杏MAP导航

Iz 9,1-6

Ljudstvo, ki je hodilo v temi,
je zagledalo veliko lu?,
nad prebivalci v de?eli smrtne sence
je zasvetila lu?.
Pomno?il si narod,
naredil si veliko veselje.
Veselijo se pred teboj,
kakor se veselijo ob ?etvi,
kakor se radujejo, ko delijo plen.
Kajti jarem njegovega bremena
in palico na njegovem hrbtu,
?ibo njegovega priganja?a
si zlomil kot na dan Midjáncev.
Kajti vsak voja?ki ?korenj, ki hrupno koraka,
in ogrinjalo, ki je prepojeno s krvjo,
bo se?gano, bo hrana za ogenj.
Kajti dete nam je rojeno,
sin nam je dan.
Oblast je na njegovih ramah,
imenuje se:
?udoviti svetovalec, Mo?ni Bog,
Ve?ni O?e, Knez miru.
Oblast se bo ?irila
in miru ne bo konca
na Davidovem prestolu in v njegovem kraljestvu.
Vzpostavil ga bo in utrdil
s pravico in pravi?nostjo
od zdaj in na veke.
Gore?nost Gospoda nad vojskami bo to naredila.

Lk 2,1-14

Tiste dni je od cesarja Avgusta pri?el ukaz, naj se popi?e ves svet. To popisovanje je bilo prvo v ?asu, ko je bil Kvirinij cesarski namestnik v Siriji. In vsi so se hodili popisovat, vsak v svoje mesto. Tudi Jo?ef je ?el iz Galileje, iz mesta Nazareta, v Judejo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Betlehem, ker je bil iz Davidove hi?e in rodbine, da bi se popisal z Marijo, svojo zaro?enko, ki je bila nose?a. Ko sta bila tam, so se ji dopolnili dnevi, ko naj bi rodila. In porodila je sina, svojega prvorojenca, ga povila v plenice in polo?ila v jasli, ker v preno?i??u zanju ni bilo prostora.

Prav v tistem kraju so pastirji prebivali na prostem in pono?i stra?ili pri svoji ?redi. In glej, Gospodov angel je stopil k njim in Gospodova slava jih je obsijala. Prevzel jih je velik strah. Angel pa jim je rekel: »Ne bojte se! Kajti glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Zveli?ar, ki je Kristus Gospod. To vam bo znamenje: na?li boste dete, povito v plenice in polo?eno v jasli.« In nemudoma je bila pri angelu mno?ica nebe?ke vojske, ki je hvalila Boga in govorila:
»Slava Bogu na vi?avah
in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji.«

Razlaga cerkvenih o?etov

Sveti Janez Krizostom pravi: »Ko bralec pride do Jezusovega rojstva, vidi v njem izvor vseh ve?jih praznikov Cerkve: velike no?i, vnebohoda, binko?ti«. »Prvi del besedila nas s ?asovnimi napotki popisa prebivalstva ter rojstva uvede v zgodovinski okvir Jezusovega rojstva«, dodaja Evzebij iz Cezareje. Kasij pa pravi: »Avgustovo zmagoslavje je podoba Kristusovega, po katerem so bili vsi verniki popisani v bo?jem imenu«. Sv. Beda pa to razlaga takole: »Ker se je rodil med popisom, je nato pla?al cesarju prispevek tako, da je njegova navzo?nost na svetu lahko prinesla ve?en mir«, in dodaja: »?eprav je bil Jezus spo?et v Nazaretu, je Marija zaradi popisovanja morala iti v Betlehem, da bi se On rodil v Davidovem mestu, saj Betlehem pomeni 'hi?a kruha'«. Ciril Aleksandrijski pa nadaljuje z razlago besedila takole: »Marija je bila Jo?efova zaro?enka, toda otrok v njenem telesu je bil spo?et brez mo?kega semena. Devica Marija je bila sveti??e za Jezusovo meso«. Sv. Beda to nadalje razlaga: »On je zelo jasno Bog in ?lovek, Marijin prvorojenec in prvorojenec vsega ?love?tva, prvorojenec milosti«, »ki se je poni?al zato, da bi mi postali popolni ljudje«, pa k temu dodaja sv. Ambro?. Sv. Beda nadalje pravi: »Jezus le?i v jaslih povit v plenice in ne v ?krlat s Tira«. Janez Menih nadaljuje: »Po plenicah nas je Jezus osvobodil vezi greha, ki nas je vklenil v verige«. »To nam razodeva, kako je prevzel na?o slabotno ?love?ko naravo, da bi nas pripeljal do na?e prvotne obleke, ki je nesmrtnost« pravi sv. Janez Krizostom. Ve? cerkvenih o?etov pravi, da »On le?i v jaslih kot krma za tiste, ki se obna?ajo kot ?ivali, za nas pa je sedaj kruh iz nebes«.

»Kakor je angel katehiziral Marijo in Jo?efa, tako sedaj angeli katehizirajo pastirje« nadaljuje z razlago sv. Ambro?. Origen ob tem dodaja: »Kakor vsi pastirji ?red, ki hodijo za njimi, tudi ti pastirji potrebujejo Kristusovo navzo?nost. Angeli naznanjajo v Jezusu tistega, ki ozdravlja narode«. Sv. Beda nadaljuje: »Ko angel oznanja, da se je danes rodil Zveli?ar, naznanja zarjo novega dne, ki prihaja po navzo?nosti Bo?jega kraljestva v ljudeh ter po Kristusovem javnem delovanju in bo pregnala temo«. »Zveli?ar ima dve ?ude?ni rojstvi: 'Ve?no rojen iz O?eta se je sedaj enkrat rodil iz device'« pravi sv. Avgu?tin. Sv. Gregor Nazian?ki pa pravi: »Ko za?ne s plenicami otroka Jezusa, kot z znamenjem rojstva Mesija in zaklju?i z njegovim mrtvim telesom povitim v povoje za pogreb, Luka s tem pove?e med sabo Jezusovo  rojstvo, njegovo smrt in vstajenje«. Gregor Veliki pa pravi: »V Jezusovem rojstvu se Bo?ja slava razodeva na zemlji kot mir ter dobra volja med Bogom in ?love?tvom, med angeli in ljudmi«. Sv. Avgu?tin ob tem pravi: »Jezus je mo? miru, celotno in popolno u?love?enje modrosti«. Sv. Efrem Sirski pa vse to povzame v slede?o misel: »Z rojstvom in smrtjo Jezusa iz Nazareta, sta v miru povezani nebo in zemlja«.

Misli Benedikta XVI.

Duhovne misli Benedikta XVI. za polno?no sveto ma?o
Berilo iz Pisma sv. Pavla Titu, ki smo ga ravnokar sli?ali, se slovesno za?enja z besedo apparuit, ki se ponovi tudi pri zorni ma?i: apparuit – 'se je pojavil'. Ta beseda pomeni program, s katerim ho?e Cerkev na kratko povzeti bistvo Bo?i?a. Prej so ljudje na mnogotere na?ine govorili in delali ?love?ke podobe Boga. Bog sam je na razli?ne na?ine govoril ljudem (prim. Heb 1,1; berilo pri dnevni ma?i). Zdaj pa se je zgodilo nekaj ve?: On se je pojavil. Pokazal se je. Pri?el je iz nedostopne svetlobe, v kateri prebiva. On sam je pri?el med nas. To je bilo za starodavno Cerkev veliko bo?i?no veselje: Bog se je pojavil. Ni ve? zgolj neka ideja, ni samo nekaj, kar bi bilo mogo?e zaslutiti iz besed. On 'se je pojavil'. Zdaj pa se vpra?amo: Kako se je pojavil? Kdo je On v resnici? Berilo zorne ma?e s tem v zvezi pravi: »Pojavili sta se Bo?ja dobrota … in njegova ljubezen do ljudi« (Tit 3,4). Za ljudi iz predkr??anske dobe, ki so se spri?o grozot in protislovij sveta bali, da bi tudi Bog ne bil povsem dober, ampak bi bil nedvomno lahko tudi krut in samovoljen, je bilo to resni?no 'razgla?enje', 'epifanija', velika lu?, ki nam je zasvetila: Bog je ?ista dobrota. Tudi danes se ljudje, ki jim ne uspe ve? v veri prepoznati Boga, spra?ujejo, ?e je poslednja sila, na kateri temelji svet in ki upravlja s svetom, resni?no dobra ali pa je zlo enako mo?no in izvorno kot dobro in lepo, ki ga v svetlih trenutkih sre?amo v na?em svetu. »Pojavili sta se Bo?ja dobrota … in njegova ljubezen do ljudi.« To je nova in tola?ilna gotovost, ki nam je dana za Bo?i?.

Pri vseh ?tirih bo?i?nih ma?ah bogoslu?je navaja odlomek iz knjige preroka Izaija, ki ?e bolj oprijemljivo opisuje razodetje, ki se je zgodilo na Bo?i?: »Dete nam je rojeno, sin nam je dan. Oblast je na njegovih ramah, imenuje se: ?udoviti svetovalec, Mo?ni Bog, Ve?ni O?e, Knez miru. Oblast se bo ?irila in míru ne bo konca« (Iz 9,5-6). Ne vemo, ali je prerok s to besedo mislil na kakega otroka iz svojega zgodovinskega obdobja. Zgleda pa nemogo?e. To je edino starozavezno besedilo, kjer je o nekem otroku, o nekem ?love?kem bitju re?eno: imenuje se Mo?ni Bog, Ve?ni O?e. Pred nami je videnje, ki gre dale? preko zgodovinskega trenutka proti tistemu, kar je skrivnostno, postavljeno v prihodnost. Otrok je v vsej svoji ?ibkosti mo?ni Bog. Otrok je v vsem svojem pomanjkanju in odvisnosti ve?ni O?e. »In míru ne bo konca.« Prerok je prej o tem govoril kot o 'veliki lu?i' in v zvezi z mirom, ki izhaja iz njega, je trdil, da bo se?gana vsaka priganja?ka palica, vsak voja?ki ?korenj, ki strumno koraka, vsak s krvjo omo?eni pla?? (prim. Iz 9,1.3-4).

Bog se je pojavil – kot otrok. Prav na ta na?in se je zoperstavil slehernemu nasilju in nosi sporo?ilo, ki je mir. V tem trenutku, ko svet nenehno  na mnogih krajih in na ?tevilne na?ine ogro?a nasilje, kjer se vedno znova pojavljajo priganja?ke palice in v kri namo?eni pla??i, kri?imo Gospodu: Ti, mo?ni Bog, si se pojavil kot otrok in si se nam pokazal kot tisti, ki nas ljubi in po katerem bo ljubezen zmagala. Dal si nam vedeti, da moramo biti skupaj s teboj delavci za mir. V?e? nam je, da si otrok, v?e? nam je tvoje nenasilje, toda trpimo, ker nasilje ?e vedno traja na svetu. Zato te prosimo tudi: poka?i svojo mo?, o Bog. V tem na?em ?asu, v tem na?em svetu daj, da bodo se?gali priganja?ke palice, v kri namo?ene pla??e in bobne?e ?kornje vojakov, tako da bo tvoj mir zmagal na tem na?em svetu.

Bo?i? je razgla?enje – razodetje Boga in njegove velike lu?i v otroku, ki se je rodil za nas. Rodil v betlehemskem hlevu, ne v kraljevskih pala?ah. Ko je Fran?i?ek Asi?ki leta 1223 praznoval Bo?i? v Grecciu z volom in oslom pri jaslih, polnih sena, je postala vidna nova razse?nost bo?i?ne skrivnosti. Fran?i?ek Asi?ki je Bo?i? imenoval »praznik vseh praznikov« – bolj kot druga slavja – in ga je praznoval »z neizrekljivo zavzetostjo« (2 Cel 199; FF 787). Z veliko pobo?nostjo je poljubljal podobe Deteta in je po otro?ko brbljal ljubke besede, kot nam poro?a Toma? ?elanski (prav tam). Za starodavno Cerkev je bil praznik vseh praznikov Velika no?: Kristus je z vstajenjem razdejal vrata smrti in tako korenito spremenil svet; za ?loveka je ustvaril prostor v Bogu samem. Dobro, Fran?i?ek ni spremenil, ni hotel spremeniti te objektivne hierarhije praznikov, interne zgradbe vere, ki ima sredi??e v velikono?ni skrivnosti. In vendar se je z njegovo pomo?jo in po njegovem na?inu verovanja zgodilo nekaj novega: Fran?i?ek je v povsem novi globini odkril Jezusovo ?love?kost. To, da je bil ?lovek, se je pokazalo najbolj o?itno v trenutku, ko je bil Bo?ji Sin, rojen iz Device Marije, povit v plenice in polo?en v jasli. Vstajenje predpostavlja u?love?enje. Bo?ji Sin kot otrok, kot pravi ?love?ki otrok – je globoko ganil srce asi?kega svetnika, tako da je vero spremenil v ljubezen. »Pojavili sta se Bo?ja dobrota in njegova ljubezen do ljudi,« ta stavek sv. Pavla je tako dobil povsem novo globino. V otroku iz betlehemskega hleva se lahko tako reko? dotaknemo Boga in ga pobo?amo. Tako je bogoslu?no leto dobilo drugo sredi??e v prazniku, ki je predvsem praznik srca.

Vse to nima v sebi ni? sentimentalnega. Prav v novem izkustvu Jezusove ?love?ke resni?nosti se razodeva velika skrivnost vere. Fran?i?ek je ljubil Jezusa-otroka, ker mu je postala v njegovem otro?tvu jasna Bo?ja poni?nost. Bog je postal ubog. Njegov Sin se je rodil v ubo?tvu hleva. V detetu Jezusu se je Bog naredil odvisnega, potrebnega ljubezni od ljudi, bil je tak, da je potreboval njihovo – na?o – ljubezen. Danes pa je Bo?i? postal praznik trgovin, kjer zaslepljujo? bli?? zasen?i skrivnost Bo?je poni?nosti, ki nas vabi k poni?nosti in preprostosti. Prosimo Gospoda, naj nam pomaga, da bomo s pogledom prodrli preko ble??e?ih fasad tega ?asa in za njimi na?li otroka iz betlehemskega hleva, da bomo tako odkrili pravo veselje in pravo lu?.

Nad jaslimi, ki so bile med volom in oslom, je dal Fran?i?ek obhajati presveto evharistijo (prim. 1 Cel 85; FF 469). Kasneje je bil nad tistimi jaslimi zgrajen oltar, da bi tam, kjer so neko? ?ivali jedle seno, zdaj lahko ljudje prejeli za odre?enje du?e in telesa meso ?rtvovanega Jagnjeta, Jezusa Kristusa, kakor pripoveduje ?elanski (prim. 1 Cel 87; FF 471). V sveti no?i v Grecciu je Fran?i?ek kot diakon osebno z zvonkim glasom zapel bo?i?ni evangelij. Po zaslugi sijajnih pesmi bratov je bilo slavje en sam izbruh veselja (prim. 1 Cel 85-86; FF 469-470). Prav sre?anje z Bo?jo poni?nostjo se je spremenilo v veselje: njegova dobrota ustvarja pravi praznik.

Kdor ho?e dandanes vstopiti v cerkev Jezusovega rojstva v Betlehemu, odkrije, da je vhod, ki je bil neko? visok pet metrov in pol in skozi katerega so cesarji in kalifi vstopali v sveti??e, ve?inoma zazidan. Ostala je samo nizka odprtina, visoka meter in pol. Namen je bil verjetno bolje za??ititi cerkev pred morebitnimi napadi, predvsem pa onemogo?iti, da bi kdo na konju vstopil v bo?jo hi?o. Kdor ho?e vstopiti na kraj Jezusovega rojstva, se mora skloniti. Zdi se mi, da se v tem ka?e globoka resnica, za katero ho?emo, da se nas dotakne tudi to sveto no?. ?e ho?emo najti Boga, ki se je prikazal kot otrok, moramo sestopiti s konja svojega 'razsvetljenega' razuma. Odlo?iti moramo svoje la?ne gotovosti, svoj intelektualni napuh, ki nam onemogo?a dojemati Bo?jo bli?ino. Slediti moramo notranji poti sv. Fran?i?ka – poti k tisti skrajni notranji in zunanji preprostosti, ki omogo?a srcu, da vidi. Skloniti se moramo, iti tako reko? duhovno pe?, da bi lahko vstopili skozi portal vere in sre?ali Boga, ki je druga?en od na?ih predsodkov in mnenj; Bog, ki se skriva v poni?nosti komaj rojenega Deteta. Obhajajmo torej bogoslu?je te svete no?i in odvrnimo pozornost od tega, kar je snovno, merljivo in otipljivo. Pustimo, da nas naredi preproste ta Bog, ki se razodeva srcu, ki je postalo preprosto. In prosimo v tej uri ?e posebej za vse tiste, ki morajo ta Bo?i? pre?iveti v rev??ini, bole?ini, kot izgnanci, da bi se jim pokazal ?arek Bo?je dobrote; da bi se njih in nas dotaknila tista dobrota, ki jo je Bog hotel z rojstvom svojega Sina v hlevu prinesti na svet. Amen.

Misli pape?a Fran?i?ka

Polno?na sveta ma?a, 24. december 2015
To no? je zasijala »velika lu?« (Iz 9,1); nad vsemi nami je zasvetila lu? Jezusovega rojstva. Kako resni?ne in sodobne so besede preroka Izaija, ki smo jih sli?ali: »Zbúdil si silno radost, narédil si veliko veselje!«

Na?e srce je ?e bilo polno veselja v pri?akovanju tega trenutka; zdaj pa se to ob?utje ?e pomno?i in prekipeva, ker se je obljuba izpolnila in se kon?no uresni?ila. Veselje in radost nam zagotavljata, da sporo?ilo, ki ga vsebuje ta no?, resni?no prihaja od Boga. Ni prostora za dvom; pustimo ga dvomljivcem, ki nikoli ne najdejo resnice, ker spra?ujejo samo razum. Ni prostora za brezbri?nost, ki vlada v srcu tistih, ki ne zmorejo ljubiti, ker jih je strah, da bi kaj izgubili. Pregnana je vsaka ?alost, ker je Dete Jezus pravi tola?nik srca.

Danes se je rodil Bo?ji Sin: vse se je spremenilo. Zveli?ar sveta prihaja, da postane dele?en na?e ?love?ke narave, nismo ve? sami in zapu??eni. Devica nam ponuja svojega Sina kot za?etek novega ?ivljenja. Resni?na lu? prihaja razsvetlit na?e ?ivljenje, pogosto zavito v senco greha. Danes znova odkrivamo, kdo smo! V tej no?i se nam odkriva pot, ki jo moramo prehoditi, da bomo dosegli cilj. Zdaj mora izginiti vsak strah in prepla?enost, ker nam lu? ka?e pot proti Betlehemu. Ne moremo ostati negibni. Ni nam dovoljeno obstati na mestu. Moramo iti pogledat svojega Zveli?arja, polo?enega v jasli. To je razlog za veselje in radost: to Dete je »rojeno za nas«, »nam je dano«, kot oznanja Izaija (prim. Iz 9,5). Ljudstvu, ki ?e dva tiso? let hodi po vseh poteh sveta, da bi vsakega ?loveka pritegnilo v to veselje, je zaupano poslanstvo, da predstavi »kneza miru« in postane njegovo u?inkovito orodje med narodi.

Ko torej sli?imo, da se govori o Kristusovem rojstvu, ostanimo v molku in pustimo, da spregovori samo Otrok; vtisnimo v svoje srce njegove besede, ne da bi odmaknili pogled z njegovega obli?ja. ?e ga vzamemo v naro?je in se mu pustimo objeti, nam bo prinesel mir srca, ki ne bo imel konca. Ta Otrok nas u?i, kaj je zares bistveno v na?em ?ivljenju. Rodi se v ubo?tvu sveta, ker zanj in za njegovo dru?ino ni bilo prostora v preno?i??u. Zato?i??e in oporo najde v hlevu in je polo?en v ?ivalske jasli. In vendar iz tega ni?a izvira lu? Bo?ja slave. Tu se za ljudi preprostega srca za?enja pot resni?ne osvoboditve in ve?ne re?itve.

Od tega Otroka, ki na svojem obli?ju nosi vtisnjene poteze dobrote, usmiljenja in ljubezni Boga O?eta, izvira za vse nas, njegove u?ence, kakor u?i apostol Pavel, naloga, da »se odpovemo brezbo?nosti« in bogastvu sveta, da bi ?iveli »razumno, pravi?no in res pobo?no« (Tit 2,12).

V dru?bi, pogosto pijani od porabni?tva in u?itka, obilja in udobja, videza in samoljubja, nas On kli?e k treznemu vedenju, to je k preprostemu, uravnote?enemu, premo?rtnemu, sposobnemu dojeti in ?iveti bistveno. V svetu, ki je preve?krat trd do gre?nika in popustljiv do greha, je potrebno gojiti mo?an ?ut pravi?nosti, iskanja in udejanjanja Bo?je volje. Znotraj kulture brezbri?nosti, ki neredko slednji? postane neusmiljena, naj bo na? ?ivljenjski slog raje poln pobo?nosti, empatije, so?utja, usmiljenja, ki jih vsak dan ?rpamo iz vodnjaka molitve.

Kakor betlehemskim pastirjem naj se tudi nam o?i napolnijo z za?udenjem in ob?udovanjem, ko v Detetu Jezusu zremo Bo?jega Sina. In pred njim naj iz na?ih src privre molitev: »Poka?i nam, Gospod, svoje usmiljenje in daj nam svoje re?enje!« (Ps 85,8).

Polno?na sveta ma?a, 24. december 2018
Jo?ef se je z Marijo, svojo ?eno, povzpel »v Davidovo mesto, ki se imenuje Betlehem« (Lk 2,4). To no? se tudi mi povzpnimo v Betlehem, da bi tam odkrili skrivnost bo?i?a.

1. Betlehem: ime pomeni hi?a kruha. V tej »hi?i« je danes Gospod s ?love?tvom dogovorjen za sre?anje. On ve, da potrebujemo hrano za ?ivljenje. Prav tako pa tudi ve, da hrana sveta ne nasiti srca. V Svetem pismu je izvirni greh ?love?tva povezan prav z jemanjem hrane: »vzela je od njegovega sadu in jedla«, pravi Prva Mojzesova knjiga (3,6). Vzela je in jedla. ?lovek je postal pohlepen in pogolten. Mnogim se zdi, da je smisel ?ivljenja imeti, napolniti se s stvarmi. Nenasitna lakomnost zaznamuje ?love?ko zgodovino, vse do dana?njih protislovij, ko se jih malo obilno gosti in preve? ljudi nima kruha za ?ivljenje.

Betlehem je preobrat, s katerim se spremeni potek zgodovine. Tam se Bog, v hi?i kruha, rodi v jaslih. Kakor da bi nam rekel: tukaj sem za vas, kot va?a hrana. Ne jemlje, podarja hrano; ne podari le nekaj malega, ampak samega sebe. V Betlehemu odkrijemo, da Bog ni nekdo, ki jemlje ?ivljenje, ampak Tisti, ki daje ?ivljenje. ?loveku, ki je od za?etka navajen jemati in jesti, Jezus za?ne govoriti: »Vzemite, jejte. To je moje telo« (Mt 26,26). Telesce betlehemskega Deteta za?enja ?iriti nov zgled ?ivljenja: ne hlastati in kopi?iti, ampak podeliti in podariti. Bog postane majhen, da bi bil na?a hrana. Ko se hranimo z Njim, Kruhom ?ivljenja, se moremo ponovno roditi v ljubezni in zlomiti spiralo pohlepa in nenasitnosti. Iz »hi?e kruha« Jezus ponovno pripelje ?loveka domov, da bi postal sorodnik svojega Boga in brat svojega bli?njega. Pred jaslimi razumemo, da to, kar hrani ?ivljenje, niso dobrine, ampak ljubezen; ne po?re?nost, ampak dejavna ljubezen; ne obilje, s katerim bi se bahali, ampak preprostost, ki jo je potrebno ohranjati.

Gospod ve, da se moramo hraniti vsak dan. Zato se nam je podaril vsak dan svojega ?ivljenja, od jasli v Betlehemu do dvorane zadnje ve?erje v Jeruzalemu. In ?e danes ponovno na oltarju postane razlomljen Kruh za nas: trka na na?a vrata, da bi vstopil in ve?erjal z nami (prim. Raz 3,20). Za bo?i? na Jezusovi zemlji prejmemo Kruh iz nebes: to je hrana, kateri nikoli ne pote?e rok uporabe, ampak nam daje ?e danes oku?ati ve?no ?ivljenje.

V Betlehemu odkrijemo, da se ?ivljenje Boga pretaka po ?ilah ?love?tva. ?e ga sprejmemo, se zgodovina spreminja, za?en?i z vsakim izmed nas. Kadar namre? Jezus spremeni srce, sredi??e ?ivljenja ni ve? moje pohlepno in sebi?no srce, ampak On, ki se rodi in ?ivi za ljubezen. Ko smo to no? poklicani, da bi se povzpeli v Betlehem, hi?o kruha, se vpra?ajmo: katera je hrana mojega ?ivljenja, ki se ji ne morem odpovedati? Ali je Gospod ali kaj drugega? Nato se ob vstopu v votlino, ko v ne?ni rev??ini Deteta prepoznamo nov vonj ?ivljenja, vonj preprostosti, vpra?ajmo: ali za to, da bi ?ivel, resni?no potrebujem mnoge stvari, zapletene recepte? Ali se lahko odpovem mnogim nepotrebnim prilogam, da bi izbral bolj preprosto ?ivljenje? V Betlehemu, ob Jezusu, vidimo ljudi, ki so hodili, kot so Marija, Jo?ef in pastirji. Jezus je Kruh na poti. Ne ?eli lene, dolge in sede?e prebave, ampak prosi, da bi hitro vstali od mize, da bi slu?ili, kakor razlomljen kruh, za druge. Vpra?ajmo se: ali za bo?i? razlomim svoj kruh s tistim, ki ga nima?

2. Po Betlehemu, hi?i kruha, premi?ljujmo o Betlehemu, Davidovem mestu. Tam je bil David kot de?ek pastir in kot tak?nega ga je Bog izbral, da bi bil pastir in voditelj svojega ljudstva. Na bo?i? so v Davidovem mestu tisti, ki sprejmejo Jezusa, prav pastirji. Tisto no? jih je prevzel »velik strah« (Lk 2,9) – pravi evangelij – vendar jim je angel rekel: »ne bojte se« (v. 10). V evangeliju se besede ne bojte se velikokrat ponovijo: zdijo se kot odpev Boga, ki i??e ?loveka. ?lovek se namre? od za?etka, ponovno zaradi greha, boji Boga: »strah me je bilo in sem se skril« (1Mz 3,10), re?e Adam po tem, ko je gre?il.

Betlehem je zdravilo proti strahu, saj Bog tam kljub ?lovekovim »ne«-jem, za vedno re?e »da«: za vedno bo Bog z nami. In zato, da njegova prisotnost ne bi vzbujala strahu, postane ne?no dete. Ne bojte se: to ni re?eno svetnikom, ampak pastirjem, preprostim ljudem, ki se v tistem ?asu gotovo niso odlikovali po vljudnosti in pobo?nosti. Davidov Sin se rodi med pastirji, da bi nam povedal, da nikoli ve? nih?e ni sam; imamo Pastirja, ki premaga na?e strahove in nas ljubi vse, brez izjem.

Betlehemski pastirji nam prav tako pravijo, kako naj gremo Gospodu naproti. Oni pono?i bedijo: ne spijo, ampak delajo to, kar bo Jezus ve?krat naro?il: bedeti (prim. Mt 25,13; Mr 13,35; Lk 21,36). Ostajajo ?uje?i, ?akajo budni v temi; in Bog jih »obsije« (prim. Lk 2,9). To velja tudi za nas. Na?e ?ivljenje je lahko pri?akovanje, ki se tudi v no?eh te?av izro?a Gospodu ter si ga ?eli; tedaj bo prejelo njegovo lu?. Lahko pa je tudi zahteva, kjer so pomembne le lastne mo?i in lastna sredstva; vendar pa v tem primeru srce ostane zaprto za Bo?jo lu?.

Gospod ?eli, da ga pri?akujemo in ne moremo ga pri?akovati na kav?u, v spanju. Pastirji se namre? zganejo: »hitro so od?li«, pravi besedilo (v. 16). Ne stojijo na mestu kot tisti, ki mislijo, da so pri?li na cilj in ne potrebujejo ni?esar, ampak se odpravijo, pustijo ?redo nezavarovano, tvegajo za Boga. In po tem, ko so videli Boga, kljub temu, da niso bili izku?eni govorci, gredo in ga oznanjajo, tako da so se »vsi, ki so sli?ali, za?udili temu, kar so jim povedali pastirji« (v. 18).

Pri?akovati budni, iti, tvegati, pripovedovati o lepoti: to so dejanja ljubezni. Dobri Pastir, ki na bo?i? pride, da bi dal ovcam ?ivljenje, bo na veliko no? Petru, in preko njega nam vsem, zastavil kon?no vpra?anje: »Ali me ljubi??« (Jn 21,15). Od odgovora bo odvisna prihodnost ?rede. To no? smo tudi mi poklicani, da odgovorimo, da mu tudi mi re?emo: »Ljubim te«. Odgovor vsakega posameznika je bistven za celotno ?redo.

 »Pojdimo torej v Betlehem« (Lk 2,15): tako so rekli in storili pastirji. Tudi mi, Gospod, ?elimo priti v Betlehem. Pot, tudi danes, vodi navzgor: premagati je potrebno vrh sebi?nosti, ne sme se zdrsniti v brezna posvetnosti in potro?ni?tva. ?elim priti v Betlehem, Gospod, saj me tam pri?akuje?. ?elim se zavedati, da si Ti, polo?en v jasli, kruh mojega ?ivljenja. Potrebujem ne?en vonj tvoje ljubezni, da bi bil tudi jaz ob svojem ?asu razlomljen kruh za svet. Vzemi me na svoje rame, dobri Pastir: ljubljen od Tebe, bom mogel tudi jaz ljubiti in prijeti za roko brate. Bo?i? bo torej tedaj, ko ti bom lahko rekel: »Gospod, ti vse ve?, ti ve?, da te ljubim« (prim. Jn 21,17).

Polno?na sveta ma?a, 24. december 2021
V no?i zasveti lu?. Pojavi se angel, pastirje obda Gospodova slava in kon?no pride ve? stoletij pri?akovano oznanilo: »Danes se vam je rodil Zveli?ar, ki je Kristus Gospod« (Lk 2,11). Presenetljivo pa je to, kaj doda angel. Pastirjem poka?e, kako naj najdejo Boga, ki je pri?el na zemljo: »To vam bo znamenje: na?li boste dete, povito v plenice in polo?eno v jasli« (v. 12). Poglejte znamenje: dete. To je vse: dete v surovi rev??ini jasli. Ni ve? lu?i, ni ve? sijaja, ni ve? angelskih zborov. Le dete. Ni? drugega ni, kot le-to kar je napovedal Izaija: »Dete nam je rojeno« (Iz 9,5).

Evangelij vztraja pri tem nasprotju. Pripoveduje o Jezusovem rojstvu, za?en?i s cesarjem Avgustom, ki da popisati ves svet. Prikazuje prvega cesarja v  vsej njegovi veli?ini. Toda takoj zatem nas popelje v Betlehem, kjer ni ni? posebnega, le ubogo dete zavito v plenice, in pastirji okoli njega. Tam v majhnosti je Bog. Poglejte sporo?ilo: Bog ne jezdi na veli?ini, ampak se spusti v majhnost. Majhnost je pot, ki si jo je izbral, da bi nas dosegel, se dotaknil na?ih src, nas re?il in nas vrnil k temu, kar je pomembno.

Bratje in sestre, ko stojimo pred jaslicami, poglejmo v sredi??e. Pojdimo onkraj lu?i in okraskov, ki so lepi ter zrimo Dete. V njegovi majhnosti je ves Bog. Priznajmo ga: »Dete, ti si Bog, Bog-dete.« Dovolimo, da gre to ?kandalozno za?udenje skozi nas. Tistega, ki objema vesolje, je treba zadr?ati. Njega, ki je ustvaril sonce, je potrebno ogreti. Njega, ki je ne?nost sama, je treba ljubkovati. Neskon?na ljubezen ima drobceno srce, ki oddaja blag utrip. Ve?na Beseda je otro?i?ek, to je nezmo?en govoriti. Kruh ?ivljenja je treba nahraniti. Stvarnik sveta je brezdomec. Danes je vse obrnjeno: Bog prihaja na svet majhen. Njegova veli?ina je ponujena v majhnosti.

In mi – vpra?ajmo se – ali znamo sprejeti to Bo?jo pot? To je izziv Bo?i?a: Bog se razodeva, a ga ljudje ne razumejo. Za o?i sveta postane majhen, mi pa ?e naprej i??emo veli?ino kot svet, morda celo v njegovem imenu. Bog se zni?a, mi pa se ho?emo povzpeti na piedestal. Najvi?ji ka?e na poni?nost, mi pa se stegujemo, da bi naredili vtis. Bog i??e pastirje, nevidne, mi pa i??emo vidnost. Jezus se je rodil, da bi slu?il, mi pa se vsa leta ?enemo za uspehom. Bog ne i??e mo?i in oblasti, ampak ne?nost in notranjo majhnost.

To je tisto, kar prosimo Jezusa za Bo?i?: milost majhnosti. »Gospod, nau?i nas ljubiti majhnost. Pomagaj nam razumeti, da je to pot do resni?ne veli?ine«. Toda kaj konkretno pomeni sprejeti majhnost? Najprej je treba verjeti, da Bog ?eli priti v majhne stvari v na?em ?ivljenju, da se ?eli naseliti v vsakdanje stvarnosti, v preproste geste, ki jih delamo doma, v dru?ini, v ?oli, v slu?bi. V na?em obi?ajnem ?ivljenju ?eli dose?i izjemne stvari. To je sporo?ilo velikega upanja: Jezus nas vabi, naj cenimo in ponovno odkrijemo majhne stvari v ?ivljenju. ?e je tam z nami, kaj nam manjka? Pustimo za seboj ob?alovanje zaradi veli?ine, ki je nimamo. Opustimo prito?evanje in dolge obraze, pohlep, ki nas pu??a nezadovoljne! Majhnost, ?udenje tega majhnega deteta, je tisto pravo sporo?ilo.

Vendar je ?e ve?. Jezus ne ?eli priti le v male stvari na?ega ?ivljenja, ampak tudi v na?o majhnost: v na? ob?utek ?ibkosti, krhkosti, neustreznosti, morda celo napa?nosti. Sestra, brat, ?e te tako kot Betlehem obdaja tema no?i, ?e ?uti? okoli sebe hladno brezbri?nost, ?e rane, ki jih nosi? v sebi, kri?ijo: »Majhen si, ni? nisi vreden, nikoli ne bo? ljubljen, kot si ?eli?«, ti nocoj odgovarja Bog in ti pravi: »Ljubim te tak?nega, kot si. Tvoja majhnost me ne stra?i, tvoja krhkost me ne skrbi. Za vas sem se naredil majhnega. Da bi bil tvoj Bog, sem postal tvoj brat. Preljubi brat, ljubljena sestra, ne bojta se me, ampak v meni najdita svojo veli?ino. Blizu sem vama in prosim vaju le za to: zaupajta mi in mi odprita svoje srce«.

Sprejeti majhnost pomeni ?e nekaj: objeti Jezusa v dana?njih malih. Ljubiti ga v zadnjih, slu?iti mu v ubogih. Ti so najbolj podobni Jezusu, ki se je rodil reven. V njih ?eli biti po?a??en. V tej no?i ljubezni nas prevzema en sam strah: da bi ranili Bo?jo ljubezen, ranili jo s tem, da bi s svojo brezbri?nostjo zani?evali reve?e. To so Jezusovi izbranci, ki nas bodo nekega dne sprejeli v nebesih. Neki pesnik je zapisal: »Kdor ni na?el nebes tu spodaj, jih bo pogre?al tam zgoraj« (E. Dickinson, Pesmi, XVII). Ne izgubimo pogleda na nebesa, zdaj poskrbimo za Jezusa, pobo?ajmo ga v pomo?i potrebnih, saj se je z njimi poistovetil.

Poglejmo ?e enkrat jaslice in bomo videli, da je Jezus ob rojstvu obkro?en z malimi, z revnimi. Pastirji so. Bili so najpreprostej?i, a bili so najbli?je Gospodu. Na?li so ga, ker so »prebivali na prostem in pono?i stra?ili pri svoji ?redi« (Lk 2,8). Tam so delali, ker so bili revni in njihovo ?ivljenje ni imelo urnika, ampak je bilo odvisno od ?rede. Niso mogli ?iveti, kakor in kjer so ?eleli, ampak so se prilagajali potrebam ovc, za katere so skrbeli. In Jezus se rodi tam, blizu njih, blizu pozabljenih na obrobju. Prihaja tja, kjer je ?love?ko dostojanstvo na preizku?nji. Prihaja, da bi oplemenitil izklju?ene, se najprej razkrije njim: ne u?enim in pomembnim ljudem, temve? ljudem, ki delajo. Bog prihaja nocoj, da bi trdoto dela napolnil z dostojanstvom. Opozarja nas, kako pomembno je, da z delom dajemo ?loveku dostojanstvo, pa tudi, da dajemo dostojanstvo njegovemu delu, saj je ?lovek gospodar in ne su?enj dela. Na dan ?ivljenja ponavljamo: dovolj je bilo smrti na delovnem mestu! In zave?imo se k temu.

?e zadnji? poglejmo jaslice in raz?irimo pogled do njihovih robov, kjer zagledamo modre, ki so se odpravili na romanje, da bi po?astili Gospoda. Poglejmo in razumimo, da se vse okoli Jezusa sestavi v enotnost. Niso tam samo zadnji, pastirji, ampak tudi u?enjaki in bogata?i, modri. V Betlehemu so skupaj revni in bogati, tisti, ki ga ?astijo kot modri, in tisti, ki delajo kot pastirji. Vse se na novo uredi, ko je Jezus v sredi??u, ne na?e predstave o Jezusu, ampak On, ?ivi.

Torej dragi bratje in sestre, vrnimo se v Betlehem, k izvoru: k bistvu vere, k prvi ljubezni, k ?e??enju in dejavni ljubezni. Poglejmo na potujo?e modre in se kot sinodalna Cerkev na svoji poti odpravimo v Betlehem, kjer je Bog v ?loveku in ?lovek v Bogu; kjer je Gospod na prvem mestu in je ?e??en; kjer zadnji zasedajo mesto, ki mu je najbli?je; kjer so pastirji in modri skupaj v bratstvu, ki je mo?nej?e od vsake delitve na razrede. Naj nam Bog da, da bomo uboga in bratska Cerkev v ?e??enju. To je bistveno. Vrnimo se v Betlehem.

Dobro nam bo delo iti tja, poslu?ni bo?i?nemu evangeliju, ki nam predstavlja Sveto dru?ino, pastirje, modre, vse ljudi na poti. Bratje in sestre, odpravimo se na pot, saj ?ivljenje je romanje. Vstanimo, prebudimo se, ker je nocoj zasvetila lu?. To je ne?na svetloba, ki nas spominja, da smo v svoji majhnosti ljubljeni otroci, otroci lu?i (prim. 1 Tes 5,5). Bratje in sestre, veselimo se skupaj, saj nih?e ne bo ugasnil te lu?i, Jezusove lu?i, ki od nocoj dalje sveti na svetu.