杏MAP导航

Dan 12,1-3

V tistem ?asu bo nastopil Mihael, veliki knez, ki stoji nad sinovi tvojega ljudstva. To bo ?as stiske, kakr?ne ?e ni bilo, odkar je nastalo ljudstvo, do tega ?asa. V tistem ?asu bo re?eno tvoje ljudstvo; vsakdo, ki se najde zapisan v knjigi. Mnogi med temi, ki spijo v prahu zemlje, se bodo prebudili; nekateri za ve?no ?ivljenje, drugi pa za sramoto in ve?no gnusobo. Razumni bodo sijali kakor sijaj neba in tisti, ki so mnoge pripeljali do pravi?nosti, kakor zvezde za vso ve?nost.

Heb 10,11-14.18

In vsak duhovnik pristopi in vsak dan opravlja slu?bo in ve?krat daruje iste ?rtve, ki nikoli ne morejo odvzeti grehov. Ta pa je za grehe opravil eno ?rtev in za vselej sédel na Bo?jo desnico. Odtlej ?aka, da bodo njegovi sovra?niki polo?eni za podno?nik njegovih nog. Z eno samo daritvijo je namre? za vselej naredil popolne tiste, ki s posve?ujejo. Kjer pa je to odpu??eno, ni ve? daritve za grehe.

Mr 13,24-32

 »Toda v tistih dneh, po tisti stiski,
bo sonce otemnelo
in luna ne bo dajala svoje svetlobe.
Zvezde bodo padale z neba
in nebe?ke sile se bodo majale.

Tedaj bodo videli Sina ?lovekovega priti na oblakih z veliko mo?jo in slavo. In takrat bo poslal angele in zbral svoje izvoljene od ?tirih vetrov, od konca zemlje do konca neba.«

»Od smokvinega drevesa pa se nau?ite priliko: Kadar postane njegova veja ?e mu?evna in poganja liste, veste, da je poletje blizu. Tako tudi vi: Ko boste videli, da se to dogaja, védite, da je blizu, pred vrati. Resni?no, povem vam: Ta rod ne bo pre?el, dokler se vse to ne zgodi. Nebo in zemlja bosta pre?la, moje besede pa nikakor ne bodo pre?le.« »Za tisti dan ali uro pa ne ve nih?e, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo O?e«.

Razlaga cerkvenih o?etov

Sv. Viktorin Ptujski pravi: »Besedila, ki se nana?ajo na poslednjo sodbo je potrebno razlagati glede na pomen, ki ga vsebujejo in ne glede na ?asovno zaporedje dogodkov.« Sv. Ambro? pravi: »Cerkev je lu? in zvezda, ki osvetljuje na?e zemeljsko ?ivljenje, toda greh ga lahko oddalji od Kristusove lu?i.« Sv. Avgu?tin opozarja: »Tudi najbolj zvesti bodo slabotni pred temi stiskami.« Sv. Beda ?astitljivi pa pravi: »Dokon?ni prihod Lu?i bo zatemnil svetlobo zvezd.« Tertulijan razlaga: »Sin ?lovekov bo pri?el, sodil bo vse narode, s tem bo napravil konec stiskam narodov in usli?al bo ?elje svetih.« Avgu?tin nadaljuje: »Med temi nesre?ami bo Bog storil, da vstane ?love?tvo iz Adamovega greha in vzpostavi novo ?love?tvo v Kristusovem imenu. ?e smo mu nasprotovali ob njegovem prvem prihodu, bomo trepetali ob njegovem drugem prihodu. Kristus bo namre? pri?el z mo?jo in veli?astvom v svojem telesu in v vstalih telesih njegovih vernikov.«

Tertulijan pojasni pomen prilike o smokvinem drevesu: »Sadovi pomladnih dreves napovedujejo poletje, tako kot preizku?nje sveta napovedujejo kraljestvo.« Sv. Hipolit nadaljuje: »Poletje torej pomeni konec sveta.« Sv. Metod Olimpski pa razlaga takole: »Kakor je v Svetem pismu uni?enje prehod iz enega stanja v drugo bolj?e in odli?nej?e stanje, tako bo konec sveta za kristjane prehod iz zemeljskega v odli?nej?e stanje v nebe?kem kraljestvu.« Origen zatrdi: »Bo?ja Beseda ne mine, medtem ko zemeljske stvari minejo.« Sv. Gregor Veliki to ?e bolj slikovito pojasni: »Ni? ni bolj be?nega, kot je ?love?ka beseda, in ni? ni bolj trajnega na tem svetu, kot je Bo?ja beseda.«

Misli Benedikta XVI.

Pri?li smo do zadnjih dveh tednov bogoslu?nega leta. Gospodu se zahvalimo, da nam je omogo?il ponovno prehoditi to pot vere, tako starodavno pa vedno novo, skupaj z veliko duhovno dru?ino Cerkve. Ta neprecenljivi dar nam omogo?a, ?iveti v zgodovini Kristusovo skrivnost ter sprejeti v brazde na?ega osebnega in skupnostnega bivanja seme Bo?je Besede, seme ve?nosti, ki od znotraj preoblikuje ta svet in ga odpira za nebe?ko kraljestvo. Na poti nedeljskih svetopisemskih beril nas je spremljal Evangelij po Marku, ki nam danes prestavlja del Jezusovega govora o koncu ?asov. V tem govoru je stavek, ki se nas ?e posebej dotakne s svojo jasno zgo??enostjo: »Nebo in zemlja bosta pre?la, moje besede pa ne bodo pre?le« (Mr 13,31). Ustavimo se ter premislimo to Kristusovo prerokbo.

Izraz 'nebo in zemlja', pogost v Svetem pismu, ozna?uje pravzaprav celotno vesolje, ves kozmus. Jezus izjavlja, da bo vse to pre?lo. Ne samo zemlja, ampak tudi nebo, ki je tukaj razumljeno v smislu vesolja in ne kot sinonim za Boga. V Svetem pismu ni dvoumnosti. Vse stvarstvo je zaznamovano z minljivostjo. Sem spadajo tudi vsi pobo?anstveni elementi starodavnih mitologij. Nobene pome?anosti ni med stvarstvom in Stvarnikom. Obstaja jasna razlika. S tem jasnim razlo?kom Jezus trdi, da njegove besede 'ne bodo pre?le', torej so Bo?je in zato ve?ne. ?eprav so izre?ene v konkretnosti njegovega zemeljskega bivanja, so prero?ke v pravem smislu besede, kakor je Jezus zatrdil na drugem mestu, ko se je obrnil na nebe?kega O?eta: »Kajti besede, ki si mi jih dal, sem dal njim. Oni so jih sprejeli in resni?no spoznali, da sem iz?el od tebe, ter verovali, da si me ti poslal« (Jn 17,8). V znani priliki se Kristus primerja s sejalcem in razlo?i, da je seme Beseda (prim. Mr 4,14). Tisti, ki ga poslu?ajo, ga sprejmejo, obrodijo sad (prim. Mr 4,20) in njih je nebe?ko kraljestvo, torej ?ivijo pod njegovim gospostvom. Ostanejo na svetu, pa niso ve? od sveta, saj nosijo v sebi kal ve?nosti, po?elo preoblikovanja. Ta se ka?e ?e sedaj po lepem ?ivljenju, ki ga po?ivlja dejavna ljubezen (karitas) in bo na koncu obrodilo vstajenje mesa. Poglejte, kak?no mo? ima Kristusova Beseda.

Dragi prijatelji, Devica Marija je ?ivo znamenje te resnice. Njeno srce je bilo 'dobra zemlja', ki je s popolno razpolo?ljivostjo sprejelo Bo?jo Besedo tako, da je bilo vse njeno bivanje preoblikovano po Sinovi podobi ter je bila sprejeta v ve?nost z du?o in telesom. S tem je bila ?e v naprej dele?na ve?ne poklicanosti vsakega ?love?kega bitja. Ko bomo molili Angelovo ?e??enje, naj njen odgovor angelu postane na? odgovor: »Zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk 1,38), da bomo lahko hodili za Kristusom po poti kri?a in tako tudi mi prispeli v slavo vstajenja.

Evangeljski odlomek dana?nje predzadnje nedelje liturgi?nega leta nam pribli?a Jezusov govor o poslednjih ?asih (Mr 13,24-32), ki velja za najte?je besedilo evangelijev. Ta te?ava izhaja tako iz vsebine kot jezika. Govori namre? o dogodku, ki presega na?e kategorije. Zato Jezus uporabi podobe in besede iz Stare zaveze, predvsem pa doda novo sredi??e, ki je on sam, skrivnost njegove osebe in njegove smrti in vstajenja. Dana?nji evangeljski odlomek se za?ne z apokalipti?nimi podobami: »Sonce bo otemnelo in luna ne bo dajala svoje svetlobe. Zvezde bodo padale z neba in nebe?ke sile se bodo majale« (Mr 13,24-25). Ta del je nato omiljen s slede?im: »Tedaj bodo videli Sina ?lovekovega priti na oblakih z veliko mo?jo in slavo« (Mr 13,26).

Sin ?lovekov je sam Jezus, ki povezuje sedanjost s prihodnostjo. Starodavne besede prerokov so naposled na?le sredi??e v osebi Mesije iz Nazareta: on je resni?ni dogodek, ki sredi razdejanja sveta ostaja nepremi?na in trdna to?ka. To potrdijo naslednje Jezusove besede: »Nebo in zemlja bosta pre?la, moje besede pa nikakor ne bodo pre?le« (Mr 13,31). Bo?ja Beseda je v Svetem pismu za?etek stvarstva: vse stvaritve, za?en?i z nebesnimi telesi kot so sonce, luna, ozvezdja, so pokorne Bo?ji besedi, ki jih je ustvarila. Ta stvariteljska sila bo?anske Besede se je osredi??ila v Jezusu Kristusu, Besedi, ki je meso postala, in prihaja tudi iz njegovih besed, ki so resni?no ozvezdje, ki usmerja ?lovekovo misel in hojo na zemlji. Jezus ne opisuje konca sveta, in ko uporablja apokalipti?ne podobe, se ne obna?a kot ''vede?evalec''.

Misli pape?a Fran?i?ka

Angel Gospodov, nedelja, 15. november 2015
Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij dana?nje predzadnje nedelje bogoslu?nega leta, nam predstavi del Jezusovega govora o poslednjih dogodkih ?love?ke zgodovine, usmerjene proti polni dopolnitvi Bo?jega kraljestva (prim. Mr 13,24-32). Ta govor je Jezus imel v Jeruzalemu pred svojo zadnjo veliko no?jo. Vsebuje nekatere apokalipti?ne elemente kot so vojne, hudo pomanjkanje, kozmi?ni preobrati: Pravi »Sonce bo otemnelo in luna ne bo dajala svoje svetlobe. Zvezde bodo padale z neba in nebe?ke sile se bodo majale (vv. 24-25). Pa vendar vsi ti elementi niso bistvo sporo?ila. Sredi??e, okoli vsega se vrti Jezusov govor, je On sam, skrivnost njegove osebe in njegove smrti ter vstajenja in njegova vrnitev ob koncu ?asov.

Na? poslednji cilj je sre?anje z vstalim Gospodom. ?elim vas vpra?ati, kdo med vami pri?akuje to, da bo dan, ko bom iz obli?ja v obli?je sre?al Gospoda. To se zgodi pri ma?i. Mi ne pri?akujemo nekega datuma ali kraja, temve? pri?akujemo sre?anje z osebo, z Jezusom. Zato ni problem, kdaj se bodo zgodili napovedani dogodki poslednjih ?asom, temve? da bomo pripravljeni. Tudi ne gre za to, da vemo, kako se bodo zgodile te stvari, temve? kako se moramo obna?ati danes, ko ?akamo nanje. Poklicani smo ?iveti v sedanjosti in tako z vedrino ter z zaupanjem v Boga ustvarjati prihodnost. Prilika o smokvi, ki je mu?evna, kot znamenje, da je poletje blizu (prim. vv. 28-29), pravi, da nas pogled na konec ne sme odvrniti od ?ivljenja v sedanjosti, temve? gledati na?e dni v lu?i upanja, tistega, ki ga je tako te?ko ?iveti. Je najmanj?a med vrlinami, toda najmo?nej?a. Na?e upanje ima obli?je, obli?je vstalega Gospoda, ki bo pri?el » z veliko mo?jo in slavo« (v. 26), torej razodeva svojo kri?ano ljubezen spremenjeno v vstajenju. Jezusovo zmagoslavje ob koncu ?asov bo zmagoslavje kri?a, prikaz, da je ?rtvovanje samega sebe iz ljubezni do bli?njega, posnemajo? Kristusa, edina zmagoslavna mo? in edina trdna to?ka sredi pretresov in tragedij sveta.

Gospod Jezus ni samo to?ka prihoda zemeljskega romanja, temve? je stalna navzo?nost v na?em ?ivljenju. Vedno je ob nas, vedno nas spremlja. Zaradi tega, ko govori o prihodnosti ter nas usmerja proti njemu, je vedno zato, da nas pripelje v sedanjost. On se zoperstavlja la?nim prerokom, proti vede?evalcem, ki napovedujejo skoraj?nji konec sveta, kakor tudi proti neizbe?ni usodi. On je ob nas, hodi ob nas. ?eli nam dobro. ?eli namre? svoje u?ence vseh ?asov odvrniti od radovednosti glede datuma, napovedi, horoskopov ter usmeriti na?o pozornost na sedanjost zgodovine. Poziva nas, to pa, k pri?akovanju in budnosti, s katero odvrnemo nepotrpe?ljivost kakor tudi dremavost, tako beg v prihodnost, kakor zasu?njenost s sedanjim ?asom in posvetnostjo. Rad bi vas vpra?al, toda ne odgovorite mi. Vsak naj odgovori pri sebi. Kdo bere horoskop? Vsak naj si sam odgovori. Ko te prime, da bi bral horoskop, se spomni, da je Jezus ob tebi. Bolje to, bo bolje zate.

Tudi danes nismo brez naravnih in moralnih nesre?, niti brez sovra?nosti in nadlog vseh vrst. Vse mine, nas na to spominja Gospod, samo On, njegova Beseda ostaja kakor lu?, ki vodi in opogumlja na?e korake. On nam vedno odpu??a, saj je ob nas. Samo gledati moramo vanj, saj je ob nas in bo spremenil na?e srce. Devica Marija naj nam pomaga zaupati v Jezusa, trden temelj na?ega ?ivljenja in z veseljem vztrajati v njegovi ljubezni.

Angel Gospodov, nedelja, 18. november 2018
V evangeliju za dana?njo nedeljo (glej Mr 13,24-32), Jezus ?eli pou?iti svoje u?ence o prihodnjih dogodkih. To ni najprej govor o koncu sveta, ampak je prej povabilo k dobremu ?ivljenju v sedanjosti, k ?uje?nosti in stalni pripravljenosti, da bomo polagali ra?un o svojem ?ivljenju, ko bomo k temu poklicani. Jezus pravi: »Toda v tistih dneh, po tisti stiski, bo sonce otemnelo in luna ne bo dajala svoje svetlobe. Zvezde bodo padale z neba« (Mr 13,24-25).

Pri teh besedah pomislimo na prvo stran Prve Mojzesove knjige, kjer se nahaja pripoved o stvarjenju: sonce, luna, nebesna telesa, ki od vsega za?etka svetijo v skladu s svojo ureditvijo in dajejo lu?, kar je znamenje ?ivljenja, so v dana?njem evangeljskem odlomku opisane v svojem propadanju, kako padajo v temo in kaos, kar je znamenje konca. Lu? pa, ki bo sijala v tistem zadnjem dnevu, bo edina in nova: to bo lu? Gospoda Jezusa, ki bo pri?el v slavi z vsemi svetniki. Ob tistem sre?anju bomo kon?no videli njegovo obli?je v polni lu?i Trojice; obli?je, ki ?ari v ljubezni in pred katerim se bo v celotni resnici pokazalo tudi vsako ?love?ko bitje.

Zgodovina ?love?tva in tudi osebna zgodovina vsakega med nami, ne more biti razumljena kot preprosto sosledje besed in dejanj, ki nimajo nobenega smisla. Prav tako se je ne more razlagati v lu?i neke fatalisti?ne vizije, kakor da bi ?e vse bilo dolo?eno glede na usodo, ki odvzema vsak prostor svobode in s tem prepre?uje izbire, ki so rezultat dejanske odlo?itve.

V dana?njem evangeliju Jezus pravi, da imata zgodovina ljudstev in zgodovina posameznikov cilj, ki ga morata dose?i: kon?no sre?anje z Gospodom. Ne poznamo ne ?asa ne na?ina, kako se bo to zgodilo. Gospod je poudaril, da tega »ne ve nih?e, ne angeli v nebesih ne Sin« (Mr 13,32). Vse je varovano v skrivnosti O?eta. Pa vendar poznamo temeljno na?elo, s katerim se moramo soo?iti. Jezus pravi: »Nebo in zemlja bosta pre?la, moje besede pa nikakor ne bodo pre?le« (Mr 13,31). Dejanska klju?na to?ka je tole: tisti dan bo vsak med nami moral dojeti, ?e je beseda Bo?jega Sina razsvetlila njegovo osebno ?ivljenje ali pa ji je obrnil hrbet in raje zaupal svojim lastnim besedam. Bolj kot kadarkoli prej bo to trenutek, da se dokon?no prepustimo O?etovi ljubezni in zaupamo v njegovo usmiljenje.

Nih?e ne more ube?ati pred tem trenutkom. Zvija?nost, ki jo pogosto uporabimo pri na?em obna?anju, da bi potrdili podobo, ki jo ho?emo dati, ne bo ve? uporabna. Na isti na?in, mo? denarja in ekonomskih sredstev, s katerimi mislimo, da lahko kupimo vse in vsakega, se ne bo ve? mogla uporabiti. S sabo ne bomo imeli ni?esar drugega kot to, kar smo uresni?ili v tem ?ivljenju, ko smo verjeli njegovi besedi: vse in ni? od tistega, kar smo ?iveli ali opustili. S sabo bomo odnesli samo to, kar smo dali..

Ob koncu je ?e povabil, naj se zate?emo k pripro?nji Device Marije, da nas spoznanje na?e za?asnosti na zemlji ne pahne v tesnobo, ampak naj nam bo poziv k odgovornosti do nas, do bli?njega in do celotnega sveta.

Angel Gospodov, nedelja, 14. november 2021
Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangeljski odlomek dana?njega bogoslu?ja se za?ne z Jezusovim stavkom, ki nas pusti prestra?ene: »Sonce bo otemnelo in luna ne bo dajala svoje svetlobe. Zvezde bodo padale z neba'« (Mr 13,24-25). Toda, a je tudi Gospod za?el s katastrofi?nostjo? Ne, ni to njegov namen. Rad bi, da bi razumeli, da vse na tem svetu slej ko prej mine. Tudi soncu, luni in zvezdam, ki oblikujejo nebesni svod – (v italijan??ini) je to beseda, ki naka?e na trdnost, stabilnost – je namenjeno, da preminejo.

Na koncu pa Jezus pove, kar se ne bo zru?ilo: »Nebo in zemlja bosta pre?la, moje besede pa nikakor ne bodo pre?le« (v. 31). Gospodove besede ne preidejo. On vzpostavi razliko med pred poslednjimi, ki bodo minile in poslednjimi re?mi, ki bodo ostale. To je za nas dragoceno sporo?ilo za orientacijo pri pomembnih ?ivljenjskih odlo?itvah. Pri orientaciji v kaj se v ?ivljenju spla?a vlagati? V to, kar mine ali v Gospodove besede, ki ostanejo za vedno? Jasno, da vanje. Toda ni lahko, ker stvari, ki se pojavijo pred na?imi ?uti in nam dajejo takoj?njo pote?itev, nas privla?ijo. Medtem ko Gospodove besede, ?eprav lepe, gredo onkraj neposrednega in zahtevajo potrpe?ljivost. Sku?ani smo, da se oprimemo tega, kar vidimo in se dotikamo, ker se nam zdi to bolj zanesljivo, je ?love?ko, a to je sku?njava. Toda gre za prevaro, kajti »nebo in zemlja bosta pre?la, moje besede pa nikakor ne bodo pre?le«. Poglejte, povabilo je, naj ne gradimo ?ivljenja na pesku. Ko se gradi hi?o, se najprej globoko skoplje ter se postavi solidne temelje. Samo naivne? bi rekel, da gre za denar, ki je vr?en pro? za nekaj, kar se ne vidi. Za Jezusa pa je zvesti u?enec tisti, ki utemelji svoje ?ivljenje na skali, kar je njegova Beseda, ki ne preide, na trdnost Jezusovih besed (prim. Mt 7,24-27). To je temelj ?ivljenja, ki ga Jezus ho?e od nas in ki ne bo pre?el.

Sedaj pa vpra?anje, - vedno ko se bere Bo?ja Beseda, se postavljajo vpra?anja, - vpra?ajmo se, kaj je sredi??e, kaj je utripajo?e srce Bo?je Besede? Kaj je tisto, kar daje ?ivljenju trdnost in ne bo minilo? Sv. Pavel nam pove, kaj je sredi??e, kaj je utripajo?e srce Bo?je Besede, ki daje trdnost. To je dejavna ljubezen. »Dejavna ljubezen pa nikoli ne mine« (1Kor 13,8), pravi sv. Pavel, torej ljubezen. Kdor dela dobro, vlaga za ve?nost. Ko vidimo velikodu?no in uslu?no osebo, ki je krotka, potrpe?ljiva, ne zavida, ne ?en?a, se ne pona?a, se ne napihuje, je spo?tljiva (prim. 1Kor 13,4-7), je to oseba, ki gradi nebesa na zemlji. Morda ne bo opa?ena, ne bo imela kariere, ne bo o njej novic v ?asopisih, pa vendar to, kar po?ne, ne bo izgubljeno. Kajti dobro ni nikoli izgubljeno, dobro ostane za vedno.

In mi, bratje in sestre se vpra?ajmo, v kaj v ?ivljenju vlagamo? V stvari, ki minejo, kot je denar, uspeh, zunanji videz, fizi?no blagostanje? Od teh stvari ne bomo nesli ni? s seboj. Smo navezani na zemeljske stvari, kakor da bomo tukaj ve?no ?iveli? Ko smo mladi in zdravi je vse v redu, ko pa pride ura slovesa, bomo morali pustiti vse. Dana?nja Bo?ja Beseda nas opominja, da prizori??e tega sveta mine. Ostala pa bo samo ljubezen. Utemeljiti ?ivljenje na Bo?ji Besedi ni torej beg iz zgodovine, ampak je potopitev v zemeljske stvarnosti, da se jih napravi trdne, da se jih spremeni z ljubeznijo, se v njih vtisne znamenje ve?nosti, Bo?je znamenje. Poglejte zdaj nasvet pri sprejemanju pomembnih odlo?itev. Ko ne vem, kaj storiti, ko je potrebno sprejeti dokon?no odlo?itev, pomembno odlo?itev, odlo?itev, ki vsebuje Jezusovo ljubezen, kaj moram storiti? Preden se odlo?imo, si predstavljajmo, da stojimo pred Jezusom, kakor bo to ob koncu ?ivljenja, pred Njim, ki je ljubezen. Pomislimo na tja, na njegovo obli?je, na prag ve?nosti in sprejmimo odlo?itev za danes. Tako moramo odlo?ati. Vedno gledati ve?nost, gledati Jezusa. Ne bo morda najla?ja, najbolj neposredna, bo pa tista dobra, to vam zagotavljam (prim. sv. Ignacij Lojolski, Duhovne vaje, 187).