杏MAP导航

4 Mz 6,22-27

Gospod je govoril Mojzesu in rekel: »Govôri Aronu in njegovim sinovom: ?Tako blagoslavljajte Izraelove sinove; recite jim:
Gospod naj te blagoslovi in te varuje.
Gospod naj da sijati svoje obli?je nad tabo in naj ti bo milostljiv.
Gospod naj dvigne svoje obli?je nadte in ti podeli mir.?
Tako naj polagajo moje ime na Izraelove sinove in jih bom blagoslovil.«

Gal 4,4-7

Ko pa je nastopila polnost ?asa, je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz ?ene, rojenega pod postavo, da bi odkupil tiste, ki so bili pod postavo, da bi mi prejeli posinovljenje. Ker pa ste sinovi, je Bog poslal v na?a srca Duha svojega Sina, ki vpije: »Aba, O?e!« Potemtakem nisi ve? su?enj, temve? sin, ?e pa si sin, si tudi dedi? po Bogu.

Lk 2,16-21

Hitro so od?li tja in na?li Marijo, Jo?efa in dete, ki je le?alo v jaslih. Ko so to videli, so povedali o besedi, ki jim je bila re?ena o tem otroku. In vsi, ki so sli?ali, so se za?udili temu, kar so jim povedali pastirji. Marija pa je vse te besede ohranila in premi?ljevala v svojem srcu. In pastirji so se vrnili ter slavili in hvalili Boga za vse, kar so sli?ali in videli, tako kakor jim je bilo povedano.

Ko je bilo dopolnjenih osem dni in so dete obrezali, so mu dali ime Jezus, kakor je bil imenovan po angelu, preden je bil spo?et v telesu.

Razlaga cerkvenih o?etov

Ambroziaster pravi: »Bog je ?akal na ugoden ?as, da bi nas osvobodil,« k temu Gaj Marij Viktorin dodaja: »po svojem Sinu, Gospodu zgodovine.« Sv. Ambro? bolj podrobno razlo?i: »On je bil edini Sin Boga,« Teodoret k temu doda: »kateri se je u?love?il iz pokor??ine O?etu.« Tertulijan za?enja: »Rodil se je iz device,« in Psevdo Avgu?tin nadaljuje: »brez posredovanja mo?kega.« K temu sv. Leon Veliki doda: »A kljub temu je bil resni?no ?lovek kakor tudi pravi Bog.« Gaj Marij Viktorin k temu doda: »Postal je ?lovek, da bi mi postali podobni njemu in da bi nas osvobodil postave. Judom, ki so slu?ili, a brez upanja, je bila obljubljena odre?itev.« Sv. Avgu?tin pravi: »Po Sinu smo postali posinovljeni otroci«, Ambroziaster k temu doda: »In sicer tako judi kot pogani.« »To pa zaradi enotnega delovanja Svete Trojice«, pa dodaja Gaj Marij Viktorin. Sv. Avgu?tin pravi, da »vzklik 'Abba' zdru?uje tako jude kot pogane«, k temi sv. Hieronim dodaja: »saj je ves ?love?ki rod dobil dedi??ino.« Ambroziaster k temu ?e pravi: »Vendar ne smrt, temve? O?etovo ve?no ?ivljenje.«

Sv. Gregor Veliki pravi: »V Jezusovem rojstvu se Bo?ja slava razodeva na zemlji kot mir ter dobra volja med Bogom in ?love?tvom, med angeli in ljudmi«. Sv. Avgu?tin ob tem pravi: »Jezus je mo? miru, celotno in popolno u?love?enje modrosti«. Sv. Efrem Sirski pa vse to povzame v slede?o misel: »Z rojstvom in smrtjo Jezusa iz Nazareta, sta v miru povezani nebo in zemlja«. Sv. Beda ?astitljivi pravi, da so »pastirji, prvi oznanjevalci evangelija, postavili vzorec pridiganja pastirjem Cerkve. Marija je ohranila v svojem srcu to, kar je sli?ala in sedaj primerja to s tem, kar je brala v Stari zavezi in s tem, kar sedaj z razume ob Jezusovem rojstvu.«

Origen pravi, da se je Jezusova obreza zgodila enkrat, velja pa za vse. Jezusovo ime, ki pomeni Bog je Re?itelj, ima namre? mo?, da porazi Satana in duhove teme. Sveti Beda ?astitljivi ter sv. Ciril Aleksandrijski razlagata: »?e osmi dan Jezusovega ?ivljenja je njegovo izni?enje in vstajenje razodeto v imenu, obrezi ter krstu, da s tem za?ne poslednje dni.«

Misli Benedikta XVI.

Na prvi dan leta se zberemo po Bo?ji previdnosti k obhajanju liturgije, ki nas prevzame zaradi svojega bogastva in lepote. Na prvi dan civilnega novega leta in zadnji dan bo?i?ne osmine je praznik Marijinega Bo?jega Materinstva, ki se dobro ujema s Svetovnim dnevom miru. V lu?i Kristusovega rojstva vam vsem vo??im vse najbolj?e v novem letu.

Beseda, od dogodka v Betlehemu naprej, kot jo je v vsej zgodovinski resni?nosti opisal evangelist Luka (Lk 2,16-21) in kot jo je z vidika odre?enja opisal apostol Pavel Gala?anom (Gal 4,4-7), je postala blagoslov za Bo?je ljudstvo in za vse ?love?tvo.

Tako se je dopolnil starodavni tradicionalni judovski blagoslov (4Mz 6,22-27), med katerim so izraelski duhovniki klicali nad ljudstvo Gospodovo ime. V obliki tri zlo?nega stiha so trikrat nad vernike klicali sveto Ime, naj jim podeli milost in mir. Ta starodavni obred naka?e zelo pomembno resni?nost: da bi lahko ljudje hodili po poti miru, je potrebno, da jih razsvetli Bo?je obli?je in prejmejo v njegovem imenu blagoslov. Z u?love?enjem se je ravno to dokon?no uresni?ilo. Prihod Bo?jega Sina v na?e meso in zgodovino, je prinesel nepreklicen blagoslov, Lu?, ki ve? ne ugasne in ki daje vernikom in ljudem dobre volje mo?nost ustvariti civilizacijo ljubezni in miru (Homilija Benedikta XVI., Vatikanska bazilika, 1. januar 2009).

V prvem berilu smo sli?ali vzklik: »Gospod naj dvigne svoje obli?je nadte in ti podeli mir.« Naj Gospod podeli mir vsakemu od vas, va?im dru?inam, vsemu svetu. Vsi hrepenimo po tem, da bi ?iveli v miru, vendar pa pravi mir, tisti, ki so ga oznanjali angeli na bo?i?no no?, ni preprosto nekaj, do ?esar se je ?lovek dokopal s svojim prizadevanjem ali pa sad politi?nih sporazumov. Ta mir je Bo?ji dar, za katerega je potrebno nenehno prositi in ki je isto?asno nekaj, zakaj si je potrebno nenehno potrpe?ljivo prizadevati in hkrati ostati odprti za Gospodove zapovedi (Homilija Benedikta XVI., Vatikanska bazilika, 1. januar 2008).

Vse to nas vabi, da obrnemo pogled na Njo, ki je » sprejela v svoje srce in telo Bo?jo Besedo in tako prinesla svetu ?ivljenje«. Zaradi tega, pravi drugi vatikanski koncil, jo priznavamo in ?astimo, kot resni?no Bo?jo Mater. Marija kot Bo?ja Mati, Theotokos, Dei Genetrix. Kristusovo rojstvo, ki ga v teh dneh obhajamo je popolnoma obsijano z Marijino lu?jo. Ko se na? pogled v jaslicah ustavi in zre Otroka, ne moremo da se ne bi hvale?no obrnili tudi k Materi, ki je s svojim 'da' omogo?ila dar Odre?enja. Zdaj vemo, zakaj je bo?i?ni ?as tudi marijansko obarvan. Rojstvo Jezusa, ?loveka in Boga ter Marijino Bo?je materinstvo sta resni?nosti, ki sta med sabo nelo?ljivo povezani. Marijina skrivnost in skrivnost edinorojenega Bo?jega Sina, ki je postal ?lovek, sta ena sama skrivnost, pri kateri ena pomaga bolje razumeti drugo (Homilija Benedikta XVI., Vatikanska bazilika, 31. decembra 2008).

Recimo Mariji: nebe?ka Odre?enikova Mati, spremljaj nas skozi vse leto, ki se za?enja in od Boga izprosi dar miru bodisi za Sveto de?elo bodisi za vse ?love?tvo. Sveta Bo?ja Mati, prosi za nas (Homilija Benedikta XVI., Vatikanska bazilika, 1. januar 2009).

Misli pape?a Fran?i?ka

Homilija, 1. januar 2014
»Gospod naj te blagoslovi in te varuje. Gospod naj da sijati svoje obli?je nad tabo in naj ti bo milostljiv. Gospod naj dvigne svoje obli?je nadte in ti podeli mir« (4 Mz 6,24-26). Kako pomembno je na za?etku novega leta ponovno sli?ati te besede blagoslova iz dana?njega prvega berila. To so besede mo?i, poguma, upanja. Ne iluzornega upanja, ki temelji na krhkih ?love?kih obljubah; niti naivnega upanja, ki si predstavlja bolj?o prihodnost samo zato, ker je prihodnost. To upanje ima svoj razlog ravno v Bo?jem blagoslovu, blagoslovu, ki vsebuje najve?je vo??ilo, vo??ilo Cerkve vsakemu od nas, polno vsake ljube?e Gospodove za??ite, njegovo previdnostno pomo?.

Vo??ilo tega blagoslova se je v polnosti uresni?ilo v ?eni, v Mariji, ki je bila namenjena za Bo?jo Mater. »Bo?ja Mati« je glavni Marijin naziv. Gre za lastnost, za vlogo, ki jo je vera kr??anskega ljudstva v svoji ne?ni in pristni pobo?nosti do nebe?ke mame vedno sprejemala. Na koncilu v Efezu je bilo opredeljeno nebe?ko materinstvo Device. Resnica o Marijinem nebe?kem materinstvu je kmalu zatem na?la odmev v Rimu, kjer je bila zgrajena bazilika Marije Velike, prvo marijansko sveti??e v Rimu in na Zahodu.

Marija od vedno prisotna v srcu, pobo?nosti in predvsem na poti vere kr??anskega ljudstva. Cerkev hodi skozi ?as in pri tem sledi poti, ki jo je opravila Devica Marija. Na?a pot vere je enaka Marijini in zato ?utimo, kako nam je prav posebno blizu. Mati Bo?ja je bila v isti situaciji kot mi, hodila je po istih poteh kot mi, na trenutke te?kih in temnih, morala je iti naprej na romanju vere.

Na?a pot vere pa je na nelo?ljiv na?in povezana z Marijo od takrat naprej, ko nam jo je Jezus, umirajo? na kri?u, dal za Mater: »Glej tvoja mati!« (Jn 19,27). Te besede veljajo kot oporoka in svetu dajejo Mater. »V tistem trenutku je Bo?ja Mati postala tudi na?a Mati!« Ko so vero u?encev za?ele na?enjati ?tevilne te?ave in negotovosti, jih je Jezus zaupal Njej, ki je bila prva, ki je verovala, in katere vera se ne bi nikoli zmanj?ala. In »?ena« je postala na?a Mati v trenutku, ko je izgubila nebe?kega Sina. Njeno ranjeno srce se raz?iri, da bi naredilo prostor za vse ljudi, dobre in slabe, in jih ljubi, kot jih je ljubil Jezus. ?ena, ki je na gostiji v galilejski Kani po veri sodelovala pri razodetju Bo?jih ?udovitih del na svetu, je na Kalvariji ohranila pri?gan plamen vere v vstajenje Sina in ga je z materinsko naklonjenostjo posredovala drugim. Marija tako postane izvir upanja in resni?nega veselja.

Odre?enikova Mati hodi pred nami in nas stalno potrjuje v vera, poklicanosti in poslanstvu. S svojim zgledom poni?nosti in razpolo?ljivosti za Bo?jo voljo, nam pomaga spreminjati na?o vero v veselo oznanilo evangelija, ki je brez meja. Tako bo na?e poslanstvo rodovitno, kajti oblikovano je po Marijinem materinstvu. Njej zaupajmo svojo pot vere, ?elje na?ega srca, svoje potrebe in potrebe celotnega sveta, predvsem lakoto in ?ejo po pravi?nosti, miru in Bogu. Skupaj zakli?imo: »Bo?ja Mati!«

Angel Gospodov, 1. januar 2014
Na za?etku novega leta vam vsem ?elim mir in vse dobro. Vemo, da ima zgodovina sredi??e: to je Jezus Kristus, u?love?eni, umrli in vstali, ki ?ivi med nami; ima cilj: Bo?je kraljestvo, kraljestvo miru, pravi?nosti in svobode v ljubezni; in ima mo?, ki jo giblje proti temu cilju: ta mo? je Sveti Duh. Ta Duh je mo? ljubezni, ki je telo Device Marije naredila rodovitno. Prav tako navdihuje na?rte in dela vseh graditeljev miru. Kjer si ?lovek prizadeva za mir, tam je ravno Sveti Duh tisti, ki pomaga in spodbuja ustvarjati mir.

Danes pa prav tako poteka svetovni dan miru na temo Bratstvo, temelj in pot do miru. Kot je dejal, je o bratstvu spregovoril v svoji poslanici, pri tem pa izhajal iz prepri?anja, da smo vsi otroci enega nebe?kega O?eta in del iste ?love?ke dru?ine. Od tu izhaja odgovornost vsakega, da deluje, dokler svet ne bo postal skupnost bratov, ki se spo?tujejo, se sprejemajo v svoji raznolikosti in skrbijo drug za drugega. Prav tako smo poklicani, da se zavemo nasilja in krivic, ki so navzo?e na ?tevilnih delih sveta in ki nas ne morejo pustiti ravnodu?nih in nepremi?nih. Po pape?evih besedah je nujna zavzetost vseh za izgradnjo dru?be, ki bo zares pravi?nej?a in bolj solidarna.

Iz vseh koti?kov zemlje, danes verniki dvigujejo molitev ter prosijo Gospoda za dar miru in zmo?nost, da bi ga ponesli v vsako okolje. Na ta prvi dan v letu, naj nam Gospod pomaga, da bi se vsi z ve? odlo?nosti napotili po poteh pravi?nosti in miru in za?eli ustvarjati pravi?nost in mir doma, da se bosta nato lahko ?irila na vse ?love?tvo. Sveti Duh naj deluje v srcih, raztopi zaprtosti in trdoto ter nam pomaga, da se omeh?amo pred slabotnostjo Deteta Jezusa. Mir namre? zahteva mo? blagosti, nenasilno mo? resnice in ljubezni.

V roke Marije, Odre?enikove Matere z otro?kim zaupanjem izro?imo svoje upe. Njej, ki je Mati vseh ljudi, zaupajmo krik po miru ljudi, ki jih zatirata vojna in nasilje, da bi pogum dialoga in sprave prevladal nad sku?njavo ma??evanja, oblastnosti in pokvarjenosti. Njo prosimo, da bi evangelij prijateljstva, ki ga oznanja in zanj pri?uje Cerkev, lahko nagovoril vsako vest in podrl zidove, ki prepre?ujejo sovra?nikom, da bi se prepoznali kot bratje.

Homilija, 1. januar 2017
»Marija pa je vse te besede ohranila in premi?ljevala v svojem srcu« (Lk 2,19). Tako je Luka opisal dr?o, s katero je Marija sprejela vse to, kar so ?iveli v tistih dneh. Dale? od tega, da bi hotela razumeti ali obvladovati situacijo, je Marija ?ene, ki zna shraniti, torej varovati in ohraniti v svojem srcu Bo?ji mimohod v ?ivljenju njenega ljudstva. Od svoje maternice se je nau?ila poslu?ati bitje srca svojega Sina in to jo je nau?ilo za vse ?ivljenje, odkrivati utripanje Boga v zgodovini. Nau?ila se je biti mati, in med to u?no dobo je podarila Jezusu lepo izku?njo, da se je zavedal, da je Sin. V Mariji ve?na Beseda ni samo postala meso, ampak se je nau?ila prepoznavati materinsko ne?nost Boga. Z Marijo se je Bog – Dete nau?il poslu?ati vzdihovanja in bridkosti, veselja in upanja ljudstva obljube. Z njo je odkril sebe kot Sina svetega vernega Bo?jega ljudstva.

V evangelijih je Marija prikazana kot ?ena redkih besed, brez velikih govorov ali vodilnih vlog, ampak s pozornim pogledom, ki zna ohranjati ?ivljenje in poslanstvo svojega Sina, in s tem vse tisto, kar je Njemu v?e?. Znala je ohraniti za?etke prve kr??anske skupnosti, in tako se je nau?ila biti mati mnogih. K razli?nim situacijam se je pribli?ala in posejala upanje. S ti?ino srca je spremljala kri?e nalo?ene njenim otrokom. ?tevilne pobo?nosti, ogromno sveti?? in kapel po najbolj skritih krajih, toliko podob po domovih nas spominja na to veliko resnico. Marija nam je dala materinsko toplino, tisto, ki nas zajame sredi te?av. Materinska toplina, ki omogo?a, da ni? in nih?e ne more v naro?ju Cerkve ugasniti revolucije ne?nosti, ki jo je za?el njen Sin. Kjer je mati, tam je ne?nost. In Marija nam s svojo materinskostjo ka?e, da poni?nost in ne?nost nista kreposti slabi?ev temve? krepkih. U?i nas, da ni potrebno grdo ravnati z drugimi, da bi se ?utili pomembne. In vedno jo je sveto verno Bo?je ljudstvo priznalo in pozdravljalo kot Sveto Bo?jo Mater.

Obhajati materinstvo Marije kot Bo?je Matere in na?e matere na za?etku novega leta pomeni, spomniti se gotovosti, ki bo spremljala na?e dni, saj smo ljudstvo, ki ima Mater, nismo sirote.

Matere so najve?ji protistrup na?im individualisti?nim in sebi?nim te?njam, na?im zaprtostim in brez?utnostim. Dru?ba brez mater ne bi bila samo hladna dru?ba, temve? dru?ba, ki je izgubila srce, izgubila vonj po dru?ini. Dru?ba brez mater bi bila neusmiljena dru?ba, v kateri prevladujeta prera?unavanje in ?pekulacija. Kajti matere tudi v najte?jih trenutkih znajo pri?evati ne?nost, brezpogojno posvetitev, mo? upanja. Veliko sem se nau?il od tistih mater, ki so imele otroke v zaporu, ali na bolni?ki postelji, ali zasu?njene z drogo in se niso ne glede na hladno ali vro?e, de? ali su?o vdale, temve? so nadaljevale s bojem, da bi jim dale najbolj?e. O te matere, ki v begunskih tabori??ih, ali celo sredi vojne, uspejo objeti in stati ob strani, ne da bi omahovale, ob trpljenju svojih otrok. Matere, ki dobesedno dajo ?ivljenje, da se nobeden od otrok, ne bi pogubil. Kjer je mati, je enotnost, je pripadnost, pripadnost otrok.

Za?eti leto s spominom na Bo?jo dobroto v Marijinem materinskem obli?ju, v materinskem obli?ju Cerkve, v obli?jih na?ih mater, nas varuje pred razjedljivo boleznijo 'duhovne osirotelosti', tiste osirotelosti, ki jo do?ivlja du?a, ko se ?uti, da je brez matere in brez Bo?je ne?nosti. Tiste osirotelosti, ki jo do?ivljamo takrat, ko v nas ugasne ob?utek za pripadnost dru?ini, ljudstvu, de?eli, na?emu Bogu. Tiste osirotelosti, ki najde mesto v samov?e?nem srcu, ki gleda samo samega sebe in lastne koristi in ki je vedno ve?ja, ko pozabljamo, da je bilo ?ivljenje dar, ki smo ga prejeli od drugih, in ki smo ga povabljeni podeliti ga v tem skupnem domu.

Ta nase sklicujo?a se osirotelost, ki je Kajna pripeljala do tega, da je rekel: »Sem mar jaz varuh svojega brata?« (1Mz 4,9). Kot, da bi s tem razglasil: ne pripada mi,  ne poznam ga. Tak?na dr?a duhovne osirotelosti je rak, ki tiho kvari in propada du?o. Tako po?asi propadamo, saj nam nih?e ne pripada in mi nikomur ne pripadamo. Tako kvarim zemljo, saj mi ne pripada, kvarim druge, saj mi ne pripadajo, poni?am Boga, saj mu ne pripadam. In na koncu pokvarimo ?e sami sebe, saj smo pozabili, kdo smo, kak?no 'bo?ansko ime' imamo. Izgubljanje vezi, ki nas zdru?ujejo, zna?ilno za na?o razdrobljeno in razdeljeno kulturo, povzro?a ve?anje ob?utja osirotelosti in zato velike praznine ter osamljenosti. Pomanjkanje fizi?nega stika in ne virtualnega, ?ge tkivo na?ega srca, ki tako izgublja sposobnost ne?nosti in ?udenja, usmiljenja in so?utja. Duhovna osirotelost nam povzro?a izgubo spomina za to, kar pomeni biti otroci, biti vnuki, biti star?i, biti stari star?i, biti prijatelji, biti verniki. Povzro?i, da izgubimo spomin o pomenu igre, pesmi, smeha, po?itka, zastonjskosti.

Obhajanje praznika Svete Bo?je Matere nam ponovno prikli?e na obraz nasmeh, saj se ?utimo ljudstvo, ?utimo, da mu pripadamo, saj tako vemo, da samo znotraj skupnosti, dru?ine lahko osebe najdejo 'vzdu?je' 'toplino', ki jim omogo?a u?iti se, rasti v ?love?kosti in ne kot ?isti predmeti, ki so zato, da porabljajo in bodo porabljeni. Obhajanje praznika Svete Bo?je Matere nas spominja, da nismo potro?no blago ali kon?ni sprejemniki informacij. Otroci smo, dru?ina smo, Bo?je ljudstvo smo.

Obhajanje Svete Bo?je Matere nas spodbuja k ustvarjanju in skrbi za skupne prostore, ki nam dajejo smisel za pripadnost, ukoreninjenost, da se ?utimo doma sredi na?ih mest, v skupnostih, ki nas povezujejo in podpirajo.

Jezus Kristus, v trenutku najve?je podaritve svojega ?ivljenja na kri?u, ni hotel ni? zadr?ati zase in ko je izro?il svoje ?ivljenje, nam je izro?il tudi svojo Mater. Mariji je rekel: 'Glej tvoj sin, glej tvoji otroci'. Mi jo ho?emo sprejeti v na?e domove, v na?e dru?ine, v na?e skupnosti, v na?e kraje. Ho?emo sre?evati njen materinski pogled. Tisti pogled, ki nas osvobaja osirotelosti, tisti pogled, ki nas spominja, da smo bratje in sestre in da ti pripadam, in ti mi pripada?, da smo isto meso. Tisti pogled, ki nas u?i, da se moramo nau?iti poskrbeti za ?ivljenje na isti na?in ter z isto ne?nostjo, kot je to storila ona. In sicer da sejemo upanje, sejemo pripadnost, sejemo bratstvo.

Obhajanje Svete Bo?je Matere nas spominja na to, da imamo Mater. Nismo sirote, imamo mater. Skupaj izpovejmo to resnico! Vabim vas, da trikrat vzkliknete, kot so to storili verniki v Efezu: Sveta Bo?ja Mati! Sveta Bo?ja Mati! Sveta Bo?ja Mati!

Angel Gospodov, 1. januar 2017
Dragi bratje in sestre, dober dan! V minulih dneh je na? pogled ?e??enja po?ival na Bo?jem Sinu, rojenem v Betlehemu; danes na praznik sv. Marije, Bo?je Matere smo usmerili o?i na Mater, ugotavljajo?, da sta si med sabo tesno povezana. Ta povezanost ni samo v dejstvu, da je rodila ali da je bil rojen; ampak Jezus je bil 'rojen iz ?ene' (Gal 4,4) za poslanstvo zveli?anja in njegova mati ni izklju?ena iz tega poslanstva, ?e ve?, tesno mu je pridru?ena. Marija se je tega zavedala, zato se ni zaprla samo v materinski odnos z Jezusom, temve? je ostala odprta in pozorna do vseh dogodkov, ki so se zgodili Njemu. Ohranila je in premi?ljevala, opazovala in poglabljala, kakor nas na to spomni dana?nji evangelij (prim. Lk 2,19).

?e je rekla svoj »da«, bila razpolo?ljiva za vklju?itev v na?rt zveli?anja Boga, ki je »razkropil tiste, ki so o?abni v mi?ljenju svojega srca. Mogo?ne je vrgel s prestolov in povi?al je nizke. La?ne je napolnil z dobrotami in bogate je odpustil prazne« (Lk 1,51-53). Sedaj, tiha in pozorna, sku?a razumeti, kaj Bog ho?e od nje dan za dnem.

Obisk pastirjev ji ponudi prilo?nost, da ugotovi kak?en del?ek Bo?je volje, ki se je razodel v prisotnosti teh poni?nih in preprostih oseb. Evangelist Luka nam opisuje obisk pastirjev votline s preganjajo?im sosledjem glagolov, ki izra?ajo gibanje, tako pravi: Hitro so od?li tja in na?li Marijo, Jo?efa in dete, ko so to videli, so povedali, kaj jim je bilo re?eno, in kon?no so slavili in hvalili Boga (prim. Lk 2,16-20). Marija je pozorno spremljala ta mimohod, kaj pravijo pastirji, kaj jim je bilo re?eno, saj je v njem opazila gibanje zveli?anja, ki bo iz?lo iz Jezusovega delovanja in je bila s tem pripravljena na vsako Gospodovo zahtevo. Bog od Marije zahteva, ne samo, da je mati njegovega edinorojenega Sina, ampak da sodeluje s Sinom in za Sina pri na?rtu zveli?anja, da bi se v njej in po njej, poni?ni slu?abnici, izpolnila velika dejanja bo?jega usmiljenja.

In ko, kot pastirji, zremo podobo Deteta v naro?ju svoje Matere, ?utimo v svojem srcu nara??ajo? ob?utek neizmerne hvale?nosti do Nje, ki je dala na svet Zveli?arja. Zato ji na prvi dan novega leta recimo:
Hvala, o Sveta Mati Bo?jega Sina Jezusa!
Sveta Mati, hvala za tvojo poni?nost, ki je pritegnila pozornost Boga;
hvala za vero, s katero si sprejela njegovo Besedo;
hvala za pogum, s katerim si rekla: 'Tukaj sem',
pozabljajo? nase, o?arana s Sveto ljubeznijo,
vsa eno z njegovim upanjem.
Hvala, o Sveta Mati Bo?jega Sina Jezusa!
Prosi za nas, romarje skozi ?as,
pomagaj nam hoditi po poti miru.
Amen.

Angel Gospodov petek, 1. januar 2021
Dragi bratje in sestre, dober dan in dobro leto! Novo leto za?enjamo tako, da smo se postavili pod materinski in ljube? pogled Svete Marije, ki jo danes bogoslu?je obhaja kot Bo?jo Mater.

Tako ponovno za?enjamo s hojo po poteh ?asa izro?ujo? svoje stiske in hude bole?ine Njej, ki zmore vse. Marija nas gleda s svojo materinsko ne?nostjo tako, kot je gledala svojega Sina Jezusa in ?e mi pogledamo jaslice, vidimo, da Jezusa ni v jaslih. Rekli so mi, da je Marija rekla, dajte mi, da malo podr?im v naro?ju tega mojega Sina. Tako dela Marija tudi z nami. Ho?e nas dr?ati v naro?ju, da bi nas varovala, kot je varovala in ljubila svojega Sina.

 Pomirjajo? in tola?e? pogled Svete Device je spodbuda za to, da ta ?as, ki nam ga je podaril Gospod, porabimo za svojo ?love?ko in duhovno rast, da bo ta ?as za zgladitev sovra?tva in sporov, veliko jih je, da bo ta ?as zato, da se ?utimo bolj bratje, da bo to ?as za graditev in ne uni?evanje, ko bomo za?eli skrbeti drug za drugega ter za stvarstvo. ?as, da bi pustili rasti, ?as miru.

In ravno skrbi za bli?njega ter za stvarstvo je posve?ena tema Svetovnega dneva miru, ki ga danes obhajamo: Kultura skrbi kot pot miru. Bole?i dogodki, ki so zaznamovali pot ?love?tva v prete?enem letu, ?e posebej pandemija, nas u?ijo, da se je potrebno zanimati za probleme drugih ter z njimi podeliti njihove zaskrbljenosti. Tak?na dr?a predstavlja pot, ki vodi k miru, saj spodbuja izgradnjo dru?be, ki je utemeljena na bratskih odnosih. Vsakdo med nami, mo?je in ?ene tega ?asa, je poklican uresni?evati mir, vsakdo od nas ni ravnodu?en do tega. Mi vsi smo poklicani uresni?evati mir ter ga uresni?evati v katerem koli ?ivljenjskem okolju tako, da ponudimo roko bratu, ki potrebuje besedo tola?be, dejanje ne?nosti ali solidarno pomo?. To je za nas naloga, ki nam jo je dal Bog. Gospod nam je dal nalogo, da smo delavci za mir.

Mir lahko gradimo, ?e bomo najprej bili v miru s seboj, z mirom v notranjosti, v srcu, torej s seboj in s tistim, ki nam je blizu in bomo odstranili ovire, ki nam prepre?ujejo, da bi poskrbeli za tiste, ki se nahajajo v potrebi in pomanjkanju. Gre za to, da razvijemo miselnost in kulturo »poskrbeti za« z namenom, da porazimo ravnodu?nost, da porazimo odmetavanje in da porazimo rivalstvo. Ravnodu?nost, odmetavanje in rivalstvo, ki ?al sedaj prevladujejo. Odstraniti torej te dr?e in tako mir ne bo samo odsotnost vojne. Mir ni nikoli pospravljenost. Ne, ne, ni operacijska dvorana.  Mir je v ?ivljenju, ni torej samo odsotnost vojne, temve? ?ivljenje polno smisla, postavljeno in ?iveto z osebno zavzetostjo v bratski podelitvi z drugimi. Tedaj bo dejansko mir, ta toliko za?elen mir, ki ga vedno spravlja v nevarnost nasilje, sebi?nost, zloba. Ta mir, ki je v nevarnosti, bo postal mo?en in uresni?ljiv, ?e ga bom sprejel kot nalogo, ki mi jo je dal Bog.

Devica Marija, ki je rodila »Kneza miru« (Iz 9,6) in ki ga uj?ka v svojem naro?ju s tolik?no ne?nostjo, naj nam iz nebes izprosi dragoceno dobrino miru, ki ga s samo ?love?kimi mo?mi, ne moremo v polnosti uresni?iti. Samo ?love?ke mo?i ne zadostujejo, saj je mir predvsem dar, da. Potrebno ga je izprositi z nenehno molitvijo, ga podpirati s potrpe?ljivim in spo?tljivim dialogom, ga graditi s sodelovanjem odprtim za resnico in pravico ter biti vedno pozoren na upravi?ene te?nje oseb in ljudstev. Moje vo??ilo je, da naj mir kraljuje v srcu ljudi ter dru?in, na delovnih mestih ter mestih oddiha, v skupnostih in med narodi. Mir v dru?inah, na delovnih mestih, med narodi. Mir! In sedaj, ko mislimo, da ?ivljenje urejajo vojne, sovra?tva, toliko stvari, ki uni?uje, ho?emo mir. In ta je dar.

Na pragu tega za?etka vsem namenjam svoje sr?no vo??ilo sre?nega in vedrega 2021. Vsak med nami naj se trudi, da bo leto bratske solidarnosti in miru za vse. Leto polno zaupljivega pri?akovanja in upanja, ki ga zaupamo v varstvo Mariji, Bo?ji in na?i materi.

Homilija, petek, 1. januar 2021
V berilih dana?nje liturgije izstopajo trije glagoli, ki v Bo?ji Materi dobijo svojo izpolnitev: blagosloviti, roditi in najti.

Blagosloviti. V 4. Mojzesovi knjigi Gospod zahteva, da sveti slu?abniki blagoslavljajo njegovo ljudstvo: »Tako blagoslavljajte Izraelove sinove; recite jim: 'Gospod naj te blagoslovi'« (6,23-24). Ne gre za pobo?no spodbudo, to je jasna zahteva. Pomembno je, da duhovniki tudi danes blagoslavljajo Bo?je ljudstvo, ne da bi se naveli?ali; pa tudi, da so vsi verniki nosilci blagoslova, blagoslavljajo. Gospod ve, da potrebujemo blagoslov: prva stvar, ki jo je storil po stvarjenju, da je o vsem dobro govoril in da je zelo dobro govoril o nas. Sedaj pa, z Bo?jim Sinom, ne prejemamo samo besed blagoslova, ampak blagoslov sam: Jezus je O?etov blagoslov. V njem nas O?e, pravi sv. Pavel, blagoslavlja »z vsakr?nim blagoslovom« (Ef 1,3). Kadar koli odpremo srce Jezusu, v na?e ?ivljenje vstopi Bo?ji blagoslov.

Danes slavimo Bo?jega Sina, Blagoslovljenega po naravi, ki prihaja k nam po Materi, blagoslovljeni po milosti. Marija nam tako prina?a Bo?ji blagoslov. Tja, kjer je ona, pride Jezus. Zato jo moramo sprejeti, kot jo je sprejela sveta Elizabeta, ki jo je povabila v svojo hi?o, takoj prepoznala blagoslov in rekla: »Blagoslovljena ti med ?enami in blagoslovljen sad tvojega telesa!« (Lk 1,42). Te besede ponavljamo pri Zdravamariji. Ko Mariji pripravimo prostor, smo blagoslovljeni, se pa tudi nau?imo blagoslavljati. Marija nas namre? u?i, da blagoslov prejmemo tako, da ga delimo. Ona, blagoslovljena, je bila blagoslov za vsakogar, ki ga je sre?ala: za Elizabeto, za ?enina in nevesto v Kani, za apostole v dvorani zadnje ve?erje… Tudi mi smo poklicani, da blagoslavljamo, da v Bo?jem imenu govorimo dobro. Svet je mo?no onesna?en zaradi slabega govorjenja in mi?ljenja o drugih, o dru?bi, o samih sebi. Toda obrekljivost kvari, vse izpridi, medtem ko blagoslov prenavlja, daje mo? za ponoven za?etek. Mater Bo?jo prosimo za milost, da bi za druge bili veseli prina?alci Bo?jega blagoslova, kakor je ona za nas.

Roditi je drugi glagol. Sveti Pavel poudarja, da je Bo?ji sin »rojen iz ?ene« (Gal 4,4). Z malo besedami nam pove nekaj ?udovitega: da se je Gospod rodil tako kot mi. Ni se pojavil odrasel, ampak kot otrok; na svet ni pri?el sam od sebe, ampak iz ?ene, po devetih mesecih v Materinem telesu, iz katere si je pustil stkati ?love?kost. Gospodovo srce je za?elo utripati v Mariji, Bog ?ivljenja je kisik dobival od nje. Od takrat nas Marija zdru?uje z Bogom, saj se je v njej Bog zdru?il z na?im mesom in ga ni ve? zapustil. Sv. Fran?i?ek je rad dejal: »Marija je Gospoda Veli?astva naredila za na?ega brata« (sv. Bonaventura, Legenda major, 9,3). Ona ni samo most med nami in Bogom, je ?e ve?: je pot, ki jo je Bog prehodil, da bi pri?el do nas, in je pot, ki jo moramo prehoditi mi, da bi pri?li do Nega. Po Mariji sre?ujemo Boga kakor On ho?e: v ne?nosti, v intimnosti, v mesu. Seveda, kajti Jezus ni abstraktna ideja, je konkreten, je utele?en, je rojen iz ?ene in je potrpe?ljivo rastel. ?enske poznajo to potrpe?ljivo konkretnost. Mi, mo?ki smo pogosto abstraktni in nekaj ho?emo takoj; ?enske so konkretne in znajo potrpe?ljivo plesti niti ?ivljenja. Koliko ?ensk, koliko mater na ta svet rojeva in preraja ?ivljenje, ko dajejo prihodnost svetu!

Na svetu nismo zato, da bi umrli, ampak da bi rojevali ?ivljenje. Sveta Bo?ja Mati nas u?i, da je prvi korak, da bi temu, kar nas obdaja, dali ?ivljenje, v tem, da ga ljubimo v sebi. V dana?njem evangeliju pravi: »«Vse je ohranila v srcu« (prim. Lk 2,19). Iz srca se rojeva dobro. Kako pomembno je ohranjati ?isto srce, varovati notranje ?ivljenje, molitev! Kako pomembno je vzgajati srce za skrb, da ima ljudi in stvari za dragocene. Vse se za?enja iz tega, iz skrbi za druge, za svet, za stvarstvo. Ne koristi nam, ?e poznamo veliko stvari in veliko ljudi, ?e zanje ne poskrbimo. Ko letos upamo na ponovno rojstvo in nova zdravljenja, ne zanemarimo skrbi za. Kajti poleg cepiva za telo potrebujemo tudi cepivo za srce: to je skrb. ?e bomo vsi prevzeli skrb za druge, kot je Marija storila za nas, bo to dobro leto.

Najti pa je tretji glagol. Evangelij pravi, da so pastirji »na?li Marijo, Jo?efa in dete« (v. 16). Niso na?li ?udovitih in veli?astnih znamenj, ampak preprosto dru?ino. Tam pa so v resnici na?li Boga, ki je veli?ina v majhnosti, mo? v ne?nosti. Toda kaj so storili pastirji, da so na?li to, na videz tako nevpadljivo znamenje? Poklical jih je angel. Tudi mi ne bi na?li Boga, ?e ne bi bili poklicani po milosti. Nismo si mogli predstavljati takega Boga, ki se rodi iz ?ene in z ne?nostjo v temelju spremeni svet, toda po milosti smo ga na?li. Odkrili smo, da njegovo odpu??anje preraja, njegova tola?ba v?iga upanje, njegova prisotnost daje neuni?ljivo veselje. Na?li smo ga, vendar ga ne smemo izgubiti izpred o?i. Gospoda namre? ne najdemo enkrat za vselej. Treba ga je najti vsak dan. Zato evangelij pastirje vedno opisuje v iskanju, v gibanju: »hitro so od?li, na?li, povedali, vrnili so se ter slavili in hvalili Boga« (vv. 16-17.20). Niso bili pasivni, kajti da bi sprejeli milost, moramo ostati dejavni.

Kaj pa smo mi poklicani, da bi na?li na za?etku leta? Lepo bi bilo, ?e bi na?li ?as za koga. ?as je bogastvo, ki ga imamo vsi, vendar smo nanj ljubosumni, ker ga ho?emo uporabiti samo zase. Prositi moramo za milost, da bi na?li ?as za Boga, za ljudi, za bli?njega, za tistega, ki je sam, ki trpi, ki potrebuje poslu?anje in skrb. ?e bomo na?li ?as, da ga bomo podarili, bomo presene?eni in sre?ni kot pastirji.

Marija, ki je Boga nosila v ?asu, naj nam pomaga, da bomo podarjali svoj ?as. Sveta Bo?ja Mati, tebi posve?amo novo leto. Ti, ki zna? ohranjati v srcu, poskrbi za nas. Blagoslovi na? ?as in nas nau?i, da bomo na?li ?as za Boga in za druge. Z veseljem in zaupanjem ti vzklikamo: Sveta Bo?ja Mati! In tako naj bo.

Angel Gospodov, sobota, 1. januar 2022
Dragi bratje in sestre, dober dan, dobro leto! Za?enjamo novo leto in ga izro?amo Mariji, Bo?ji Materi. Evangelij dana?njega bogoslu?ja govori o njej in nas ponovno napoti na o?arljivost jaslic. Pastirji gredo brez odla?anja k votlini in kaj najdejo? Besedilo pravi, da najdejo »Marijo, Jo?efa in dete, polo?eno v jasli« (Lk 2,16). Zadr?imo se pri tem prizoru in si predstavljajmo Marijo, ki je kot ne?na in skrbna mama Jezusa pravkar polo?ila v jasli. V tej polo?itvi lahko vidimo dar za nas. Marija Sina ne zadr?i zase, ampak ga predstavi nam; ne stisne ga samo v svoje naro?je, ampak ga odlo?i, da bi nas povabila, naj ga gledamo, sprejmemo in ?astimo. To je Marijino materinstvo, saj Sina, ki je rojen, ponuja vsem nam. Vedno nam daje Sina, ka?e na Sina, nikoli, da bi bil Sin nekaj samo njenega, ne. Tako je bilo med vsem Jezusovim ?ivljenjem.

Ko ga postavi pred na?e o?i, nam brez besed daje ?udovito sporo?ilo: Bog je blizu, je na dosegu roke. Ne prihaja z mo?jo nekoga, ki ho?e, da bi se ga bali, ampak s krhkostjo nekoga, ki nas prosi, da bi ga ljubili. Ne sodi nas od zgoraj s prestola, ampak nas gleda od spodaj kot brat, ?e ve?, kot sin. Rodi se majhen in potreben, da bi se nikomur ve? ne bilo treba sramovati samega sebe. Ravno ko do?ivljamo svojo ?ibkost in krhkost, lahko Boga ?utimo ?e bli?e, ker se nam je predstavil tak?en, slaboten in krhek. Bog-otrok se rodi, da ne bi izklju?il nikogar, da bi vsi postali bratje in sestre.

Tako torej: novo leto se za?enja z Bogom, ki nas v Materinem naro?ju in le?e? v jaslih spodbuja z ne?nostjo. Potrebujemo to spodbudo. Zaradi pandemije ?e vedno ?ivimo v negotovih ?asih. Mnogi se bojijo prihodnosti in jih bremenijo dru?bene razmere, osebni problemi, nevarnosti, ki izhajajo iz ekolo?ke krize, krivic in svetovnega gospodarskega neravnovesja. Ko gledam Marijo, ki ima v naro?ju svojega Sina, mislim na mlade matere in njihove otroke, ki be?ijo pred vojnami in lakoto, ali pa ?akajo v begunskih tabori??ih. Veliko jih je. In ob zrenju Marije, ki polaga Jezusa v jasli in ga da na voljo vsem, se spomnimo, da se svet spreminja in da se ?ivljenje vseh izbolj?a le, ?e se damo na razpolago drugim, ne da bi ?akali, da bi oni za?eli prvi. ?e bomo postali tvorci bratstva, bomo lahko ponovno stkali niti sveta, ki so ga raztrgale vojne in nasilje.

Danes obhajamo Svetovni dan miru. Mir »je isto?asno dar od zgoraj in sad skupnega prizadevanja« (Sporo?ilo za 55. Svetovni dan miru, 1). Dar od zgoraj: prositi moramo Jezusa, saj ga sami ne moremo obvarovati. Mir lahko resni?no gradimo le, ?e ga imamo v srcu, le ?e ga prejmemo od Kneza miru. Vendar pa je mir tudi na?e prizadevanje: zahteva, da naredimo prvi korak, zahteva konkretna dejanja. Gradi se s pozornostjo do zadnjih, s pospe?evanjem pravi?nosti, s pogumom odpu??anja, ki pogasi ogenj sovra?tva. Potrebuje pa tudi pozitiven pogled, da v Cerkvi in v dru?bi vedno gledamo ne na zlo, ki nas deli, ampak na dobro, ki nas lahko zdru?i! Ne koristi, ?e smo pobiti in se prito?ujemo, ampak si moramo zavihati rokave za graditev miru. Naj Bo?ja Mati, Kraljica miru, na za?etku tega leta dose?e slogo na?im srcem in vsemu svetu.

Sveta ma?a, sobota, 1. januar 2022
Pastirji so na?li »Marijo, Jo?efa in dete, polo?eno v jasli« (Lk 2,16). Jasli so za pastirje veselo znamenje: so potrditev tega, kar so izvedeli od angelov (prim. v. 12); so kraj, na katerem so na?li Zveli?arja. In so tudi dokaz, da je Bog poleg njih: rojen v jaslih, v predmetu, ki jim je dobro znan, s ?imer je pokazal, da jim je blizu in doma?. Jasli pa so veselo znamenje tudi za nas. Jezus se dotakne na?ih src, ko se rodi majhen in ubog, nam vliva ljubezen, ne pa strahu. Jasli nam vnaprej povedo, da bo postal hrana za nas. Njegovo ubo?tvo je vesela novica za vse, zlasti za tiste, ki so na obrobjih, za zavr?ene, za tiste ki so za svet nepomembni. Bog prihaja tja: nobene prednostne poti, niti zibelke ne! Lepota je v tem, da ga vidimo polo?enega v jasli.

Za Marijo, sveto Bo?jo Mater, pa ni bilo tako. Morala je prestati »pohuj?anje jasli«. Tudi ona je precej pred pastirji prejela oznanilo angela, ki ji je povedal slovesne besede, ko ji je govoril o Davidovem prestolu: »Glej, spo?ela bo? in rodila sina, in daj mu ime Jezus. Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvi?jega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega o?eta Davida« (Lk 1,31-32). Sedaj pa po teh besedah, ga mora polo?iti v jasli za ?ivali. Kako naj zdru?uje kraljevi prestol in revne jasli? Kako uskladiti slavo Najvi?jega in rev??ino nekega hleva? Pomislimo na nelagodje Bo?je Matere. Kaj je huj?ega za mater, kot videti svojega otroka, da trpi v rev??ini? Obstaja ob?utek razo?aranja. Mariji ne bi mogli ni? o?itati, ?e bi se prito?evala zaradi tega nepri?akovanega obupa. Vendar ni izgubila duha. Ni si dala du?ka, ampak je  mol?ala. Odlo?ila se za nekaj drugega, ne za prito?evanje: »Marija je vse te besede shranila in jih premi?ljevala v svojem srcu« (Lk 2,19) pravi evangelij.

Gre za druga?en na?in ravnanja kot pri pastirjih in pri ljudeh. Ti so vsem pripovedovali, kaj so videli: o angelu, ki se je prikazal sredi no?i in o njegovih besedah o Detetu. In ko so ljudje to sli?ali, so se za?udili (prim. v. 18): besede in ?udenje. Marija pa se zdi zami?ljena. Shrani in premi?ljuje v srcu. To sta dve razli?ni dr?i, ki ju lahko najdemo tudi v sebi. Pripovedovanje in za?udenje pastirjev spominja na za?etke v veri. Tam je vse lahko in ravno, razveselimo se Bo?je novosti, ki vstopi v ?ivljenje in pod vsakim vidikom prina?a ozra?je ?udenja. Marijina premi?ljevalna dr?a pa je izraz zrele, odrasle vere, ne iz na?el. Vere, ki ni pravkar rojena, ampak je sama za?ela rojevati. Duhovna rodovitnost gre namre? skozi preizku?njo. Od nazare?ke ti?ine in zmagoslavnih obljub, ki jih je dobila od angela na za?etku, je Marija sedaj v temnem betlehemskem hlevu. Tam je torej dala svetu Boga. In medtem ko bi druge zaradi pohuj?anja jasli prevzel obup, nje ne: shranjuje in premi?ljuje.

Od Matere Bo?je se u?imo tak?ne dr?e: shraniti in premi?ljevati. Tudi nam se zgodi, da moramo prenesti dolo?ena »pohuj?anja jasli«. Upamo, da bo ?lo vse v redu, potem pa kot strela z jasnega pride do nepri?akovanega problema. Pride do bole?ega trka med pri?akovanji in resni?nostjo. To se zgodi tudi v veri, ko veselje evangelija postavi na preizku?njo te?ka situacija, v kateri se znajdemo. Mati Bo?ja nas danes u?i, kako potegniti korist iz tega trka. Poka?e nam, da je nujno, da po ozki poti pridemo do cilja, do kri?a, brez katerega ni mogo?e vstati. To je kot bole? porod, ki da ?ivljenje zrelej?i veri.

Spra?ujem se, dragi bratje in sestre, kako narediti ta prehod, kako premagati trk med idealom in stvarnostjo? To?no tako kot Marija: shraniti in premi?ljevati. Marija najprej shrani, se pravi da ne raztrese. Ne zavra?a tega, kar se zgodi. Vse shrani v srcu, vse kar je videla in sli?ala. Lepe stvari, kot je tisto, kar ji je povedal angel in kar so ji pripovedovali pastirji. Pa tudi stvari, ki jih je bilo te?ko sprejeti: nevarnost zaradi nose?nosti pred poroko, sedaj obupna stiska hleva, v katerem je rodila. In kaj stori Marija: ne izbira, ampak shrani. Sprejema resni?nost, ki prihaja, ne sku?a prikrivati, ukaniti ?ivljenja, ampak shranjuje v srcu.

Potem pa je ?e druga dr?a, kako Marija shranjuje? Shranjuje tako, da premi?ljuje. Glagol, ki ga uporabi evangelij, govori o prepletenosti stvari: Marija primerja razli?ne izku?nje in odkrije skrite niti, ki jih povezujejo. V svojem srcu, v svoji molitvi izvr?i ta izredni postopek: povezuje lepe in grde stvari; ne lo?uje jih, ampak jih zdru?uje. Zaradi tega je Marija mati katoli?kosti. Zato lahko, ?e malo prisilimo jezik, re?emo, da je zaradi tega Marija katoli?anka, saj zdru?uje in ne lo?uje In tako dojame poln pomen, Bo?ji pogled. V svojem materinskem srcu razume, da gre slava Najvi?jega skozi poni?nost; sprejme na?rt zveli?anja, po katerem je Boga treba polo?iti v jasli. Vidi krhko ter trepetajo?e bo?je Dete in sprejme ?udovit bo?anski preplet med veli?ino in majhnostjo. Marija shranjuje tako, da premi?ljuje.

Ta vklju?ujo?i pogled, ki napetosti presega s shranjevanjem in premi?ljevanjem v srcu, je pogled mater, ki v napetostih ne lo?ujejo, ampak ohranjajo napetosti in s tem ?ivljenje raste. To je pogled, s katerim mnoge matere zajamejo situacijo svojih otrok. To je konkreten pogled, ki ga ne prevzame malodu?je, ki ne ohromi pred problemi, ampak jih umesti v ?ir?e obzorje. In Marija tako, vse do Kalvarije premi?ljujo? in shranjujo? ohranja in premi?ljuje. Na misel nam pridejo obrazi mater, ki pomagajo otroku, ko je bolan ali v te?avah. Koliko ljubezni je v njihovih o?eh, ki znajo med jokom vlivati razloge za upanje! Njihov pogled je zavesten, brez utvar, a onkraj bole?ine in problemov ter ponuja ?ir?i pogled, pogled skrbi, ljubezni, ki obnavlja upanje. To po?nejo matere: znajo premagati ovire in konflikte, znajo vlivati mir. Tako jim uspe, da nadloge spremenijo v prilo?nosti za ponovno rojstvo in rast. To po?nejo, ker znajo dr?ati skupaj ?ivljenjske niti. Potrebujemo ljudi, ki zmorejo tkati niti ob?estva, ki nasprotujejo premnogim bode?im nitim delitev. Matere to znajo po?eti.

Novo leto se za?enja v znamenju svete Bo?je Matere, v znamenju Matere. Materinski pogled je pot za ponovno rojstvo in rast. Matere, ?ene gledajo na svet ne zato, da bi ga izkori??ale, ampak da bi imel ?ivljenje. Ker gledajo s srcem, jim uspeva dr?ati skupaj sanje in konkretnost ter se ogibati tokovom brezku?nega pragmatizma in abstraktnosti. In Cerkev je mati, je tak?na mati, saj je Cerkev ?ena, in ?ena je tak?na. Zaradi tega ne moremo najti mesta za ?eno v Cerkvi, ne da bi ta odsevala v tem srcu matere-?ene. To je mesto ?ene v Cerkvi, veliko mesto, iz katerega izhajajo drugi bolj konkretni, a drugotni. Cerkev je mati, Cerkev je ?ena. Medtem ko matere dajejo ?ivljenje in ?ene varujejo svet, storimo vse, da bomo podpirali matere in za??itili ?ene. Koliko nasilja je nad ?enskami! Dovolj je! Po?kodovati ?ensko pomeni hudo u?aliti Boga, ki je iz ?ene dobil ?love?kost, ne od angela, ne neposredno, ampak od ?ene. Kakor od ?ene, od Cerkve ?ene dobijo otroci ?love?kost.

Ob za?etku novega leta se postavimo pod varstvo te ?ene, svete Bo?je Matere in na?e Matere. Naj nam pomaga, da bomo znali shraniti in premi?ljevati o vseh stvareh, ne da bi se bali preizku?enj, v veseli gotovosti, da je Gospod zvest in zna kri?e spreminjati v vstajenje. Tudi danes jo kli?imo, kot je to po?elo Bo?je ljudstvo v Efezu, vstanimo, glejmo Marijo in kot ljudje v Efezu trikrat ponovimo njen naziv Bo?je Matere: »Sveta Bo?ja Mati, Sveta Bo?ja Mati, Sveta Bo?ja Mati!« Amen.

Angel Gospodov, nedelja, 1. januar 2023
Dragi bratje in sestre, dober dan in dobro leto! Za?etek novega leta je posve?en Presveti Mariji, ki jo danes slavimo kot Bo?jo Mater. V teh urah prosimo za njeno pripro?njo za zaslu?nega pape?a Benedikta XVI., ki je v?eraj zjutraj zapustil ta svet.

Vsi skupaj se z enim srcem in eno du?o zdru?imo v zahvaljevanju Bogu za dar tega zvestega slu?abnika evangelija in Cerkve. Malo prej smo na televiziji v oddaji Po njegovi podobi videli ?ivljenje in delo pape?a Benedikta.

Ko ?e vedno zremo Marijo v votlini, kjer je rodila Jezusa, se lahko vpra?amo: v kak?nem jeziku nam govori Sveta Devica? Kako govori Marija? Kaj se od nje lahko nau?imo za leto, ki se za?enja? Lahko ji re?emo: Marija, pou?i nas, kaj moramo letos storiti.

?e v resnici opazujemo prizor, ki nam ga predstavlja dana?nje bogoslu?je, opazimo, da Marija ne govori. Z za?udenjem sprejema skrivnost, ki jo ?ivi, jo vso shrani v svojem srcu in predvsem skrbi za Dete, ki je, kot pravi evangelij, »polo?eno v jaslih« (Lk 2,16). Glagol »polo?iti« pomeni skrbno polo?iti in nam pove, da je Marijina govorica, jezik materinstva, ne?no skrbeti za Otroka. To je Marijina veli?ina: medtem ko angeli praznujejo, pastirji prihitijo in vsi na ves glas hvalijo Boga zaradi tega, kar se je zgodilo, Marija ne govori, ne zadr?uje gostov s pojasnjevanjem tega, kar se ji je zgodilo, ne postavi se v sredi??e; nam je zelo v?e? postaviti se v sredi??e, a ona se ne postavlja v sredi??e, nasprotno, v sredi??e postavi Otroka in z ljubeznijo skrbi Zanj. Neka pesnica je zapisala,  da je Marija »znala biti tudi slovesno nema, […] ker ni hotela izgubiti izpred o?i svojega Boga« (A. Merini, Corpo d’amore. Un incontro con Gesù, Milano 2001, 114).

To je zna?ilna govorica materinstva: ne?nost skrbi. Mame namre?, potem ko so devet mesecev nosile pod srcem dar skrivnostnega ?ude?a, ?e naprej postavljajo v sredi??e vseh pozornosti svoje otroke: hranijo jih, jih dr?ijo v naro?ju, jih blago polagajo v zibelko. Poskrbeti: to je tudi jezik Bo?je Matere. Jezik matere je, da poskrbi za.

Bratje in sestre, kot vse mame Marija nosi pod svojim srcem ?ivljenje in nam tako govori o na?i prihodnosti. Isto?asno pa nas spominja, da moramo, ?e v resnici ?elimo, da bi novo leto bilo dobro, ?e ho?emo obnoviti upanje, opustiti govorice, geste in odlo?itve, ki jih navdihuje sebi?nost, in se nau?iti jezika ljubezni, ki je poskrbeti za. Poskrbeti za je nov jezik, ki je nasproten tem govoricam sebi?nosti. To je zaveza: skrbeti za svoje ?ivljenje, vsakdo mora poskrbeti za svoje ?ivljenje, poskrbeti za svoj ?as, za svojo du?o; skrbeti za stvarstvo in za okolje, v katerem ?ivimo; in ?e ve?, skrbeti za svojega bli?njega, za tiste, ki jih je Gospod postavil poleg nas, pa tudi za brate in sestre, ki so v stiski in kli?ejo na?o pozornost in so?utje. Ko gledamo Marijo z Detetom, kako skrbi zanj, se u?imo poskrbeti za druge, pa tudi zase, skrbeti za svoje notranje zdravje, duhovno ?ivljenje, za dejavno ljubezen.

Ko danes obhajamo Svetovni dan miru, ponovno ozavestimo odgovornost, ki nam je zaupana za graditev prihodnosti. Spri?o osebnih in dru?benih kriz, ki jih do?ivljamo, spri?o tragedije vojne »smo poklicani, da se z izzivi na?ega sveta soo?imo odgovorno in so?utno« (Sporo?ilo za 56. Svetovni dan miru, 5). To lahko storimo, ?e prevzamemo skrb drug za drugega in ?e vsi skupaj prevzamemo skrb za na? skupni dom.

Prosimo Presveto Marijo, Bo?jo Mater, naj nas v tej dobi, ki je onesna?ena z nezaupanjem in brezbri?nostjo, usposobi za so?utje in skrb, da bomo sposobni so?utja in skrbi za druge, sposobni biti ganjeni in se ustaviti pred drugim, kolikor krat je to potrebno.

Homilija, nedelja, 1. januar 2023
Sveta Bo?ja Mati! Gre za veseli vzklik Svetega Bo?jega ljudstva, ki je odmeval po ulicah Efeza leta ?tiristo enaintrideset, ko so koncilski o?etje razglasili Marijo za Bo?jo Mater.

Gre namre? za bistveni podatek vere, predvsem pa za zelo lepo novico. Bog ima Mater in se je s tem za vedno vezal na na?o ?love?kost, kakor otrok na mamo, do te mere, da je na?a ?love?kost njegova ?love?kost. Gre za tako prodorno in tola?e?o resnico, da je zadnji koncil, ki so ga tukaj obhajali, zatrdil: »Bo?ji Sin se je s svojim u?love?enjem, na neki na?in zdru?il z vsakim ?lovekom. S ?love?kimi rokami je delal, s ?love?kim razumom je razmi?ljal, s ?love?ko voljo je deloval, s ?love?kim srcem ljubil. Rojen iz Device Marije je v resnici postal eden izmed nas, v vsem nam enak razen v grehu« (Pastoralna konstitucija Gaudium et spes, 22). Poglejte, kaj je storil Bog, ko se je rodil iz Marije? Pokazal je konkretno ljubezen do na?e ?love?kosti, ker jo je v resnici in v polnosti sprejel. Bratje in sestre, Bog nas ne ljubi z besedami, temve? z dejanji; ne od zgoraj, od dale?, temve? od blizu, prav od znotraj na?ega mesa, ker je v Mariji Beseda meso postala, ker v Kristusovih prsih ?e naprej bije meseno srce, ki trepe?e za vsakega od nas.

Sveta Bo?ja Mati! O tem nazivu je bilo napisanih veliko knjig in veli?astnih razprav. Toda te besede so ?e zlasti vstopile v srce svetega Bo?jega ljudstva po najbolj preprosti in doma?i molitvi, ki spremlja potek dneva skozi najbolj naporne trenutke in najbolj drzna upanja: Zdravamariji. Po nekaterih stavkih iz Bo?je Besede, se drugi del molitve za?ne takole: »Sveta Marija, Mati Bo?ja, prosi za nas gre?nike«. Ta vzklik je pogosto zaznamoval na?e dni in omogo?il, da se je Bog po Mariji pribli?al na?emu ?ivljenju in na?i zgodovini. Na vzklik: Mati Bo?ja, prosi za nas gre?nike, moljen v najrazli?nej?ih jezikih, ob jagodah ro?nega venca in v stiski, pred sveto podobo ali na ulici, se Mati Bo?ja vedno odzove, usli?i na na?e pro?nje, nas blagoslavlja s svojim Sinom v naro?ju, prina?a nam ne?nost u?love?enega Boga. Z eno besedo, daje nam upanje. In mi, na za?etku tega leta, potrebujemo upanje kot de?ela de?ja. Leto, ki se odpira v znamenju Matere Boga in na?e Matere, nam sporo?a, da je klju? upanja Marija, antifona upanja pa je vzklik: Sveta Bo?ja Mati! Danes izro?imo Presveti Materi ljubljenega zaslu?nega pape?a Benedikta XVI., da ga spremlja pri njegovem prehodu iz tega sveta k Bogu.

Posebej molimo k Materi za otroke, ki trpijo in nimajo ve? mo?i za molitev, za ?tevilne brate in sestre, ki jih je v mnogih delih sveta prizadela vojna, ki pre?ivljajo te prazni?ne dni v temi in v mrazu, v bedi in strahu, potopljeni v nasilje in brezbri?nost! Za tiste, ki nimajo miru, vzklikajmo k Mariji, ?eni, ki je na svet prinesla Kneza miru (prim. Iz 9,5; Gal 4,4). V njej, Kraljici miru, se uresni?uje blagoslov, ki smo ga sli?ali v prvem berilu: »Gospod naj dvigne svoje obli?je nadte in ti podeli mir« (4 Mz 6,26). Po rokah Matere ?eli mir Boga vstopiti v na?e domove, v na?a srca, v na? svet. Toda kako ga sprejeti?

Pustimo se svetovati protagonistom dana?njega evangelija, ki so prvi videli Mater z Detetom: betlehemskim pastirjem. Bili so revni ljudje in morda celo precej grobi in tudi tisto no? so delali. Prav oni, ne modri in tudi ne mogo?niki, so prvi prepoznali Boga blizu, Boga, ki je pri?el ubog in je rad z ubogimi. Pri pastirjih evangelij poudarja predvsem dve zelo preprosti potezi, ki pa nista vedno lahki. Pastirji so ?li in videli. Dve gesti: iti in videti.

Najprej iti. Besedilo pravi, da so pastirji ?li brez odla?anja (prim. Lk 2,16). Niso mirovali. Bila je no?, morali so paziti na svoje ?rede in zagotovo so bili utrujeni. Lahko bi po?akali na zoro, po?akali bi, da sonce vzide, da bi ?li pogledat Dete, ki le?i v jaslih. Namesto tega so ?li brez odla?anja, saj se je treba ob pomembnih stvareh odzvati takoj, ne pa odla?ati, ker »milost Duha ne vklju?uje po?asnosti« (S. AMBROGIO, Commento su san Luca, 2). In tako so na?li Mesija, tistega, ki so ga pri?akovali stoletja in ki so ga mnogi iskali.

Bratje, sestre, da bi sprejeli Boga in njegov mir, ne smemo mirno sedeti in ne smemo udobno ?akati, da se stvari izbolj?ajo. Moramo vstati, zgrabiti prilo?nost milosti, iti, tvegati, potrebno je tvegati. Danes, na za?etku leta, bi bilo dobro, da se namesto razmi?ljanja in upanja, da se bo kaj spremenilo, vpra?amo: »Kam ?elim letos iti? Do koga bom ?el in mu naredil kaj dobrega?« Mnogi v Cerkvi in ??dru?bi pri?akujejo dobro, ki ga lahko da? ti in samo ti, tvoje slu?enje. In soo?eni z omrtvi?ujo?o lenobo in hrome?o brezbri?nostjo, soo?eni s tveganjem, da se omejimo na sedenje pred zaslonom z rokami na tipkovnici, nas pastorji danes spodbujajo, da gremo, da nas gane to, kar se dogaja v svetu, da si uma?emo roke, da delamo dobro, da opustimo toliko navad in udobja, da se odpremo Bo?jim novostim, ki jih najdemo v poni?nosti slu?enja, v pogumu poskrbeti za drugega. Bratje in sestre, posnemajmo pastirje: pojdimo!

Ko so prispeli, pravi evangelij, so pastirji »na?li Marijo in Jo?efa ter dete, ki je le?alo v jaslih« (v. 16). Nato ugotavlja, da so ?ele »ko so ga videli« (v. 17) za?eli, polni za?udenja, drugim pripovedovati o Jezusu ter slaviti in hvaliti Boga za vse, kar so sli?ali in videli (prim. vv. 17-18.20). ). Prelomnica je bila: videti ga. Pomembno je videti, zaobjeti s pogledom, ostati kot pastirji pred Detetom, ki je v naro?ju Matere. Ne da bi karkoli rekli, ne da bi karkoli vpra?ali, ne da bi karkoli naredili. Gledati v ti?ini, ?astiti, z o?mi sprejemati tola?ilno ne?nost u?love?enega Boga, njegove in na?e Matere. Na za?etku leta, med ?tevilnimi novostmi, ki bi jih ?lovek rad do?ivel, in mnogimi stvarmi, ki bi jih radi po?eli, posvetimo ?as gledanju, torej odpiranju o?i in ohranjanju odprtih za tisto, kar je pomembno: za Boga in za druge. Imejmo pogum za?utiti za?udenje sre?anja, ki je slog Boga, kar je popolnoma druga?no od zapeljevanja sveta, ki te pomirja. ?udenje pred Bogom, sre?anje z njim, ti da mir. Medtem ko te drugo samo omrtvi?i ter te pomiri.

Kako pogosto, ujeti v naglico, nimamo niti ?asa, da bi se za minuto ustavili v Gospodovi dru?bi, da bi prisluhnili njegovi Besedi, molili, ?astili, hvalili ... Enako je glede drugih: ujeti v naglico ali protagonizem, nimajo ?asa prisluhniti ?eni, mo?u, se pogovoriti z otroki, jih vpra?ati, kako jim gre v notranjosti, ne le kako jim gre z u?enjem in zdravjem. In kako dobro je prisluhniti starej?im, dedku in babici, pogledati v globino ?ivljenja ter znova odkriti korenine. Vpra?ajmo se torej, ali znamo videti, kdo ?ivi poleg nas, kdo ?ivi v na?i stavbi, koga sre?ujemo vsak dan na ulicah. Bratje, sestre, posnemajmo pastirje: u?imo se videti! Nau?imo se gledati in razumeti s srcem to, kar vidimo.

Pojdi in glej. Danes je Gospod pri?el med nas in Sveta Bo?ja Mati nam ga postavlja pred o?i. Ponovno odkrijmo v zagonu iti in v ?udenju videti, skrivnosti, da bo to leto resni?no novo ter bomo premagali utrujenost ostati na mestu ali la?en mir, ki ga prina?a zapeljevanje.

In sedaj, bratje in sestre, vse vas vabim, da gledamo Marijo in ji trikrat zakli?imo: Sveta Bo?ja Mati, kakor je to storilo ljudstvo v Efezu! Sveta Bo?ja Mati! Sveta Bo?ja Mati! Sveta Bo?ja Mati!

Angel Gospodov, ponedeljek, 1. januar 2024
Evangelij nam danes razkriva, da Marijina veli?ina ni v nekih izjemnih dejanjih; medtem ko pastirji, ki so prejeli oznanilo angelov, hitijo proti Betlehemu, (prim. Lk 2,15-16), ona ostane v ti?ini. Ti?ina Matere je lepa poteza. Ne gre za preprosto odsotnost besed, ampak za ti?ino, ki je polna za?udenja in ?e??enja zaradi ?udovitih Bo?jih del. »Marija – zapi?e sveti Luka – […] je vse te besede ohranila in jih premi?ljevala v svojem srcu« (2,19). Na ta na?in je v sebi pripravila prostor za Tistega, ki se je rodil; v ti?ini in v ?e??enju postavi Jezusa v sredi??e in pri?uje o njem kot o Zveli?arju. Marija, Mati ti?ine; Marija, Mati ?e??enja.

Na ta na?in je Mati ne samo zato, ker je nosila Jezusa pod svojim srcem in ga rodila, ampak tudi zato, ker ga izpostavi, ne da bi zasedla njegovo prvo mesto. Mol?e bo stala tudi pod kri?em, v najtemnej?i uri, in tako ?e naprej delala prostor njemu in ga rojevala nam. Duhovnik in pesnik dvajsetega stoletja je zapisal: »Devica, katedrala ti?ine / […] ti vodi? na?e meso v raj / in vodi? Boga v meso« (D.M. TUROLDO, Laudario alla Vergine. «Via pulchritudinis», Bologna 1980, 35). Katedrala ti?ine: gre za lepo podobo. S svojo ti?ino in svojo poni?nostjo je Marija prva »katedrala« Boga, prostor, v katerem se lahko sre?ata On in ?lovek.

Pa tudi na?e mame so s svojo skrito skrbjo, s svojo pozornostjo pogosto veli?astne katedrale ti?ine. Rodijo nas in potem hodijo za nami, tolikokrat neopazne, da bi mi lahko rasli. Zapomnimo si: ljubezen nikoli ne du?i, ljubezen daje prostor drugemu. Ljubezen nam pomaga rasti.

Bratje in sestre, ob za?etku novega leta glejmo Marijo in s hvale?nim srcem mislimo in glejmo tudi na na?e mame, da bi se nau?ili tiste ljubezni, ki se neguje predvsem v ti?ini, ki zna dati prostor drugemu, ko spo?tuje njegovo dostojanstvo, mu pu??a svobodo izra?anja, in zavra?a vsako obliko posedovanja, zatiranja in nasilja. Danes je to tako zelo potrebno! Zelo je potrebna ti?ina, da poslu?amo drug drugega. Kot spominja poslanica za dana?nji svetovni dan miru: »Svoboda in mirno so?itje sta ogro?ena, kadar ljudje popustijo sku?njavi sebi?nosti, osebnega interesa, ?elji po dobi?ku in ?eji po oblasti.« Ljubezen pa sestavljata spo?tovanje in prijaznost: na ta na?in podira ovire in pomaga ?iveti bratske odnose, pomaga graditi bolj pravi?ne, bolj humane in bolj miroljubne dru?be.

Prosimo danes sveto Bo?jo Mater in na?o Mater, da bi v novem letu mogli rasti v tej krotki, tihi in obzirni ljubezni, ki rojeva ?ivljenje, ter odpirati v svetu poti miru in sprave.

Homilija, ponedeljek, 1. januar 2024
Besede apostola Pavla osvetljujejo za?etek novega leta: »Ko pa je nastopila polnost ?asa, je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz ?ene« (Gal 4,4). Pretrese nas izraz »polnost ?asa«. V starih ?asih so imeli navado, da so ?as merili s praznjenjem in polnjenjem amfor: ko so bile prazne, se je za?elo novo ?asovno obdobje, ki se je kon?alo, ko so bile polne. To je polnost ?asa: ko je amfora zgodovine polna, Bo?ja milost prekipi: Bog postane ?lovek in to stori v znamenju ?ene, Marije. Ona je pot, ki jo je izbral Bog; ona je cilj mnogih ljudi in rodov, ki so »kapljo za kapljo« pripravljali Gospodov prihod na svet. Mati je torej v sredi??u ?asa: Bogu je bilo v?e?, da se je obrat v zgodovini zgodil po njej, po ?eni. S to besedo nas Sveto pismo vra?a k za?etkom, k Prvi Mojzesovi knjigi in nam nakazuje, da Mati z Otrokom ozna?uje novo stvarjenje, nov za?etek. Na za?etku ?asa zveli?anja je torej sveta Bo?ja Mati, na?a sveta Mati.

Lepo je torej, da se leto za?ne s klicanjem nje; lepo je, da verno ljudstvo kot neko? v Efezu – tisti kristjani so bili pogumni! – z veseljem razgla?a Sveto Bo?jo Mater. Besede Bo?ja Mati namre? izra?ajo veselo gotovost, da se je Gospod, ne?no Dete v maminem naro?ju, za vedno zdru?il z na?o ?love?kostjo, tako da ta ni ve? samo na?a, ampak njegova. Bo?ja Mati: le nekaj besed, s katerimi izpovedujemo Gospodove ve?ne zaveze z nami. Bo?ja Mati: to je dogma vere, je pa tudi »dogma upanja«: Bog v ?loveku in ?lovek v Bogu, za vedno. Sveta Bo?ja Mati.

V polnosti ?asov je O?e poslal svojega Sina, rojenega iz ?ene; a besedilo sv. Pavla dodaja ?e drugo poslanje: »Bog je poslal v na?a srca Duha svojega Sina, ki vpije: "Aba! O?e!"« (Gal 4,6). Tudi pri poslanju Duha je protagonistka Mati: Sveti Duh prvi? pride nad njo ob oznanjenju (prim. Lk 1,35), potem se ob za?etkih Cerkve spusti na apostole, ki so zbrani v molitvi z »materjo Marijo« (Apd 1,14). Tako nam je Marijin sprejem prinesel najve?je darove: Ona je »Gospoda veli?astva naredila za na?ega brata« (Toma? ?elanski, Vita seconda, CL, 198: FF 786) in omogo?ila Duhu, da vpije v na?ih srcih: »Aba! O?ka!« Marijino materinstvo je pot do o?etovske ne?nosti Boga; najbli?ja, najbolj neposredna in najla?ja pot. Bo?ji slog je bli?ina, so?utje in ne?nost. Mati nas namre? vodi na za?etek in v srce vere, ki ni teorija ali obveznost, ampak neizmeren dar, ki nas napravlja za ljubljene otroke, prebivali??a O?etove ljubezni. To, da v svoje ?ivljenje sprejmemo Mater, zato ni pobo?na odlo?itev, ampak je zahteva vere: »?e ho?emo biti kristjani, moramo biti marijanski« (sv. Pavel VI., Omelia a Cagliari, 24. aprila 1970), to je Marijini otroci.

Cerkev potrebuje Marijo, da bi ponovno odkrila svoj ?enski obraz: da bi bila bolj podobna njej, ki kot ?enska, Devica in Mati predstavlja njen najpopolnej?i vzor in lik (prim. Lumen gentium, 63); da bi naredila prostor ?enam in da bi bila rodovitna prek pastorale, ki jo sestavljajo skrb in marljivost, potrpe?ljivost in materinski pogum. Pa tudi svet mora gledati na matere in ?ene, da bi na?el mir, da bi iz?el iz spiral nasilja in sovra?tva, in bi ponovno imel ?love?ke poglede ter srca, ki vidijo. Vsaka dru?ba mora sprejeti dar ?ene, vsake ?ene: jo spo?tovati, jo varovati in ceniti, vedo?, da kdor rani eno samo ?eno, oskruni Boga, ki je bil rojen iz ?ene.

Kakor je Marija, ?ena, odlo?ilna v polnosti ?asov, tako je odlo?ilna za ?ivljenje vsakogar; nih?e bolje od Matere ne pozna ?asov in nujnih potreb otrok. To nam ?e enkrat dokazuje »za?etek«, prvo znamenje, ki ga je storil Jezus na svatbi v Kani. Tam je prav Marija tista, ki opazi, da zmanjka vina in se obrne Nanj (prim. Jn 2,3). Potrebe otrok nagnejo Njo, Mater, da spodbudi Jezusa, naj posreduje. In v Kani Jezus re?e: »Napolnite vr?e z vodo! In napolnili so jih do vrha.« (Jn 2,7) Marija, ki pozna na?e potrebe, tudi za nas pospe?i prekipevanje milosti in vodi na?a ?ivljenja k polnosti. Bratje, sestre, vsi imamo pomanjkljivosti, samoto, praznine, ki morajo biti zapolnjeni. Vsakdo izmed nas pozna svoje. Kdo jih lahko zapolni, ?e ne Marija, Mati polnosti? Kadar smo v sku?njavi, da bi se zaprli vase, pojdimo k njej; kadar nam ne uspe, da bi se odmotali iz vozlov ?ivljenja, se zatecimo k njej. Na?i ?asi, ki so prazni miru, potrebujejo Mater, ki bo spet sestavila ?love?ko dru?ino. Glejmo na Marijo, da bomo postali graditelji edinosti in storimo to z njeno materinsko ustvarjalnostjo, ki skrbi za otroke: zbira jih in tola?i, poslu?a njihove bole?ine in jim bri?e solze. In poglejmo to zelo ne?no ikono Virgo lactans (Devica, ki doji) [iz opatije Montevergine, ki se danes nahaja v baziliki sv. Petra]. Tak?na je mama: s kak?no ne?nostjo skrbi za nas in nam je blizu. Skrbi za nas in nam je blizu.

Novo leto izro?imo Bo?ji Materi. Posvetimo ji svoje ?ivljenje. Ona mu bo z ne?nostjo znala odkriti polnost. Ker nas bo vodila k Jezusu in Jezus je polnost ?asa, vsakega ?asa, na?ega ?asa, ?asa vsakega izmed nas. Kakor je bilo namre? zapisano, »ni bila polnost ?asov tista, ki je storila, da je bil poslan Bo?ji Sin, ampak nasprotno, poslanje Sina je povzro?ilo polnost ?asa« (prim. Luter, Vorlesung über den Galaterbrief 1516-1517, 18). Bratje in sestre, naj bo to leto polno Gospodove tola?be; naj bo to leto napolnjeno z materinsko ne?nostjo Marije, svete Bo?je Matere.

Sedaj vas povabim, da vsi skupaj trikrat ponovimo: Sveta Bo?ja Mati! Sveta Bo?ja Mati! Sveta Bo?ja Mati!