Duhovne misli cerkvenih o?etov, Benedikta XVI. in pape?a Fran?i?ka za 31. nedeljo med letom
5 Mz 6,2-6
To pa so zapovedi, zakoni in odloki, o katerih je Gospod va? Bog zapovedal, naj vas u?im, da se bo? bal Gospoda, svojega Boga, in se vse dni svojega ?ivljenja dr?al vseh njegovih zakonov in zapovedi, ki ti jih zapovedujem: ti, tvoj sin in sin tvojega sina, da bo? dolgo ?ivel. Poslu?aj jih, Izrael, in jih vestno izpolnjuj, da ti bo dobro in da se zelo namno?ite v de?eli, v kateri se cedita mleko in med, kakor ti je rekel Gospod, Bog tvojih o?etov.
Poslu?aj, Izrael: Gospod je na? Bog, Gospod je edini! Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso du?o in z vso mo?jo! Te besede, ki ti jih danes zapovedujem, naj bodo v tvojem srcu.
Heb 7,23-28
In onih duhovnikov je bilo ve?, ker jim je smrt prepre?evala, da bi ostali; ta pa ima, ker ostaja na veke, neminljivo duhovni?tvo. Zato tudi more dokon?no odre?i tiste, ki po njem prihajajo k Bogu, ker vedno ?ivi, da prosi zanje.
Tak?en véliki duhovnik je bil za nas tudi primeren: svet, nedol?en, brez made?a; ki je lo?en od gre?nikov in je postal vi?ji od nebes, ki mu ni treba vsak dan kakor vélikim duhovnikom najprej prina?ati ?rtve za lastne grehe, nato za grehe ljudstva. To je namre? storil enkrat za vselej, ko je daroval sam sebe. Postava namre? postavlja za vélike duhovnike ljudi, ki so slabotni; beseda priseganja, ki je pri?lo za postavo, pa Sina, na veke popolnega.
Mr 12,28-34
Pristopil je eden izmed pismoukov, ki je sli?al, kako razpravljajo, in videl, da jim je Jezus dobro odgovoril, in ga vpra?al: »Katera zapoved je prva med vsemi?« Jezus je odgovoril: »Prva je: Poslu?aj, Izrael, Gospod, na? Bog, je edini Gospod. Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca, iz vse svoje du?e, z vsem svojim mi?ljenjem in z vso svojo mo?jo. Druga pa je tale: Ljubi svojega bli?njega kakor samega sebe. Ve?ja od teh ni nobena druga zapoved.« Pismouk mu je rekel: »Dobro, u?itelj. Po resnici si povedal: On je edini in ni drugega razen njega, in ljubiti njega iz vsega srca, z vsem umom in z vso mo?jo in ljubiti bli?njega kakor samega sebe je ve? kakor vse ?galne daritve in ?rtve.« Ko je Jezus videl, da je pametno odgovoril, mu je rekel: »Nisi dale? od Bo?jega kraljestva.« In nih?e si ga ni upal ?e kaj vpra?ati.
Razlaga cerkvenih o?etov
Sv. Avgu?tin in sv. Gregor iz Nise pravita: »Ljubiti Boga pomeni, ljubiti ga z vsem telesom, z vso du?o in z vsem duhom.« Sv. Atanazij pojasnjuje: »?e Bog vesolja vsebuje vse in je v vsaki stvari, potem ne more obstajati kaj drugega.« Sv. Bazilij iz Cezareje dodaja: »Polno ljubezen v Boga ne moremo primerjati z ljubeznijo do stvari. Ljubezen do Boga je nad vsakim obi?ajnim ?ustvom in ga lahko poistovetimo s pojmom popolne ljubezni. Ta ljubezen pa pride na dan le ob smrti malikovanja.« Origen dodaja: »Izpovedati resni?nega in edinega Boga pomeni, odpovedati se vsem la?nim malikom.« Pseudo-Klemen Rimski in sv. Janez Krizostom trdita: »Ne zadostujejo besede ?a??enja bo?anske mo?i in veli?astva, potrebna so tudi po?tena dela dejavne ljubezni do bli?njega v stiski.« Sv. Beda ?astitljivi dodaja: »Ne obstaja ljubezen do Boga, ki ne bi vklju?evala ljubezni do bli?njega.« Kalist pa pravi: »Ljubiti Boga z vsem bitjem in biti usmiljen do bli?njega, povzdigne dostojanstvo nad vsako ?galno daritev in ?rtev.« Sv. Janez Krizostom in sv. Avgu?tin povzameta: »Vse kreposti, previdnost, trdnost, zmernost in pravi?nost, so vklju?ene in se dopolnjujejo v tej krhki zapovedi ljubiti bli?njega.«
Misli Benedikta XVI.
Mi smo verovali v Bo?jo ljubezen. Tako more kristjan izraziti temeljno odlo?itev svojega ?ivljenja. Na za?etku kristjanovega bitja ni neka eti?na odlo?itev ali velika ideja, ampak sre?anje z nekim dogodkom, z neko Osebo, ki daje njegovemu ?ivljenju novo obzorje in s tem njegovo odlo?ilno usmeritev. Z osredoto?enjem na ljubezen je kr??anska vera sprejela to, kar je bilo jedro izraelske vere, vendar je temu jedru pridala novo globino in ?irino. Verni Izraelec namre? moli vsak dan z besedami iz Pete Mojzesove knjige, v katerih priznava bistvo svojega ?ivljenja: »Poslu?aj, Izrael: Gospod je na? Bog, Gospod edini! Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso du?o in vso mo?jo!« (6,4–5) Jezus je to zapoved ljubezni do Boga povezal v eno zapoved z ljubeznijo do bli?njega, o kateri beremo v Tretji Mojzesovi knjigi: »Ljubi svojega bli?njega kakor sam sebe« (19,18; prim. Mr 12,29–31). Ker nas je Bog prvi vzljubil (prim. 1 Jn 4,10), ljubezen zdaj ni ve? zgolj neka »zapoved«, ampak odgovor na dar ljubezni, s katero nam Bog prihaja naproti.
?lovek postane v resnici to, kar je, ko telo in du?a ?ivita v tesni edinosti. ?e ho?e biti ?lovek le duh in bi rad tako reko? zavrgel telo kot zgolj ?ivalsko dedi??ino, zgubita duh in telo svoje dostojanstvo. ?e pa z druge strani zanika duha in tako smatra snov, telo kot edino stvarnost, spet zgubi svojo veli?ino. Toda ne ljubi samo du?a ali samo telo; ?lovek, oseba, je tisti, ki ljubi kot enovito bitje, saj ga sestavljata du?a in telo. Samo v resni?ni edinosti obeh postane ?lovek popolnoma on sam.
Po vsem tem premi?ljevanju ostane dvoje vpra?anj glede na?ega ravnanja: ali lahko ljubimo Boga, ki ga vendar ne vidimo? In: ali je mo?no ljubezen zapovedati? Na dvojno zapoved ljubezni obstajata dva ugovora, ki se razodevata v teh vpra?anjih. Boga ni nih?e videl, kako naj ga torej ljubimo? In drugi: ljubezni ni mogo?e ukazati, ta je vendar ?ustvo, ki obstaja ali ne obstaja, a ga ne more ustvariti volja. Zdi se, da Sveto pismo prvi ugovor potrjuje, ko trdi: »?e kdo pravi, da ljubi Boga, pa sovra?i svojega brata, je la?nivec. Kdor ne ljubi svojega brata, ki ga vidi, ne more ljubiti Boga, katerega ne vidi« (1 Jn 4,20).
Toda to besedilo nikakor ne izklju?uje ljubezni do Boga kot nekaj nemogo?ega; nasprotno, ravnokar navedeno Prvo Janezovo pismo to ljubezen izrecno zahteva. Poudarjena je nelo?ljiva vez med ljubeznijo do Boga in do bli?njega. Obe sta tako tesno povezani med seboj, da postane zatrjevanje ljubezni do Boga la?, ?e se ?lovek pred bli?njim zapre ali ga celo sovra?i. To Janezovo vrstico moramo razlagati tako, da je ljubezen do bli?njega pot, da sre?amo tudi Boga, in da nas zapiranje o?i pred bli?njim napravi slepe tudi za Boga.
Tako postane ljubezen do bli?njega mogo?a v smislu, kot to u?ita Sveto pismo in Jezus. Ta obstaja ravno v tem, da v Bogu in z Bogom ljubim tudi so?loveka, ki ga sicer ne maram ali niti ne poznam. To pa je mogo?e le iz notranjega sre?anja z Bogom, sre?anja, ki je postalo skupnost volje in sega prav do ?ustev. Tedaj se u?im, da na drugega ?loveka ne gledam ve? s svojimi o?mi in ?ustvi, ampak z vidika Jezusa Kristusa. Njegov prijatelj je moj prijatelj. Gledam onkraj zunanjega videza na njegovo notranje pri?akovanje znamenja ljubezni, znamenja pozornosti, ki mu ga ne dajem samo po ustanovah, ki so za to pristojne, in ga ne sprejemam morda kot politi?no nujnost. Gledam s Kristusovimi o?mi in dam lahko drugemu ?loveku ve?, kot so stvari, ki so mu na zunaj potrebne: lahko ga osre?im s pogledom ljubezni, ki ga potrebuje.
Angel Gospodov, 4. november 2012
Evangelij dana?nje nedelje (Mr 12,28-34) nam predstavlja Jezusov nauk o najve?ji zapovedi: o zapovedi ljubezni, ki je dvojna: ljubiti Boga in ljubiti bli?njega. Svetniki, ki smo jih pred kratkim vse obhajali na en sam skupen slovesni praznik, so ravno tisti, ki so zaupajo? v Bo?jo milost, sku?ali ?iveti po tej osnovni zapovedi. Dejansko lahko zapoved ljubezni v polnosti uresni?uje tisti, ki ?ivi globok odnos z Bogom, kakor otrok, ki postaja sposoben ljubiti ravno iz lepega odnosa z materjo in o?etom. Sveti Janez Avilski, ki sem ga pred kratim razglasil za cerkvenega u?itelja, na za?etku svoje Razprave o Bo?ji ljubezni zapi?e: 'Vzrok, ki najbolj spodbuja na?e srce k ljubezni do Boga, je predvsem ljubezen, ki jo je on imel do nas...To veliko bolj, kot korist, spodbuja srce k ljubezni; saj tisti, ki da drugemu kak?no korist, mu da od tistega, kar ima. Toda tisti, ki ljubi, da samega sebe, z vsem tistim, kar ima in mu pri tem ne ostane ni?, kar bi lahko ?e dal (?t. 1). Bolj kot zapoved, je ljubezen dar, resni?nost, ki nam jo Bog da spoznati in oku?ati tako, kakor seme, ki za?ne v nas kliti in med na?im ?ivljenjem raste.
?e je Bo?ja ljubezen pognala v neki osebi globoke korenine, je ta sposobna ljubiti, tako kakor Bog nas, tudi tistega, ki si to ne zaslu?i. O?e in mati nimata rada svojih otrok samo takrat, ko si to zaslu?ijo. Vedno jih ljubita, tudi ko jim dasta razumeti, da so pogre?ili. Od Boga se mi u?imo vedno in samo hoteti dobro in nikoli zlo. U?imo se gledati na drugega ne samo z na?imi o?mi, temve? z Bo?jim pogledom, pogledom Jezusa Kristusa. To je pogled, ki prihaja iz srca in se ne ustavi na povr?ju, saj gre onkraj navideznega ter uspe prepoznati globoka pri?akovanja drugega, ki je, biti v brezpogojni pozornosti sli?an ali na kratko, biti ljubljen. Pri tem pa se poka?e tudi obraten potek. Ko se odprem drugemu, tak?nemu kot je, mu grem naproti ter sem zanj dovzeten, se odprem tudi spoznavanju Boga, za?utim da On je in da je dober. Ljubezen do Boga in ljubezen do drugega sta nelo?ljivi in sta v vzajemnem odnosu. Jezus si ni izmislil ne prve ne druge, ampak je razodel, da sta pravzaprav ena zapoved in jo je uresni?il ne le z besedo, temve? predvsem s svojim pri?evanjem. Jezus osebno, kakor vsa njegova skrivnost, u?love?ita enost ljubezni do Boga in bli?njega, kakor dva kraka kri?a, vertikalni in horizontalni. V evharistiji nam On podarja to dvojno ljubezen, ko nam daje samega sebe, da bi nahranjeni s tem kruhom, ljubili drug drugega, kakor nas je On ljubil.
Dragi prijatelji, po pripro?nji Device Marije prosimo, da bi vsak kristjan znal pokazati svojo vero v edinega in pravega Boga z jasnim pri?evanjem ljubezni do bli?njega.
Misli pape?a Fran?i?ka
Angel Gospodov, nedelja, 4. november 2018
Dragi bratje in sestre, dober dan! V sredi??u evangelija te nedelje (prim. Mr 12,28b-34) je zapoved ljubezni: ljubezni do Boga in ljubezni do bli?njega. Neki pismouk je vpra?al Jezusa: »Katera zapoved je prva med vsemi?« (v. 28). Odgovori tako, da navede tisto izpoved vere, s katero vsak Izraelec za?ne in kon?a svoj dan, ki se za?enja z besedami: »Poslu?aj, Izrael: Gospod je na? Bog, Gospod je edini!« (5Mz 6,4). Na ta na?in Izrael ohranja svojo vero v temeljni resni?nosti celostno, saj je samo en Gospod in ta Gospod je »na?« v smislu, da se je vezal z nami z nelo?ljivo pogodbo in nas je ljubil, nas ljubi in nas bo za vedno ljubil. In iz tega vira ljubezni Boga, Gospoda, izhaja za nas dvojna zapoved: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca, iz vse svoje du?e, z vsem svojim mi?ljenjem in z vso svojo mo?jo… Ljubi svojega bli?njega kakor samega sebe.« (vv. 30-31).
Ko je izbral ti dve Besedi, ki ju je Bog namenil svojemu ljudstvu in ju postavil skupaj, nas je Jezus enkrat za vselej pou?il, da sta ljubezen do Boga in ljubezen do bli?njega nelo?ljivi, ali bolje, ?e ve?, podpirata druga drugo. ?eprav sta postavljeni druga za drugo, sta dva obraza iste medalje. ?iveti ju skupaj sta resni?na mo? vernika! Ljubiti Boga, je ?iveti Njega in za Njega, za to kar On je in za to kar on dela. In na? Bog je podaritev brez zadr?kov, je odpu??anje brez omejitev, je odnos, ki spodbuja in daje rast. Ljubiti Boga pomeni vlo?iti vse svoje mo?i za to, da smo njegovi sodelavci pri slu?enju brez zadr?kov svojemu bli?njemu, sku?ati odpu??ati brez omejitev in da gojimo odnose ob?estva in bratstva.
Evangelist Marko ne posve?a skrb temu, da bi nadrobno opisal, kdo je bli?nji, kajti bli?nji je oseba, ki jo sre?am na poti svojega vsakdana. Ne gre za to, da bi ?e v naprej »izbral« svojega bli?njega. To ni kr??ansko, da vnaprej izberem bli?njega, to ni kr??ansko, to je pogansko. Ampak da bi imel o?i za videti ga in srce za ?eleti mu dobro. ?e se bomo vadili v gledanju z Jezusovim pogledom, bomo vedno prisluhnili njemu ter se postavili ob njega, ki to potrebuje. Potrebe bli?njega prav gotovo zahtevajo u?inkovite odgovore, ?e prej pa zahtevajo podelitev. S prispodobo lahko re?emo, da la?ni potrebuje ne samo kro?nik enolon?nice, ampak tudi nasmeh, da se mu prisluhne, pa tudi molitev, morda celo skupaj z njim. Dana?nji evangelij nas vabi, da smo, ne samo usmerjeni na nujnosti najrevnej?ih bratov, ampak da smo pozorni na njihovo potrebo po bratski bli?ini, po smislu ?ivljenja in po »ne?nosti«. To je poziv na?im kr??anskim skupnostim, saj gre za to, da se izognejo tveganju biti skupnosti, kjer je veliko pobud pa malo odnosov. Tveganje skupnosti je, da postanejo »servisne postaje«, a bolj malo bratov??ine v polnem kr??anskem pomenu te besede.
Bog, ki je ljubezen, nas je ustvaril za ljubezen in zato lahko ljubimo druge in ostanemo povezani z Njim. Varljivo bi bilo domi?ljati si, ljubiti bli?njega, ne da bi ljubili Boga. Prav tako pa bi bilo varljivo domi?ljati si ljubiti Boga, ne da bi ljubili bli?njega. Dve razse?nosti ljubezni do Boga in do bli?njega v svoji enosti, sta zna?ilni za Kristusovega u?enca.
Devica Marija naj nam pomaga sprejeti in ?iveti v vsakdanjem ?ivljenju ta razsvetljujo?i nauk.
Angel Gospodov, nedelja, 31. oktober 2021
Dragi bratje in sestre, dober dan! V dana?njem bogoslu?ju evangelij pripoveduje o nekem pismouku, ki se je pribli?al Jezusu in ga vpra?al: »Katera zapoved je prva med vsemi?« Jezus je odgovoril tako, da je navedel Sveto pismo in potrdil, da je prva zapoved ljubiti Boga. Iz tega pa po naravnem sosledju izhaja druga: ljubiti bli?njega kakor samega sebe (prim. vv. 29-31). Ko je sli?al ta odgovor, je pismouk ne samo priznal ga za pravilnega, ampak je s tem ponovil skoraj iste besede, ki jih je rekel Jezus: »Dobro, u?itelj. Po resnici si povedal, da ljubiti njega iz vsega srca, z vsem umom in z vso mo?jo in ljubiti bli?njega kakor samega sebe je ve? kakor vse ?galne daritve in ?rtve« (prim. 32-33).
Vpra?am se: Zakaj je ta pismouk, ko je izrekel strinjanje, ?util potrebo, da ponovi iste Jezusove besede? Ta ponovitev je toliko bolj presenetljiva, ?e pomislimo, da smo v Markovem evangeliju, katerega stil je zelo jedrnat, var?uje z besedami. Kak?en pomen ima torej ta ponovitev? To je poduk za nas, ki poslu?amo. Kajti Gospodova Beseda ne more biti sprejeta kakor katera koli novica, Gospodovo Besedo je potrebno ponavljati, osvojiti in ohraniti. Meni?ko izro?ilo za to uporablja drzen, a u?inkovit izraz: Bo?jo Besedo je potrebno pre?vekovati. Lahko bi rekli, da je tako hranljiva, da mora dose?i vsako podro?je ?ivljenja. Vklju?iti, kot pravi danes Jezus, vse srce, vso du?o, ves razum in vse mo?i (prim. v. 30). Bo?ja Beseda mora v nas odmevati in odzvanjati. Ko je ta notranji odmev, pomeni, da Gospod prebiva v srcu. In nam, kakor je rekel tistemu dobremu pismouku iz evangelija, pravi: »Nisi dale? od Bo?jega kraljestva« (v. 34).
Dragi bratje in sestre, Gospod ne i??e predvsem ve??ih razlagalcev Svetega pisma, ampak i??e dojemljiva srca, ki sprejmejo njegovo Besedo in pustijo od znotraj spremeniti se. Poglejte zakaj je tako pomembno biti doma? z evangelijem, ga vedno imeti na dosegu roke, kakor majhen evangelij v ?epu, v torbici, da se ga bere in ponovno bere ter se zanj navdu?i. Ko to po?nemo, Jezus O?etova Beseda, vstopi v srce, postane z nami doma? in mi za?nemo v njem roditi sadove. Za zgled vzemimo na primer dana?nji evangelij. Ni dovolj brati ga in razumeti, da je potrebno ljubiti Boga in bli?njega. Potrebno je, da ta zapoved, »najve?ja zapoved«, odmeva v nas, jo osvojimo, postane glas na?e vesti. Tako ne ostane mrtva ?rka, v predalu srca, saj Sveti Duh stori, da za?ne v nas kaliti seme te Besede. Bo?ja Beseda je dejavna, je ?iva in u?inkovita (prim. Heb 4,12). Tako lahko vsakdo od nas postane ?ive?i prevod, druga?en in izviren edine Besede ljubezni, ki naj jo je Bog podaril. To vidimo na primer v ?ivljenju svetnikov. Nih?e ni enak drugemu, vsi so druga?ni, vsi pa z isto Bo?jo Besedo.
Danes vzemimo za zgled pismouka. Ponovimo Jezusove besede in storimo, da odmevajo v nas: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca, iz vse svoje du?e, z vsem svojim mi?ljenjem in z vso svojo mo?jo« in se vpra?ajmo: Ta zapoved v resnici usmerja moje ?ivljenje? Ta zapoved najde potrditev tekom mojih dni. Dobro nam bo delo, da nocoj, preden zaspimo, opravimo spra?evanje vesti glede te Besede in pogledamo, ?e smo danes ljubili Gospoda in smo podarili vsaj nekaj dobrin tistemu, ki nam je pri?el naproti. Naj bo vsako sre?anje, dajanje dobrega, ljubezni, ki prihaja iz te Besede.
Devica Marija, v kateri je Bo?ja Beseda postala meso, naj nas u?i sprejemati v svoje srce ?ive besede evangelija.
