli pred majhnega, ko so padli pred ubogega, ko so padli pred neza??itenega, ko so padli pred nenavadnega in neznanega Otroka iz Betlehema, tam so odkrili Bo?jo slavo.

Angel Gospodov, 6. januar 2017
Praznik Gospodovega razgla?enja »kakor lu? sveti vsem ljudem«. Simbol te lu?i, ki ?ari v svetu in ho?e osvetliti ?ivljenje vseh, je »zvezda, ki je vodila modre v Betlehem«. Ti so, kot pravi evangelij, videli, »da je vz?la njegova zvezda« (Mt 2,2) ter se odlo?ili, da ji sledijo: pustili so se voditi Jezusovi zvezdi.

Tudi v na?em ?ivljenju so razli?ne zvezde, lu?i, ki ?arijo in usmerjajo. Na nas pa je, da izberemo, kateri bodo sledili. Obstajajo »utripajo?e lu?i«, ki pridejo in grejo, kakor mala ?ivljenjska zadovoljstva. ?etudi so dobra, niso dovolj, kajti trajajo malo in nam ne pustijo miru, ki ga i??emo. Potem so tu »zaslepljujo?e lu?i« odra, denarja in uspeha, ki obljublja vse in takoj. So mikavne, a s svojo mo?jo slepijo in iz sanj o slavi privedejo v ?e bolj trdno temo. Modri pa nas vabijo, da sledimo »stalni in ljubeznivi lu?i«, ki ne zaide, saj ni od tega sveta – prihaja iz nebes in ?ari v srcu.

 Ta resni?na lu? je Gospodova lu?, ali bolje, je sam Gospod. On je na?a lu?: lu?, ki ne slepi, ampak spremlja in daje enkratno veselje. Ta lu? je za vse in kli?e vse. Povabilo preroka Izaije lahko razumemo, kot da je namenjeno nam: »Vstani, zasij« (Iz 60,1). To povabilo lahko sprejmemo na za?etku vsakega dne: vstani, zasij, danes med mnogimi padlimi zvezdami sveta sledi Jezusovi svetli zvezdi. »Ko ji bodo sledili, bomo imeli veselje, kakor se je to zgodilo modrim, ki so zagledali zvezdo in se silno razveselili (glej Mt 2,10), kajti kjer je Bog, tam je veselje.« Kdor je sre?al Jezusa, je do?ivel ?ude? lu?i, ki trga mrak, in pozna to lu?, ki razsvetljuje. Z velikim spo?tovanjem bi ?elel vse povabiti, naj se ne bojijo te lu?i in se odprejo za Gospoda. Predvsem pa bi rad povedal tistemu, ki je izgubil mo? za iskanje in je utrujen, ki pod temo ?ivljenja nima ve? ?elje: »Vstani, pogumno, Jezusova lu? zna premagati najtemnej?o temo«.

Kako najti to bo?jo lu?? Kot je povabil sveti o?e, moramo slediti zgledu treh modrih, ki so v evangeliju opisani kot »vedno v gibanju«. Kdor namre? ?eli lu?, izstopi iz sebe in i??e, ne ostaja zaprt vase in ne gleda nepremi?no, kako se okoli njega odvijajo stvari, ampak dejavno vklju?i svoje lastno ?ivljenje. Kr??ansko ?ivljenje je stalna hoja, sestavljena iz upanja in iskanja. Je hoja, ki se – kakor tista pri modrih – nadaljuje tudi takrat, ko nenadoma zvezda izgine izpred o?i.  Na tej poti pa so tudi pasti, ki se jim je treba izogibati. Po pape?evih besedah so to povr?inske in posvetne govorice, ki upo?asnjujejo korak; muhavosti egoizma, ki paralizirajo; luknje pesimizma, ki v past ujamejo upanje. Te ovire so tudi blokirale pismouke, o katerih govori dana?nji evangelij. Vedeli so, kje je lu?, a se niso premaknili. Njihovo znanje je bilo puhlo. Ni namre? dovolj vedeti, da se je Bog rodil, ?e se z njim ne praznuje bo?i?a v srcu.

Modri pa so bo?i? do?iveli v svojem srcu: na?li so otroka, »padli predenj in ga po?astili« (Mt 2,11). Niso ga samo gledali, niso izrekli le neko prilo?nostno molitev, temve? so ga po?astili. Vstopili so v osebno ob?estvo ljubezni z Jezusom. Zatem so mu darovali zlato, kadilo in miro, svoje najdragocenej?e dobrine. Nau?imo se od modrih, da Jezusu ne bomo namenili samo del?ke ?asa in ob?asno kak?no misel, sicer ne bomo imeli njegove lu?i. Kakor modri, stopimo na pot, ogrnimo se z lu?jo in sledimo Jezusovi zvezdi, po?astimo Gospoda z vsem, kar smo.

Homilija, sreda, 6. januar 2021
Evangelist Matej izpostavi, da so modri, ko so prispeli v Betlehem, »zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so predenj in ga po?astili« (Mt 2,11). ?astiti Gospoda ni lahko, ni neko takoj?nje dejanje: zahteva dolo?eno duhovno zrelost, kar je cilj notranje poti, pogosto dolge. Dr?a ?a??enja Boga v nas ni nekaj spontanega. Res je, ?love?ko bitje ima potrebo po ?a??enju, a je v nevarnosti, da se zmoti pri cilju; ?e namre? ne ?asti Boga, bo ?astil malike. Ni srednje poti – ali Bog ali maliki; ali ?e uporabimo besede nekega francoskega pisatelja: kdor ne ?asti boga, ?asti hudi?a. In namesto vernik bo postal malikovalec.

V na?i dobi je ?e posebej pomembno, da tako posamezno kot skupnostno namenimo ve? ?asa ?a??enju ter se u?imo vedno bolje kontemplirati Gospoda. Nekoliko se je izgubil ?ut za molitev ?a??enja. Moramo jo nazaj osvojiti, tako skupnostno kot v svojem duhovnem ?ivljenju. Zatorej, vstopimo danes v ?olo modrih in osvojimo nekaj koristnih podukov: kakor oni ?elimo pasti pred Gospoda in ga po?astiti.

Iz dana?njega besednega bogoslu?ja potegnimo tri izraze, ki nam lahko pomagajo bolje razumeti, kaj pomeni biti ?astilci Gospoda. Ti izrazi so: »povzdigniti o?i«, »podati se na pot« in »videti«. Ti trije izrazi nam bodo pomagali razumeti, kaj pomeni biti ?astilci Gospoda. Zares ga ?astiti, ne kakor je rekel Herod: 'Pojdite … kje je ta kraj … ?el bom in ga po?astil …' Ne, to ni ?a??enje.

Prvi izraz, povzdigniti o?i, nam ponudi prerok Izaija. Jeruzalemski skupnosti, ki se je pred kratkim vrnila iz izgnanstva in je zaradi mnogih te?av onemogla od obupanosti, prerok nameni tole mo?no povabilo: »Povzdigni o?i naokrog in poglej« (Iz 60,4). To je povabilo, da pustimo ob strani utrujenost in prito?evanja, izstopimo iz ozkosti nekega omejenega pogleda, se osvobodimo diktature lastnega jaza, ki je vedno nagnjen k upogibanju vase in v svoje zaskrbljenosti. Da bi ?astili Gospoda, je treba predvsem »povzdigniti o?i«: ne dopustiti, da bi nas vklenile notranje fantazme, ki uga?ajo upanje, in iz problemov in te?av ne narediti sredi??a svojega ?ivljenja. To ne pomeni zanikati realnosti in se pretvarjati ali se slepiti, da je vse dobro. Ne. Gre za to, da na probleme in bridkosti gledamo na nov na?in, pri tem pa vemo, da Gospod pozna na?e te?ke situacije, pozorno poslu?a na?e pro?nje in ni brezbri?en pred solzami, ki jih to?imo.

Ta pogled, ki kljub ?ivljenjskim pripetljajem zaupa v Gospoda, povzro?a hvale?nost otrok. Ko se to zgodi, se srce odpre za ?a??enje. Nasprotno pa, ko pozornost usmerimo izklju?no na probleme ter s tem zavrnemo, da bi o?i povzdignili k Bogu, strah preplavi srce in ga dezorientira ter prostor nameni jezi, izgubljenosti, tesnobi, depresiji. V tem stanju je te?ko ?astiti Gospoda. ?e to ugotovimo, je treba imeti pogum in razbiti krog svojih enostavnih zaklju?kov ter vedeti, da je stvarnost ve?ja od na?ih misli. Povzdigni o?i naokrog in poglej: Gospod nas na prvem mestu vabi, naj imamo zaupanje Vanj, kajti On dejansko skrbi za vse. ?e torej Bog tako lepo obla?i travo na polju, ki danes je, jutri pa se jo vr?e v pe?, koliko ve? bo storil za nas (prim. Lk 12,28). ?e dvignemo pogled h Gospodu in v njegovi lu?i presojamo stvarnost, odkrijemo, da nas On nikoli ne zapusti: Beseda je meso postala (prim. Jn 1,14) in z nami ostaja vedno, vse dni (prim. Mt 28,20). Vedno.

Ko povzdignemo pogled k Bogu, ?ivljenjski problemi ne izginejo, temve? ?utimo, da nam Gospod daje potrebno mo?, da se z njimi soo?imo. »Povzdigniti o?i« je torej prvi korak, ki nas pripravi za ?a??enje. Gre za ?a??enje u?enca, ki je v Bogu odkril novo veselje, druga?no veselje. Veselje sveta je postavljeno na posedovanje dobrin, na uspeh in na druge podobne stvari. Vedno je v sredi??u 'jaz'. Veselje Kristusovega u?enca pa ima svoj temelj v zvestobi Boga, katerega obljube nikoli niso neizpolnjene, navkljub kriznim situacijam, v katerih se lahko znajdemo. In tako torej sinovska hvale?nost in veselje povzro?ita hrepenenje po ?a??enju Gospoda, ki je zvest in nas nikoli ne pu??a samih.

Drugi izraz, ki nam lahko pomaga je podati se na pot. Preden lahko po?astijo Otroka, rojenega v Betlehemu, se morajo modri lotiti dolgega potovanja. Matej zapi?e: »Pri?li so modri z Vzhoda v Jeruzalem in govorili: Kje je ta, ki se je rodil kot judovski kralj? Videli smo namre?, da je vz?la njegova zvezda, in smo se mu pri?li poklonit« (Mt 2,1-2). Potovanje vedno namiguje na preobrazbo, na spremembo. Po potovanju nismo ve? kakor prej. Nekaj novega je v tistem, ki je opravil dolo?eno pot: njegovo znanje se je raz?irilo, videl je nove osebe in stvari, izkusil je okrepljeno vero pred te?avami in nevarnostmi poti. Do ?a??enja Gospoda ne pridemo, ne da bi prej ?li skozi notranje zorenje, ki nam ga daje potovanje.

?astilci Gospoda postanemo preko postopne poti. Izku?nja nas u?i, na primer, da neka oseba pri petdesetih letih ?ivi ?a??enje z druga?nim duhom kot pa ko je imela trideset let. Kdor se pusti oblikovati milosti, se s ?asom obi?ajno izbolj?a: zunanji ?lovek se postara, pravi sv. Pavel, medtem ko se notranji ?lovek obnavlja dan za dnem (prim. 2 Kor 4,16) ter postaja vedno bolj?i v ?a??enju Gospoda. S tega zornega kota lahko neuspehi, krize, napake postanejo pou?ne izku?nje: neredko nam pomagajo, da se zavemo, kako je samo Gospod vreden, da se ga ?asti, kajti samo On uresni?i ?eljo po ?ivljenju in ve?nosti, ki je navzo?a v globini vsake osebe. Poleg tega, skozi ?as preizku?nje in napori ?ivljenja – ?iveti z vero – prispevajo k o?i??enju srca ter ga naredijo poni?nej?ega in torej bolj razpolo?ljivega, da se odpre Bogu. Tudi grehi, tudi zavedanje, da smo gre?niki, da najdemo zelo slabe stvari. 'Naredil sem to … storil sem …' ?e to sprejme? z vero in s kesanjem, s skru?enostjo, ti bo pomagalo rasti. Vse, vse pomaga, pravi Pavel, k duhovni rasti, k sre?anju z Jezusom, tudi grehi, tudi grehi. In sv. Toma? dodaja: 'etiam mortali' – tudi stra?ni grehi, najslab?i. A ?e to sprejme? s kesanjem, ti bo pomagalo na tej poti proti sre?anju z Gospodom in k bolj?emu ?a??enju.

Kakor trije modri tudi mi moramo pustiti, da nas podu?i pot ?ivljenja, zaznamovana z neizogibnimi te?avami potovanja. Ne dopustimo, da nas utrujenost, padci in neuspehi vr?ejo v obup. Ko jih poni?no priznamo, moramo iz njih narediti prilo?nosti za napredovanje proti Gospodu Jezusu. ?ivljenje ni neko dokazovanje spretnosti, temve? je potovanje proti Njemu, ki nas ljubi. Ni nam treba pri vsakem ?ivljenjskem koraku pokazati kartico kreposti, ki jih imamo. S poni?nostjo moramo iti proti Gospodu – potovanje proti Njemu, ki nas ljubi. ?e gledamo Gospoda, najdemo mo? za nadaljevanje z obnovljenim veseljem.

In tako pridemo do tretjega izraz: videti. Evangelist zapi?e: »Stopili so v hi?o in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so predenj in ga po?astili« (Mt 2,10-11). Po?astiti je bilo dejanje spo?tovanja, namenjeno vladarjem, visokim dostojanstvenikom. Modri v resnici po?astijo Njega, za katerega so vedeli, da je Judovski kralj (prim. Mt 2,2). A kaj so dejansko zagledali? Zagledali so ubogo dete z njegovo materjo. Pa vendar so ti modreci, ki so pri?li iz oddaljenih de?el, znali prese?i tisti prizor, tako skromen in skorajda zanikrn, ter so v tistem Detetu prepoznali navzo?nost vladarja. Bili so torej sposobni »videti« onkraj zunanjosti. Padli so pred Dete, rojeno v Betlehemu, in s tem izrazili po?astitev, ki je bila predvsem notranja: odpiranje skrinj, ki so jih prinesli kot dar, je bilo znamenje darovanja njihovih src.

Da bi ?astili Gospoda, je treba »videti« onkraj tan?ice videnega, ki se pogosto poka?e kot varljivo. Herod in jeruzalemski veljaki so predstavljali posvetnost, ki je stalno su?nja zunanjosti. Vidijo in ne znajo videti – ne pravim: vidijo in ne verujejo. Ne znajo videti, kajti njihova zmo?nost je su?nja zunanjosti in i??e mikavnosti: veljavnost daje samo senzacionalnim stvarem, stvarem, ki najbolj pritegnejo pozornost. Po drugi strani pa pri modrih vidimo druga?no dr?o, ki bi jo lahko opredelili kot teolo?ki realizem: ta z objektivnostjo dojema realnost stvari, s tem da na koncu pride do spoznanja, da se Bog izogiba vsakemu razkazovanju. Gospod je v poni?nosti. Gospod je kakor tisti poni?en otrok, be?i pred razkazovanjem, ki je produkt posvetnosti. Ta na?in »gledanja«, ki presega vidno, pomeni, da mi ?astimo Gospoda, ki je pogosto skrit v preprostih situacijah, v poni?nih in obrobnih osebah. Gre torej za pogled, ki se ne pusti zaslepiti z ognjemeti ekshibicionizma, temve? ob vsaki prilo?nosti i??e to, kar ne mine. I??e Gospoda. Mi torej, kakor zapi?e apostol Pavel, »se ne oziramo na to, kar se vidi, ampak na to, kar se ne vidi. Kar se namre? vidi, je za?asno, kar pa se ne vidi, je ve?no« (2 Kor 4,18).

Naj nas Gospod Jezus naredi za svoje resni?ne ?astilce, zmo?ne z ?ivljenjem razodeti njegov na?rt ljubezni, ki objema celotno ?love?tvo. Prosimo za milost za vsakega od nas in za vso Cerkev, da bi se nau?ili ?astiti, da bi ?e naprej ?astili, se zelo urili v tej molitvi ?a??enja, kajti samo Boga je treba ?astiti.

Angel Gospodov, sreda, 6. januar 2021
Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes obhajamo slovesni praznik Razgla?enja, to je Gospodovega razodetja vsem ljudstvom, saj zveli?anje, ki ga vr?i Kristus, ne pozna meja, je za vse. Razgla?enje ni ?e ena skrivnost, temve? je ista skrivnost rojstva, a viden v njegovi razse?nosti lu?i: lu?i, ki razsvetljuje vsakega ?loveka; lu?, ki jo je za sprejeti v veri; lu?, ki jo je za prina?ati drugim z dejavno ljubeznijo, s pri?evanjem, z oznanilom evangelija.

Izaijevo videnje, ki ga prina?a dana?nje bogoslu?je (prim. Iz 60, 1-6), odmeva v dana?njem ?asu aktualno kot ?e nikoli: »Kajti glej, tema pokriva zemljo in ljudstva mrak« (v. 2), pravi Izaijevo besedilo. Na tak?nem obzorju prerok oznanja lu?, lu?, ki jo bo Bog podaril Jeruzalemu in ki je namenjena razsvetliti pot vsem ljudstvom. Ta lu? ima mo?, da privla?i vse, ki so blizu in ki so dale?. Vsi so se podali na pot, da bi pri?li do nje (prim. v. 3.). To je videnje, ki odpre srce, ki daje zagon, ki vabi k upanju. Gotovo, tema je navzo?a in groze?a v ?ivljenju vsakega od nas in v zgodovini ?love?tva, toda Bo?ja lu? je mo?nej?a. Potrebno jo je sprejeti, da bo lahko svetila vsem. Lahko se vpra?amo: »Kje je ta lu??« Prerok jo je zaslutil v daljavi, a je bilo dovolj, da je nezadr?no napolnila srce Jeruzalema. Kje je ta lu??

Prav tako pa tudi evangelist Matej s tem, ko pripoveduje dogodek Modrih (prim. 2,1-12), poka?e, da je ta lu? betlehemski Otrok, da je Jezus, ?etudi njegovo kraljevo dostojanstvo ni od vseh sprejeto. Nekateri jo zavrnejo, kot Herod. On je zvezda, ki se je pojavila na obzorju, pri?akovani Mesija, torej Tisti, preko katerega Bog uresni?uje svoje kraljestvo ljubezni, svoje kraljestvo pravi?nosti in miru. Rodil se ni samo za nekatere, ampak za vse ljudi, za vsa ljudstva. Lu? je za vse ljudi, zveli?anje je za vse ljudi.

Kako pa se zgodi to »sevanje«? Kako se Kristusova lu? ?iri v vsak kraj in v vsakem ?asu? Svoj na?in ima za raz?irjanje. Ne po?ne tega preko mogo?nih sredstev imperijev tega sveta, ki se vedno trudijo pridobiti si nadvlado. Ne, Kristusova lu? se raz?irja preko oznanjevanja evangelija. Oznanjevanja, besede in pri?evanja. Ter z isto metodo, ki jo je izbral Bog, da je pri?el med nas, torej z u?love?enjem, to je, postati bli?nji drugemu, sre?ati ga, prevzeti njegovo resni?nost ter prina?ati pri?evanje svoje vere, vsak. Samo tako lu? Kristusa, ki je Ljubezen, lahko zasveti v tistih, ki jo sprejmejo in za?ne privla?iti druge. Kristusova lu? se ne ?iri samo z besedami, z la?nimi metodami, trgovskimi… Ne, ne. Z vero, besedo, pri?evanjem. Tako se ?iri Kristusova lu?.

Zvezda je Kristus, toda zvezda smo lahko in moramo biti tudi mi za na?e brate in na?e sestre kot pri?evalci zakladov dobrote in brezmejnega usmiljenja, ki jih Odre?enik zastonjsko ponuja vsem. Kristusova lu? se ne raz?irja s prozelitizmom. ?iri se s pri?evanjem, z izpovedjo vere ter z mu?eni?tvom.

Pogoj je torej sprejeti to lu? vase, sprejeti jo vedno bolj. Gorje pa, ?e mislimo, da jo posedujemo. Ne. Gorje, ?e mislimo samo, da jo moramo »upravljati«. Ne. Tudi mi kakor Modri, smo poklicani pustiti se o?arati, pritegniti, voditi, razsvetliti in spreobrniti Kristusu. To je pot vere, ki vodi preko molitve in zrenja Bo?jih del, ki nas neprestano napolnjujejo z veseljem in vedno novim ?udenjem. ?udenje je vedno prvi korak za iti naprej v tej lu?i.

Prosimo Marijo za varstvo nad vesoljno Cerkvijo, da bi celotnemu svetu raz?irjala Kristusov evangelij, lu? vsem ljudem, lu? vsem ljudstvom.

Angel Gospodov, sobota, 6. januar 2024
Dragi bratje in sestre, dober dan in lep praznik! Danes obhajamo Gospodovo epifanijo, to je njegovo razgla?enje vsem ljudstvom, ki jih poosebljajo modri (prim. Mt 2,1-12). To so modri raziskovalci, ki se pustijo nagovoriti zvezdi, zatem pa se podajo na pot in prispejo v Betlehem. Tam najdejo Jezusa »z Marijo, njegovo materjo«, ga po?astijo in mu darujejo »zlata, kadila in mire« (v. 11).

Ti modri mo?je prepoznajo Bo?jo navzo?nost v preprostem Otroku: ne v knezu ali plemi?u, ampak v otroku revnih ljudi. Padejo predenj in ga po?astijo. Zvezda jih je pripeljala tja, pred Dete. V njegovih majhnih, nedol?nih o?eh vidijo lu? Stvarnika vesolja, iskanju katerega so posvetili svoje ?ivljenje.

To je odlo?ilna izku?nja zanje in pomembna tudi za nas: v Detetu Jezusu namre? vidimo Boga, ki je postal ?lovek. Zato se zazrimo vanj in se ?udimo njegovi poni?nosti. Motriti Jezusa, biti pred Njim, ?astiti ga v evharistiji: to ni zapravljanje ?asa, ampak pomeni osmisliti ?as. To je pomembno: ?a??enje ni izguba ?asa, ampak pomeni osmisliti ?as. Pomeni ponovno najti ?ivljenjsko pot v preprostosti ti?ine, ki hrani srce.

Kot modri, ki so gledali Jezusa, tudi mi najdimo ?as za opazovanje otrok, najmanj?ih, ki nam prav tako pripovedujejo o Jezusu s svojim zaupanjem, neposrednostjo, ?udenjem, zdravo radovednostjo, zmo?nostjo spontanega joka in smeha ter sanjarjenja. Bog je postal tak?en: Otrok, zaupljiv, preprost, ljubitelj ?ivljenja (prim. Mdr 11,26). ?e se bomo ustavili pred otrokom Jezusom in bomo v dru?bi otrok, se bomo nau?ili ?uditi in bomo nadaljevali pot preprostej?i in bolj?i, kot modri. Znali bomo imeti nove in ustvarjalne poglede na probleme sveta.

Vpra?ajmo se torej: ali smo se v teh dneh ustavili v ?a??enju, ali smo namenili nekaj prostora Jezusu, ko smo v ti?ini molili pred jaslicami? Ali smo namenili ?as otrokom, se z njimi pogovarjali in igrali? In kon?no, ali smo sposobni videti probleme sveta skozi o?i otrok?

Naj Marija, Bo?ja in na?a Mati, pove?a na?o ljubezen do Deteta Jezusa in do vseh otrok, zlasti tistih, ki so preizku?ani zaradi vojne in krivice.