Duhovne misli Benedikta XVI. za praznik sv. Janeza Evangelista
Spodaj so objavljene tri kateheze, ki jih je Benedikt XVI. imel o sv. Janezu in sicer kot Zebedejevemu sinu, kot teologu in kot vidcu s Patmosa.
Janez, Zebedejev sin
Dragi bratje in sestre!
Pri dana?njem sre?anju se bomo posvetili ?e enemu zelo pomembnemu ?lanu apostolskega zbora: Janezu, Zebedejevemu sinu in Jakobovemu bratu. Njegovo razpoznavno hebrejsko ime pomeni: »Gospod je podaril milost«. Pripravljal je ravno mre?e na bregu Tiberijskega morja, ko ga je Jezus poklical skupaj z njegovim bratom (prim. Mt 4,21; Mr 1,19). Janez spada vedno k o?ji skupini, ki jo Jezus vzame s seboj pri dolo?enih prilo?nostih. Janez je skupaj s Petrom in Jakobom, ko gre Jezus v Kafarnaum v Petrovo hi?o, da bi ozdravil njegovo ta??o (prim. Mr 1,29); skupaj z obema drugima gre za U?enikom v hi?o predstojnika shodnice Jaira, katerega h?i bo priklicana nazaj v ?ivljenje (prim. Mr 5,37); gre za Jezusom, ko se ta povzpne na goro, da bi se spremenil (prim. Mr 9,2); na Oljski gori je ob strani Jezusu, ko spri?o veli?astnosti jeruzalemskega templja govori o koncu mesta in sveta (prim Mr 13,3); in kon?no mu je blizu, ko se Jezus umakne v vrt Getsemani, da bi pred svojim trpljenjem molil k O?etu (prim. Mr 14,33). Malo pred velikono?nim praznikom, ko Jezus izbere dva u?enca, da bi ju poslal naprej pripravit dvorano za zadnjo ve?erjo, zaupa to nalogo Janezu in Petru (prim. Lk 22,8).
Ta izstopajo?i Janezov polo?aj znotraj kroga dvanajsterih nekako pojasni pobudo, ki jo nekega dne prevzame njegova mati: pri?la je k Jezusu, da bi ga prosila, naj bi oba njena sinova, Janez in Jakob, sedela v njegovem kraljestvu desno in levo poleg njega (prim. Mt 20,20-21). Kakor vemo, je Jezus odgovoril s protivpra?anjem: vpra?al je, ali sta pripravljena piti kelih, ki ga bo on pil (prim. Mt 20,22). S temi besedami je nameraval obema u?encema odprti o?i, ju uvesti v spoznanje skrivnosti svoje osebe in jima nakazati njuno prihodnjo poklicanost, da bosta njegova pri?evalca vse do najvi?je izro?itve svoje krvi. Kmalu za tem je Jezus namre? jasno povedal, da ni pri?el zato, da bi mu stregli, marve? da bi stregel in daroval svoje ?ivljenje kot spravo za mnoge (prim. Mt 20,28). V dnevih, ki sledijo vstajenju, spet sre?amo »Zebedejeva sinova«. Skupaj s Petrom in nekaterimi drugimi u?enci sta se vso no? trudila brez uspeha. Tej no?i sledi - s posegom Vstalega - ?udoviti ribolov: »U?enec, ki ga je Gospod ljubil«, bo prvi prepoznal »Gospoda« in opozori Petra nanj (prim. Jn 21,1-13).
V jeruzalemski Cerkvi je Janez zavzemal pomembno mesto pri vodenju prve skupine kristjanov. Pavel ga pri?teva k »stebrom« tiste ob?ine (prim. Gal 2,9). Dejansko ga Luka v Apostolskih delih prikazuje skupaj s Petrom, kako gresta k molitvi v tempelj (prim. Apd 3,1-4.11) ali kako nastopita pred velikim zborom, da bi izpri?ala svojo vero v Jezusa Kristusa (prim. Apd 4,13.19). Cerkev v Jeruzalemu Janeza skupaj s Petrom odpo?lje, da bi potrdila tiste, ki so sprejeli evangelij v Samariji, in bi zanje molila, da bi prejeli Svetega Duha (prim. Apd 8,14-15). Prav posebej je potrebno spomniti na to, kar Janez skupaj s Petrom pove v procesu pred velikim zborom: »Nikakor ne moremo mol?ati o tem, kar smo videli in sli?ali« (Apd 4,20). Prav ta zgledna odkritosr?nost v izpovedovanju svoje vere je vselej spodbuda za nas vse, da bi bili vedno pripravljeni z odlo?nostjo oznanjevati svojo neomajno zvestobo Kristusu s tem, da postavljamo vero nad sleherno prera?unljivost in sleherno ?love?ko korist.
Po izro?ilu je Janez »ljubljeni u?enec«, ki v ?etrtem evangeliju pri zadnji ve?erji nasloni svojo glavo na U?enikove prsi (prim. Jn 13,25), skupaj z Jezusovo materjo stoji pod kri?em (prim. Jn 19,26) in kon?no je pri?a praznega groba kakor tudi navzo?nosti Vstalega (prim. Jn 20,2; 21,7). Vemo, da je to istovetenje danes med strokovnjaki sporno. Nekateri od njih vidijo v Janezu preprosto le pravzor Jezusovega u?enca. Odlo?itev o tem vpra?anju prepustimo razlagalcem in se tu zadovoljimo s tem, da se za svoje ?ivljenje nau?imo nekaj va?nega: Gospod ho?e vsakega od nas narediti za u?enca, ki ?ivi v osebnem prijateljstvu z njim. Da bi to uresni?evali, ne zadostuje, da hodimo za Jezusom in ga poslu?amo le na zunaj. Z njim in kakor on moramo tudi ?iveti. To je mogo?e samo v okviru zelo globokega odnosa, ki ga izpolnjuje toplina popolnega zaupanja. To je tisto, kar se dogaja med prijatelji. Zato je Jezus neko? rekel: »Ni ve?je ljubezni, kakor ?e kdo daruje svoje ?ivljenje za svoje prijatelje… Ne imenujem vas ve? slu?abnike; kajti slu?abnik ne ve, kaj dela njegov gospod. Vas sem marve? imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem sli?al od svojega O?eta« (Jn 15,13.15).
V apokrifnih Janezovih dejanjih apostol ne nastopa niti kot ustanovitelj cerkvenih ob?in niti v vodstvu ?e obstoje?ih ob?in, marve? kot glasnik vere na stalnem popotovanju v stiku z »du?ami, ki so zmo?ne upanja in zveli?anja« (18,10; 23,8). Vse prejema svoj vzgib iz protislovnega namena, da bi nevidno napravljal vidno. Dejansko vzhodna Cerkev Janeza imenuje preprosto le »teolog«, torej tisti, ki je zmo?en na razumljiv na?in govoriti o bo?jih re?eh in tako v zedinjenosti z Jezusom odkrivati skrivnostni dostop do Boga.
?e??enje apostola Janeza se je ?irilo iz mesta Efez, kjer je po starodavnem izro?ilu dolgo ?asa deloval in kon?no naj bi umrl v izjemno visoki starosti pod cesarjem Trajanom. V Efezu je dal cesar Justinijan v 6. stoletju v njegovo ?ast zgraditi veliko baziliko, od katere so ?e vedno ohranjene izrazite razvaline. Prav na Vzhodu so izkazovali in ?e izkazujejo Janezu veliko ?e??enje. V bizantinski ikonografiji je pogosto upodobljen kot zelo star mo? – v globoki kontemplaciji, skoraj kakor nekdo, ki vabi k mol?anju.
Brez ustrezne notranje zbranosti se dejansko ni mogo?e pribli?ati najvi?ji skrivnosti Boga in njegovega razodetja. To pojasnjuje, zakaj je carigrajski ekumenski patriarh Atenagora objel pape?a Pavla VI. ob znamenitem sre?anju ter dejal: »Janez je na za?etku na?e najgloblje duhovnosti. 'Tihi' tako kakor on poznajo tisto skrivnostno izmenjavo src, kli?ejo Janezovo navzo?nost in njihovo srce zagori« (O. Clément, Dialoghi con Atenagora, Torino 1972, 159). Gospod naj nam pomaga iti v Janezovo ?olo, da bi se nau?ili velikega pouka ljubezni tako, da se bomo ?utili ljubljene 'do konca' (Jn 13,1) ter svoje ?ivljenje ?iveli zanj. (5. julij 2006).
Janez, teolog
Dragi bratje in sestre!
Pred po?itnicami sem za?el s kratkimi portreti apostolov. Apostoli so bili Jezusovi sopotniki, Jezusovi prijatelji. Njihova pot skupaj z Jezusom ni bila samo zunanja pot, od Galileje v Jeruzalem, marve? notranja pot. Na njej so se u?ili vere v Jezusa Kristusa, seveda ne brez te?av, saj so bili ljudje kakor mi. A prav zato, ker so bili Jezusovi prijatelji, so se na poti, ki ni bila lahka, u?ili verovati. Zato apostoli vodijo tudi nas in nam pomagajo spoznavati Jezusa Kristusa, ljubiti ga in verovati vanj. Govoril sem ?e o ?tirih od skupno dvanajstih apostolov: o Simonu Petru, o njegovem bratu Andreju, o Jakobu, bratu sv. Janeza, in o drugem Jakobu, ki se imenuje »mlaj?i« in je napisal pismo, ki spada k Novi zavezi. Za?el sem govoriti o Janezu evangelistu. V zadnji katehezi pred po?itnicami sem sestavil bistvene podatke, ki orisujejo lik tega apostola. Zdaj bi rad usmeril pozornost na vsebino njegovega nauka. Besedila, katerim se bomo danes posvetili, so evangelij in pisma, ki nosijo njegovo ime.
?e obstaja zna?ilna tema, ki izstopa v Janezovih spisih, potem je to ljubezen. Svoje prve okro?nice nisem brez razloga za?el z besedami tega apostola: »Bog je ljubezen (Deus caritas est), in kdor ostane v ljubezni, ostane v Bogu in Bog ostane v njem« (1 Jn 4,16). Zelo te?ko je tak?na besedila najti v drugih verstvih. Zato nas te besede postavljajo pred lastnost kr??anstva, ki je res nekaj posebnega. Gotovo Janez ni edini pisec iz za?etnega ?asa kr??anstva, ki govori o ljubezni. Ker je ljubezen bistvena sestavina kr??anstva, govorijo o njej vsi pisci Nove zaveze, ?etudi z razli?nimi te?i??i. ?e zdaj o tej temi pri Janezu premi?ljujemo temeljiteje, to storimo zato, ker je Janez to vpra?anje v njegovih glavnih potezah orisal izrazito poglobljeno in nazorno. Zaupamo se torej njegovim besedam. Eno je gotovo: Janez ne pi?e abstraktno filozofske ali tudi teolo?ke razprave o tem, kaj je ljubezen. Ne, Janez ni teoretik. Resni?na ljubezen po svoji naravi ni nikoli ?isto spekulativna, marve? je izraz neposrednega, konkretnega in podo?ivljajo?ega odnosa do resni?nih oseb. Janez nam torej kot Jezusov apostol in prijatelj ka?e, katere so sestavine – ali bolje: stopnje – kr??anske ljubezni. To je gibanje, za katero so zna?ilne tri prvine.
Prva se ti?e izvora ljubezni. Apostol prepoznava izvor ljubezni v Bogu, kar ga - kakor smo sli?ali – vodi do tega, da re?e: »Bog je ljubezen« (1 Jn 4,8.16). Janez je edini pisec Nove zaveze, ki nam podarja skoraj nekak?no opredelitev Boga. Saj pravi na primer: »Bog je duh« (Jn 4,24) ali »Bog je lu?« (1 Jn 1,5). Tukaj z ob?udovanja vrednim uvidom oznanja, da je Bog ljubezen. Pazimo: ni kar re?eno, da »Bog ljubi«, in ?e manj, da »je ljubezen Bog«! Z drugimi besedami: Janez se ne omejuje na to, da opisuje bo?je delovanje, marve? prodre do samih korenin Boga. Vrhu tega nima namena, da bi neki splo?ni in morda neosebni ljubezni pripisoval bo?jo lastnost. Ne povzpne se od ljubezni k Bogu, marve? se obrne naravnost k Bogu, da bi opredelil njegovo bistvo z neskon?no razse?nostjo ljubezni. S tem ho?e Janez povedati, da je bistvo Boga ljubezen in zato ima vse bo?je delovanje svoj izvor v ljubezni in je pre?eto z ljubeznijo. Vse, kar Bog stori, stori iz ljubezni in z ljubeznijo, tudi ?e mi ne razumemo vselej v hipu, da je to ljubezen, prava ljubezen.
Ob tej to?ki pa je neobhodno potrebno iti korak naprej in ponazoriti, da je Bog svojo ljubezen pokazal konkretno, ko je stopil v ?love?ko zgodovino v osebi Jezusa Kristusa, ki je za nas postal ?lovek, umrl in vstal. To je druga temeljna prvina moment bo?je ljubezni. Bog se ni omejil na besede, marve? se je, tako smemo re?i, zares zavzel in »pla?al« z lastno osebo. Natanko kakor pi?e Janez: »Bog je svet (to pomeni: nas vse) tako zelo ljubil, da je dal svojega edinega Sina« (Jn 3,16). Bo?ja ljubezen do ljudi postane zdaj konkretna in se razodene v Jezusovi ljubezni. Dalje pi?e Janez: ker je Jezus »ljubil svoje, ki so bil na svetu, jim je izkazal ljubezen do konca« (Jn 13,1). V mo?i te podarjajo?e se in popolne ljubezni smo mi docela odkupljeni od greha, kakor pi?e Janez: »Moji otroci… ?e pa kdo gre?i, imamo pomo? pri O?etu: Jezusa Kristusa, pravi?nega. On je sprava za na?e grehe, a ne le za na?e grehe, marve? tudi za grehe vsega sveta! (1 Jn 2,1-2; prim. 1 Jn 1,7). Tako dale? je ?la Jezusova ljubezen do nas: do prelitja lastne krvi za na?e zveli?anje! Kristjan, ki se v premi?ljevanju ustavi pred tem »preobiljem« ljubezni, se mora vpra?ati, kak?en je ustrezen odgovor. In mislim, da si mora vsak od nas vedno in stalno na novo zastavljati to vpra?anje.
To vpra?anje nas vodi k tretji prvini dinamike ljubezni: kot sprejemajo?i prejemniki ljubezni, ki je pred nami in nas presega, smo poklicani, da se obve?emo za dejaven odgovor, ki more biti – da bi bil primeren - le odgovor ljubezni. Janez pi?e o »zapovedi«. Posreduje nam namre? naslednje Jezusove besede: »Novo zapoved vam dam: ljubite drug drugega! Kakor sem vas jaz ljubil, tako tudi vi ljubite drug drugega« (Jn 13,34). V ?em obstaja novost, na katero se Jezus sklicuje? Obstaja v dejstvu, da se Jezus ne omejuje na to, da ponavlja, kar je bilo zahtevano ?e v stari zavezi in kar moremo brati tudi v drugih evangelijih: »Ljubi svojega bli?njega kakor samega sebe« (3 Mz 19,18; prim. Mt 22,37-39; Mr 12,29-31; Lk 10,27). V stari zapovedi je bilo odlo?ilno merilo izpeljano od ?loveka (»kakor samega sebe«). V zapovedi, ki jo posreduje Janez, pa Jezus navaja kot temelj in merilo na?e ljubezni svojo lastno osebo: »kakor sem vas jaz ljubil«: Tako postane ljubezen zares kr??anska in ima v sebi novost kr??anstva: tako v smislu, da mora biti usmerjena na vse ljudi brez razlike, kakor tudi in predvsem v tem, da mora iti do skrajnih posledic, ker nima druge mere kakor to, da je brez mere. Jezusove besede »kakor sem vas jaz ljubil« so povabilo in nas hkrati vznemirjajo. Predstavljajo kristolo?ki cilj, ki se utegne zdeti nedosegljiv. A hkrati so vzpodbuda, ki nam ne dovoljuje, da po?ivamo na ?e dose?enem. Ne dovoljuje nam, da smo zadovoljni s tem, kakr?ni smo, marve? nas priganja, da ostajamo na poti k temu cilju.
Dragoceno besedilo duhovnosti, majhna knjiga iz poznega srednjega veka z naslovom Hoja za Kristusom, pi?e o tem: »Jezusova plemenita ljubezen nas nagiblje k velikim dejanjem in nas spodbuja, da hrepenimo po vedno ve?ji popolnosti. Ljubezen stremi kvi?ku in se ne pusti prikleniti z nizkimi stvarmi. Ljubezen ho?e biti svobodna in neobremenjena od vsakega zemeljskega nagnjenja… kajti ljubezen je rojena iz Boga in se ne more odpo?iti v nobenem ustvarjenem bitju, marve? samo v Bogu. Kdor ljubi, leti, te?e in je poln veselja; svoboden je in se ne pusti zadr?evati. Ljube?i daje vse za vse in ima vse v vsem, ker, povzdignjen nad vse, po?iva v Najvi?jem, iz katerega priteka vse dobro kakor iz izvira« (Tretja knjiga, 5. poglavje). Ali je kak?na bolj?a razlaga za »novo zapoved«, o kateri govori Janez? Prosimo O?eta, da bi mogli novo zapoved ?iveti tako verodostojno – ?etudi stalno na nepopoln na?in -, da bomo vse, ki jih sre?amo na svoji poti, v?gali s to ljubeznijo. (9. avgust 2006).
Janez, »videc s Patmosa«
Dragi bratje in sestre!
V zadnji katehezi smo prispeli do premi?ljevanja lika apostola Janeza. Najprej smo sku?ali videti, kaj vemo o njegovem ?ivljenju. Takoj nato smo v drugi katehezi premi?ljevali glavno vsebino njegovega evangelija in njegovih pisem: »caritas«, ljubezen. Danes nas bo prav tako zaposloval Janezov lik; tokrat bi radi premi?ljevali o vidcu Razodetja. Nekaj nam takoj zbudi pozornost: medtem ko niti ?etrti evangelij niti pisma, ki jih pripisujejo apostolu, ne vsebujejo njegovega imena, Razodetje kar ?tirikrat omenja ime Janez (prim. 1,1.4.9; 22,8). O?itno avtor z ene strani ni imel nobenega razloga, da zamol?i svoje ime; z druge strani je vedel, da so njegovi prvi bralci mogli natan?no ugotoviti njegovo istovetnost. Vemo pa, da so u?enjaki ?e v 3. stoletju razpravljali o istovetnosti Janeza, omenjenega v Razodetju. Navsezadnje bi ga mi mogli imenovati tudi »vidca s Patmosa«, ker je njegova oseba povezana z imenom tega otoka v Egejskem morju, kjer je po svojem avtobiografskem pri?evanju ?ivel v izgnanstvu »zaradi bo?je besede in pri?evanja za Jezusa« (Raz 1,9). Prav na otoku Patmos je imel Janez »na Gospodov dan… prevzet od Duha« (Raz 1,10) ?udovita videnja in je sli?al izredna sporo?ila, ki so nemalo vplivala na zgodovino Cerkve in celotno kr??ansko kulturo. Tako je na primer naslov njegove knjige – Apokalipsa, Razodetje – pre?el v na?o govorico v besede »apokalipsa, apokalipti?en«, ki so, ?eprav tudi po krivem, vklju?evale idejo groze?e katastrofe.
Knjigo je potrebno razumeti z ozadja dramati?nih izku?enj sedmih ob?in pokrajine Azije (Efez, Smirna, Pergam, Tiatira, Sarde, Filadelfija, Laodiceja). Te ob?ine so morale koncem prvega stoletja re?evati velike te?ave v svojem pri?evanju za Kristusa: preganjanja in tudi notranje napetosti. Nanje se obra?a Janez z ?ivo pastoralno sposobnostjo v?ivljanja v polo?aj preganjanih kristjanov, katere spodbuja, naj ostanejo stanovitni v veri in naj se ne prilagajajo zelo mo?nemu poganskemu okolju. Vpra?anje te knjige je navsezadnje razkritje smisla zgodovine ?love?tva, na temelju Kristusove smrti in vstajenja. Prvo in osnovno Janezovo videnje se ti?e lika Jagnjeta, ki je bilo zaklano, a vendar stoji pokonci (prim. Raz 5,6), stoji v sredi pred prestolom, na katerem ?e sedi Bog sam. S tem nam ho?e Janez povedati predvsem dve stvari: prvi?, da Jezus ni podrt na tla, ?eprav je pretrpel nasilno smrt, marve? presenetljivo krepko stoji na svojih nogah, ker je z vstajenjem dokon?no premagal smrt. Drugi?, da je Jezus prav zaradi svoje smrti in svojega vstajenja ?e popolnoma dele?en kraljevske in odre?ujo?e O?etove mo?i. To je bistveno videnje. Jezus, Bo?ji Sin, je na tej zemlji neza??iteno, ranjeno, usmr?eno Jagnje. In vendarle stoji pokonci, na svojih nogah, stoji pred bo?jim prestolom in je dele?en bo?je mo?i. Jezus dr?i zgodovino sveta v svojih rokah. In tako bi nam videc rad povedal: zaupajte v Jezusa, ne bojte se sovra?nih sil, ne bojte se preganjanja! Ranjeno in umorjeno Jagnje zmaguje! Hodite za Jagnjetom Jezusom, izro?ite se Jezusu, hodite po njegovi poti! Tudi ?e je na tem svetu le Jagnje, ki se zdi slabotno, je vendarle Zmagovalec!
Jagnje je predmet enega glavnih videnj Razodetja. Jagnje je na tem, da odpre knjigo, ki je bila prej zaklenjena s sedmimi pe?ati, in ki je nih?e ni mogel odpreti. Re?eno je celo, da Janez joka, ker nih?e ni bil spoznan za vrednega, da odpre knjigo in jo bere (prim. Raz 5,4). Zgodovine ni mogo?e razvozlati, ostaja nerazumljiva. Nih?e je ne more brati. Morda je ta Janezov jok pred temno skrivnostjo zgodovine izraz pretresenosti cerkvenih ob?in v Aziji zaradi molka Boga spri?o preganjanj, katerim so bile ob?ine izpostavljene v tistem ?asu. To je pretresenost, v kateri se zrcali tudi na?a zgro?enost spri?o velikih te?av, nerazumevanja in sovra?nosti, ki jih Cerkev prestaja tudi danes. Je trpljenje, ki ga Cerkev gotovo ni zaslu?ila, tako kakor Jezus sam ni zaslu?il svoje usmrtitve. To trpljenje razkriva tako zlobo ?loveka, kadar podle?e sku?njavi zla, kakor tudi vi?je vodenje dogodkov po Bogu. Samo ?rtvovano Jagnje zmore odpreti zape?ateno knjigo, razodeti njegovo vsebino in podeliti smisel tej na videz pogosto tako nesmiselni zgodovini. Samo Jagnje more iz nje izvajati navodila in nauke za ?ivljenje kristjanov. Kajti njegova zmaga nad smrtjo prina?a oznanilo in zagotovilo zmage, ki jo brez dvoma morejo izbojevati tudi kristjani. Celotna, zelo slikovita govorica, ki jo Janez uporablja, stremi k temu, da posreduje tola?bo.
V sredi??u videnj, o katerih poro?a Razodetje, so tudi zelo pomenljiva videnja o ?eni, ki porodi sina, kakor tudi dopolnjujo?e videnje o zmaju, ki je ?e pahnjen iz nebes, a je ?e zelo mogo?en. ?ena pooseblja Marijo, Odre?enikovo mater, a hkrati pooseblja celotno Cerkev, bo?je ljudstvo vseh ?asov, Cerkev, ki v vsakem ?asu z velikimi bole?inami vedno na novo rojeva Kristusa. Vedno jo ogro?a mo? zmaja. Cerkev se zdi brez obrambe, ?ibka. A medtem, ko je ogro?ana in jo zmaj preganja, jo varuje tola?ba Boga. In na koncu zmaga ta ?ena in ne zmaj. To je velika prerokba te knjige, ki nam podarja zaupanje! ?ena, ki trpi v zgodovini, Cerkev, ki je preganjana, se na koncu pojavi kot veli?astna nevesta, vnaprej?nja podoba novega Jeruzalema, kjer ne bo ve? solza in joka; podoba preobra?enega sveta, novega sveta, katerega svetloba je Bog sam in katerega svetilnik je Jagnje.
Zaradi tega je Janezovo Razodetje, ?eprav vsebuje nenehna opozorila na trpljenje, muke in solze – temna plat zgodovine -, v isti meri pre?eto s pogostnimi slavospevi, ki predstavljajo tako reko? svetlo plat zgodovine. Tako na primer beremo o veliki mno?ici, ki poje z glasnim vzklikom: »Aleluja! Kajti kralj je postal Gospod, na? Bog, vladar nad vsem stvarstvom. Veselimo in radujmo se in izkazujmo mu ?ast. Kajti pri?la je svatba Jagnjetova, in njegova nevesta se je pripravila« (Raz 19,6-7). Smo pred zna?ilno kr??anskim protislovjem, po katerem trpljenje nikdar ne bo imelo zadnje besede, marve? ga razumemo kot prehodno stopnjo k bla?enosti in ga skrivnostno ?e preveva veselje, ki izvira iz upanja. Prav zaradi tega more Janez, »videc s Patmosa«, skleniti svojo knjigo s poslednjo ?eljo hrepene?ega pri?akovanja. Janez prosi za dokon?en Gospodov prihod: »Pridi, Gospod Jezus!« (Raz 22,20). To je ena najpomembnej?ih molitev zgodnjega kr??anstva, ki jo sv. Pavel izro?a tudi v njeni aramejski obliki: »Marána tha«.
In ta molitev – »Na? Gospod, pridi!« (1 Kor 16,22) – ima razli?ne razse?nosti. Seveda je predvsem pri?akovanje dokon?ne Gospodove zmage, novega Jeruzalema, Gospoda, ki prihaja in preoblikuje svet. A hkrati je tudi evharisti?na molitev: »Pridi Jezus, pridi zdaj!« In Jezus prihaja, vnaprej uresni?uje svoj dokon?ni prihod. Zato polni veselja govorimo: »Pridi zdaj in pridi dokon?no!« Ta molitev ima ?e tretji pomen: »Ti si ?e pri?el, Gospod! Gotovi smo tvoje navzo?nosti med nami. Ta je na?a vesela izku?nja. A pridi dokon?no!« In tako molimo s sv. Pavlom, z »vidcem s Patmosa« in z zgodnjim kr??anstvom: »Pridi, Gospod Jezus! Pridi in spremeni svet! Pridi ?e danes, in naj zmaga mir!« Amen. (23. avgust 2006).
Prevod: Anton ?trukelj
