杏MAP导航

Sof 3,14-18

Vriskaj, h?i sionska,
ukaj, Izrael!
Vesêli in raduj se z vsem srcem,
jeruzalemska h?i!
Gospod te je re?il sodbe,
odvrnil je tvoje sovra?nike.
Gospod, Izraelov kralj je v tvoji sredi,
ne bo? se ve? bala hudega.
Tisti dan pore?ejo Jeruzalemu:
»Ne boj se, Sion,
naj ti roke ne omahujejo!
Gospod, tvoj Bog, je v tvoji sredi,
mo?ni re?itelj.
Veselí se nad teboj v radosti,
prepeva v svoji ljubezni,
nad teboj se raduje z vzklikanjem.«
Oropane praznikov bom zbral,
tiste, ki niso pri tebi,
da ne bo? prena?al sramote.

Flp 4,4-7

Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se. Va?a blagost bodi znana vsem ljudem. Gospod je blizu. Ni? ne skrbite, ampak ob vsaki prilo?nosti izra?ajte svoje ?elje Bogu z molitvijo in pro?njo, z zahvaljevanjem. In Bo?ji mir, ki presega vsak um, bo varoval va?a srca in va?e misli v Kristusu Jezusu.

Lk 3,10-18

Mno?ice pa so ga (Janeza) spra?evale in rekle: »Kaj naj torej storimo?« Odgovarjal jim je in rekel: »Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima ?ive?, naj stori enako.« Tudi cestninarji so se pri?li krstit, in so mu rekli: »U?itelj, kaj naj storimo?« Odvrnil jim je: »Ne terjajte ni? ve?, kakor vam je dolo?eno.« Spra?evali so ga tudi vojaki in rekli: »In mi, kaj naj storimo?« Rekel jim je: »Ne izsiljujte nikogar in nikogar ne goljufajte, ampak naj vam bo dovolj va?a pla?a.«

Ker pa je ljudstvo ?ivelo v pri?akovanju in so v svojem srcu vsi mislili o Janezu, ali ni morda on Kristus, je Janez vsem odgovoril in rekel: »Jaz vas kr??ujem z vodo, pride pa mo?nej?i od mene, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen njegovih sandal; on vas bo krstil s Svetim Duhom in ognjem. Velnico ima v svoji roki, da bo po?istil svoje mlati??e in spravil ?ito v svojo ?itnico, pleve pa se?gal z neugasljivim ognjem.« Tako je torej ?e z mnogimi drugimi opomini oznanjal ljudem dobro novico.

Razlaga cerkvenih o?etov

Ciril Aleksandrijski pravi: »Vsako navodilo je namre? povezano z navezanostjo na stvari tega sveta. Poduk o dobrih delih mora biti pred krstom. Luka kot zdravnik preko Janezovega pridiganja poda zdravilo za vsako bolezen, ki so jih razkrili mno?ica, cestninarji in vojaki.« Origen razlaga: »Dati drugemu eno od dveh sukenj pomeni, da ne slu?imo dvema gospodarjema. Za cestninarje to pomeni, da ne zahtevajo ve? kot morajo.« »Ta opomin je namenjen tudi kr??anskim izterjevalcem davkov, ki ne smejo izkori??ati svojega polo?aja zato, da bi bogateli,« pa pravi sv. Maksim Torinski. Sv. Avgu?tin o vojakih pravi, »da ne smejo uporabiti mo?i, ki izhaja iz njihove slu?be, da bi izsiljevali ali uporabljali silo proti drugemu, ?eprav, ko tako govori, Janez dokazuje, da odobrava voja?ko slu?bo.« Sv. Ambro? pa pravi: »Temeljni izraz Postave Stare zaveze je 'biti usmiljeni, kakor je O?e, tako, da vsi mi izpolnjujemo zapovedana dela usmiljenja.« Sv. Gregor Veliki pravi: »Luka nas je seznanil s tem, da se je ljudstvo spra?evalo, ?e je bil Janez Kristus. Janez ni ?enin, ampak ?eninov prijatelj.« Sv. Ciril Aleksandrijski pa pravi: »Janez, kot predstavnik Judov, ni vreden odvezati jermena Jezusovih sandal, saj je njegova naloga, da pripravi pot Jezusu, ki je Kristus, saj on kr??uje z vodo, Jezus pa bo kr??eval s Svetim Duhom in ognjem«, »kakor se je zgodilo na binko?ti«, pa dodaja sv. Ciril Jeruzalemski. Sv. Ambro? nadalje razmi?lja: »Janezov klic k pokori se zaklju?i z opozorilom poslu?alcem, da se bo Bog vrnil kot sodnik in bo lo?il tiste, ki obrodijo sad od tistih, ki so nerodovitni.«

Misli Benedikta XVI.

Na dana?njo tretjo adventno nedeljo nas bogoslu?je vabi k duhovnemu veselju in sicer z znamenitim odpevom iz spodbude apostola Pavla: »Veselite se v Gospodu zmeraj... Gospod je blizu« (prim. Flp 4,4.5). Tudi prvo svetopisemsko berilo dana?nje svete ma?e vabi k veselju. Prerok Sofonija, iz konca 7. stoletja pred Kristusom, se obra?a na mesto Jeruzalem in njegove prebivalce z besedami: »Vriskaj, h?i sionska, vzklikaj, Izrael! Vesêli in raduj se iz vsega srca, h?i jeruzalemska! Gospod, tvoj Bog, je v tvoji sredi, tvoj mo?ni re?itelj« (Sof 3,14.17). Tudi Bog sam je predstavljen s podobnimi ?ustvi. Prerok pravi: »Veselí se nad teboj v radosti, prenavlja te s svojo ljubeznijo... vriska nad teboj v prepevanju, kakor ob dnevih praznovanj« (Sof 3,17-18a). Ta obljuba se je v polnosti uresni?ila v bo?i?ni skrivnosti, ki jo bomo obhajali ?ez dober teden in ki od nas zahteva, da se prenavljamo na  'danes' v na?em ?ivljenju in skozi zgodovino.

V evangeliju Janez Krstnik pravi: »Jaz vas kr??ujem v vodi, pride pa mo?nej?i od mene, kateremu nisem vreden odvezati jermenov njegovih sandal; on vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju« (Lk 3,16). Za vodo poznamo pomen, se pa nam sedaj postavlja vpra?anje, v ?em je ta ogenj, ki ga omenja Janez Krstnik? Da bi videli to resni?nost ognja, ki je navzo?a med krstom z vodo, moramo omeniti, da je bil Janezov krst ?love?ko dejanje, dejanje spokornosti. Stegovanje ?loveka k Bogu, da bi izprosil odpu??anje grehov in mo?nost, za?eti znova svoje bivanje. Bil je torej samo ?love?ka ?elja, iti k Bogu z lastnimi mo?mi. To pa je premalo. Razdalja je prevelika. V Jezusu Kristusu vidimo, da nam Bog prihaja naproti. V kr??anskem krstu, ki ga je postavil Kristus, nismo dejavni samo mi s svojo ?eljo bili o?i??eni ter z molitvijo dose?i odpu??anje, v krstu namre? deluje Bog sam, deluje Jezus po Svetem Duhu. Torej je pri kr??anskem krstu navzo? ogenj Svetega Duha. Bog deluje, ne samo mi.

Veselje torej, ki ga prebuja bogoslu?je, pa ni samo za nas. To je prero?ko naznanilo, namenjeno celotnemu ?love?tvu in ?e posebej najbolj ubogim, v tem primeru najbolj ubogim, ki nimajo veselja. Pomislimo na na?e brate in sestre, ?e posebej na Bli?njem vzhodu, na nekaterih podro?jih Afrike ter nekaterih drugih predelih, ki pre?ivljajo dramo vojne. Kako se lahko oni veselijo? Kak?en bo njihov bo?i?? Pomislimo na ?tevilne bolnike ali osamljene, ki so poleg telesno preizku?ani tudi du?evno, saj se pogosto ?utijo zapu??ene. Kako z njimi deliti veselje, ne da bi jih ranili v njihovem trpljenju? Pomislimo pa tudi na tiste, ?e posebej na mlade, ki so izgubili smisel za resni?no veselje ter ga i??ejo tam, kjer ga je nemogo?e najti. Torej ne moremo, da ne bi soo?ili dana?njega bogoslu?ja in njegov poziv 'Veselite se' s temi dramati?nimi resni?nostmi. Kakor je bil poziv v ?asu preroka Sofonija namenjen ravno tistemu, ki je v preizku?nji, tako je tudi danes »tistim, ki jih je ?ivljenje ranilo in tistim, ki so brez veselja« ?e posebej namenjena Gospodova Beseda. Povabilo k veselju nikakor ni zavajajo?e sporo?ilo, prav tako ne brezkoristna tola?ba, temve? zveli?avna prerokba, poziv za odre?itev, ki se za?ne z notranjo prenovo.

Da bi prenovil svet, je Bog izbral poni?no dekle iz neke vasi v Galileji, Marijo iz Nazareta, ki jo je takole pozdravil: »Veseli se, polna milosti, Gospod je s teboj.« V teh besedah je skrivnost pristnega bo?i?a. Bog jih ponavlja Cerkvi in vsakemu od nas: »Razveseli se, Gospod je blizu!« Z Marijino pomo?jo poni?no in pogumno ponudimo nas same, da bi svet sprejel Kristusa, vir resni?nega veselja.

Evangelij dana?nje tretje adventne nedelje nam ponovno predstavlja lik Janeza Krstnika in ga opisuje, medtem ko govori ljudem, ki so pri?li k njemu do reke Jordan, da bi se dali krstiti. Ker je Janez z ostrimi besedami pozival vse, naj se pripravijo na Mesijev prihod, so ga nekateri vpra?ali: 'Kaj naj torej storimo?' (Lk 3,10.12.14). Ti pogovori so zelo zanimivi in hkrati zelo aktualni.

Prvi odgovor je namenjen vsem. Krstnik pravi: 'Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima ?ive?, naj stori enako' (v. 11). Tukaj lahko vidimo merilo za pravi?nost, ki jo po?ivlja karitativna ljubezen. Pravi?nost zahteva odpravo neravnovesja med tem, kar ima kdo ve? in tem, kar manjka nekomu tisto potrebno. Karitativna ljubezen nas spodbuja, da smo pozorni do drugega in gremo naproti tistemu, ki je v potrebi, ne da bi iskali opravi?ila za ohranitev lastnih interesov. Pravi?nost in karitativna ljubezen si ne nasprotujeta. Obe sta potrebni in se morata dopolnjevati. 'Karitativna ljubezen bo vedno potrebna, tudi v najbolj pravi?ni dru?bi', kajti, 'vedno bodo tudi primeri gmotnega pomanjkanja, v katerih je potrebna pomo? v smislu dejavne ljubezni do bli?njega' (Okro?nica: Bog je ljubezen, 28).

Drugi odgovor je namenjen nekaterim 'cestninarjem', oziroma pobiralcem davkov za Rimljane. ?e zaradi tega so cestninarje zani?evali, predvsem pa zato, ker so izkori??ali svoj polo?aj tako, da so kradli. Krstnik jim ne pravi, da morajo spremeniti poklic, marve? naj ne zahtevajo ni? ve?, kot je predpisano (prim. v. 13). Prerok v Bo?jem imenu ne zahteva izrednih dejanj, temve? predvsem po?teno izvr?evanje svoje dol?nosti. Prvi korak proti ve?nemu ?ivljenju je vedno izpolnjevanje zapovedi. V tem primeru je to sedma zapoved: 'Ne kradi' (prim. 2Mz 20,15).

Tretji odgovor je namenjen vojakom, ?e enemu sloju, ki ima neke vrste oblast in jo sku?a zlorabiti. Vojakom Janez pravi: 'Ne izsiljujte nikogar in nikogar ne goljufajte, ampak naj vam bo dovolj va?a pla?a' (v. 14). Tudi pri njih se spreobrnjenje za?ne s po?tenostjo ter spo?tovanjem drugih. To navodilo velja za vse, ?e posebej za tiste, ki imajo ve?jo odgovornost.

Ko v celoti premislimo te pogovore, nas nagovori konkretnost Janezovih besed. Ker nas bo Bog torej sodil po na?ih delih, je potrebno prav v na?em obna?anju pokazati, da izpolnjujemo njegovo voljo. In ravno zato so Krstnikova navodila vedno aktualna. Tudi v na?em tako zapletenem svetu bi bilo veliko bolje, ?e bi vsakdo izpolnjeval ta pravila obna?anja. Prosimo torej Gospoda na pripro?njo Svete Marije, da nam pomaga pripraviti se na Bo?i?, tako, da bomo obrodili dobre sadove spreobrnjenja (prim. Lk 3,8).

Misli pape?a Fran?i?ka

Homilija, nedelja, 13. december 2015
Povabilo namenjeno starodavnemu mestu Jeruzalemu je danes namenjeno tudi vsej Cerkvi in vsakemu od nas: »Vesêli… raduj se!« (Sof 3,14). Vzrok veselja je izra?en z besedami, ki vlivajo upanje in omogo?ajo z vedrino gledati na prihodnost. Gospod je umaknil vsako obsodbo ter se je odlo?il ?iveti med nami.

Ta tretja adventna nedelja privla?i na? pogled proti bli?ajo?emu se bo?i?u. Ne smemo se prepustiti utrujenosti, ni se nam dovoljeno ?alostiti, ?eprav bi se lahko zaradi tolikih zaskrbljenosti in oblik nasilja, ki zadajajo rane temu na?emu ?love?tvu. Vendar pa mora Gospodov prihod z veseljem napolniti na?e srce. Prerok, ki ima vtisnjeno v svoje ime, Sofonija, vsebino svojega oznanila, odpira srce upanju: »Bog varuje« svoje ljudstvo. V zgodovinskem kontekstu velikega nasilja in surovosti, ki so ga zadajali ljudje na oblasti, Bog naznani, da bo On sam kraljeval svojemu ljudstvu in ga nikoli ve? ne bo prepustil na milost in nemilost nadutosti oblastnikov in da ga bo osvobodil vsake stiske. Danes smo napro?eni, naj nam zaradi dvomov, nepotrpe?ljivosti in trpljenja »roke ne omahujejo« (prim. Sof 3,16).

Apostol Pavel z vso mo?jo prevzame nauk preroka Sofonija in zatrjuje: »Gospod je blizu« (Flp 4,5). Zaradi tega se moramo vedno veseliti ter z vso ljubeznivostjo pri?evati za Bo?jo bli?ino ter njegovo skrb za vsakega ?loveka.

Odprli smo sveta vrata tako tu, kot v ?tevilnih stolnicah po svetu. Tudi to preprosto znamenje je povabilo k veselju. Za?enja se namre? ?as velikega odpu??anja. Je namre? jubilej Usmiljenja. Je ?as za ponovno odkritje Bo?je navzo?nosti ter njegove O?etovske ne?nosti. Bog nima rad strogosti, je ne?en O?e, vse po?ne z ne?nostjo O?eta. Tudi mi smo kakor mno?ica, ki je spra?evala Janeza: »Kaj naj torej storimo?« (Lk 3,10). Ni bilo potrebno ?akati na Krstnikov odgovor. Povabi naj delujejo v pravi?nosti ter so pozorni na osebe, ki so pomo?i potrebne. To kar Janez zahteva od svojih sogovornikov, vsekakor ?e vsebuje Postava. Od nas pa se zahteva ?e bolj korenito prizadevanje. Pred svetimi vrati, ki smo jih poklicani prestopiti, se od nas zahteva, da smo orodje usmiljenja, saj vemo, da bomo po tem sojeni. Vsak, ki je bil kr??en ve, da ima to vzvi?eno nalogo. Vera v Kristusa nas izzove, da se podamo na pot, ki traja vse ?ivljenje in to je, da smo usmiljeni kakor O?e. Veselje, da smo prestopili vrata Usmiljenja, spremlja prizadevanje, da smo sprejeli in pri?ujemo za ljubezen, ki gre onkraj pravi?nosti, ljubezen, ki ne pozna meja. Za to brezmejno ljubezen smo kljub protislovju v nas, odgovorni.

Prosimo tako za nas, kakor tudi za vse tiste, ki bodo pristopili vrata Usmiljenja, da bomo razumeli in sprejeli brezmejno ljubezen na?ega nebe?kega O?eta, ki na novo ustvarja, preoblikuje in prenavlja ?ivljenje.

Angel Gospodov, nedelja, 13. december 2015
Dragi bratje in sestre, dober dan! V dana?njem evangeliju je vpra?anje, ki se trikrat ponovi: »Kaj naj storimo?« (Lk 3,10.12.14). Janezu Krstniku ga postavijo tri kategorije ljudi: najprej mno?ica, zatem cestninarji, oziroma pobiralci davkov, in kot tretji nekateri vojaki. Vsak izmed teh skupin spra?uje preroka o tem, kar mora storiti, da bo udejanjil spreobrnjenje, ki ga on pridiga.

Janezov ogovor na vpra?anje mno?ice je podelitev najbolj nujnih dobrin. Prvi skupini, mno?ici pravi, naj podeli nujne dobrine. Tako jim re?e: »Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima ?ive?, naj stori enako.« (v. 11). Drugi skupini, pobiralcem davkov je rekel, naj ne zahtevajo ni? ve? od zahtevanega (prim. v. 13). Kaj to pomeni? Povsem jasno, nobenega podkupovanja. Od tretje skupine, torej od vojakov zahteva, naj ni? ne izsiljujejo od nikogar, ampak naj so zadovoljni s pla?o (prim. v. 14). Trije odgovori za enako pot spreobrnitve, ki se izra?a v konkretnih prizadevanjih pravi?nosti in solidarnosti. To je pot, ki jo Jezus nakazuje med vsem svojim pridiganjem, torej pot dejavne ljubezni do bli?njega.

Iz teh opominov Janeza Krstnika razumemo, kak?ne so bile v tistem ?asu splo?ne te?nje tistih, ki so imeli razli?ne oblike oblasti. Stvari se niso veliko spremenile. Pa vendar, nobena kategorija ljudi ni izklju?ena iz tega, da prehodi pot spreobrnjenja za dosego zveli?anja, niti cestninarji, ki so ?e po definiciji bili gre?niki. Tudi oni niso izklju?eni iz zveli?anja. Bog nikomur ne zapre mo?nosti, da se zveli?a. On je, lahko uporabimo to besedo, ves nestrpen, ker ?eli uporabiti usmiljenje so vseh in sprejeti vsakega v ne?en objem sprave in odpu??anja.

To vpra?anje: »Kaj naj storimo?«, je tudi na?e vpra?anje. Dana?nje bogoslu?je nam z Janezovimi besedami ponavlja, da se je potrebno spreobrniti, spremeniti smer poti in hoditi po poti pravi?nosti, solidarnosti, treznosti. To so vrednote, ki so nujno potrebni za polno ?love?ko in pristno kr??ansko bivanje. Spreobrnite se! To je povzetek Krstnikovega sporo?ila. Bogoslu?je te tretje adventne nedelje nam pomaga odkriti eno posebno razse?nost spreobrnjenja: veselje. Tisti, ki se spreobrne in se pribli?a Gospodu za?uti veselje. Prerok Sofonija naznanja »Vriskaj, o sionska h?i!« (Sof 3,14), Jeruzalemu in apostol Pavel tako opominja kristjane v Filipih: »Veselite se v Gospodu zmeraj« (Flp 4,4). Da danes govorimo o veselju je potrebno biti pogumen, potrebno je predvsem vera. Svet mu?ijo toliki problemi, nad prihodnostjo je toliko strahov in neznanega. A kljub temu je kristjan vesela oseba, in njegovo veselje ni nekaj povr?nega ali minljivega, temve? je globoko in trajno, saj je Gospodov dar, ki napolnjuje ?ivljenje. Na?e veselje izhaja iz gotovosti, da je »Gospod blizu« (Flp 4,5).

Naj nam Devica Marija pomaga okrepiti na?o vero, da bomo znali sprejeti Boga veselja, Boga usmiljenja, ki vedno ?eli bivati med svojimi otroki. In na?a Mati naj nas u?i deliti solze s tistimi, ki jokajo, da bomo lahko z njim deli tudi nasmeh.

Angel Gospodov, nedelja, 16. december 2018
Dragi bratje in sestre, dober dan! Na to tretjo adventno nedeljo nas bogoslu?je vabi k veselju. Dobro poslu?ajte, k veselju! Prerok Sofonija se z temi besedami obra?a na majhen del Izraelskega ljudstva: »Vriskaj, h?i sionska, ukaj, Izrael! Vesêli in raduj se z vsem srcem, jeruzalemska h?i!« Vriskati od veselja, radovati se, veseliti se, to je povabilo te nedelje.

Prebivalci svetega mesta so poklicani veseliti se, kajti Gospod je preklical svojo obsodbo (prim. v. 15). Bog je odpustil in ni hotel kaznovati! Zaradi tega ljudstvo nima ve? vzroka za ?alost in nima ve? vzroka za pobitost, ampak da vse prina?a v veselem zahvaljevanju Bogu, ki vedno ho?e odkupiti in re?iti tiste, ki jih ljubi. Neprekinjena je Gospodova ljubezen do svojega ljudstva, primerljiva z o?etovo ljubeznijo do otrok, ?enina do neveste, kakor ?e pravi Sofonija: »Veselí se nad teboj v radosti, prepeva v svoji ljubezni, nad teboj se raduje z vzklikanjem« (v. 17). Ta je – tako se imenuje – nedelja veselja. Tretja adventna nedelja pred bo?i?em.

Ta prerokov poziv je ?e posebej primeren v ?asu, ko se pripravljamo na bo?i?, saj se nana?a na Jezusa, Emanuela – Boga z nami. Njegova navzo?nost je vir veselja. Sofonija namre? razgla?a: »Gospod, Izraelov kralj je v tvoji sredi«, in malo zatem ponovi: »Gospod, tvoj Bog, je v tvoji sredi, mo?ni re?itelj« (vv. 15.17). To sporo?ilo dobi svoj poln pomen v trenutku oznanjenja Mariji, kot pripoveduje evangelist Luka. Besede, ki jih angel Gabriel namenja Devici, so kot odmev prerokovih. Kaj pravi nadangel Gabrijel? »Veseli se, milosti polna, Gospod je s teboj« (Lk 1,28). Torej razveseli se, re?e Mariji. V odro?nem kraju v Galileji, v srcu mlade svetu neznane ?ene, Bog pri?ge iskrico sre?e za ves svet. Danes pa je isto oznanilo namenjeno Cerkvi, ki je poklicana sprejeti evangelij, da postane meso, konkretno ?ivljenje. Cerkvi, vsem nam pravi: »Razveseli se, majhna kr??anska skupnost, uboga in poni?na, a lepa v mojih o?eh, ker si gore?e ?eli? mojega kraljestva, lakoto in ?ejo po pravi?nosti ima?, s potrpe?ljivostjo tke? votek miru, ne teka? za trenutnimi mogo?ne?i, temve? zvesto ostaja? ob revnih. Tako se ni?esar ne boji?, ampak je tvoje srce v veselju. ?e bomo mi vsi v Gospodovi navzo?nosti, ?e bomo ?li naprej v Gospodovi navzo?nosti, bo na?e srce vedno v veselju. Veselje visokega nivoja je, ko je polno. Polno je poni?no vsakodnevno veselje, torej mir. Mir je najmanj?e veselje, a je veselje.

Tudi sv. Pavel nas opominja, naj ne bomo za ni? v skrbeh, ampak naj v vsakih okoli??inah predstavljamo Bogu svoje pro?nje, svoje potrebe, svoje zaskrbljenosti »z molitvami in pro?njami« (Flp 4,6). Zavest, da se lahko v te?avah vedno obrnemo na Gospoda in da on ne bo zavrnil na?ih pro?enj, je velik vzrok za veselje. Nobena zaskrbljenost, noben strah nam ne bo uspel odvzeti vedrine, ki ne prihaja od ?love?kih stvari, ?love?kih tola?b, ne, vedrine, ki prihaja od Boga, iz vedenja, da Bog ljube?e vodi na?e ?ivljenje. In to vedno po?ne. Tudi sredi te?av in trpljenja ta gotovost hrani upanje in pogum.

Toda, da bi sprejeli Gospodovo povabilo k veselju, je potrebno biti oseba, ki je pripravljena razpravljati o tem. Kaj to pomeni? Torej ravno tako, kot tisti, ki so potem, ko so poslu?ali pridiganje Janeza Krstnika, ga vpra?ali. »Ti tako pridiga? in mi kaj moramo storiti? Kaj moram storiti? To vpra?anje je prvi korak za spreobrnjenje, ki smo ga poklicani storiti med tem adventom. Vsakdo naj se vpra?a: »Kaj moram storiti?« Devica Marija, ki je na?a mati, naj nam pomaga odpreti na?a srca za Boga, ki prihaja, da bo On napolnil na?e ?ivljenje z veseljem.

Angel Gospodov, nedelja, 12. december 2021
Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij dana?njega bogoslu?ja tretje adventne nedelje, nam predstavi razli?ne skupine ljudi, – mno?ico, cestninarje in vojake – ki se jih je dotaknilo pridiganje Janeza Krstnika in zato so ga vpra?ali: »Kaj naj torej storimo?« (Lk 3,10).

»Kaj naj torej storimo?« To je vpra?anje, ki mu ga zastavijo. Zaustavimo se pri tem vpra?anju. To ne izhaja iz ?uta za dol?nost. Ampak zato, ker se je srca dotaknil Gospod. Navdu?enje nad njegovim prihodom sili re?i: kaj naj torej storimo? Janez pravi, da je Gospod blizu: kaj naj torej storimo? Napravimo en primer. Pomislimo, da prihaja na obisk k nam zelo draga oseba. Pri?akujemo jo z veseljem in nestrpnostjo. Da bi jo sprejeli kot se gre, bomo o?istili hi?o, pripravili najbolj?e kosilo, morda tudi darilo… Skratka, lotili se bomo priprav. Tako je z Gospodom. Veselje nad njegovim prihodom v nas govori: kaj naj torej storimo? Bog pa to vpra?anje povzdigne na vi?ji nivo: kaj naj storim s svojim ?ivljenjem? K ?emu sem poklican? Kaj me bo uresni?ilo?

S tem ko nam predlaga to vpra?anje, nas evangelij spomni na pomembno stvar. ?ivljenje ima za nas neko nalogo. ?ivljenje ni brez smisla. Ni nam bilo zaupano kar tako. Ne! Gre za dar, ki nam ga Gospod izro?a reko?: odkrij, kdo si in loti se uresni?evanja sanj, kar je tvoje ?ivljenje! Vsakdo med nami je poslanstvo, ki ga je treba uresni?iti. Tako se ne bojimo vpra?ati Gospoda: kaj naj torej storim? Pogosto mu ponovimo to vpra?anje. To se ponovi tudi v Svetem pismu. V Apostolskih delih je nekatere osebe, potem ko so poslu?ale Petra, ki je oznanjal Jezusovo vstajenje, do srca pretreslo. Rekli so Petru in drugim apostolom: »Kaj naj storimo?« (Apd 2,37). Vpra?ajmo se tudi mi: kaj je dobro, da storim zase in za brate? Kako lahko prispevam k dobremu Cerkve, dru?be? Adventni ?as je ravno za to, da se ustavimo in se vpra?amo, kako naj se pripravimo za Bo?i?. Prezaposleni smo s ?tevilnimi pripravami, z darili in stvarmi, ki minejo, a kljub temu se vpra?ajmo, kaj naj storimo za Jezusa ter za druge? Kaj moramo storiti?

Vpra?anju: »Kaj naj torej storimo?«, sledijo v evangeliju odgovori Janeza Krstnika, ki so razli?ni glede na skupino. Janez namre? priporo?a tistemu, ki ima dve suknji, naj eno da tistemu, ki nima nobene. Cestninarjem, ki pobirajo davke, pravi: »Ne terjajte ni? ve?, kakor vam je dolo?eno« (Lk 3,13) in vojakom: »Ne izsiljujte nikogar in nikogar ne goljufajte« (v. 14). Vsakemu je namenjena to?no dolo?ena beseda, ki se ti?e realnega stanja njegovega ?ivljenja. To nam torej ponuja dragocen poduk: vera se udejanja v konkretnem ?ivljenju. Ni neka odmi?ljena teorija, neka posplo?ena teorija, ne! Vera se dotakne mesa in spremeni ?ivljenje vsakega. Pomislimo na konkretnost svoje vere. Moja vera je nekaj abstraktnega ali je konkretna? Z njo grem naprej v slu?enju drugim, njihovi pomo?i?

In za zaklju?ek se vpra?ajmo: kaj konkretnega lahko storim? V teh dneh, ko se pribli?ujemo Bo?i?u, kako naj napravim svoj dele?? Lotimo se konkretne, ?etudi majhne naloge, ki je prilagojena na?i situaciji ?ivljenja in jo nadaljujmo, da se tako pripravimo na leto?nji Bo?i?. Na primer: lahko telefoniram tisti osebi, ki je sama, obi??em tistega ostarelega ali onega bolnika, naredim nekaj, da postre?em revnemu ali pomo?i potrebnemu. In ?e: morda je kak?no odpu??anje, ki ga moram prositi ali pa podeliti, kak?no situacijo raz?istiti, dolg poravnati. Morda sem zanemarjal molitev in po dolgem obdobju je ?as, da se pribli?am Gospodovemu odpu??anju.

Bratje in sestre, poi??imo si nekaj konkretnega in to storimo. Naj nam pomaga Marija. V njenem telesu je Bog postal meso.