Duhovne misli Benedikta XVI. za god sv. Ambro?a
Dragi bratje in sestre!
Sveti ?kof Ambro?, o katerem vam bom govoril danes, je umrl v Milanu pono?i s 3. na 4. april 397. Danila se je velika sobota. Dan pred tem, okrog petih popoldne, se je lotil molitve le?e? na postelji in je raz?iril roke v obliki kri?a. Tako je bil v slovesnem velikono?nem tridnevju soudele?en pri Gospodovi smrti in njegovem vstajenju. "Videli smo, kako so se mu premikale ustnice," pri?uje Pavlin, zvesti diakon, ki je na Avgu?tinovo povabilo napisal njegov ?ivljenjepis, "njegovega glasu pa nismo sli?ali." V trenutku se je zazdelo, da se je polo?aj zasukal. Honorat, ?kof v Vercelliju, ki je bil tam v pomo? Ambro?u in je spal v zgornjem nadstropju, se je zbudil ob glasu, ki mu je ponavljal: "Vstani hitro! Ambro? umira ..." Honorat je v naglici ?el dol, nadaljuje Pavlin, "in je svetniku ponudil Gospodovo telo. Takoj ko ga je vzel in zau?il, je Ambro? izdihnil in s seboj vzel dobro popotnico. Tako njegova du?a, okrepljena z mo?jo te hrane, zdaj u?iva angelsko dru?bo" (?ivljenje 47). Na tisti veliki petek leta 397 so razprostrte roke umirajo?ega Ambro?a izra?ale njegovo misti?no soudele?enost pri Gospodovi smrti in njegovem vstajenju. To je bila njegova zadnja kateheza: v ti?ini brez besed je ?e govoril s pri?evanjem ?ivljenja.
Ambro? ni bil star, ko je umrl. Ni ?e imel niti ?estdeset let, saj se je rodil okrog leta 340 v Trierju, kjer je bil njegov o?e prefekt obeh Galij. Dru?ina je bila kr??anska. Ob o?etovi smrti ga je mama pripeljala v Rim, ko je bil ?e de?ek in ga pripravljala za dr?avno slu?bo s tem, da mu je zagotovila solidno govorni?ko in pravno izobrazbo. Okrog leta 370 so ga poslali za upravitelja provinc Emilije in Ligurije s sede?em v Milanu. Prav tam pa je plamtel boj med pravovernimi in arijanci, zlasti po smrti arijanskega ?kofa Avksencija. Ambro? je posegel v spor, ?elel pomiriti nasprotni stranki, njegov nastop pa je bil tak?en, da ga je ljudstvo, ?eprav je bil ?ele preprost katehumen, izklicalo za milanskega ?kofa.
Do tistega trenutka je bil Ambro? najvi?ji cesarski uradnik v severni Italiji. Kakor je bilo njegovo kulturno obzorje ?iroko, pa je bil novi ?kof povsem neve?? pred Svetim pismom. Zato se je br? lotil ?tudija le-tega. Nau?il se je brati in razlagati Sveto pismo iz del Origena, nespornega mojstra "aleksandrijske ?ole". Na ta na?in je Ambro? v latinsko okolje prenesel razmi?ljanje o Svetem pismu, ki ga je spro?il Origen, in tako na zahodu za?el s prakso lectio divina, molitvenega branja Svetega pisma. Ta metoda je slednji? obvladovala vse Ambro?evo pridiganje in spise, ki izhajajo prav iz molitvenega prislu?kovanja bo?ji besedi. Znameniti za?etek ene od njegovih katehez izvrstno poka?e, kako je sveti ?kof nana?al Staro zavezo na kr??ansko ?ivljenje: "Ko smo brali zgodbe o o?akih in misli iz pregovorov, smo se vsak dan ukvarjali z moralnimi vpra?anji - pravi milanski ?kof svojim katehumenom in novokr??enim - da bi nas oni izobrazili in pou?ili in bi se vi navadili hoditi po poti o?akov in stopati po stezi pokor??ine bo?jim zapovedim" (Skrivnosti 1,1). Z drugimi besedami, novokr??eni in katehumeni se lahko po mnenju ?kofa, potem ko so se navadili lepo ?iveti, ?utijo pripravljene za velike Kristusove skrivnosti. Tako Ambro?evo oznanilo - ki je nosilno jedro njegovega obse?nega literarnega opusa - izhaja iz branja svetih knjig ("o?akov", to je zgodovinskih knjig, in "prerokovi", to je modrostnih knjig), da bi ?iveli skladno z bo?jim razodetjem.
O?itno je, da osebno pri?evanje pridigarja in raven zglednosti kr??anske skupnosti pogojujeta u?inkovitost oznanila. S tega stali??a je pomenljiv odlomek iz Izpovedi sv. Avgu?tina. V Milano je pri?el kot u?itelj govorni?tva; bil je skeptik, ne kristjan. Iskal je, ni pa bil ?e sposoben resni?no najti kr??anske resnice. Srca mladega afri?kega govornika in iskalca niso prignale k dokon?nemu spreobrnjenju predvsem lepe Ambro?eve pridige (?eprav jih je zelo cenil). Bolj je to storil zgled ?kofa in njegove milanske Cerkve, ki je molila in pela, povezana kot eno samo telo: Cerkev, sposobna upreti se nastopa?tvu cesarja in njegove matere, ki sta se v prvih dneh leta 386 spet za?ela zahtevati eno od cerkva za arijansko bogoslu?je. V stavbi, ki bi jo morali prevzeti - pripoveduje Avgu?tin - "je ljudstvo bedelo, pripravljeno umreti skupaj s svojim ?kofom." To pri?evanje iz Izpovedi je dragoceno, ker nakazuje, da se je nekaj dogajalo v Avgu?tinovi notranjosti, saj takole nadaljuje: "Tudi jaz, ?eprav duhovno ?e mla?en, sem bil sodele?en vznemirjenja vsega ljudstva. (Izpovedi 9,7).
Iz ?ivljenja in zgleda ?kofa Ambro?a se je Avgu?tin nau?il verovati in oznanjati. Sklicujemo se lahko na znameniti Afri?anov govor, ki si je dosti stoletij kasneje zaslu?il, da so ga navedli v koncilski konstituciji o bo?jem razodetju (Dei verbum): »Potrebno je,« opozarja Dei Verbum v 25. poglavju: »da vsi kleriki in tisti, ki se kot katehisti posve?ajo slu?bi Besede, ohranijo nenehen stik s Svetim pismom z vztrajnim svetim branjem ali s temeljitim ?tudijem, da ne bi kdo postal« in tukaj je Avgu?tinov citat: »prazen oznanjevalec Besede od zunaj, ne da bi bil poslu?alec od znotraj'.« Prav od Ambro?a se je nau?il, kako "poslu?ati od znotraj", kako vztrajno prebirati Sveto pismo z molitveno dr?o, tako da se Besedo resni?no sprejme v svoje srce in jo prisvoji.
Dragi bratje in sestre, pred vas ?elim postaviti ?e eno druga?no "patristi?no ikono", ki, ?e jo razlagamo v lu?i tega, kar smo povedali, u?inkovito predstavlja "srce" Ambro?evega nauka. V ?esti knjigi Izpovedi Avgu?tin pripoveduje o svojem sre?anju z Ambro?em, sre?anju, ki je bilo silno pomembno za zgodovino Cerkve. Dobesedno pi?e, da je milanskega ?kofa vselej, kadar je pri?el k njemu, na?el zaposlenega z mno?icami ljudi z obilico problemov, za katerih potrebe je velikodu?no skrbel. Vedno je bila tam dolga vrsta ljudi, ki so ?akali, da bi govorili z Ambro?em, da bi pri njem na?li tola?bo in upanje. Ko Ambro? ni bil z njimi, z ljudmi (in to se je zgodilo le za kratke ?ase), si je ali okrep?al telo s potrebno hrano ali hranil duha z branjem. Tu se je Avgu?tin mo?no ?udil, ker je Ambro? bral Sveto pismo z zaprtimi usti, samo z o?mi (prim. Izpovedi 6,3). Dejansko so v prvih kr??anskih stoletjih branje pojmovali strogo povezano z namenom oznanjevanja; branje naglas pa je pomagalo k razumevanju tudi tistemu, ki je tako bral. Za?udenemu Avgu?tinu je Ambro?evo branje, ko je lahko samo z o?mi letel po straneh, pomenilo, da je ta izjemno sposoben branja in zelo doma? s Svetim pismom. V tem "branju zgolj z ustnicami", kjer se srce trudi dose?i razumevanje bo?je besede - to je "ikona", o kateri govorimo - , je mogo?e uvideti metodo Ambro?eve kateheze: to je Sveto pismo samo, v globino dojeto in privzeto, ki nakazuje vsebine, ki jih je treba oznaniti, da bi dospeli do spreobrnjenja src.
?e se torej naslonimo na Ambro?ev in Avgu?tinov nauk, je kateheza nelo?ljivo povezana s pri?evanjem ?ivljenja. Tudi katehetu lahko pripomore tudi tisto, kar sem napisal v Uvodu v kr??anstvo o teologu. Kdor vzgaja za vero, ne sme tvegati, da bi se pokazal kot klovn, ki "poklicno" odigra svojo vlogo. Prej mora - ?e uporabimo podobo, ki je draga Origenu, pisatelju, ki ga je Ambro? posebej cenil - biti kot ljubljeni u?enec, ki je naslonil glavo na U?iteljevo srce in se je tam nau?il, kako misliti, govoriti, delovati. Ob koncu vsega je pravi u?enec tisti, ki oznani evangelij na najbolj verodostojen in u?inkovit na?in.
?kof Ambro?, tako kot apostol Janez, - ki se nikoli ne naveli?a ponavljati: »Omnia Christus est nobis! - Kristus nam je vse!« - ostaja pristna Gospodova pri?a. Prav z njegovimi besedami, polnimi ljubezni do Jezusa, tako zaklju?ujemo svojo katehezo: »Omnia Christus est nobis! ?e ho?e? ozdraviti rano, je on zdravnik; ?e te ?ge vro?ica, je on izvir; ?e te stiska greh, je on opravi?enje; ?e potrebuje? pomo?, je on mo?; ?e se boji? smrti, je on ?ivljenje; ?e hrepeni? po nebesih, je on pot; ?e si v temi, je on lu? ... Okusite in spoznajte, kako je Gospod dober; blagor ?loveku, ki vanj zaupa« (O devi?tvu 16,99). Tudi mi upajmo v Kristusa. Tako bomo bla?eni in bomo ?iveli v miru.
