杏MAP导航

Jer 31,7-9

Kajti tako govori Gospod:
Vriskajte od veselja Jakobu,
vzklikajte poglavarju narodov!
Oznanjajte, hvalite in govorite:
»Gospod, re?i svoje ljudstvo,
Izraelov ostanek!«
Glejte, pripeljem jih iz severne de?ele
in jih zberem od koncev zemlje.
Med njimi tudi slepe in hrome,
nose?e in porodnice hkrati,
velik zbor se jih vrne sèm.
Z jokom prihajajo,
ob milih tola?bah jih pripeljem nazaj;
k potokom vodá jih popeljem,
po ravni poti, kjer se ne spotaknejo.
Jaz sem namre? Izraelov o?e
in Efrájim je moj prvorojenec.

Heb 5,1-6

Vsak véliki duhovnik je vzet izmed ljudi in je postavljen za ljudi v tem, kar se nana?a na Boga, da prina?a daritve in ?rtve za grehe. Potrpeti more s tistimi, ki so nevedni in se motijo, saj je tudi sam obdan s slabostjo in zaradi nje mora kakor za ljudstvo tako tudi zase opravljati daritve za grehe. In nih?e si ne jemlje te ?asti, ampak ga kli?e Bog, kakor Arona. Tako tudi Kristus ni sam sebe poveli?al, da je postal véliki duhovnik, ampak ta, ki mu je rekel: Moj sin si ti, danes sem te rodil, kakor pravi tudi drugje: Ti si duhovnik na veke po Melkízedekovem redu.

Mr 10,46-52

Pri?li so v Jeriho. Ko je s svojimi u?enci in s precej?njo mno?ico odhajal iz Jerihe, je slepi bera? Bartimáj, Timájev sin, sedèl ob poti. In ko je sli?al, da je to Jezus Nazare?an, je za?el vpiti in govoriti: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« Mnogi so mu pretili, naj umolkne, on pa je ?e glasneje vpil: »Davidov sin, usmili se me!« Jezus je obstal in rekel: »Pokli?ite ga!« Poklicali so slepega in mu rekli: »Bodi pogumen, vstani, kli?e te!« In odvrgel je svoj pla??, sko?il pokonci in pri?el k Jezusu. Jezus mu je odgovoril in rekel: »Kaj ho?e?, da ti storim?« Slepi mu je dejal: »Rabuní, da bi spregledal!« Jezus mu je rekel: »Pojdi, tvoja vera te je re?ila!« Takoj je spregledal in ?el po poti za njim.

Razlaga cerkvenih o?etov

Sv. Avgu?tin pravi: »Bartimajeva slepota predstavlja na?e nesre?no stanje.« Glede imena slepega pa pravi: »Timejev sin. S tem Marko zapi?e tako ime Bartimaja kot njegovega o?eta Timaja. V dosedanjih Gospodovih ozdravljenjih ne naletimo na tako natan?no opredelitev imena ozdravljenega. Nobenega dvoma ni, da je bil Bartimajev padec iz velikega bogastva v tak?no rev??ino splo?no znan, saj ni bil samo slep, ampak je tudi bera?il ob poti.« Sv. Janez Krizostom pa pravi: »Milost nas kli?e, naj urno odgovorimo, saj Bo?ja izvolitev in obljuba ne pogojujeta na?e volje in ne prepre?ujeta svobodnega odgovora.« Molitev svetega Klemena Aleksandrijskega: »'Vse do sedaj sem blodil v upanju, da bom na?el Boga. In sedaj, ko me razsvetljuje? ti, Gospod, sem po tebi na?el Boga, sprejel od tebe O?eta ter postal s teboj sodedi?, saj se nisi sramoval imeti me za brata. Odpravimo torej, odpravimo, pozabo resnice, nevednost ter odstranimo temine, ki zastirajo pogled kakor megla, da bomo zrli resni?nega Boga... ker je zasvetila lu? z nebes nad nas pokopane v temini in jetnike smrtne sence, lu?, ki je ?istej?a od sonca, slaj?a od ?ivljenja tu spodaj' (113,2 – 114,1). Amen.«

Misli Benedikta XVI.

Homilija Benedikta XVI. ob zaklju?ku sinode za novo evangelizacijo
»Zelo je pomenljivo, da zaklju?ujemo zasedanje sinode o novi evangelizaciji, ko je med bogoslu?jem evangelij o Bartimaju. Ta Bo?ja Beseda lahko ?e posebej spregovori nam, ki smo se v teh dneh soo?ili z nujnostjo ponovnega oznanila Kristusa tam, kjer je lu? vere oslabela, tam, kjer je Bo?ji ogenj postal ?erjavica in ?aka, da bo zagorel ter postal plamen, ki razsvetljuje in ogreva vso hi?o«.

Nagovor pred opoldansko molitvijo
V evangeliju 30. nedelje med letom (Mr 10,46-52) beremo, da je medtem ko je Gospod odhajal iz Jerihe, sedel ob poti pri enih od mestnih vrat slepi Bartimaj in bera?il. Ravno skozi ta vrata je ?el Jezus iz Nazareta, saj gre tu pot v Jeruzalem, kjer se bo dopolnila Velika no?, njegova velikono?na ?rtev, kateri gre Mesija za nas naproti. Ta pot je njegov in tudi na? izhod, saj je edina pot, ki vodi v obljubljeno de?elo sprave, pravi?nosti in miru. Na tej poti je torej Gospod sre?al Bartimaja, ki je oslepel. Njuni poti se sre?ata, postaneta ena sama pot. Bartimaj se je namre? obrnil proti Njemu in mo?no vpil: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« S to molitvijo se je dotaknil Jezusovega srca, ki se je ustavil, ga dal poklicati ter ga ozdravil. Odlo?ilen trenutek pri tem je bilo osebno, neposredno sre?anje med Gospdoom in tem trpe?im ?lovekom. Tako sta se zna?la drug pred drugim; Bog s svojo voljo ozdraviti ga in ?lovek s svojo ?eljo biti ozdravljen. Dve svobodi, dve volji, ki sta pri?li skupaj. »Kaj ho?e?, da ti storim?« ga je Gospod vpra?al. »Da bi spregledal!« mu je slepi odgovoril. »Pojdi, tvoja vera te je re?ila!« S temi besedami se je zgodil ?ude?. Veselje Boga je veselje ?loveka. In Bartimaj je spregledal, pripoveduje evangelij, »in ?el po poti za njim«, torej je postal njegov u?enec ter se je skupaj z U?iteljem povzpel v Jeruzalem, da bi bil skupaj z Njim udele?en pri veliki zveli?avni skrivnosti. Ta pripoved je v svojih bistvenih prehodih podobna poti katehumena do zakramenta svetega krsta, ki so ga v prvotni Cerkvi imenovali tudi 'razsvetljenje'.

Vera je pot razsvetljenja. Za?ne se s poni?nim priznanjem potrebe po zveli?anju in pride do osebnega sre?anja s Kristusom, ki kli?e k hoji za njim po poti ljubezni. Po tem vzoru so v Cerkvi pripravljeni itinerariji (to je poti) uvajanja v kr??anstvo, ki pripravljajo na zakramente krsta, birme in svete evharistije. V krajih starodavne evangelizacije, kjer je raz?irjen krst otrok, pa so za mlade in tudi odrasle pripravljene kateheze in duhovne izku?nje, ki omogo?ajo na zrel in zavesten na?in prehoditi pot ponovnega odkritja vere, da bi nato lahko temu primerno sprejeli nalogo pri?evanja. Kako pomembno je delo, ki ga na tem podro?ju opravljajo pastirji Cerkve in katehisti. Ponovno odkritje vrednosti lastnega krsta je osnova za misijonsko prizadevanje vsakega kristjana, saj v evangeliju vidimo, da ko se je nekdo pustil navdu?iti Kristusu, ne more da ne bi pri?eval za veselje, da hodi za njim. V tem mesecu oktobru, ki je ?e posebej posve?en poslanstvu, ?e bolj razumemo, da imamo v mo?i krsta prirojeno misijonarsko poklicanost.

Prosimo za pripro?njo Devico Marijo, da bi se pove?alo ?tevilo misijonarjev evangelija ter da bi vsak kr??en, ki je tesno povezan z Gospodom, za?util, da je poklican oznanjati s pri?evanjem svojega ?ivljenja Bo?jo ljubezen vsem.

Misli pape?a Fran?i?ka

Homilija ob sklepu sinode o dru?ini, nedelja, 25. oktober 2015
Vsa tri berila dana?nje nedelje nam predstavljajo so?utje Boga, njegovo o?etovstvo, ki se je dokon?no razodelo v Jezusu. Prerok Jeremija med popolno narodno katastrofo, ko sovra?niki vodijo ljudstvo v izgnanstvo, oznanja, da je »Gospod, re?il svoje ljudstvo, Izraelov ostanek!« (Jer 31,7). In zakaj je to On storil? Zato, ker je On O?e (prim. v. 9), in kot o?e poskrbi za svoje otroke, jih spremlja na poti, podpira »slepega in hromega, nose?nico in porodnico« (31,8). Njegovo o?etovstvo jim opre dostopno pot, pot tola?be po tolikih solzah in tolikih bridkostih. ?e bo ljudstvo ostalo zvesto, ?e bo nadaljevalo z iskanjem Boga tudi v tuji de?eli, bo Bog spremenil njihovo ujetni?tvo v svobodo, njegovo osamljenost v ob?estvo, saj to, kar danes ljudstvo seje v solzah, bo jutri ?elo v veselju (prim. Ps 125,6).

Tudi mi smo s psalmom izrazili veselje, sad Gospodovega zveli?anja: »Tedaj so bila na?a usta polna smeha in na? jezik veselja« (Ps 125,2). Vernik je namre? tisti, ki je v svojem ?ivljenju izkusil zveli?avno delovanje Boga. In mi pastirji smo izkusili, kaj pomeni s trudom sejati, v?asih v solzah, in se veseliti za milost ?etve, ki gre onkraj na?ih mo?i in na?ih sposobnosti.

Odlomek iz pisma Hebrejcem nam je predstavil Jezusovo so?utje. Tudi On se je »obdal s slabostjo« (prim. Heb 5,2), da bi za?util so?utje do tistih, ki so v nevednosti in se motijo. Jezus je vzvi?en, veliki duhovnik, svet in nedol?en, a isto?asno je veliki duhovnik, ki je nase vzel na?e slabosti in je bil preizku?an v vsem kakor mi, razen v grehu (prim. Heb 4,15). Zaradi tega je Srednik nove in dokon?ne zaveze, ki nam daje zveli?anje.

Dana?nji evangelij pa se neposredno navezuje na prvo berilo. Kakor je bilo Izraelsko ljudstvo osvobojeno po Bo?jem o?etovstvu, tako je bil Bartimaj osvobojen po Jezusovem so?utju. Jezus je pravkar pri?el iz Jerihe. ?eprav je pravkar za?el najpomembnej?o pot, tisto v Jeruzalem, se je spet ustavil, da bi odgovoril na Bartimajevo vpitje. Pustil je, da se ga je dotaknila njegova pro?nja, pustil se je vplesti v njegovo stanje. Ni mu bilo dovolj, da bi mu dal milo??ino, ampak ga je hotel osebno sre?ati. Ni mu dal navodil, niti odgovorov. Postavil mu je vpra?anje: »Kaj ho?e?, da ti storim?« (Mr 10,51). Morda se zdi, da je to vpra?anje odve?, saj kaj naj si ?eli slepi, ?e ne vid? Pa vendar, s tem vpra?anjem 'njemu in zanj', torej naravnost, a spo?tljivo, Jezus poka?e, da ?eli sli?ati na?e potrebe. ?eli z vsakim od nas ?ivljenjski pogovor, o resni?nih zadevah, torej, da ni? ne izvzamemo pred Bogom. Po ozdravljenju je Gospod rekel temu ?loveku: »Tvoja vera te je re?ila!« (v. 52). Lepo je videti, kako Jezus ob?uduje Bartimajevo vero, saj mu zaupa. On veruje v nas bolj, kot mi verujemo vase.

Je pa ?e zanimiva podrobnost. Jezus je rekel svojim u?encem, naj gredo in pokli?ejo Bartimaja. Slepega so nagovorili z dvema izrazoma, ki ju v nadaljevanju evangelija uporablja samo Jezus. Najprej mu re?ejo: »Koraj?no!«, torej z besedo, ki dobesedno pomeni »zaupaj, pogum!« V resnici samo sre?anje z Jezusom, da ?loveku mo? za soo?anje z najte?jimi situacijami. Drugi izraz pa je: »Vstani!«, kakor ga je Jezus izrekel tolikim bolnikom, ki jih je prijel za roko in ozdravil. Njegovi ne po?nejo ni? drugega, kot le ponavljajo Jezusove opogumljajo?e in osvobajajo?e besede in tako peljejo brez pridige naravnost k Njemu. K temu so Jezusovi u?enci poklicani tudi danes, ?e posebej danes. Privesti ?loveka v stik s so?utnim Usmiljenjem, ki re?uje. Ko krik ?love?tva postane ?e mo?nej?i, kakor v Bartimaju, ni drugega odgovora, kakor ponoviti Jezusove besede, predvsem pa posnemati njegovo srce. Stanje bede in sporov so za Boga prilo?nost za usmiljenje. Danes je ?as usmiljenja!

Obstajajo pa tudi nekatere sku?njave za Jezusove u?ence. Evangelij omenja najmanj dve. Nih?e izmed u?encev se ni ustavil, kot se je Jezus. Nadaljujejo s potjo, gredo naprej, kot da ne bi bilo ni?. ?e je torej Bartimaj slep, so oni gluhi, saj njegov problem ni njihov problem. To je lahko tudi na?a nevarnost, da je pred nenehnimi problemi bolje iti naprej in se jim ne pustiti vznemirjati. Na ta na?in smo, kakor u?enci z Jezusom, a ne mislimo, kakor Jezus. Smo v njegovi skupini, a se izgubi odprtost srca, izgubi se ?udenje, hvale?nost in navdu?enje. S tem tvegamo, da se 'navadimo na milost'. Govorimo o Njem, delamo Zanj, toda ?ivimo dale? od njegovega srca, ki se steguje k tistemu, ki je ranjen. To je ta sku?njava, 'duhovnost privida', ko lahko hodimo skozi pu??ave ?love?tva, ne da bi videli to, kar je res, ampak to, kar ho?emo videti. Sposobni smo ustvariti vizijo sveta, a ne sprejmemo to, kar nam Gospod postavlja pred o?i. Vera, ki se ne zna zakoreniniti v ?ivljenje ljudi, postane suha, in namesto oaze, ustvarja druge pu??ave.

Je pa ?e druga sku?njava in sicer ta, da se pade v 'vero rokovnika.' Hodimo torej z Bo?jim ljudstvom, a imamo svoj rokovnik, kjer je vse. Vemo kam iti, kolik?en ?as je potreben. Vsi morajo upo?tevati na? ritem, vsaka neprijetnost nas vznemiri. S tem tvegamo, da postanemo kakor mno?ica iz evangelija, ki je izgubila potrpe?ljivost in je grajala Bartimaja. Malo prej so grajali otroke (prim. Mr 10,13), sedaj slepega bera?a, ki je nadle?en in ker ni na nivoju, ga je potrebno izklju?iti. Jezus pa nasprotno ho?e vklju?iti zlasti tistega, ki je na obrobju, ki vpije k Njemu. Tak?ni kot Bartimaj imajo vero, saj ko vedo, da so potrebni zveli?anja, je to najbolj?i na?in za sre?anje s Kristusom.

Na koncu je Bartimaj ?el po poti za Jezusom (prim. v. 52). Ni samo ponovno videl, ampak se je tudi pridru?il skupnosti tistih, ki hodijo z Jezusom. Dragi sinodalni bratje, mi smo skupaj hodili. Zahvaljujem se vam za skupno pot, s pogledom uprtim v Gospoda in v brate in sestre, v iskanju  poti, ki jih v dana?njem ?asu ka?e evangelij, da oznanjamo skrivnost ljubezni dru?ine. Nadaljujmo pot, ki jo Gospod ?eli. Prosimo ga za ozdravljen in odre?en pogled, ki zna ?iriti svetlobo, saj se spominja svetlobe, ki ga je razsvetlila. Da bi, nikoli zatemnjeni s pesimizmom in grehom, vedno iskali in gledali slavo Boga, ki se sveti v ?ivem ?loveku.

Homilija ob sklepu sinode o mladih, nedelja, 28. oktober 2018
Prizor, o katerem smo poslu?ali, je zadnji, v katerem evangelist Marko pripoveduje o potujo?em poslanstvu Jezusa, ki bo kmalu zatem vstopil v Jeruzalem, da bo umrl in vstal. Bartimaj je tako zadnji, ki sledi Jezusu po poti: iz bera?a ob poti v Jeriho postane u?enec, ki gre skupaj z drugimi v Jeruzalem. Tudi mi smo hodili skupaj, »opravili smo sinodo« in zdaj ta evangelij zape?ati tri temeljne korake za pot vere.

Predvsem poglejmo Bartimaja: njegovo ime pomeni »Timajev sin«. In besedilo to natan?no razlo?i: »Timajev sin, Bartimaj« (Mr 10,46). Medtem ko evangelij to poudari, pa pojavi paradoks: o?e je odsoten. Bartimaj le?i sam ob poti, izven doma in brez o?eta: ni ljubljen, ampak zapu??en. Slep je in nima nikogar, ki bi ga poslu?al. Jezus prisluhne njegovemu vpitju. In ko ga sre?a, mu dovoli govoriti. Ni bilo te?ko ugotoviti, kaj bo prosil Bartimaj: o?itno je, da kdor je slep, ?eli videti ali ponovno videti. Vendar pa se Jezusu ne mudi, vzame si ?as za poslu?anje. To je prvi korak, ki je v pomo? na poti vere: poslu?ati. Gre za apostolat u?esa: poslu?ati, prej kot govoriti.

Nasprotno, so mnogi izmed tistih, ki so bili z Jezusom, pretili Bartimaju, naj umolkne (prim. v. 48). Za te u?ence je bil tisti, ki je potreben pomo?i, nadloga na poti, nekaj, kar ni bilo predvideno na programu. Raje so imeli svoje ?ase kot U?iteljeve, svoje besede kot pa da bi poslu?ali druge: sledili so Jezusu, vendar pa so imeli v mislih svoje na?rte. To je nevarnost, katere se je treba vedno varovati. Za Jezusa pa krik tistega, ki prosi pomo?, ni nadlega, ki ovira pot, ampak ?ivljenjsko vpra?anje. Kako pomembno je za nas, da prisluhnemo ?ivljenju!

Otroci nebe?kega O?eta poslu?ajo brate: ne nekoristnih govoric, ampak potrebe bli?njega. Poslu?ati z ljubeznijo, s potrpe?ljivostjo, kakor Bog dela z nami, z na?imi molitvami, ki se pogosto ponavljajo. Bog se nikoli ne naveli?a, vedno se veseli, ko ga i??emo. Prosimo tudi mi za milost srca, ki bo voljno za poslu?anje.

Poslu?anju sledi naslednji korak pri spremljanju poti vere: postati bli?nji. Glejmo Jezusa, ki ne delegira nekoga iz »precej?nje mno?ice«, ki mu je sledila, ampak osebno sre?a Bartimaja. Re?e mu: »Kaj ho?e?, da ti storim?« (v. 51). Kaj ho?e?: Jezus se poistoveti z Bartimajem, ne zanemarja njegovih pri?akovanj; da storim: storiti, ne samo govoriti; zate: ne glede na vnaprej dolo?ene ideje za kogarkoli, ampak zate, v tvoji situaciji. Tako dela Bog, vklju?i se v prvi osebi, s posebno ljubeznijo do vsakega posameznika. Preko njegovega na?ina delovanja se ?e preda njegovo sporo?ilo: tako vera klije v ?ivljenju.

Vera gre skozi ?ivljenje v ?ivljenju. Ko se vera osredoto?i zgolj na doktrinalne izraze, tvega, da bi govorila le glavi, ne da bi se dotaknila srca. In ko se osredoto?i le na delovanje, tvega, da bi postala moralizem ter se omejila zgolj na socialo. Vera pa je ?ivljenje: pomeni ?iveti ljubezen Boga, ki je spremenil na?e bivanje; ne moremo biti doktrinarji ali aktivisti; poklicani smo, da bi nadaljevali z Bo?jim delom na Bo?ji na?in, tako, da smo blizu: priviti k Njemu, v ob?estvu med nami, blizu bratom. Bli?ina: to je skrivnost za to, da bi prenesli srce vere in ne kak?nega drugotnega vidika.

Postati bli?nji pomeni prina?ati novost Boga v ?ivljenje brata, je protistrup za sku?njavo ?e pripravljenih receptov. Vpra?ajmo se, ?e smo kristjani, ki smo zmo?ni postajati bli?nji, izstopati iz svojih krogov, da bi objeli tiste, ki »niso izmed nas« in jih Bog gore?e i??e. Vedno obstaja sku?njava, ki se velikokrat pojavi v Svetem pismu: umiti si roke. To stori mno?ica v dana?njem evangeliju, to je storil Kajn z Abelom, je to, kar bo Pilat storil z Jezusom: umiti si roke. Mi pa ?elimo posnemati Jezusa in si kakor on umazati roke.

On, pot (prim. Jn 14,6), se je za Bartimaja dolgo ustavil ob poti. On, lu? sveta (prim. Jn 9,5), se je sklonil nad slepega. Spoznajmo, da si je Gospod umazal roke za vsakega izmed nas; glejmo kri? in ponovno izhajamo od tam, iz spomina na to, da je Bog postal moj bli?nji v grehu in smrti. Postal je moj bli?nji: vse se za?ne tam. In ko zaradi njegove ljubezni tudi mi postajamo bli?nji za druge, postajamo prina?alci novega ?ivljenja: ne u?itelji vseh, ne strokovnjaki za sveto, ampak pri?e ljubezni, ki re?uje.

Pri?evati je tretji korak. Poglejmo u?ence, ki pokli?ejo Bartimaja: ne gredo k njemu, ki je bera?il, z drobi?em, ki bi ga zadovoljil, ali da bi mu delili nasvete; gredo v Jezusovem imenu. Namenijo mu le tri besede, vse tri Jezusove: »Bodi pogumen! Vstani! Kli?e te!« (v. 49). Le Jezus v nadaljevanju evangelija re?e pogum!, saj le on obuja srce. Le Jezus v evangeliju re?e vstani, da bi ozdravil duha in telo. Le Jezus kli?e, tako, da spreminja ?ivljenje tistega, ki mu sledi; tako, da ponovno postavi na noge tistega, ki je na tleh, prina?ajo? lu? Boga v temine ?ivljenja. Mnogi sinovi, mnogi mladi kakor Bartimaj i??ejo lu? v ?ivljenju. I??ejo pravo ljubezen. In kakor Bartimaj, kljub veliki mno?ici, kli?ejo le Jezusa; tako tudi oni kli?ejo ?ivljenje, vendar pa pogosto najdejo le la?ne obljube in redke, ki se resni?no zanimajo zanje.

Ni kr??ansko ?akati, da bi bratje, ki i??ejo, potrkali na na?a vrata; morali bomo iti k njim, pri ?emer pa ne prina?amo samih sebe, ampak Jezusa. On nas po?ilja, kakor tiste u?ence, da bi spodbujali in ponovno dvigovali v njegovem imenu. Po?ilja nas, da bi vsakomur rekli: »Bog te prosi, da bi mu dopustil, da te On ljubi.« Kolikokrat pa smo namesto tega osvobajajo?ega sporo?ila zveli?anja v Cerkvi prina?ali sebe, svoje »recepte«, svoje »etikete«! Kolikokrat smo, namesto da bi naredili za svoje Gospodove besede, predstavljali kot njegovo besedo svoje ideje! Kolikokrat ljudje ?utijo bolj te?o na?ih ustanov kot pa Jezusovo prijateljsko prisotnost! Tedaj nas imajo za nevladno organizacijo, za neko poldr?avno ustanovo in ne za skupnost re?enih, ki ?ivijo Gospodovo veselje.

Poslu?ati, postati bli?nji, pri?evati. Pot vere v evangeliju se kon?a na lep in presenetljiv na?in, z Jezusom, ki re?e: »Pojdi, tvoja vera te je re?ila!« (v. 52). In vendar Bartimaj ni izpovedal vere, ni opravil nobenega dela; prosil je samo usmiljenja. ?utiti, da potrebujemo zveli?anje, je za?etek vere. Je neposredna pot, da bi sre?ali Jezusa. Vera, ki je re?ila Bartimaja, ni bila v njegovih jasnih idejah o Bogu, ampak v tem, da ga je iskal, da ga je ?elel sre?ati. Vera je vpra?anje sre?anja, ne teorije. V sre?anju Jezus pride mimo, v sre?anju utripa srce Cerkve. Ne bodo torej u?inkovite na?e pridige, ampak pri?evanje na?ega ?ivljenja.

Angel Gospodov, nedelja, 24. oktober 2021
Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij dana?njega bogoslu?ja pripoveduje o Jezusu, ki je, ko je zapu??al Jeriho, povrnil vid Bartimaju, slepemu ?loveku, ki je bera?il ob poti (prim. Mr 10,46-52). Gre za pomembno sre?anje. Zadnje pred Gospodovim vhodom v Jeruzalem za veliko no?. Bartimaj je izgubil vid, ne pa glasu. Saj je, ko je sli?al, da gre mimo Jezus, za?el kri?ati: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« (v. 47). In vpije, to vpije. U?encem in mno?ici je bilo njegovo kri?anje v nadlego in zato so ga grajali, naj bo tiho. On pa je ?e mo?neje vpil: »Davidov sin, usmili se me!« (v. 48). Jezus je sli?al in se takoj ustavil. Bog vedno prisluhne vpitju reve?a in ga prav ni? ne vznemirja Bartimajev glas, ampak nasprotno je opazil, da je poln vere, vere, ki se ne boji vztrajati in trkati na Bo?je srce, ne glede na nerazumevanje in grajanje. In od tu izvira ?ude?, saj mu je Jezus rekel: »Pojdi, tvoja vera te je re?ila!« (v. 52).

Bartimajevo vero odseva njegova molitev. Ne gre za boje?o molitev, obi?ajno molitev. Gospoda namre? kli?e: »Davidov sin«, torej prepozna v njem Mesija, Kralja, ki prihaja na svet. Potem ga z zaupanjem kli?e po imenu: »Jezus«. Ne boji se ga in ne vzpostavi razdaljo. In tako iz vsega srca izkri?i Bogu-prijatelju vso svojo dramo: »Usmili se me!« Samo to molitev: »Usmili se me!« Ne prosi ga drobi?a, kot je to delal z mimoido?imi. Ne, ne, Njega, ki zmore vse, prosi vse. Ljudi prosi drobi?, Jezusa, ki lahko stori vse, prosi vse: »Usmili se, usmili se me vsega tega, kar sem«. Ne prosi milosti, ampak predstavi sebe samega. Prosi usmiljenja za sebe kot osebo in za svoje ?ivljenje. Nikakor ni majhna pro?nja, a je lepa, saj prosi usmiljenje, torej so?utje, Bo?je usmiljenje, njegovo ne?nost.

 Bartimaj ne uporablja veliko besed. Izre?e bistveno ter zaupa Bo?ji ljubezni, ki lahko stori, da vzcveti njegovo ?ivljenje, ko napravi to, kar je ljudem nemogo?e. Zaradi tega Gospoda ne prosi milo??ine, temve? poka?e vse, svojo slepoto in svoje trpljenje, ki je ?lo onkraj tega, da ni mogel videti. Slepota je bila le to?ka ledene gore, saj so bile v njegovem srcu rane, poni?anja, neuresni?ene sanje, napake, o?itki. Molil je s srcem in mi, ko prosimo Boga za milost, vklju?imo v molitev svojo lastno zgodovino, rane, poni?anja, neuresni?ene sanje, napake, o?itke.

»Jezus, Davidov sin, usmili se me!« Danes opravimo tudi mi to molitev. Vpra?ajmo se: »Kako je z mojo molitvijo?« Vsakdo naj se vpra?a: »Kako je z mojo molitvijo?« Je pogumna, je vztrajna kot tista Bartimajeva, zmore »zagrabiti« Gospoda, ki gre mimo, ali pa se vsake toliko ?asa zadovoljni s formalnim pozdrav?kom, ko se spomnim? Te mla?ne molitve ni? ne koristijo. In ?e, ali je moja molitev »vsebinsko bogata« in odpre pred Gospodom na ?iroko srce? Mu prina?am zgodovino in obraze svojega ?ivljenja? Ali pa je medla, povr?na, sestavljena iz obrednih obi?ajev brez ?ustev in brez srca? Ko je vera ?iva, je molitev iz srca, ne prosi za drobi? in se ne skr?i na trenutne potrebe. Jezusa, ki lahko stori vse, se prosi vse. Ne pozabite tega: Jezusa, ki lahko stori vse, se prosi vse. On komaj ?aka, da bo izlil svojo milost in svoje veselje v na?a srca. ?al pa smo mi, ki ohranjamo razdaljo zaradi boje?nosti, lenobe ali nezaupljivosti.

Mnogi med nami, ko molimo, ne verjamemo, da Gospod lahko stori ?ude?. Na misel mi prihaja slede?i dogodek, ki sem ga videl, o o?etu, kateremu so zdravniki rekli, da devetletna deklica ne bo pre?ivela no?i, bila je v bolni?nici. On pa je ?el na avtobus in se odpeljal v sedemdeset kilometrov oddaljeno Marijino sveti??e. Zaprto je bilo, zato se je oklenil re?etk in vso no? molil: »Gospod re?i jo. Gospod, daj, da bo ?ivela. Molil je k Mariji, vso no? je vpil k Bogu, vpijo? iz dna srca. Potem zjutraj, ko se je vrnil v bolni?nico, je na?el ?eno, ki je jokala. Pomislil je »umrla je«. ?ena pa je rekla: »Ne morem razumet, ne morem razumet. Zdravniki pravijo, da je nekaj ?udnega, zdi se, da je ozdravljena.« Kriku tega ?loveka, ki je prosil vse, je Gospod prisluhnil in mu je dal vse. To ni pripoved. To sem videl jaz v drugi ?kofiji. V molitvi imamo tak?en pogum? Njega, ki nam lahko da vse, prosimo vse, kakor Bartimaj, ki je veliki mojster, v tem je veliki mojster molitve. On, Bartimaj naj nam bo s svojo konkretno, vztrajno in pogumno vero za zgled.

Marija, mole?a Devica, naj nas u?i obra?ati se za Boga z vsem srcem in v zaupanju, da On pozorno prisluhne na?i molitvi.