杏MAP导航

Rim 10,9-18

Kajti ?e bo? s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in bo? v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, bo? re?en. S srcem namre? verujemo, in tako smo dele?ni pravi?nosti, z usti pa izpovedujemo vero, in tako smo dele?ni odre?enja. Saj pravi Pismo: Kdor koli vanj veruje, ne bo osramo?en. Ni namre? razlo?ka med Judom in Grkom, kajti isti je Gospod vseh, bogat za vse, ki ga kli?ejo. In res: Kdor koli bo klical Gospodovo ime, bo re?en.

Toda kako naj ga kli?ejo, ?e niso verovali vanj? In kako naj verujejo, ?e niso sli?ali o njem? In kako naj sli?ijo o njem, ?e ni oznanjevalca? In kako naj oznanjajo, ?e niso bili poslani? Kakor je pisano: Kako lepe so noge tistih, ki prina?ajo veselo oznanilo o dobrih re?eh! Toda evangeliju niso bili vsi poslu?ni. Izaija namre? pravi: Gospod, kdo je veroval na?emu oznanjevanju? Potemtakem je vera iz oznanjevanja, oznanjevanje pa je po Kristusovi besedi. Spra?ujem: mar niso sli?ali? O, pa?!
Po vsej zemlji se je razlegal njihov glas
in do koncev sveta njihove besede.

Mt 4,18-22

Ko je hodil ob Galilejskem morju, je zagledal dva brata: Simona, ki se je imenoval Peter, in Andreja, njegovega brata. Metala sta mre?o v morje; bila sta namre? ribi?a. Rekel jima je: »Hodíta za menoj in naredil vaju bom za ribi?a ljudi.« Takoj sta pustila mre?e in ?la za njim. In ko je ?el od tam naprej, je zagledal dva druga brata: Jakoba, Zebedejevega sina, in Janeza, njegovega brata, ki sta s svojim o?etom Zebedejem v ?olnu popravljala mre?e. Poklical ju je. Takoj sta pustila ?oln in o?eta ter ?la za njim.

Razlaga cerkvenih o?etov

Sv. Janez Krizostom pravi: »Takoj ko so zasli?ali Jezusov klic, so u?enci takoj zapustili svoje mre?e. Kristus od nas pri?akuje tak?no vrsto takoj?nje poslu?nosti.« Neznani pisec razlaga: »Vsak u?enec, ki se pridru?i Kristusu mora nujno zapustiti te tri zemeljske navezanosti: dejanja mesa, materialne dobrine, roditelje.« Sv. Gregor Veliki gre pri razlagi ?e naprej: »Da bi dosegli Bo?je kraljestvo, je potrebno ne samo odpovedati se materialnim stvarem, ki jih kdo ima, temve? tudi svojim najbolj notranjim ?eljam.« Neznani pisec ponovno razlaga: »Jezus jih ne opazuje s fizi?nega temve? z duhovnega vidika ter jih ne izbere kot apostole, temve?, da bodo lahko postali Apostoli.« Kromacij Oglejski pravi: »Izbral je nepismene, nevedne in nesposobne za pou?evanje posameznike, da bi pokazal, kako je imela Bo?ja milost sposobnost odpreti jim razum.« Neznani pisec zaklju?i: »Napravil jih je za ribi?e ljudi, u?itelje, da bi z mre?o Bo?je Besede ljudstvo popeljali dale? stran od tega varljivega sveta.«

Misli Benedikta XVI.

Kateheza Benedikta XVI. o sv. Andreju, apostolu
Dragi bratje in sestre! V zadnjih katehezah smo govorili o liku sv. Petra. Zdaj bomo, kolikor viri to dopu??ajo, spoznavali nekoliko bli?e tudi drugih enajst apostolov. Zato spregovorimo danes o bratu Simona Petra, sv. Andreju, ki je prav tako eden od dvanajsterih. Prva lastnost, ki vzbuja pozornost pri Andreju, je ime; ni hebrejsko ime, kakor bi pravzaprav pri?akovali, marve? gr?ko. To ni nepomembno znamenje za kulturno odprtost njegove dru?ine. Smo v Galileji, kjer sta gr?ki jezik in kultura precej mo?no zastopana. Pri na?tevanju apostolov je Andrej na drugem mestu - pri Mateju (10,1-4) in Luku (6,13-16)  - oziroma na ?etrtem mestu pri Marku (3,13-19) in v Apostolskih delih (1,13-14). Vsekakor je imel znotraj prve kr??anske skupnosti gotovo velik ugled.

V evangelijih so razlo?no poudarjene krvne vezi med Petrom in Andrejem, kakor tudi to, da ju Jezus skupaj pokli?e. Tam beremo: »Ko je Jezus hodil ob Galilejskem jezeru, je zagledal dva brata: Simona, ki se imenuje Peter, in njegovega brata Andreja, ko sta metala mre?o v jezero; bila sta namre? ribi?a. Re?e jima: pridita, hodita za menoj! Naredil vaju bom za ribi?a ljudi« (Mt 4,18-19; prim. Mr 1,16-17). V ?etrtem evangeliju najdemo ?e naslednjo pomembno podrobnost: Andrej je bil najprej u?enec Janeza Krstnika. To nam ka?e, da je bil i??o? ?lovek, mo?, ki je pri?akoval Izraelovo upanje in ki je hotel bli?je spoznati Gospodovo besedo, resni?nost navzo?ega Gospoda. Bil je zares mo? vere in upanja. In nekega dne je sli?al, da je Janez Krstnik ozna?il Jezusa kot »jagnje bo?je« (Jn 1,36). Tedaj se je podvizal in je ?el skupaj z drugim u?encem, katerega ime ni omenjeno, za Jezusom, ki ga je Janez imenoval »jagnje bo?je«. Evangelist poro?a: »Videla sta, kje stanuje in tisti dan ostala pri njem« (Jn 1,37-39). Andrej je torej do?ivljal dragocene trenutke tesne zaupnosti z Jezusom. Pripoved se nadaljuje s pomenljivo pripombo: »Andrej, brat Simona Petra, je bil eden od obeh, ki sta sli?ala Janezovo besedo in ?la za Jezusom. Ta je sre?al najprej svojega brata Simona in mu rekel: na?li smo Mesija. Mesija pomeni prevedeno: Maziljenec (Kristus). Privedel ga je k Jezusu« (Jn 1,40-42) in s tem takoj dokazal izreden apostolski duh. Andrej je bil torej prvi od apostolov, ki je bil poklican, naj hodi za Jezusom. Iz tega razloga ga liturgija bizantinske Cerkve ?asti z vzdevkom Protóklitos, kar pomeni »Prvopoklicani«. Gotovo je, da se tudi zaradi bratskega odnosa med Petrom in Andrejem rimska Cerkev in carigrajska Cerkev na poseben na?in ?utita druga do druge kot sestrski Cerkvi. Da bi poudaril ta odnos, je moj predhodnik pape? Pavel VI. leta 1964 vrnil znamenito relikvijo sv. Andreja, ki je bila do tedaj shranjena v vatikanski baziliki, pravoslavnemu metropolitu mesta Patras v Gr?iji, kjer je bil po izro?ilu apostol kri?an.

Vrhu tega omenjajo evangeljska izro?ila Andrejevo ime zlasti v povezavi s tremi nadaljnjimi dogodki, po katerih moremo tega mo?a spoznati ?e nekoliko bolje. Prvi dogodek je pomno?itev kruha v Galileji. V tistem te?avnem polo?aju je Andrej opozoril Jezusa na navzo?nost de?ka, ki je imel pri sebi pet je?menovih hlebov in dve ribi: premalo – tako je ugotovil – za vse ljudi, ki so se zbrali na onem kraju (prim. Jn 6,8-9). Andrejev realizem zaslu?i, da ga posebej poudarimo. Andrej je videl de?ka – in si rekel: »A kaj je to za toliko ljudi!« (pr.t.) - in opazil, da njegove pi?le zaloge ne zado??ajo. Jezus pa je mogel storiti, da so zadostovale za mno?ico ljudi, ki je pri?la, da bi ga poslu?ala. Drugi dogodek se je zgodil v Jeruzalemu. Ko so ?li iz mesta, je eden od u?encev opozoril Jezusa, naj pogleda velikansko obzidje, ki je nosilo tempelj. U?enikov odgovor je bil presenetljiv. Rekel je, da od tega obzidja ne bo ostal kamen na kamnu. Tedaj ga je Andrej, skupaj s Petrom, Jakobom in Janezom, povpra?al: »Povej nam, kdaj se bo to zgodilo in po kak?nem znamenju bomo spoznali, da je konec vsega tega blizu?« (Mr 13,1-4). Kot odgovor na to vpra?anje je imel Jezus pomemben govor o razru?enju Jeruzalema in o koncu sveta ter je svoje u?ence pozval, naj pozorno berejo znamenja ?asa in ostanejo vedno ?uje?i. Iz tega pripetljaja moremo sklepati, da se nam ni treba bati, postavljati Jezusu vpra?anja. Pa? pa moramo biti hkrati pripravljeni, da sprejmemo nauke, ki nam jih daje, tudi presenetljive in te?avne.         

Evangeliji kon?no poro?ajo ?e o tretji Andrejevi pobudi. Prizori??e je spet Jeruzalem, malo pred pasijonom. K velikono?nemu prazniku – tako poro?a Janez – so pri?li v sveto mesto tudi nekateri Grki, verjetno gore?niki ali bogaboje?i, da bi ob velikono?nem prazniku ?astili Izraelovega Boga. Andrej in Filip, oba apostola z gr?kim imenom, imata vlogo  tolma?a in posrednika te majhne skupine Grkov pri Jezusu. Gospodov odgovor na njuno vpra?anje se zdi – kakor pogosto v Janezovem evangeliju – zagoneten, a prav s tem se izkazuje njegovo pomensko bogastvo. Jezus re?e obema u?encema in po njima gr?kemu svetu: »Pri?la je ura, da bo poveli?an Sin ?lovekov. Resni?no, resni?no, povem vam: ?e p?eni?no zrno ne pade v zemljo in ne umrje, ostane samo, ?e pa umrje, obrodi bogat sad« (Jn 12,23-24). Kaj pomenijo te besede v tej povezavi? Jezus ho?e re?i: da, jaz in Grki se bomo sre?ali, a to sre?anje ne bo preprost kratek pogovor med menoj in nekaterimi ljudmi, ki jih ?ene predvsem radovednost. Z mojo smrtjo, ki jo je mogo?e primerjati s p?eni?nim zrnom, ki pade v zemljo, bo pri?la ura mojega poveli?anja. Od moje smrti na kri?u bo izhajala velika rodovitnost: »mrtvo p?eni?no zrno« - simbol zame kot Kri?anega – bo v vstajenju postalo kruh ?ivljenja za svet; bo lu? za ljudstva in kulture. Da, sre?anje z gr?ko du?o, z gr?kim svetom, se bo uresni?ilo v tisti globini, na katero ka?e zgodba o p?eni?nem zrnu, ki pritegne mo?i zemlje in nebes, ter postane kruh. Z drugimi besedami, Jezus prero?ko napoveduje Cerkev Grkov, Cerkev poganov, Cerkev sveta kot sad svoje pashe.

Zelo stara izro?ila vidijo v Andreju, ki je Grkom posredoval to besedo, ne le tolma?a nekaterih Grkov pri pravkar omenjenem sre?anju z Jezusom, marve? ga imajo za apostola Grkov v letih, ki so sledila binko?tnim dogodkom. Dajo nam vedeti, da je bil Andrej v svojem preostalem ?ivljenju Jezusov oznanjevalec in glasnik za gr?ki svet. Peter, njegov brat, je prispel iz Jeruzalema prek Antiohije v Rim, da bi tu izpolnjeval svoje vesoljno poslanstvo. Andrej pa je bil apostol gr?kega sveta: tako se v ?ivljenju in v smrti ka?eta kot resni?na brata – in to pride simboli?no do izraza v posebnem odnosu rimskega in carigrajskega ?kofovskega sede?a, ki sta zares sestrski Cerkvi. Neko kasnej?e izro?ilo poro?a, kakor ?e nakazano, o Andrejevi smrti v Patrasu, kjer je bil tudi on usmr?en s kri?anjem. V tisti pomembni uri pa je prosil, prav tako kakor njegov brat Peter, da bi bil pribit na kri?, ki se razlikuje od Jezusovega kri?a. V njegovem primeru je ?lo za kri? v obliki X, to se pravi, kri? z dvema diagonalno potekajo?ima tramovoma, ki se zato imenuje tudi »Andrejev kri?«. Po podatkih starodavnega poro?ila iz za?etka 6. stoletja, ki nosi naslov Andrejevo trpljenje, naj bi bil apostol tedaj rekel: »Bodi pozdravljen, o kri?, ki si bil posve?en s Kristusovim telesom in bil okra?en z njegovimi udi, kakor z dragocenimi biseri. Preden je Gospod stopil nate, si vzbujal zemeljsko bojazen. Zdaj pa si obdan z nebe?ko ljubeznijo in te zato sprejemamo kot dar. Verujo?i vemo o tebi, kako veliko veselje vsebuje?, kako velike darove pripravlja?. Zdaj prihajam k tebi gotov in poln veselja, da tudi mene z radostjo sprejme? kot u?enca tistega, ki je bil na tebe pribit. … O bla?eni kri?, ki si sprejel veli?astvo in lepoto Gospodovih udov! … Sprejmi me, popelji me dale? pro? od ljudi in me vrni mojemu U?itelju – da me bo po tebi sprejel tisti, ki me je po tebi odre?il. Bodi pozdravljen, o kri?; da, bodi zares pozdravljen!«

Kakor vidimo prihaja tu na dan zelo globoka kr??anska duhovnost, ki v kri?u ne vidi toliko mu?ilnega orodja kakor pa odli?no sredstvo za popolno prili?enje Odre?eniku, p?eni?nemu zrnu, ki je padlo v zemljo. Iz tega moramo potegniti zelo pomemben nauk: na?i kri?i vsebujejo vrednost, ?e jih gledamo in sprejemamo kot del Kristusovega kri?a, ?e jih dose?e odsev njegove lu?i. Samo Kristusov kri? oplemeniti tudi na?e bole?ine in jim daje njihov pravi smisel.

Apostol Andrej naj nas torej u?i, da bomo voljno hodili za Jezusom (prim. Mt 4,20; Mr 1,18), vsem ljudem, ki jih sre?ujemo, z navdu?enjem pripovedovali o Njem in predvsem gojili odnos pristne zaupnosti z njim, v zavesti, da moremo samo v njem najti poslednji smisel svojega ?ivljenja in svoje smrti.