Duhovne misli cerkvenih o?etov, Benedikta XVI. in pape?a Fran?i?ka na Spomin vseh vernih rajnih
Rim 5,17-21
Kajti ?e je smrt zaradi enega prestopka zakraljevala po enem, bodo tisti, ki prejemajo obilje milosti in daru pravi?nosti, toliko bolj kraljevali v ?ivljenju po enem, Jezusu Kristusu. Kakor se je torej po prestopku enega ?loveka zgrnila obsodba na vse ljudi, tako tudi zaradi pravi?nega dejanja enega prihaja na vse ljudi opravi?enje, ki daje ?ivljenje. Kakor so namre? zaradi neposlu?nosti enega ?loveka mnogi postali gre?niki, tako bodo tudi zaradi poslu?nosti enega mnogi postali pravi?ni. Postava pa je nastopila zato, da bi se prestopek pomno?il. Toda kjer se je pomno?il greh, se je ?e veliko bolj pomno?ila milost, da bi prav tako, kakor je greh kraljeval s smrtjo, po na?em Gospodu Jezusu Kristusu milost kraljevala s pravi?nostjo za ve?no ?ivljenje.
Mt 11,25-30
Tedaj je Jezus spregovoril in rekel: »Slavim te, O?e, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim in razodel malim. Da, O?e, kajti tako ti je bilo v?e?.
Vse mi je izro?il moj O?e in nih?e ne pozna Sina, razen O?eta, in nih?e ne pozna O?eta, razen Sina in tistega, komur ho?e Sin razodeti.«
Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni, in jaz vam bom dal, da se boste spo?ili. Vzemite nase moj jarem in u?ite se od mene, ker sem krotak in iz srca poni?en, in na?li boste po?itek svojim du?am, kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.«
Razlaga cerkvenih o?etov
Origen pravi: »V tem odlomku Sin slavi O?eta, ki je ?e predvidel, da bo Beseda pre?la od judov k poganom.« Teodor iz Erakleje pa pravi: »Jezus je imenoval modre pismouke in farizeje, ?eprav oni nimajo v posesti modrosti, ampak nekaj, kar je podobno modrosti, zaradi zvitosti njihovih besed. Ribi?e ,nevajene zla, pa je imenoval otro?i?e, katerim lahko razodene svojo Besedo.« Sv. Hilarij iz Poitiersa nadaljuje: »Mi lahko spoznamo O?eta, ker poznamo Sina.« Sveti Ciril iz Aleksandrije in sv. Janez Krizostom to bolj podrobno razlo?ita: »Samo O?e pozna Sina in samo bo?anski Sin pozna ve?nega Gospoda, iz katerega je bil rojen. Samo Sveti Duh, ki je Bog, lahko razume Bo?je globine, ker je sodele?en pri O?etu in Sinu.« Sveti Avgu?tin se spra?uje: »Kaj se nau?imo od njega, katerega jarem nosimo? Globoko koplji, pojdi v globino, odpri svoje srce karitativni ljubezni, pripravi temelj poni?nosti.« Neznani avtor k temu dodaja: »To je breme, ki spodbuja in daje mo? tistemu, ki ga prena?a. Ne podpiramo namre? mi milosti, temve? je milost, ki nas podpira.«
Cerkveni o?e Ambro? pri pogrebnem nagovoru za svojega umrlega brata Satira pravi: »Smrt sicer ni spadala k naravi, a je postala naravna. Bog je ni od za?etka predvidel, marve? jo je podaril kot zdravilo /.../ Zaradi prestopka je ?lovekovo ?ivljenje zaznamovano z vsakdanjo muko in neznosnim tarnanjem in je postalo tako bedno. Potrebno je bilo kon?ati tegobe, da smrt spet vzpostavi tisto, kar je ?ivljenje izgubilo. Neumrljivost bi bila bolj breme kakor dar, ?e ne bi posijala milost.« ?e prej je Ambro? dejal: »Smrti ni treba objokovati, smrt je vzrok zveli?anja...«.
Misli Benedikta XVI.
Na praznik Vseh svetih zremo 'sveto mesto, nebe?ki Jeruzalem, ki je na?a domovina' (Hvalospev za Vse svete). Danes pa ?e vedno obrnjeni k tem poslednjim re?em, obhajamo spomin vseh vernih rajnih, 'ki so pred nami od?li v ve?nost z znamenjem vere in po?ivajo v miru' (Prva evharisti?na molitev). Zelo pomembno je, da mi kristjani ?ivimo odnos s pokojnimi v resnici vere ter gledamo na smrt in onostranstvo v lu?i razodetja. ?e apostol Pavel pi?e prvim skupnostim in jih opominja, 'da se ne boste vdajali ?alosti kakor drugi, ki nimajo upanja. ?e namre? verujemo, da je Jezus umrl in vstal, bo Bog tiste, ki so zaspali prek Jezusa, privedel skupaj z njim' (1Tes 4,13-14). Tudi danes je potrebno evangelizirati resni?nosti smrti in ve?nega ?ivljenja, ki sta ?e posebej podvr?eni vra?everju in sinkretizmu, da kr??anska resnica ne bo pome?ana z razli?nimi mitolo?kimi predstavami.
Obhajanje vernih rajnih, kateremu je posve?en 2. november, nam pomaga spomniti se na na?ih dragih, ki so nas zapustili, kakor tudi vseh du?, ki so na poti k polnosti ?ivljenja, ki je v nebe?ki Cerkvi, h kateri nas povzdiguje dana?nji praznik. Vse od za?etkov kr??anske vere, je zemeljska Cerkev ob spoznanju povezanosti z vsem misti?nim telesom Jezusa Kristusa, z veliko pobo?nostjo gojila spomin na pokojne ter darovala zanje spravno-prosilna dela. Na?a molitev za pokojne ni samo koristna temve? je potrebna, saj more ne le pomagati jim, marve? tudi napraviti njihovo pripro?njo za nas u?inkovito (prim KKC 958). Tako nas tudi obisk pokopali??, ki ohranja ?ustveno povezanost z tistimi, ki so nas v tem ?ivljenju imeli radi, spominja, da se vsi stegujemo k drugemu ?ivljenju, ki je onkraj smrti. Zato jok ob zemeljski lo?itvi ni mo?nej?i od gotovosti vstajenja ter upanja, da bomo dosegli bla?eno ve?nost, ki je 'nekaj takega kakor izpolnjeni trenutek, v katerem nas zajema celota in mi zajemamo celoto' (Re?eni v upanju, 12). Saj je predmet na?ega upanja ravno veseliti se vso ve?nost ob Bo?ji navzo?nosti. To je svojim u?encem obljubil Jezus sam, ko je rekel: 'Spet vas bom videl, in va?e srce se bo veselilo, in va?ega veselja vam ne bo nih?e vzel' (Jn 16,22).
V svoji okro?nici o kr??anskem upanju, sem se spra?eval o skrivnosti ve?nega ?ivljenja (prim. Re?eni v upanju, 10-12). Kaj je ve?no ?ivljenje? Vseeno se moramo vpra?ati povsem izrecno: ali je kr??anska vera tudi za nas danes upanje, ki spreminja in nosi na?e ?ivljenje? V iskanju odgovora bi rad izhajal iz klasi?ne oblike dialoga, s katerim je krstni obred za?el sprejem novorojenega v ob?estvo verujo?ih in prerojenje v Kristusu. Duhovnik je najprej povpra?al star?e, kak?no ime so izbrali otroku in nato vpra?al: kaj ho?e? od Cerkve? Odgovor: vero. In kaj ti daje vera? Ve?no ?ivljenje. Po tem pogovoru so star?i prosili za otroka dostop k veri, ker so v veri videli klju? za »ve?no ?ivljenje«. Dejansko gre – danes kakor neko? – za to pri krstu, ko postane? kristjan: ne gre za dejanje podru?abljanja v ob?estvo, ne samo za sprejem v Cerkev, ampak star?i pri?akujejo za kr??enca ve?: da mu vera, h kateri spada telesnost Cerkve in njenih zakramentov, podari ?ivljenje – ve?no ?ivljenje. Vera je substanca upanja. A tu se pojavi vpra?anje: ali pravzaprav to sploh ho?emo – ve?no ?iveti?
Morda mnogi ljudje vere danes preprosto zato ne marajo, ker se jim ve?no ?ivljenje ne zdi ni? prizadevanja vrednega. Saj sploh no?ejo ve?nega ?ivljenja, marve? to sedanje ?ivljenje, in vera v ve?no ?ivljenje se dozdeva pri tem prej kot ovira. Ve?no – neskon?no – ?iveti se dozdeva prej prekletstvo kakor dar. Gotovo, smrt bi radi odrinili kar najbolj dale?. Toda ?iveti nenehno in brez konca – more biti navsezadnje samo dolgo?asno in kon?no neznosno. Natanko to pove na primer Cerkveni o?e Ambro? pri pogrebnem nagovoru za svojega umrlega brata Satira pravi: »Smrt sicer ni spadala k naravi, a je postala naravna. Bog je ni od za?etka predvidel, marve? jo je podaril kot zdravilo /.../ Zaradi prestopka je ?lovekovo ?ivljenje zaznamovano z vsakdanjo muko in neznosnim tarnanjem in je postalo tako bedno. Potrebno je bilo kon?ati tegobe, da smrt spet vzpostavi tisto, kar je ?ivljenje izgubilo. Neumrljivost bi bila bolj breme kakor dar, ?e ne bi posijala milost.« ?e prej je Ambro? dejal: »Smrti ni treba objokovati, smrt je vzrok zveli?anja...«.
Radi bi nekak?no ?ivljenje samo, dejansko ?ivljenje, ki se ga nato ne dotakne niti smrt. A hkrati ne poznamo tega, k ?emur nas ?ene. Ne moremo nehati iztegovati se po tem in vendar vemo, da vse, kar moremo izkusiti in uresni?iti, ni tisto, po ?emer hrepenimo. Tako to izra?a Jezus pri Janezu: »Spet vas bom videl, in va?e srce se bo veselilo, in va?ega veselja vam ne bo nih?e vzel« (Jn 16,22). V tej smeri moramo misliti, ?e ho?emo razumeti, kam meri kr??ansko upanje; razumeti tisto, kar pri?akujemo od vere, od na?e zedinjenosti s Kristusom.
Misli pape?a Fran?i?ka
Laurentino, homilija, petek, 2. november 2018
Dana?nje bogoslu?je je realisti?no, je konkretno. Postavi nas v tri razse?nosti ?ivljenja, razse?nosti, ki jih razumejo tudi otroci: preteklost, prihodnost in sedanjost. Danes je dan, ko se spominjamo preteklosti. Dan, ko se spominjamo tistih, ki so hodili pred nami, nas spremljali, nam dali ?ivljenje. Priklicati v spomin. Spominjati se.
Spomin je tisti, ki krepi ljudi, ker se ?utijo ukoreninjeni na poti, ukoreninjeni v zgodovini, ukoreninjeni v ljudstvu. Spomin nam pomaga razumeti, da nismo sami, smo ljudstvo. Ljudstvo, ki ima zgodovino, ki ima preteklost, ki ima ?ivljenje. Spomin na mnoge, ki so z nami podelili del poti in so tukaj. Ni se lahko spominjati. Velikokrat smo preve? utrujeni, da bi ?li nazaj in razmi?ljali o tem, kaj se zgodilo: v mojem ?ivljenju, v moji dru?ini, v ljudstvu. Vendar pa je danes dan spomina, spomina, ki nas vodi h koreninam: k mojim koreninam, h koreninam mojega ljudstva.
Danes je tudi dan upanja. Drugo berilo je govorilo o tem, kar nas ?aka: »Novo nebo, nova zemlja in sveto mesto Jeruzalem, novi, lep … da bi mogli razumeti, kaj nas ?aka, smo sli?ali naslednje besede: "Videl sem ga, ko je prihajal z neba od Boga, pripravljen kakor nevesta, ki se je ozalj?ala za svojega ?enina." ?aka nas lepota. … Spomin in upanje. Upanje, da se bomo sre?ali; upanje, da bomo pri?li tja, kjer je ljubezen, ki nas je ustvarila; kjer je ljubezen, ki nas pri?akuje: O?etova ljubezen.«
Med spominom in upanjem je ?e tretja razse?nost, to je pot, ki jo moramo prehoditi in po kateri hodimo. In kako hoditi po poti ne da bi se zmotili? Katere so lu?i, ki mi bodo pomagale, da ne bom zgre?il poti? Kateri je navigator, ki nam ga je dal Bog sam, da ne bi zgre?ili poti? To so blagri, ki nas jih je nau?il Jezus v evangeliju. Ti blagri – krotkost, ubo?tvo v duhu, pravi?nost, usmiljenje, ?istost srca – so lu?i, ki nas spremljajo, da ne bi zgre?ili poti: to je na?a sedanjost.
Na tem pokopali??u obstajajo tri razse?nosti ?ivljenja: spomin, lahko ga vidimo tukaj; upanje, ki ga bomo zdaj obhajali v veri, ne gledanju; in lu?i, ki vodijo na?e korake, da ne bi zgre?ili poti – to so blagri, ki smo jih sli?ali v evangeliju.
Prosimo danes Gospoda, naj nam da milost, da nikoli ne bi izgubili spomina, da nikoli ne bi skrivali spomina; naj nam da milost upanja, saj je upanje Njegov dar: da bi znali upati, gledati obzorje, da ne bi ostajali zaprti pred zidom. Vedno je potrebno gledati obzorje in upanje. In naj nam da milost, da bi razumeli, katere so lu?i, ki nas bodo vodile na poti, da ne bi zgre?ili ter tako pri?li tja, kjer nas pri?akujejo z veliko ljubezni.
Homilija, ponedeljek, 2. november 2020
Job je bil pora?en, ?e ve? konec je bilo z njim. Njegovo bivanje med to svojo boleznijo, s ko?o, ki se je skoraj odlu??ila, je bilo ?e na to?ki, da bo umrl, skoraj brez mesa, ima Job gotovost in pravi: »Jaz vem, da je moj Re?enik ?iv in se bo poslednji vzdignil nad prah«. V trenutku, ko je Job dol, dol, dol, ga objame svetloba in toplota, ki mu zagotovi: »Videl bom svojega Re?enika. S temi o?mi ga bom videl. To vidim sam, moje o?i ga bodo zrle in nih?e drug«. Tak?na gotovost v trenutku, ko je vsega konec, skoraj konec ?ivljenja, je kr??ansko upanje. To upanje je dar. Ne moremo ga posedovati, saj je dar, za katerega moramo prositi: »Gospod, daj mi upanje«. Toliko slabih stvari je, ki nas pripeljejo do obupavanja, do misli, da bo vse kon?no pora?eno, da po smrti ni ve? ni?. A Jobov glas se vra?a, vra?a: »Vem, da je moj Re?enik ?iv in se bo kot poslednji dvignil nad prah in jaz ga bom videl, jaz sam, s temi o?mi«.
Upanje ne osramoti, nam je rekel Pavel. Upanje nas privla?i in nam da smisel ?ivljenja. Jaz ne vidim onkraj. A upanje je Bo?ji dar, ki nas privla?i v ?ivljenje, v ve?no veselje. Upanje je sidro, ki ga imamo na drugi strani. Mi se oklepajo? te vrvi podpiramo, kajti vem, da je moj Re?enik ?iv in da ga bom videl. To je dobro ponavljati v trenutkih veselja in v te?kih trenutkih, v trenutkih smrtne nevarnosti.
Ta gotovost je Bo?ji dar, saj mi ne bomo nikoli mogli imeti upanja s svojimi mo?mi. Prositi moramo zanj. Upanje je zastonjski dar, ki ga ne bomo nikoli bili vredni. Nam pa je dan, podarjen, je milost.
To je potrdil tudi Gospod. To je upanje, ki ne razo?ara: »Vse, kar mi da O?e, bo pri?lo k meni.« To je cilj upanja, iti k Jezusu. »In kdor pride k meni, ga nikoli ne bom zavrgel, kajti nisem pri?el iz nebes, da bi uresni?il svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal«. Gospod nas bo sprejel tam, kjer je sidro. ?ivljenje v upanju je tak?no, da se mo?no oprijemamo z vrvjo v roki vedo?, da je sidro tam zgoraj. To sidro pa ne razo?ara, ne razo?ara.
Danes ob misli na tolike brate in sestre, ki so od?li, nam bo dobro delo gledati pokopali??e in zreti navzgor ter ponavljati kot Job: »Jaz vem, da je moj Re?enik ?iv. To vidim sam, moje o?i ga bodo zrle in nih?e drug«. In to je mo?, ki nam jo da upanje, torej ta zastonjski dar, ki je krepost upanja. Naj vsem nam ga da Gospod.
Homilija pape?a Fran?i?ka, ?etrtek, 2. november 2023
Obhajanje dneva, kot je dana?nji, nas pripelje do dveh misli: spomina in upanja. Spomin na tiste pred nami, ki so ?iveli svoja ?ivljenja, ki so kon?ali svoja ?ivljenja. Spomin na toliko ljudi, ki so nam delali dobro, v dru?ini, med prijatelji. In tudi spomin na tiste, ki niso uspeli narediti veliko dobrega, a so bili sprejeti v Bo?ji spomin, v Bo?je Usmiljenje. Obstaja skrivnost tega velikega Gospodovega Usmiljenja.
In potem upanje. To je tak?en spomin, s katerim gledamo naprej, da pogledamo na na?o pot, na svojo pot. Hodimo naproti sre?anju z vsemi, z Gospodom. In prositi moramo Gospoda za to milost upanja. Upanje, ki nikoli ne razo?ara. Nikoli! Upanje, ki je tista vsakdanja vrlina, ki nas pelje naprej, nam pomaga re?evati probleme in iskati izhode iz mnogih te?av. Ampak vedno naprej, naprej. To rodovitno upanje, ta teolo?ka krepost vsakega dne, vseh trenutkov. Rekel bi, teolo?ka krepost kuhanja, ki je pri roki in nam vedno pomaga. Upanje, ki ne razo?ara. In med spominom in upanjem je ta napetost ...
Osredoto?il bi se na nekaj, kar se mi je zgodilo ob vstopu. Pogledal sem starost teh padlih. Ve?ina med 20 in 30. Prekinjena ?ivljenja, ?ivljenja brez prihodnosti, tukaj. In pomislil sem na star?e, na matere, ki so prejele tisto pismo: »Gospa, v ?ast mi je povedati, da imate sina heroja« - »Ja, heroja, ampak so mi ga vzeli«. Toliko solz v teh prekinjenih ?ivljenjih. In nisem mogel kaj, da ne bi pomislil na dana?nje vojne. Enako se dogaja tudi danes z veliko mladimi in starimi ljudmi. V vojnah sveta, tudi tistih, ki so nam najbli?je, v Evropi ali zunaj ... Koliko mrtvih. ?ivljenje je uni?eno, ne da bi se tega zavedali.
Danes ob misli na pokojne, ob spominu na pokojne in v upanju prosimo Gospoda za mir, da se ljudje ne bi ve? pobijali v vojnah. Veliko nedol?nih mrtvih, veliko vojakov, ki tam pustijo svoja ?ivljenja. In zakaj je temu tako? Vojne so vedno poraz. Vedno. Ni popolne zmage, ne. Vedno – ja, eden premaga drugega, ampak ... – za tem je poraz cene, ki jo je potrebno pla?ati.
Molimo h Gospodu za na?e pokojne, za vse, za vse. Naj jih Gospod vse sprejme. In tudi naj se nas Gospod usmili in nam da upanje. Upanje, da gremo naprej in da jih bomo na?li vse skupaj z Njim, ko nas pokli?e. Tako naj bo.
