Duhovne misli Benedikta XVI. za god sv. Hilarija iz Poitiersa
Dragi bratje in sestre!
Danes bi rad spregovoril o enem pomembnih o?etov zahodne Cerkve, sv. Hilariju iz Poitiersa, velikem ?kofu iz 4. stoletja. V soo?enju z arijanci, ki so Jezusa, Bo?jega Sina, imeli za eno od ustvarjenin, ?eprav odli?no, pa vendar ustvarjenino, je Hilarij posvetil vse svoje ?ivljenje obrambi vere v pravo bo?anstvo Jezusa Kristusa, Bo?jega Sina, ki je Bog tako kot O?e, ki ga je rodil od ve?nosti.
Kratek ?ivljenjepis
Nimamo zanesljivih podatkov o ve?ini Hilarijevega ?ivljenja. Starodavni viri pravijo, da naj bi se rodil v Poitiersu, verjetno okoli leta 310 v dobro stoje?i dru?ini. Prejel je solidno knji?evno izobrazbo, ki je dobro razvidna v njegovih spisih. Ni videti, da bi rasel v kr??anskem okolju. On sam nam govori o poti iskanja resnice, ki ga je postopno privedla do tega, da je prepoznal Boga Stvarnika in u?love?enega Boga, ki je umrl, da bi nam dal ve?no ?ivljenje. Kr??en je bil okoli leta 345, okoli let 353-354 pa izbran za ?kofa v rojstnem mestu. V naslednjih letih je Hilarij napisal svoje prvo delo, Razlago Matejevega evangelija. Gre za najstarej?i komentar tega evangelija, ki nam je ohranjen v latinskem jeziku. Leta 356 se je Hilarij kot ?kof udele?il sinode v Béziersu, v ju?ni Franciji, tako imenovane sinode la?nih apostolov, kot jo je sam poimenoval, saj so v zboru prevladovali arianizmu naklonjeni ?kofje, ki so zanikali pravo bo?anstvo Jezusa Kristusa. Ti “la?ni apostoli” so od cesarja Konstansa zahtevali obsodbo poitierskega ?kofa na izgnanstvo. Tako je bil Hilarij poleti 356 prisiljen zapustiti Galijo.
Izgnanstvo
Izgnan je bil v Frigijo, v dana?njo Tur?ijo, in pri?el v stik z verskim okoljem, ki ga je povsem obvladoval arianizem. Tudi tam ga je njegova pastirska skrb gnala, da je odlo?no delal za obnovo edinosti Cerkve na osnovi prave vere, kakor je bila opredeljena na nicejskem koncilu. V ta namen se je lotil pisanja svojega najpomembnej?ega in najbolj znanega dogmati?nega dela O Trojici. V njem Hilarij razlo?i svojo osebno pot do poznavanja Boga in se potrudi pokazati, kako Sveto pismo jasno potrjuje Sinovo bo?anstvo in njegovo enakost z O?etom, in to ne le v Novi zavezi, ampak tudi na mnogih straneh Stare zaveze, kjer se ?e poka?e Kristusova skrivnost. Proti arijancem poudarja resni?nost imen O?eta in Sina in razvija svojo trinitari?no teologijo izhajajo? iz krstnega obrazca, ki nam ga je dal Gospod sam: »V imenu O?eta in Sina in Svetega Duha.«
Istost narave O?eta in Sina
O?e in Sin sta iste narave. In ?e bi nekateri odlomki Nove zaveze lahko dali misliti, da je Sin ni?ji od O?eta, nudi Hilarij natan?na pravila za njihovo razlago, da bi se izognili zavajajo?im razlagam. Nekatera svetopisemska besedila namre? govorijo o Jezusu kot o Bogu, druga pa poudarjajo bolj njegovo ?love?kost. Nekatera se nana?ajo nanj v njegovem predobstoju pri O?etu, druga upo?tevajo njegovo stanje sestopa (kénosis), njegovega spusta vse do smrti, spet druga, kon?no, ga zrejo v slavi vstajenja. V letih svojega izgnanstva je Hilarij napisal tudi Knjigo sinod, v kateri svojim sobratom ?kofov v Galiji podaja in razlaga veroizpovedi in druge dokumente s sinod, ki so se zbirale na Vzhodu sredi 4. stoletja. Vselej odlo?en v nasprotovanju skrajnim arijancem se ka?e sv. Hilarij spravljivega v odnosu do tistih, ki so sprejeli v veroizpoved, da je Sin v svojem bistvu podoben O?etu, in seveda iskal na?inov, kako bi jih privedel do polne vere, po kateri med O?etom in Sinom ni zgolj podobnosti, ampak je prava enakost v bo?anstvu. Tudi to se mi zdi zna?ilno zanj: duh sprave, ki sku?a razumeti tiste, ki ?e niso dojeli resnice, in jim z veliko teolo?ko razumnostjo pomaga, da dose?ejo polno vero v resni?no bo?anstvo Gospoda Jezusa Kristusa.
Protiarijanski preobrat v Poitiersu
Leta 360 ali 361 se je Hilarij kon?no lahko vrnil iz izgnanstva v domovino in se je takoj lotil pastoralnega dela v svoji Cerkvi, vpliv njegovega pou?evanja pa je dejansko segel dale? preko njenih meja. Sinoda, ki so jo obhajali v Parizu leta 360 ali 361 je povzela govorico nicejskega koncila. Nekateri starodavni avtorji menijo, da je ta protiarijanski preobrat med galskim episkopatom v veliki meri treba pripisati odlo?nosti in blagosti poitierskega ?kofa. Prav to je bil njegov dar, da je znal spojiti odlo?nost v veri in blagost v medosebnih odnosih. V zadnjih letih svojega ?ivljenja je sestavil ?e Razprave o Psalmih, komentar oseminpetdesetih psalmov, ki jih je razlo?il po na?elu, predstavljenem v za?etku dela.: »Ni dvoma, da je treba vse stvari, ki so re?ene v psalmih, razumeti z ozirom na evangeljsko oznanilo, tako da se vse, pa naj bo glas, s katerim je govoril prero?ki duh, kakr?enkoli ?e, nana?ati na spoznanje prihoda na?ega Gospoda Jezusa Kristusa, na njegovo u?love?enje, trpljenje in kraljestvo in na slavo ter mo? na?ega vstajenja« (Napotki o psalmih 5). V vseh psalmih vidi prosojnost Kristusove skrivnosti in skrivnosti njegovega telesa, ki je Cerkev.
Ve?krat se je Hilarij imel priliko sre?ati s sv. Martinom; prav blizu Poitiersa je bodo?i ?kof iz Toursa ustanovil samostan, ki obstaja ?e danes. Hilarij je umrl leta 367. Njegov bogoslu?ni spomin obhajamo 13. januarja. Leta 1851 ga je bl. Pij IX. razglasil za cerkvenega u?itelja.
Izhodi??e Hilarijevega nauka je krstna vera
?e povzamem bistveno iz njegovega nauka, bi rekel, da je Hilarij na?el izhodi??e za teolo?ko refleksijo v krstni veri. V De Trinitate Hilarij pi?e: Jezus »je ukazal kr??evati v imenu O?eta in Sina in Svetega Duha (prim. Mt 28,19), to je v izpovedovanju Tvorca, Edinorojenca in Daru. Samo eden je Tvorec vseh stvari, ker je tudi samo eden Bog O?e, iz katerega vse izhaja. In samo eden je na? Gospod Jezus Kristus, po katerem je bilo vse narejeno (1 Kor 8,6), in samo eden je Duh (Ef 4,4), dar v vseh ... V ni?emer ni mogo?e najti pomanjkanja pri tako veliki polnosti, v katero se stekajo v O?etu, Sinu in v Svetem Duhu neskon?nost Ve?nega, razodetje Podobe, veselje Daru« (2,1). Ker je Bog O?e ves ljubezen, je sposoben posredovati polnost svojega bo?anstva Sinu. ?e posebej lepa se mi zdi tale Hilarijeva izjava: »Bog ne zna biti ni? drugega kot ljubezen, ne zna biti drugega kot O?e. Kdor pa ljubi, ni zavisten; in kdor je O?e, je to v svoji polnosti. To ime ne dopu??a polovi?arstva, kakor da bi bil O?e z nekih vidikov, z drugih pa ne« (prav tam 9,61).
Samo v Kristusu ?love?tvo najde zveli?anje
Zato je Sin v polnosti Bog brez kakr?negakoli pomanjkanja ali zmanj?anja: »On, ki izhaja iz popolnega, je popoln, ker mu je tisti, ki ima vse, tudi vse dal« (pav tam 2,8). Samo v Kristusu, Bo?jem Sinu in Sinu ?lovekovem, ?love?tvo najde zveli?anje. Ko je privzel ?love?ko naravo, je sebi pridru?il vsakega ?loveka, »je postal meso vseh nas« (Razprava o psalmih 54,9); »vase je privzel naravo slehernega mesa, in ko je po njem postal prava vinska trta, ima v sebi korenino vsake mladike« (prav tam 51,16). Prav zato je pot proti Kristusu odprta vsem – ker je s tem, ko je bil ?lovek, vse pritegnil k sebi –, ?eprav se vselej zahteva osebno spreobrnjenje: »Preko odnosa z njegovim mesom je dostop do Kristusa odprt vsem, seveda pod pogojem, da sle?ejo starega ?loveka (prim. Ef 4,22) in ga pribijejo na njegov kri? (prim. Kol 2,14); pod pogojem, da zapustijo prej?nja dela in se spreobrnejo, da bi bili pokopani z njim v njegovem krstu v pri?akovanju ?ivljenja (prim. Kol 1,12; Rim 6,4)« (prav tam 91,9).
Zvestoba Bogu je dar njegove milosti. Zato sv. Hilarij ob koncu svoje razprave o Trojici prosi, da bi mogel ostati vedno zvest krstni veri. Za to knjigo je zna?ilno, da se teolo?ka refleksija spreminja v molitev in se molitev vra?a v refleksijo. Vsa knjiga je dialog z Bogom.
Molitev sv. Hilarija
Naj zaklju?im dana?njo katehezo z eno teh molitev, ki tako postaja tudi na?a molitev: »Daj, Gospod«, se navdihnjeno izra?a Hilarij, »da bom vedno ostal zvest temu, kar sem izpovedal v símbolu svojega prerojenja, ko sem bil kr??en v O?etu, v Sinu in v Svetem Duhu. Naj ?astim tebe, na? O?e, in skupaj s teboj tvojega Sina, naj zaslu?im tvojega Svetega Duha, ki izhaja iz tebe po tvojem Edinorojencu … Amen« (O Trojici 12,57).
Prevedel br. Miran ?peli? OFM
