杏MAP导航

1Mz 2,18-24

Gospod Bog je rekel: »Ni dobro ?loveku samemu biti. Naredil mu bom pomo?nico, njemu primerno.« Gospod Bog je naredil iz zemlje vse ?ivali polja in vse ptice neba in jih privedel k Adamu, da bi videl, kako jih bo imenoval, in da bi vsako ?ivo bitje imelo tisto ime, ki bi mu ga dal Adam. In Adam je dal imena vsej ?ivini in vsem pticam neba in vsem ?ivalim polja, za Adama pa se ni na?la pomo?nica, njemu primerna. Gospod Bog je dal pasti na Adama trdno spanje, da je zaspal. Vzel je eno njegovih reber in tisto mesto napolnil z mesom. Gospod Bog je iz rebra, ki ga je vzel Adamu, naredil ?eno in jo pripeljal k Adamu. Tedaj je Adam rekel:
»To je kon?no kost iz mojih kosti
in meso iz mojega mesa;
ta se bo imenovala mó?inja,
kajti iz mo?a je vzeta.«
Zaradi tega bo zapustil mo? o?eta in mater in se dr?al svoje ?ene in bosta eno meso.

Heb 2,9-11

Gledamo pa njega, ki je bil postavljen malo ni?je od angelov, Jezusa, kako je zaradi smrtnega trpljenja s slavo in ?astjo oven?an, da je z Bo?jo milostjo za vse okusil smrt. Spodobilo se je namre? njemu, za katerega je vse in po katerem je vse, da je tistega, ki je veliko sinov pripeljal v slavo in je za?etnik njihovega odre?enja, s trpljenjem izpopolnil. Ta namre?, ki posve?uje, in tisti, ki so posve?eni, so vsi iz enega, zato ga ni sram, da jih imenuje brate.

Mr 10,2-16

Pristopili so farizeji, in da bi ga sku?ali, so ga vpra?ali: »Ali je dovoljeno mo?u odsloviti ?eno?« Odgovoril jim je in rekel: »Kaj vam je naro?il Mojzes?« Ti so rekli: »Mojzes je dovolil napisati lo?itveni list in jo odsloviti.« Jezus pa jim je rekel: »Zaradi va?e trdosr?nosti vam je napisal to zapoved,  na za?etku stvarjenja pa ju je Bog ustvaril kot mo?a in ?eno. Zaradi tega bo mo? zapustil svojega o?eta in mater in se pridru?il svoji ?eni in bosta oba eno meso. Tako nista ve? dva, ampak eno meso. Kar je torej Bog zdru?il, tega naj ?lovek ne lo?uje!« V hi?i so ga u?enci spet spra?evali o tem. In govoril jim je: »Kdor odslovi svojo ?eno in se o?eni z drugo, pre?u?tvuje z njo; in ?e ona odslovi svojega mo?a in se omo?i z drugim, pre?u?tvuje.«

Prina?ali so mu otroke, da bi se jih dotaknil, u?enci pa so jih odganjali. Ko je Jezus to videl, se je vznejevoljil in jim je rekel: »Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti tak?nim pripada Bo?je kraljestvo. »Resni?no, povem vam: Kdor ne sprejme Bo?jega kraljestva kakor otrok, ne pride vanj.« In objemal jih je, polagal nanje roke in jih blagoslavljal.

Razlaga cerkvenih o?etov

Origen pravi: »Kakor se Jezus ni vznemiril, ko so ga z zlobnim namenom vpra?ali, tako morajo biti njegovi u?enci pripravljeni soo?iti se z kakr?nim koli zahrbtnim vpra?anjem.« Sv. Avgu?tin potrdi, da je »svetopisemski prototip 'enega mesa' odnos med Kristusom in Cerkvijo.« Tertulijan razlaga: »Gospod bi lahko ?loveku za kraj?anje osamljenosti ponudil razli?ne dru?abnike, a je hotel ustvariti samo eno ?eno. Zaradi takega za?etka ne sme biti v zakonu nikakr?ne lo?itve. Mo? in ?ena morata biti 'eno meso' in en duh, da si tako medsebojno pomagata.« Origen to osnovno trditev razvija naprej: »Skrivnost zdru?itve enega mo?a in ene ?ene v eno meso, lahko po analogiji gledamo v zdru?itvi Boga s ?love?tvom v u?love?enju.« Sv. Klemen Aleksandrijski in Atenagora Atenski vidita, kako hudi duh ogro?a to bo?ansko naro?ilo s sku?njavo tako, da »napeljuje k lo?itvi in ponovni poroki.« Sv. Bazilij Cezarejski pojasnjuje: »Nauk na?ega Gospoda glede lo?itve velja tako za mo?ke kot za ?enske.«

Misli Benedikta XVI.

V evangeliju dana?nje nedelje so Jezusove besede o zakonu. Tistemu, ki ga je spra?eval, ?e je dovoljeno mo?u odsloviti ?eno, kot je predvidel predpis Mojzesove postave, je Jezus odgovoril, da je Mojzes to dovolil zaradi 'trdosr?nosti', medtem ko resnica o zakonu izhaja 'z za?etka stvarjenja', ko 'ju je Bog', kot je zapisano v prvi Mojzesovi knjigi, 'ustvaril kot mo?a in ?eno. Zaradi tega bo mo? zapustil svojega o?eta in mater in se pridru?il svoji ?eni in bosta oba eno meso' (Mr 10, 6-7; prim. 1Mz 1,27; 2,24). Jezus je ?e dodal: 'Tako nista ve? dva, ampak eno meso. Kar je Bog zdru?il, tega naj ?lovek ne lo?uje!' (Mr 10,8-9). In to je prvotni Bo?ji na?rt, na katerega je spomnil tudi 2. vatikanski koncil v konstituciji Gaudium et spes (Veselje in upanje): 'Stvarnik sam je ustanovil in polo?il zakonitosti v to intimno povezanost zakonskega ?ivljenja in ljubezni, ki se vzpostavi z zakonsko zavezo. Bog sam je za?etnik zakona' (GS 48).

Svojo misel namenjam vsem kr??anskim zakoncem. Skupaj z njimi se Gospodu zahvaljujem za zakrament svetega zakona in jih spodbujam, da ostanejo zvesti svoji poklicanosti v vseh ?ivljenjskih obdobjih 'v veselju in trpljenju, v bolezni in zdravju'  kakor sta obljubila med poro?nim obredom. ?e se zavedata prejete milosti, lahko kr??anska zakonca ustvarita dru?ino, ki bo odprta za ?ivljenje in bo sposobna enotno soo?iti se s ?tevilnimi in zapletenimi izzivi dana?njega ?asa. Njihovo pri?evanje je danes ?e posebej potrebno. Potrebujemo dru?ine, ki jih ne bodo za seboj potegnili moderni kulturni tokovi navdihnjeni ob hedonizmu in relativizmu, ampak bodo pripravljene z velikodu?no posvetitvijo izpolniti njihovo poslanstvo v Cerkvi in dru?bi.

V apostolski spodbudi Familiaris consortio (Dru?inska skupnost) je bla?eni Janez Pavel II. zapisal, da 'zakrament svetega zakona usposobi kr??anska zakonca in star?a za Kristusovi pri?i' 'vse do skrajnih meja zemlje', kot prava in resni?na misijonarja ljubezni in ?ivljenja (prim. FC 54). To poslanstvo je usmerjeno tako znotraj dru?ine, posebej v medsebojnem slu?enju in v vzgoji otrok, kakor tudi navzven, saj je kot doma?a skupnost poklicana, da je znamenje Bo?je ljubezni do vseh. To poslanstvo pa lahko kr??anska dru?ina izpolni le, ?e jo pri tem podpira bo?ja milost. Za to pa je potrebno nenehno moliti in se nikoli utruditi ter si vsak dan vztrajno prizadevati za izpolnjevanje dol?nosti sprejetih na dan poroke. Nad vse dru?ine, ?e posebej nad tiste, ko so v te?avah, kli?em Marijino materinsko varstvo, kakor tudi varstvo svetega Jo?efa, njenega ?enina. Marija, Kraljica dru?ine, prosi za nas!

Benedikt XVI. je v ma?i ob za?etku sinode za novo evangelizacijo dejal: »Iz beril dana?nje nedelje bom izlu??il dve izhodi??i. Prvo izhaja iz pisma Hebrejcem. Na za?etku sinodalnega zasedanja moramo sprejeti povabilo, naj osredoto?imo pogled na Gospoda Jezusa, 'kako je oven?an s slavo in ?astjo, ker je pretrpel smrt'(Heb 2,9). Bo?ja Beseda nas postavlja pred zmagoslavnega Kri?anega, tako da se vse na?e ?ivljenje in ?e posebej prizadevanje tega sinodalnega zborovanja, odvija pred njegovim obli?jem in v lu?i njegove skrivnosti. Evangelizacija ima v vsakem ?asu in prostoru svoje sredi??e ter svoj cilj v Jezusu, Kristusu, Bo?jem Sinu (prim. Mr 1,1). Kri?ani je najodli?nej?e prepoznavno znamenje tistega, ki oznanja evangelij, znamenje ljubezni in miru, poziv k spreobrnjenju in spravi. Mi, ?astitljivi bratje, smo se prvi s pogledom srca obrnili Nanj in sedaj se pustimo o?istiti njegovi milosti.

Drugo izhodi??e, ki izhaja iz dana?njih beril je tematika zakona. Sporo?ilo Bo?je besede lahko povzamemo z izrazom, ki je v Prvi Mojzesovi knjigi in ga je uporabil tudi Jezus sam: 'Zaradi tega bo mo? zapustil svojega o?eta in mater in se pridru?il svoji ?eni in bosta oba eno meso' (1Mz 2,24; Mr 10, 7-8). Kaj nam danes pove ta beseda? Zdru?itev mo?a in ?ene, to da v brezpogojni ljubezni (karitas) 'postaneta eno meso' v rodovitni in nelo?ljivi ljubezni, je znamenje, ki mo?no in zgovorno govori o Bogu. Ta je v dana?njih ?asih postalo ?e zgovornej?e, saj ?al zakon zaradi razli?nih vzrokov na podro?jih starodavne evangelizacije, gre skozi globoko krizo. Vendar to ni naklju?je. Zakon, kot nelo?ljiva in zvesta zdru?itev ljubezni, je utemeljen na milosti, ki prihaja od Troedinega Boga in nas je v Kristusu ljubil z zvesto ljubeznijo vse do kri?a. Danes lahko razumemo vso resnico te trditve, ko vidimo nasprotje v realnosti ?tevilnih zakonov, ki se ?al slabo kon?ajo. Tu gre za o?itno povezavo med krizo vere in krizo zakona. Kljub temu pa,, kot Cerkev ?e od nekdaj trdi in pri?uje, zakon ni samo predmet nove evangelizacije, temve? je tudi njen subjekt. To potrjujejo ?tevilne izku?nje skupnosti in gibanj, se pa to za?enja uresni?evati tudi v tkivu ?kofij in ?upnij, kakor se je to pokazalo na zadnjem svetovnem sre?anju dru?in.«

Misli pape?a Fran?i?ka

Sveta ma?a na za?etku sinode o dru?ini, nedelja, 4. oktober 2015
»?e se med seboj ljubimo, ostaja Bog v nas in je njegova ljubezen v nas postala popolna« (1Jn 4,12). Svetopisemska berila dana?nje nedelje se zdi, kot da so namenoma izbrane za trenutek milosti, ki ga ?ivi Cerkev, to je za zasedanje redne ?kofovske sinode o temi dru?ine, ki jo za?enjamo s tem obhajanjem evharistije. Osredoto?ena so na tri teme, na dramo osamljenosti, na ljubezen med mo?kim in ?ensko ter na dru?ino.

Osamljenost
Adam je, kakor beremo v prvem berilu, ?ivel v raju, dajal imena drugim stvarem in tako izvajal nad njimi nadvlado, ki razodeva njegovo nesporno in neprimerljivo superiornost, a se je kljub temu ?util samega, ker se »ni na?la pomo?nica, njemu primerna« in je zato ob?util osamljenost.

Osamljenost je drama, ki ?e tudi danes prizadene toliko mo?kih in ?ensk. Mislim na ostarele, ki so jih zapustili celo njihovi dragi in lastni otroci; na vdovce in vdove, na toliko mo?kih in ?ensk, ki so jih zapustile njihove ?ene ali njihovi mo?je, na toliko oseb, ki se dejansko ?utijo same, nerazumljene in ne sli?ane, na migrante in begunce, ki be?ijo iz vojne ali pred preganjanji, na tolike mlade, ki so ?rtve potro?ni?tva, torej uporabi in odvrzi in kulture odmetavanja.

Danes ?ivimo protislovje globaliziranega sveta s tolik?nimi razko?nimi stanovanji in neboti?niki; a z vedno manj topline doma in dru?ine; toliko ambicioznih projektov, a z malo ?asa za to, kar je bilo uresni?eno; toliko izpopolnjenih sredstev za zabavo, a z vedno ve?jo praznino v srcu; toliko u?itkov, a malo ljubezni; toliko svobode, a tako malo samostojnosti...  Vedno bolj so v porastu osebe, ki se ?utijo same, pa tudi tiste, ki se zaprejo v sebi?nost, v oto?nost, v uni?evalno nasilje, v su?enjstvo u?itka in boga denarja.

Danes ?ivimo v nekem smislu isto Adamovo izku?njo, tolik?na mo?, ki pa jo spremlja tak?na osamljenost in ranljivost, in dru?ina je ikona tega. Vedno manj resnosti je pri nadaljevanju trdnega in rodovitnega odnosa ljubezni, tako v zdravju kot v bolezni, tako v bogastvu kot v rev??ini, ko gre dobro in ko gre slabo. Trajna, zvesta vestna, trdna in rodovitna ljubezen je vedno bolj zasmehovana in se nanjo gleda, kot na nekaj starinskega. Zdi se, da imajo najbolj razvite dru?be najni?ji odstotek rodnosti in najvi?ji odstotek splavov, lo?itev, samomorov in tudi okoljskega in dru?benega onesna?evanja.

Ljubezen med mo?kim in ?ensko
V prvem berilu ?e beremo, da je Bo?je srce postalo, kakor bi bilo ?alostno, ko je videl Adamovo osamljenost. Zato je rekel: »Ni dobro ?loveku samemu biti. Naredil mu bom pomo?nico, njemu primerno« (1Mz 2,18). Te besede ka?ejo na to, da ni ni? osre?ilo ?lovekovo srce, kot le srce, ki mu je podobno, s katerim se ujema, ki ga ljubi in ki mu odvzame osamljenost in to, da se ?uti samega. Ka?ejo tudi na to, da Bog ni ustvaril ?love?kega bitja, da ?ivel v ?alosti ali bil sam, temve? za sre?o ter da bi delil svojo pot z drugo osebo, s katero bi se dopolnjeval, da bi ?ivel ?udovito izku?njo ljubezni, torej, da bi ljubil in bil ljubljen in bi gledal svojo rodovitno ljubezen v otrocih, kakor pravi dana?nji psalm (prim. Ps 128).

Poglejte, kak?ne so Bo?je sanje za njegovo najljub?o stvaritev, torej, da jo vidi uresni?eno v ljubezenski zvezi med mo?kim in ?ensko, sre?no na skupni poti, rodovitno v medsebojni podaritvi. Ta isti na?rt povzame Jezus v dana?njem evangeliju s temi besedami: »Na za?etku stvarjenja pa ju je Bog ustvaril kot mo?kega in ?ensko. Zaradi tega bo mo? zapustil svojega o?eta in mater in se pridru?il svoji ?eni in bosta oba eno meso. Tako nista ve? dva, ampak eno meso« (Mr 10,6-8; prim. 1Mz 1,27; 2,24).

Jezus na retori?no vpra?anje, ki mu je bilo zastavljeno, verjetno nastavljeno kot past, da bi od njega odvrnili ljudi, ki so hodili za njim in so prakticirali lo?itev kot nekaj ustaljenega in nedotakljivega, odgovori jasno in nepri?akovano. Vse namre? usmeri na za?etek stvarjenja z namenom pou?iti nas, da Bog blagoslavlja ?love?ko ljubezen in zdru?uje srca mo?kega in ?enske, ki se imata rada in ju zdru?i v enost in nelo?ljivost. To pa pomeni, da namen zakonskega ?ivljenja ni samo ?iveti skupaj za vedno, ampak tudi ljubiti se za vedno. Jezus tako ponovno vzpostavi prvotni in izvirni red.

Dru?ina
»Kar je torej Bog zdru?il, tega naj ?lovek ne lo?uje!« (Mr 10,9). To je opomin vernikom, da prerastejo vsako obliko individualizma in legalizma, ki skrivata v sebi ozkosr?no sebi?nost in strah privoliti v pristen pomen para in ?love?ke spolnosti v Bo?jem na?rtu.

Pravzaprav bo samo v lu?i nespameti Jezusove zastonjske velikono?ne ljubezni postala razumljiva nespamet zastonjske edinstvene in vse do smrti (usque ad mortem) zakonske ljubezni.

Za Boga to ni mladostni?ka utvara, temve? sanje, brez katerih, bi bila njegova stvaritev obsojena na osamljenost! Saj strah pred privolitvijo v ta na?rt omrtvi?i ?lovekovo srce.

?udno pa je, da tudi dana?njega ?loveka, ki pogosto sme?i ta na?rt, privla?i in navdu?uje vsaka pristna ljubezen, vsaka trdna ljubezen, vsaka rodovitna ljubezen, vsaka zvesta in trajna ljubezen. Vidimo ga, kako hodi za za?asnimi ljubeznimi, a sanja o resni?ni ljubezni, te?e za mesenimi po?elenji, a si ?eli popolne podaritve.

Saj »sedaj, ko smo v polnosti okusili obljube brezmejne svobode, za?enjamo ponovno razumeti izraz '?alost tega sveta'. Nedovoljeni u?itki so izgubili svojo privla?nost takoj, ko so nehali biti prepovedani. ?eprav so bili pripeljani do skrajnosti in jih do neskon?nosti ponavljajo, ostanejo plehki, saj so kon?ni, mi pa hrepenimo po neskon?nem« (Joseph Ratzinger, Auf Christus schauen.... str. 73).

V tak?nem dokaj te?kem dru?benem in zakonskem kontekstu je Cerkev poklicana ?iveti svoje poslanstvo v zvestobi, resnici in dejavni ljubezni.

?iveti svoje poslanstvo v zvestobi svojemu U?itelju, kakor glas, ki vpije v pu??avi, da brani zvesto ljubezen in spodbuja ?tevilne dru?ine, ki ?ivijo njihov zakon kot prostor, kjer se razodeva bo?ja ljubezen; da brani svetost ?ivljenja, vsakega ?ivljenja; da brani enost in nelo?ljivost zakonske zveze, kot znamenje Bo?je milosti in ?lovekove sposobnosti, da lahko resni?no ljubi.

Cerkev je poklicana ?iveti svoje poslanstvo v resnici, ki se ne spreminja glede na trenutno modo ali zaradi prevladujo?ega mnenja. Resnica varuje ?loveka in ?love?tvo pred sku?njavo sklicevanja nase in pred tem, da rodovitno ljubezen preobrazi v nerodovitno sebi?nost, zvesto zvezo v za?asne veze. »Brez resnice zdrsne dejavna ljubezen v osladnost. Ljubezen postane prazna lupina, ki se jo samovoljno napolnjuje. V kulturi brez resnice je za ljubezen to tveganje usodno. (Benedikt XVI. Okro?nica Caritas in veritate, 3).

Cerkev je poklicana ?iveti svoje poslanstvo v dejavni ljubezni, ki ne ?uga drugim z obsojajo?im prstom, temve? zvesta svoji naravi matere, ?uti dol?nost iskati in zdraviti ranjene pare z oljem sprejemanja in usmiljenja; biti 'poljska bolni?nica', z odprtimi vrati za sprejem vsakega, ki trka in prosi pomo? ter podporo; ?e ve?, da gre iz svoje ograje k drugim z ljubeznijo in hodi skupaj z ranjenim ?love?tvom, da ga vklju?i in vodi k izvirom zveli?anja.

Cerkev, ki u?i in brani temeljne vrednote, a pri tem ne pozabi, da je »sobota ustvarjena zaradi ?loveka in ne ?lovek zaradi sobote« (Mr 2,27) in tudi, da je Jezus rekel: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Nisem pri?el klicat pravi?nih, ampak gre?nike« (Mr 2,17). Torej Cerkev, ki vzgaja za resni?no ljubezen, ki je sposobna premagati osamljenost, a pri tem ne pozabi na svoje poslanstvo dobrega Samarijana za ranjeno ?love?tvo.

Spomnim se sv. Janeza Pavla II., ki je rekel: »Zmoto in zlo je potrebno vedno obsoditi in se boriti proti njima, toda ?loveka, ki pade ali pogre?i, je potrebno razumeti in ljubiti... Radi moramo imeti na? ?as in pomagati ?loveku dana?njega ?asa« (Govor italijanski katoli?ki akciji, 30. december 1978; Insegnamenti I (1978), 450). In Cerkev ga mora iskati, sprejeti in spremljati, saj Cerkev z zaprtimi vrati izda sama sebe in svoje poslanstvo, ker namesto, da je most, postane pregrada: Saj »vsi so namre? iz enega, tisti, ki posve?uje, in tisti, ki so posve?eni. Zato ga ni sram, da jih imenuje brate« (Heb 2,11).

V tem duhu prosimo Gospoda, da nas spremlja med sinodo in vodi svojo Cerkev na pripro?njo Bla?ene Device Marije in sv. Jo?efa, njenega ?istega ?enina.

Angel Gospodov, nedelja, 7. oktober 2018
Evangelij dana?nje nedelje nam ponuja Jezusove besede o zakonski zvezi. Pripoved se za?ne s provokacijo farizejev, ki Jezusa spra?ujejo, ali je mo?u dovoljeno odsloviti ?eno, kakor je to bilo dovoljeno po Mojzesovi postavi. Jezus z modrostjo in oblastjo, ki ju ima od O?eta, Mojzesovo pravilo postavi na pravo mesto in zatrdi: »Zaradi va?e trdosr?nosti vam je napisal to zapoved.« Gre za dovoljenje, ki zama?i razpoke, nastale zaradi na?ega egoizma, a ne ustreza Stvarnikovemu prvotnemu namenu«.

Jezus nadaljuje s 1. Mojzesovo knjigo: »Na za?etku stvarjenja pa ju je Bog ustvaril kot mo?a in ?eno. Zaradi tega bo mo? zapústil o?eta in mater in se pridrú?il svoji ?eni in bosta oba eno telo.« In sklene: »Kar je torej Bog zdru?il, tega naj ?lovek ne lo?uje!« Fran?i?ek je zatrdil, da v prvotnem Stvarnikovem na?rtu ni tega, da se mo?ki poro?i z ?ensko in ?e stvari ne gredo dobro, jo odslovi. Mo? in ?ena sta namre? poklicana, da se spoznata, dopolnjujeta in si v zakonu od blizu pomagata.

Ta Jezusov nauk je zelo jasen in brani dostojanstvo zakona kot zveze ljubezni, ki vklju?uje zvestobo. Kar zakoncema omogo?a, da ostaneta zdru?ena v zakonu, je ljubezen vzajemnega darovanja, ki je podprta s Kristusovo milostjo. ?e pa v zakoncema prevlada individualni interes, lastno zadovoljstvo, njuna zveza ne bo mogla vzdr?ati.

Prav tako nas evangeljski odlomek z velikim realizmom spominja, da mo? in ?ena, ki sta poklicana ?iveti izku?njo odnosa in ljubezni, lahko storita bole?a dejanja, ki povzro?ijo krizo. Jezus ne sprejme odslovitve in vsega tistega, kar lahko privede do poloma odnosa. In to zato, da potrdi Bo?ji na?rt, v katerem izstopata mo? in lepota ?love?kega odnosa. Cerkev se po eni strani ne utrudi potrjevati lepote dru?ine, kakor nam je bila izro?ena v spisih in s tradicijo; isto?asno pa si prizadeva, da se konkretno ?uti njena materinska bli?ina tistim, ki ?ivijo zlomljene odnose ali pa jih ?ivijo na trpe? in te?ak na?in.

Na?in delovanja samega Boga pri svojem nezvestem ljudstvu, kar smo mi, nas po pape?evih besedah u?i, da je ranjena ljubezen lahko ozdravljena od Boga preko usmiljenja in odpu??anja. Zato se od Cerkve v teh situacijah ne zahteva takoj in samo obsodba. Nasprotno, pred mnogimi bole?imi zakonskimi neuspehi, se Cerkev ?uti poklicana ?iveti svojo navzo?nost ljubezni, usmiljenja, razumevanja, da bi ranjena in izgubljena srca ponovno privedla k Bogu.  Prosimo Devico Marijo, da pomaga vsem zakoncem ?iveti in vedno obnavljati njihovo zvezo, za?en?i pri prvotnem Bo?jem daru.

Angel Gospodov, nedelja, 3. oktober 2021
Dragi bratje in sestre, dober dan! V evangeliju dana?njega bogoslu?ja vidimo Jezusov odziv, ki je precej nenavaden: vznejevolji se. In najbolj presenetljivo je to, da ni nejevoljen zaradi farizejev, ki ga preizku?ajo z vpra?anji glede dopustnosti lo?itve, ampak zaradi svojih u?encev, ki z namenom, da bi ga za??itili pred gne?o ljudi, grajajo nekatere otroke, ki jih prina?ajo k Jezusu. Z drugimi besedami, Gospod ni nejevoljen zaradi tistih, ki z Njim razpravljajo, ampak zaradi tistih, ki zato, da bi ga razbremenili napora, od Njega oddaljujejo otroke. Zakaj? To je lepo vpra?anje: le zakaj Gospod to stori?

Spomnimo se – to je bil evangelij pred dvema tednoma –, da se je Jezus s tem, ko je objel otroka, poistovetil z malimi: u?il je, da je potrebno najprej slu?iti prav malim, to je tistim, ki so odvisni od drugih, ki so potrebni pomo?i in ne morejo povrniti (prim. Mr 9,35-37). Kdor i??e Boga, ga najde tam, v malih, v tistih, ki imajo potrebe: ne le potrebe po dobrinah, ampak potrebo po negi in tola?bi, kot so bolniki, poni?ani, jetniki, migranti, zaporniki. Tam je On, v malih. To je razlog, da se Jezus vznejevolji: vsaka ?alitev, storjena nekomu, ki je majhen, ubog, neza??iten, je storjena Njemu.

Danes Gospod ponovno govori o tem nauku in ga dopolni. Doda namre?: »Kdor ne sprejme Bo?jega kraljestva kakor otrok, ne pride vanj.« (Mr 10,15) To je novost: u?enec mora ne samo slu?iti malim, ampak mora samega sebe prepoznati kot majhnega. Ali se vsakdo izmed nas prepozna majhnega pred Bogom? Premislimo, to nam bo pomagalo. Prepoznati se majhne, vedeti, da potrebujemo zveli?anje, je nujno, da bi mogli sprejeti Gospoda. Je prvi korak za to, da bi se Mu odprli. Vendar pa pogosto na to pozabimo. V blaginji, v blagostanju, se slepimo, da smo samozadostni, da smo sami sebi dovolj, da ne potrebujemo Boga. Bratje in sestre, to je prevara, saj je vsakdo izmed nas potrebno bitje, vsakdo izmed nas je majhen. Iskati moramo svojo lastno majhnost in jo prepoznati. In tam bomo na?li Jezusa.

V ?ivljenju prepoznati se majhne predstavlja izhodi??no to?ko za to, da bi postali veliki. ?e pomislimo, ne rastemo toliko na podlagi uspehov in stvari, ki jih imamo, ampak predvsem v trenutkih bojev in krhkosti. Tam, v potrebi, zorimo; tam odpremo srce Bogu, drugim, smislu ?ivljenja. Ko se ?utimo majhne pred dolo?eno te?avo, pred dolo?enim kri?em, pred boleznijo, ko smo utrujeni in osamljeni, ne obupajmo. Tedaj pada maska povr?inskosti in na povr?je ponovno prihaja na?a radikalna krhkost: to je na? skupni temelj, na? zaklad, saj z Bogom krhkosti niso ovire, ampak prilo?nosti. Lepa molitev bi bila naslednja: »Gospod, poglej moje krhosti,« in jih na?tejmo pred Njim. To je dobra dr?a pred Bogom.

Prav v krhkosti namre? odkrijemo, kako Bog skrbi za nas. Evangelij danes pravi, da je Jezus zelo ne?en z otroki: »Objemal jih je, polagal nanje roke in jih tako blagoslavljal.« (v. 16) Nasprotovanja, situacije, ki razodevajo na?o krhkost, so prilo?nosti, privilegirane prilo?nosti za to, da izkusimo njegovo ljubezen. To dobro ve, kdor vztrajno moli: v trenutkih teme ali osamljenosti Bo?ja ne?nost do nas postane – tako reko? – ?e bolj prisotna. Ko smo majhni, bolj ?utimo Bo?jo ne?nost. Ta ne?nost nam podari mir, dá nam rasti, saj se Bog pribli?a na svoj na?in, ki je bli?ina, so?utje in ne?nost. In ko se po?utimo majhni, iz kakr?nega koli razloga, se Gospod bolj pribli?a, ?utimo ga bli?je. Podari nam mir, daje nam rasti.. V molitvi nas Gospod privije k sebi, kakor o?e svojega otroka. Tako postanemo veliki: ne v varljivem domi?ljanju glede lastne samozadostnosti, ampak v trdnosti, da v O?eta polo?imo vsako upanje. Prav tako kakor delajo otroci.

Prosimo danes Devico Marijo za veliko milost, za milost majhnosti: da bi bili otroci, ki zaupajo O?etu, prepri?ani, da On nikoli ne preneha skrbeti za nas.