杏MAP导航

Mih 5,1-4

Ti pa, Betlehem Efráta,
premajhen si, da bi bil med Judovimi tiso?nijami:
iz tebe mi pride on,
ki naj vlada v Izraelu.
Njegov izhod je od nekdaj,
od dni starodavnih.
Zato jih bo izro?il do ?asa,
ko porodnica porodi;
in se ostanek njegovih bratov povrne
k Izraelovim sinovom.
Trdno bo stal in pasel ?redo z Gospodovo mo?jo,
z veli?astjem imena Gospoda, svojega Boga.
Varno bodo prebivali, ker bo odslej njegova veli?ina
tja do koncev zemlje.
On sam bo mir!
?e pride Asirec v na?o de?elo
in vstopi v na?e pala?e,
bo postavil proti njemu sedmero pastirjev,
in osmero poglavarjev zemlje.

Heb 10,5-10

Zato ob svojem prihodu na svet pravi:
?rtve in daritve nisi hotel,
telo pa si mi pripravil.
?galne daritve in daritve za greh ti niso bile v?e?.
Tedaj sem rekel: »Glej, prihajam;
v zvitku knjige je pisano o meni,
da izpolnim, o Bog, tvojo voljo.«

Prej pravi: ?rtev in daritev in ?galnih daritev in daritev za greh nisi hotel in ti niso bile v?e?; in vendar se darujejo po postavi. Nato je rekel: Glej, prihajam, da izpolnim tvojo voljo. Prvo odpravlja, da postavi drugo. V tej volji smo posve?eni po daritvi telesa Jezusa Kristusa enkrat za vselej.

Lk 1,39-45

Tiste dni je Marija vstala in hitro ?la v pogorje, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hi?o in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta zasli?ala Marijin pozdrav, je dete posko?ilo v njenem telesu. Elizabeta je bila napolnjena s Svetim Duhom in je z mo?nim glasom vzkliknila in rekla: »Blagoslovljena ti med ?enami in blagoslovljen sad tvojega telesa! Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Glej, ko je pri?el glas tvojega pozdrava do mojih u?es, je dete od veselja posko?ilo v mojem telesu. Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!«

Razlaga cerkvenih o?etov

Sveti Beda ?astitljivi pravi: »Marijo vodi njena poni?nost v hribovito podro?je Judeje, da bi ?estitala Elizabeti za Janezovo ?ude?no spo?etje ter da bi stregla svoji starej?i sorodnici med njenimi zadnjimi meseci nose?nosti.« Sv. Avgu?tin pravi: »To, da je Janez posko?il v maternici, je ?ude?no znamenje vere.« Maksim Torinski to misel nadaljuje: »?e v maternici je Janez zaznal Kristusov prihod in je prerokoval kot Mesijev predhodnik.« Efrem Sirski to slikovito opi?e: »Navzo?nost Mesija v mesu, ki je za?etnik stvarstva, najprej stori tako, da Elizabetina maternica o?ivi, nato pa po sadu Marijine maternice o?ivi vse stvarstvo.« Origen nadalje pravi: »Elizabeta, napolnjena s Svetim Duhom, zaradi sadu Marijine maternice, izre?e nad njo blagoslov.« Sv. Ambro? pravi, da »Marijina vera v Bo?jo obljubo vodi tudi Cerkev v poveli?evanje Gospoda, saj sedaj ona odgovarja Kristusu, sadu vseh vernikov.« Origen pravi, da »obiskanje ozna?uje fizi?no sre?anje mater teh dveh osebnosti dokon?nega zveli?anja.« Efrem Sirski k temu dodaja, da pa »Magnifikat ka?e na teolo?ki pomen tega sre?anja, saj Marija povzame svoje mesto v zgodovini zveli?anja in naznani novo kraljestvo.«

Misli Benedikta XVI.

Na to ?etrto adventno nedeljo, ki je tik pred praznikom Gospodovega rojstva, evangelij pripoveduje o Marijinem obisku pri sorodnici Elizabeti. Pri tem dogodku ne gre za preprosto vljudnostno dejanje, ampak z veliko preprostostjo predstavljeno sre?anje med Novo in Staro zavezo. ?eni, obe nose?i, namre? udejanjata pri?akovanje in Pri?akovanega. Ostarela Elizabeta prestavlja Izrael, ki pri?akuje Mesija, medtem ko mlada Marija nosi v sebi izpolnitev tega pri?akovanja za vse ?love?tvo. V ?enah se sre?ata in prepoznata tudi sadova njunih teles, Janez in Kristus. Kr??anski pesnik Prudencij to takole razlaga: 'Otrok v ostarelem telesu pozdravlja skozi usta svoje matere Gospoda, sina Device' (Apotheosis, 590: PL 59, 970). Janezovo veselje v Elizabetinem telesu je znamenje dopolnitve pri?akovanja: Bog je pri?el obiskat svoje ljudstvo. Med oznanjenjem je angel Gabrijel Mariji povedal tudi o Elizabetini nose?nosti (prim. Lk 1,36), kot o dokazu Bo?je mo?i, saj je nerodovitna kljub letom postala rodovitna.

Ko je Elizabeta sprejela Marijo, je prepoznala, da se uresni?uje Bo?ja obljuba ?love?tvu in je vzkliknila: 'Blagoslovljena ti med ?enami, in blagoslovljen sad tvojega telesa! Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda?' (Lk 1,42-43). Izraz 'Blagoslovljena ti med ?enami'  se v Stari zavezi nana?a na Jaélo (Sod 5,24) ter na Judito (Jud 13,18), dve bojevnici, ki sta si prizadevali za osvoboditev Izraela. Tokrat pa je namenjen Mariji, miroljubni mladenki, ki bo rodila Zveli?arja sveta. Prav tako pa tudi Janezov vesel poskok (prim. Lk 1,44) spominja na ples kralja Davida, ko je spremljal vstop skrinje zaveze v Jeruzalem (prim. 1Krn 15,29). Skrinja, v kateri sta bili tabli postave, mana ter Aronova palica (prim Heb 9,4), je bila znamenje Bo?je navzo?nosti med svojim ljudstvom. Novorojen?ek Janez vzklika od veselja pred Marijo, skrinjo nove zaveze, ki v sebi nosi Jezusa, Bo?jega Sina, ki je postal ?lovek.

Prizor Obiskanja izra?a tudi lepoto gostoljubja. Kjer je medsebojno sprejemanje, poslu?anje, prostor za drugega, tam je Bog in veselje, ki od Njega prihaja. V bo?i?nem ?asu posnemajmo Marijo tako, da obi??imo tiste, ki ?ivijo v stiskah, ?e posebej bolne, zapornike, ostarele in otroke. Posnemajmo tudi Elizabeto, ki sprejme gosta kot Boga samega. ?e ga ne bomo ?eleli, ne bomo nikoli spoznali Gospoda, ?e ga ne bomo pri?akovali, ga ne bomo sre?ali in ?e ga ne bomo iskali, ga ne bomo na?li. Z istim veseljem kot Marija, ki je v naglici ?la k Elizabeti (prim. Lk 1,39), pojdimo tudi mi naproti Gospodu, ki prihaja.

Bogoslu?je nas z besedami preroka Miheja vabi, naj gledamo v Betlehem, sicer zelo majhno mesto na judovem, ki pa je pri?a velikega dogodka: »Ti pa, Betlehem Efráta, si premajhen, da bi bil med Judovimi tiso?nijami: iz tebe mi pride tisti, ki bo vladal v Izraelu, njegovi izviri so od nekdaj, iz davnih dni« (Mih 5,1). Tiso? let pred Kristusom se je v Betlehemu namre? rodil veliki kralj David, ki ga ima Sveto pismo enoglasno za Mesijevega prednika. Lukov evangelij namre? pripoveduje, da se je Jezus rodil v Betlehemu. Ker je bil Jo?ef, Marijin ?enin, iz 'Davidove hi?e', sta morala iti zaradi popisovanja v to mesto. Ravno v teh dneh pa je Marija rodila Jezusa (prim. Lk 2,1-7). Dejansko ta ista Mihejeva prerokba nadalje omenja neko skrivnostno rojstvo: »Zato jih bo predal do ?asa, ko bo porodnica rodila; nato se bo ostanek njegovih bratov vrnil k Izraelovim sinovom« (Mih 5,2). Obstaja torej bo?ji na?rt, ki vsebuje in razlo?i ?as ter kraj prihoda Bo?jega Sina na svet. To je na?rt miru, kakor ga napoveduje prerok, ko govori o Mesiju: »Trdno bo stal in pasel ?redo z Gospodovo mo?jo, z veli?astvom imena Gospoda, svojega Boga, in varno bodo prebivali, kajti zdaj bo velik do koncev zemlje. In on sam bo ta mir« (Mih 5,3).

V dana?njem evangeliju evangelist Luka opi?e Marijino poslanstvo ob njenem obisku pri sorodnici Elizabeti z besedami: »Tiste dni je Marija vstala in hitro ?la v pogorje, v mesto na Judovem« (Lk 1,39). Evangelist ?e doda, da je »Marija je ostala z njo«, torej sorodnico Elizabeto, »pribli?no tri mesece, potem pa se je vrnila na svoj dom« (Lk 1,56). Te preproste besede pojasnijo razlog, zakaj se je Marija takoj odpravila na pot. Od angela je namre? zvedela, da Elizabeta pri?akuje otroka in je ?e v ?estem mesecu (prim. Lk 1,36). Elizabeta je bila ?e namre? v letih in bli?ina mlade sorodnice Marije ji bo gotovo v pomo?. Zato je Marija ?la k njej ter pri njej ostala okoli tri mesece, da bi ji nudila svojo bli?ino ter ji konkretno pomagala pri vsakodnevnih opravilih. Elizabeta tako postane simbol za ?tevilne ostarele in bolne, oziroma za vse tiste osebe, ki potrebujejo pomo? in ljubezen. In koliko jih je ?e tudi danes po na?ih dru?inah, na?ih skupnostih ter v na?ih mestih! Marija, ki se sama imenuje »Gospodova dekla« (Lk 1,38), je tako postala slu?abnica vseh ljudi, oziroma, ?e re?emo bolj natan?no: slu?i Gospodu, ki ga sre?a v bratih in sestrah.

Marijina dejavna ljubezen pa ni samo v konkretni pomo?i, temve? dose?e vi?ek v podaritvi Jezusa samega s tem, da ga mi lahko sre?amo. Sveti Luka je to ?e posebej poudaril: »Ko je Elizabeta zasli?ala Marijin pozdrav, je dete posko?ilo v njenem telesu« (Lk 1,41). Tako smo pri?li do vi?ka in sredi??a Marijinega evangelizacijskega poslanstva. Tu je izra?en najresni?nej?i pomen ter najpristnej?i namen vsake misijonarske poti. Ta je v osebni podaritvi ?ivega evangelija, ki je sam Gospod Jezus. In Jezusovo sporo?anje je, kot trdi Elizabeta, dar, ki srce napolni z veseljem: »Glej, ko je pri?el glas tvojega pozdrava do mojih u?es, je dete od veselja posko?ilo v mojem telesu« (Lk 1,44). Jezus je edini resni?ni zaklad, ki ga lahko damo ?love?tvu. In ravno po Njem namre? hrepenijo mo?je in ?ene dana?njega ?asa, ?eprav se zdi, kot da ga ho?ejo prezreti ali celo zavre?i. Njega potrebuje dru?ba, v kateri ?ivimo in sicer tako Evropa kot ves svet.

Ko danes razmi?ljamo o Mariji, ki je obiskala sorodnico Elizabeto, pomislimo tudi na Marijin pogum, ki izhaja iz vere. Ona, ki jo je Elizabeta sprejela v svojo hi?o, je Devica, ki je verjela angelovemu oznanilu in je nanj z vero odgovorila ter pogumno sprejela Bo?ji na?rt za svoje ?ivljenje. S tem je sprejela vase ve?no Besedo Najvi?jega. Zato je Elizabeta med pozdravom vzkliknila: »Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!« (Lk 1,45). Marija je resni?no verovala, da »Bogu namre? ni ni? nemogo?e« (Lk 1,37). Trdna v tem zaupanju, se je pustila voditi Svetemu Duhu pri uresni?evanju njegovih vsakodnevnih na?rtov. Kako ne bi ?eleli tudi v svojem ?ivljenju tako zaupljivo izro?iti se Bogu. Zato, ko se danes obra?amo na njo »ki je polna milosti«, jo prosimo, naj nam od Bo?je previdnosti izprosi, da bi mogli vsak dan izre?i na? 'da' Bo?jim na?rtom z isto poni?no in trdno vero, s katero ga je tudi ona izrekla.

Molimo, da bi vsi ljudje iskali Boga in odkrili, da je Bog sam prvi, ki nas pride obiskat. Mariji, skrinji nove in ve?ne zaveze, izro?imo svoje srce, da ga napravi vrednega sprejeti Bo?ji obisk v skrivnosti njegovega rojstva.

Misli pape?a Fran?i?ka

Angel Gospodov, nedelja, 20. december 2015
Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij dana?nje adventne nedelje nam predstavi podobo Marije. Vidimo jo, da se je takoj, ko je v veri spo?ela Bo?jega Sina, soo?ila z dolgim potovanjem iz Nazareta v Galileji do judovskega pogorja, da bi obiskala in pomagala Elizabeti. Angel Gabrijel ji je namre? razodel, da je njena ostarela sorodnica, ki ni imela otrok, v ?estem mesecu nose?nosti (prim. Lk 1,26.36). Zaradi tega Marija, ki nosi v sebi dar in ?e toliko ve?jo skrivnost, gre obiskat Elizabeto in ostane pri njej tri mesece. Med sre?anjem dveh ?ena, predstavljate si, ene ostarele in druge mlade, je mlaj?a, Marija, ki prva pozdravi: »Stopila je v Zaharijevo hi?o in pozdravila Elizabeto« (Lk 1,40). Po tem pozdravu je Elizabeto prevzelo veliko ?udenje, ne pozabite te besede, ?udenje, ki ga zaznamo v njenih besedah: »Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda?« (v. 43).

Da nam bo koristilo praznovanje bo?i?a, smo poklicani ustaviti se ob podro?jih ?udenja. Katera so ta podro?ja ?udenja v vsakdanjem ?ivljenju. Tri so ta podro?ja. Prvo je 'drugi', v katerem prepoznam brata. Kajti, odkar se je zgodil Jezusov bo?i?, vsako obli?je nosi v sebi vtisnjeno podobnost Bo?jega Sina. ?e posebej, kadar je to obli?je reve?a, saj je Bog kot reve? vstopil v svet in reve?em je prvim pustil, da so se mu pribli?ali.

Naslednje podro?je ?udenja, ob katerem, ?e ga gledamo z vero, ?utimo za?udenje, je zgodovina. Tolikokrat mislimo, da jo gledamo s prave strani, a v resnici tvegamo, da jo beremo ravno z nasprotne strani. To se na primer zgodi, ko mislimo, da je pogojena z ekonomijo trga, dolo?ena s financami in posli, obvladovana z mogo?niki, ki so trenutno na vrsti. Bog bo?i?a pa je Bog, ki 'pome?a karte'. V?e? mu je to. Kakor Marija poje v Magnifikatu, je Gospod tisti, ki prevrne mogo?nike s prestola in povi?a poni?ne, napolni z dobrotami la?ne in bogate odslovi praznih rok (prim. Lk 1, 52-53). To je drugo podro?je, ?udenje zgodovine.

Tretje podro?je ?udenja je Cerkev. Gledati jo s ?udenjem vere pomeni, ne omejiti se samo na to, da jo imam le za versko in?titucijo, ki sicer je, ampak jo za?utiti ko Mati, ki kljub made?em in gubam, ki jih imamo ?tevilne, odseva poteze Neveste, ki jo ljubi in o?i??uje Kristus Gospod. Torej Cerkev, ki zmore prepoznati tolika zamenja zveste ljubezni, ki jih ji Bog nenehno po?ilja. Torej Cerkev, za katero Gospod ne bo nikoli last, ki jo je potrebno ljubosumno braniti, tisti, ki to po?nejo, se motijo, temve? vedno kot Gospod Jezus, ki ji prihaja naproti in ki ga ona zna z zaupanjem in veseljem pri?akovati in s tem izraziti upanje sveta. Cerkev kli?e: »Pridi, Gospod Jezus!« Mati Cerkev, ki ima vrata vedno na ?iroko odprta in na ?iroko odprte roke, da sprejme vse. ?e ve?, mati Cerkev, ki gre vem skozi lastna vrata, da bi z nasmehom matere iskala vse oddaljene in jih pripeljala k Bo?jemu usmiljenju. To je ?ar bo?i?a.

Na Bo?i? Bog podarja sebe vsega, saj podarja svojega Edinega Sina, v katerem je vse njegovo veselje. In samo s srcem Marije, poni?ne in uboge sionske h?ere, ki je postala Mati Sina Najvi?jega, je mogo?e radovati se ter se razveseliti nad velikim Bo?jim darom in nad njegovega nepredvidljivega presene?enja. Naj nam ona pomaga, da bomo zaznali ?udenje, ta tri ?udenja, drugega, zgodovino in Cerkev. Tako bo ob Jezusovem rojstvu, daru vseh darov, ob nezaslu?enem darilu, ki nam prina?a zveli?anje, tudi nam dal za?utiti v sre?anju z Jezusom to veliko ?udenje. Toda ne bomo imeli tega ?udenja, ne bomo mogli sre?ati Jezusa, ?e ga ne bomo sre?ali v drugih, v zgodovini, v Cerkvi.

Angel Gospodov, nedelja, 23. december 2018
Dragi bratje in sestre, dober dan! Bogoslu?je te 4. adventne nedelje postavi v ospredje lik Marije, Device Matere, v pri?akovanju, da bo rodila Jezusa, Zveli?arja sveta. S pogledom se ustavimo na njej, zgledu vere in dejavne ljubezni in se lahko vpra?amo: katere so bile njene misli med meseci pri?akovanja? Odgovor prihaja ravno iz dana?njega evangeljskega odlomka o pripovedi Marijinega obiska pri svoji ostareli sorodnici Elizabeti (prim. Lk 1,39-45). Angel Gabrijel ji je namre? razkril, da Elizabeta pri?akuje otroka in da je ?e v ?estem mesecu (prim. Lk 1,26.36.). Tako je Devica, ki je pravkar spo?ela, v naglici od?la iz Nazareta v Galileji v pogorje v Judejo, da bi obiskala svojo sestri?no.

Evangelij pravi: »Stopila je v Zaharijevo hi?o in pozdravila Elizabeto« (v. 40). Prav gotovo se je z njo veselila njenega materinstva, kakor je prav tako Elizabeta pozdravila Marijo reko?: »Blagoslovljena ti med ?enami in blagoslovljen sad tvojega telesa! Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda?« (vv. 42-43). In takoj zatem je hvalila njeno vero: »Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!« (v.45). Jasna je razlika med Marijo, ki je verovala in Zaharijo, Elizabetinim mo?em, ki je dvomil in ni verjel angelovi obljubi in zaradi tega ostal nem vse do Janezovega rojstva. Razlika je!

Ta dogodek nam pomaga brati v posebni lu?i skrivnost sre?anja med ?lovekom in Bogom. Sre?anje, ki ni v znamenju nenavadnih ?ude?ev, temve? predvsem v znamenju vere in dejavne ljubezni. Marija je namre? bla?ena zato, ker je verovala, kajti sre?anje z Bogom je sad vere. Zaharija pa, ki je dvomil in ni verjel, je ostal gluh in nem. Zakaj? Da bi med dolgo ti?ino zorel v veri. Brez vere se ostane neizogibno gluhi za tola?e? Bo?ji glas in se ostane nesposobni izgovarjati besede tola?be in upanja svojim bratom. Mi to vidimo vsak dan, torej ljudi, ki nimajo vere ali pa imajo zelo majhno vero in ki nimajo mo?i in ko se je potrebno pribli?ati k osebi, ki trpi, govorijo o zunanjih okoli??inah, ne uspejo pa priti do srca, ker nimajo mo?i. Nimajo mo?i zato, ker nimajo vere in ?e ni vere, ne pridejo besede, ki bi pri?le iz srca.

Vero se torej hrani z dejavno ljubeznijo. Evangelist pripoveduje, da je »Marija vstala in hitro ?la v pogorje« (v. 39). Hitro je ?la, ne s tesnobo, hitro, a v miru. »Vstala je«, je dejanje polno pozornosti. Lahko bi ostala doma in pripravila za rojstvo svojega sina, a jo bolj skrbi za druge kot zanjo samo. Tako je z dejanji pokazala, da je ?e u?enka tistega Gospoda, ki ga nosi v sebi. Dogodek Jezusovega rojstva se je torej za?el s preprosto gesto dejavne ljubezni, saj je pristna dejavna ljubezen vedno sad ljubezni Boga.

Evangelij Marijinega obiska Elizabete, ki smo ga danes sli?ali pri ma?i, nas pripravlja, da bomo dobro ?iveli bo?i?, saj nam posreduje dinamiko vere in dejavne ljubezni. Ta dinamika je delo Svetega Duha, Duha Ljubezni, ki je oplodil Marijino devi?ko naro?je in ki jo je spodbudil, da je ?la pomagat ostareli sorodnici. Torej dinamika, ki je polna veselja, kot se to vidi iz sre?anja obeh mater, ki je vse ena sama vesela pesem vzklikanja v Gospodu, ki dela velike re?i malim, ki mu zaupajo.

Devica Marija naj nam izprosi milost, da bomo ?iveli bo?i? na ekstravertiran (navzven obrnjen) na?in, ne raztresen,  na ekstravertiran na?in, da ne bo v sredi??u na? »jaz«, temve? Jezusov »ti« in »ti« bratov, ?e posebej tistih, ki potrebujejo pomo?. Tedaj bomo prepustili prostor Ljubezni, ki tudi danes ?eli postati meso ter priti in prebivati sredi med nami.

Angel Gospodov, nedelja, 19. december 2021
Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij dana?njega bogoslu?ja ?etrte adventne nedelje pripoveduje o Marijinem obisku Elizabete (prim. Lk 1,39-45). Ko je prejela angelovo oznanilo, Devica ni ostala doma, da bi premislila, kaj se je zgodilo in razmislila o problemih in nepredvidljivostih, ki jih prav gotovo ne bo malo, ker revica ne bi vedela, kaj storiti z to novico, saj jo s kulturo tistega ?asa ni razumela. Nasprotno, najprej pomisli na tistega, ki potrebuje pomo?. Namesto da bi bila sklonjena nad svojimi problemi, misli na tiste, ki potrebujejo pomo?, misli torej na Elizabeto svojo sorodnico, ki je ?e ostarela in nose?a, kar je nekaj nenavadnega in ?ude?nega. Marija se z velikodu?nostjo odpravi na pot, ne da bi se pustila prestra?iti nev?e?nostim poti, saj je tako odgovorila na notranjo te?njo, ki jo kli?e, naj ji bo blizu in ji pomaga. Dolga pot je. Kilometri in kilometri in ni bilo avtobusa, ki bi ?el tja. Morala je iti pe?. Ona gre ven, da bi pomagala ter podelila svoje veselje. Marija Elizabeti podari Jezusovo veselje. Veselje, ki ga je nosila v srcu in v maternici. Gre k njej in razglasi svoja ob?utja. To izlitje ob?utij je pre?lo v molitev, v Magnifikat, ki ga vsi poznamo. Marija, kakor pravi besedilo, je »vstala in hitro ?la« (v. 39).

Vstala je in ?la. Na zadnjem delu adventne poti se pustimo voditi tema dvema glagoloma. Vstati in urno hoditi, sta dve gibanji, ki ju je storila Marija in ki vabi tudi nas, da to storimo pred Bo?i?em. Najprej vstati. Po oznanilu angela se za Devico ka?e te?ko obdobje, saj jo njena nenadejana nose?nost izpostavlja nerazumevanjem in tudi te?kim kaznim, celo kamenjanju, kot je bilo v kulturi tistega ?asa. Predstavljamo si, koliko misli in vznemirjenj je imela. Vsekakor ji to ne vzame poguma in ne obupa, temve? vstane. Ne povesi pogleda na probleme, temve? ga dvigne k Bogu. Ne misli, koga bi prosila pomo?, temve? komu bo prinesla pomo?. Vedno misli na druge. Marija je tak?na, da vedno misli na potrebe drugih. Isto bo storila pozneje na svatbi v Kani, ko bo opazila, da je zmanjkalo vina. To je sicer problem drugih ljudi, a ona misli na to in sku?a najti re?itev. Marija vedno misli na druge. Misli na nas…

Od Marije se nau?imo tega na?ina odzivanja, da vstanemo, ?e zlasti ko je nevarnost, da nas lahko problemi potrejo. Vstati se, da ne ostanemo pogreznjeni v probleme, tone? vedno bolj v samopomilovanje ter padajo?, kar je ?alostno, v ?alost, ki nas hromi. Toda zakaj vstati? Zato, ker Bog je velik in pripravljen dvigniti nas, ?e mu iztegnemo roko. Vanj vrzimo negativne misli, strahove, ki hromijo vsak zagon in onemogo?ajo iti naprej. Zatem pa napravimo kot Marija. Ozrimo se na okoli in poi??imo osebo, ki bi ji lahko bili v pomo?. Morda je kak?en ostareli, ki ga poznam in mu lahko ponudim svojo pomo?, dru?bo. Vsakdo naj pomisli. Narediti uslugo neki osebi, neko prijaznost, telefonski klic? Toda komu naj pomagam? Vstanem ter pomagam in tako s tem, ko pomagam drugim, pomagam samemu sebi dvigniti se iz te?av.

Drugo gibanje je urno hoditi. To ne pomeni, da ravnamo vznemirjeno, razburjeno.  Gre namre? za to, da pre?ivljamo svoje dni z radostnim korakom, gledajo? pred sabo z zaupanjem, ne da bi zapadli v naveli?anost, v su?enjstvo prito?evanja, - to prito?evanje uni?i veliko ?ivljenj. Nekdo si to posvoji in se prito?uje, prito?uje in ?ivljenje gre navzdol. Prito?evanje te vedno potiska k temu, da poi??e? nekoga, na kogar zvrne? krivdo.

Marija gre proti Elizabetini hi?i z urnim korakom tistega, ki ima srce in ?ivljenje napolnjeno z Bogom, napolnjeno z veseljem. Vpra?ajmo se torej zaradi na?e koristi, kak?en je moj korak? Sem pozitiven ali pa se zadr?ujem v melanholiji? Grem z upanjem naprej ali pa se zaustavljam ter objokujem samega sebe? ?e gremo naprej z utrujenim korakom godrnjanja in klepetanja, ne bomo nobenemu prinesli Boga, prinesli bomo samo zagrenjenost, tema?ne stvari. Zelo dobro dene gojenje zdravega humorja, kakor sta to po?ela sv. Toma? Moore ali sv. Filip Neri. Lahko prosimo za to milost, torej za milost zdravega humorja.  To zelo dobro dene. Ne pozabimo, da je prvo dejanje dejavne ljubezni, ki ga storimo bli?njemu to, da mu ponudimo veder in nasmejan obraz ter mu prinesemo Jezusovo veselje, kakor je to storila Marija Elizabeti.

Naj nas Bo?ja Mati prime za roko, naj nam pomaga vstati in urno hoditi proti Bo?i?u.