Duhovne misli pape?a Fran?i?ka za god sv. Janeza XXIII.
V sredi??u te nedelje, ki zaklju?uje velikono?no osmino in jo je Janez Pavel II. poimenoval nedelja Bo?jega usmiljenja, so poveli?ane rane vstalega Jezusa.
Janez XXIII. in Janez Pavel II. sta imela pogum, da sta pogledala Jezusove rane, da sta se dotaknila njegovih ranjenih rok in njegove prebodene strani. Ni ju bilo sram Kristusovega mesa, nista se pohuj?ala nad njim, nad njegovim kri?em; ni ju bilo sram bratovega mesa (prim. Iz 58,7), ker sta v vsakem trpe?em ?loveku videla Jezusa. Bila sta pogumna mo?a, polna paresije Svetega Duha, in sta pri?evala Cerkvi in svetu o Bo?ji dobroti, o njegovem usmiljenju.
Bila sta duhovnika, ?kofa in pape?a 20. stoletja. Poznala sta njegove tragedije, vendar ju te niso premagale. V njiju je bil mo?nej?i Bog; mo?nej?a je bila vera v Jezusa Kristusa, ?lovekovega Odre?enika in Gospodarja zgodovine; mo?nej?e je bilo v njiju Bo?je usmiljenje, ki se razkriva v teh petih ranah; mo?nej?a je bila Marijina materinska bli?ina.
V teh mo?eh, ki sta zrla Kristusove rane in sta pri?ala o njegovem usmiljenju, je prebivalo »?ivo upanje« skupaj z »neizrekljivim in poveli?anim veseljem« (1 Pt 1,3.8). Upanje in veselje, ki ju vstali Kristus daje svojim u?encem, ki jim ju ni? in nih?e ne more vzeti. Velikono?no upanje in veselje, ki sta ?li skozi topilnico razgalitve, izpraznjenja, bli?ine gre?nikov do skrajnosti, vse do slabosti zaradi grenkobe tistega keliha. To sta upanje in veselje, ki sta ju sveta pape?a prejela v dar od vstalega Gospoda in sta ju tudi sama v obilici dajala Bo?jemu ljudstvu ter za to prejela ve?no hvale?nost.
In to je podoba Cerkve, ki jo je imel pred seboj drugi vatikanski koncil. Janez XXIII. in Janez Pavel II. sta sodelovala s Svetim Duhom, da bi Cerkev naredila táko, kot je bila, in jo posodobila po njeni izvirni fizionomiji, fizionomiji, kakr?no so ji dali v teku stoletij svetniki. Ne pozabimo, da so prav svetniki tisti, ki dajejo Cerkvi napredek in rast. Pri sklicu koncila je Janez XXIII. pokazal prefinjeno u?ljivost Svetemu Duhu, se pustil voditi in je bil za Cerkev pastir, vodeni voditelj. To je bilo njegovo veliko slu?enje Cerkvi; bil je pape? u?ljivosti Duhu.
Naj oba nova sveta pastirja Bo?jega ljudstva posredujeta za Cerkev, da bi bila ti dve leti sinodalne poti u?ljiva Svetemu Duhu v pastoralnem slu?enju dru?ini. Naj nas oba u?ita, da se ne bomo pohuj?evali nad Kristusovimi ranami, da se bomo poglabljali v skrivnost bo?anskega usmiljenja, ki vedno upa, vedno odpu??a, ker vedno ljubi.
