Duhovne misli Benedikta XVI. za god sv. Terezije Avilske
Kateheza, sreda, 2. februar 2011
Dragi bratje in sestre!
Med katehezami, ki sem jih namenil cerkvenim o?etom in velikim teologom ter ?enam iz srednjega veka, sem se zaustavil tudi pri nekaterih svetnikih in svetnicah, ki so bili zaradi odli?nosti svojega nauka razgla?eni za cerkvene u?itelje. Danes pa za?enjam kratko vrsto sre?anj, s katerimi bom dopolnil predstavitev cerkvenih u?iteljev. Prva bo svetnica, ki je dosegla enega vrhov kr??anske duhovnosti vseh ?asov, sv. Terezija Avilska ali Jezusova.
Hrepenenje po mu?eni?tvu
Rodila se je v Avili v ?paniji leta 1515 pod imenom Teresa de Ahumada. v Avtobiografiji sama omenja nekaj podrobnosti iz svojega otro?tva: rodila se je »krepostnim star?em, ki so se bali Boga,« v ?tevilni dru?ini z devetimi brati in tremi sestrami. ?e kot deklica, ko ?e ni imela devet let, je z navdu?enjem prebirala ?ivljenja mu?encev, ki so ji navdihnila hrepenenje po mu?eni?tvu, tako da je zbe?ala zdoma, da bi umrla kot mu?enka in pri?la v nebesa (prim. ?ivljenjepis 1,4). »Ho?em videti Boga,« je rekla star?em. Nekaj let zatem je Terezija spregovorila o svojem otro?kem branju in potrdila, da je tam na?la resnico, ki povzema dve temeljni na?eli: po eni strani »dejstvo, da vse, kar pripada svetu, mine,« in po drugi, da je samo Bog »za zmeraj, zmeraj, zmeraj.« Ta tema se spet pojavi v znameniti pesmi: »Ni? naj te ne vznemirja, / ni? naj te ne pla?i; / vse mine, Bog se ne spremeni; / potrpljenje dose?e vse; / kdor ima Boga, / mu ni?esar ne manjka.« Pri dvanajstih letih je izgubila mater in zaprosila Devico Marijo, naj ji jo nadomesti (?ivljenjepis 1,7).
V boju proti boleznim
?e so jo v dobi odra??anja posvetne knjige navajale k raztresenosti posvetnega ?ivljenja, pa jo je izkustvo, ki si ga je pridobila kot u?enka pri avgu?tinkah v samostanu sv. Marije od milosti v Avili in prebiranje duhovnih knjig, zlasti klasikov fran?i?kanske duhovnosti, u?ilo zbranosti in molitve. Pri dvajsetih letih je vstopila v karmeli?anski samostan U?love?enja prav tako v Avili. Kot redovnica si je nadela ime Terezija Jezusova. Tri leta zatem je hudo zbolela, tako da je bila ?tiri dni v komi, navidez mrtva (prim. ?ivljenjepis 5,9). Tudi v boju proti svojim boleznim je svetnica videla spopad s slabostmi in upiranjem bo?jemu klicu: »Hotela sem ?iveti,« pi?e, »ker sem dobro razumela, da nisem ?ivela, ampak sem se borila s senco smrti in nisem imela nikogar, ki bi mi dal ?ivljenje in niti sama si ga nisem znala dobiti, On pa, ki mi bi ga lahko dal, mi upravi?eno ni pomagal, saj me je tolikokrat obrnil k sebi, pa sem ga zapustila« (?ivljenjepis 8,2). Leta 1543 se je oddaljila od doma?ih; o?e je umrl, bratje pa se eden za drugim vsi emigrirali v Ameriko. V postu leta 1554 je Terezija pri 39 letih dospela do vrhunca boja z lastnimi slabostmi. Naklju?no odkritje kipa »hudo ranjenega Kristusa« je globoko zaznamovalo njeno ?ivljenje (prim. ?ivljenjepis 9). Svetnica, ki je bila v tistem ?asu globoko ugla?ena na Avgu?tinove Izpovedi, je takole opisala odlo?ilni dan svojega misti?nega izkustva: »Zgodilo se je … da sem iznenada za?utila bo?jo navzo?nost, da nikakor nisem mogla podvomiti, da je res v meni in da sem jaz povsem pou?ita v njem« (prim. ?ivljenjepis 10,1).
Prvi reformirani karmel
Vzporedno z zorenjem lastne notranjosti je svetnica za?ela konkretno razvijati ideal reforme karmeli?anskega reda. leta 1562 je v Avili s podporo krajevnega ?kofa don Alvara de Mendoza ustanovila prvi reformirani karmel, kmalu zatem pa dobila tudi potrditev generalnega predstojnika reda Giovannija Battista Rossija. V letih, ki so sledila, je ustanavljala nove karmele, skupaj sedemnajst. Temeljno je bilo tudi sre?anje s sv. Janezom od Kri?a, s katerim sta leta 1568 v Duruelu blizu Avile vzpostavila prvi samostan bosonogih karmeli?anov. Leta 1580 je v Rimu za svoje reformirane karmeli?ane dosegla ustanovitev samostojne province, s ?imer se je za?el red bosonogih karmeli?anov. Terezija je kon?ala svoje zemeljsko ?ivljenje prav, ko se je ukvarjala z ustanavljanjem. Leta 1582, potem ko je vzpostavila karmel v Burgosu in se je vra?ala v Avilo, je na potovanju umrla v no?i 15. oktobra v kraju Alba de Tormes, medtem ko je poni?no ponavljala dva stavka: »Slednji? umiram kot h?i Cerkve,« in: »Zdaj je ?as, moj ?enin, da se sre?ava.« Njeno ?ivljenje se je odvijalo v mejah ?panije, a je izgorelo za vso Cerkev. Za bla?eno jo je razglasil pape? Pavel V. leta 1614, za svetnico Gregorij XV. leta 1622, za cerkveno u?iteljico pa bo?ji slu?abnik Pavel VI. leta 1970.
Knjiga ?ivljenja
Terezija Jezusova ni imela akademske izobrazbe, vedno pa si je nabirala zaklad iz naukov teologov, u?enjakov in duhovnih u?iteljev. Kot pisateljica se je vedno omejevala na to, kar se osebno do?ivela ali videla v izkustvu drugih (prim. Predgovor k Pot popolnosti), to je na izkustvo. Terezija je znala navezati odnos duhovnega prijateljstva z mnogimi svetniki, zlasti s sv. Janezom od Kri?a. Obenem se je hranila z branjem cerkvenih o?etov, sv. Hieronima, sv. Gregorija Velikega, sv. Avgu?tina. Med njenimi najpomembnej?imi deli moramo omeniti zlasti avtobiografijo z naslovom Knjiga ?ivljenja, ki jo sama imenuje tudi Knjiga Gospodovih usmiljenj. Napisala jo je v avilskem karmelu leta 1565 in podaja ?ivljenjsko in duhovno pot, da bi, kakor trdi sama Terezija, svojo du?o predlo?ila razlo?evanju »u?itelja duhovnih«, sv. Janezu Avilskemu. Namen knjige je poudariti navzo?nost in delovanje usmiljenega Boga v njenem ?ivljenju. Zato delo pogosto podaja molitveni dialog z Gospodom. Branje te knjige presene?a, ker svetnica ne le pripoveduje, ampak skoraj podo?ivlja globoko izkustvo svojega odnosa z Bogom. Leta 1566 je Terezija napisala Pot popolnosti, ki jo je poimenovala tudi Opomini in nasveti, ki jih Terezija Jezusova daje svojim sestram. Knjiga je namenjena dvanajstim novinkam karmela sv. Jo?efa v Avili. Njim Terezija predlaga intenziven program kontemplativnega ?ivljenja v slu?bi Cerkve, kjer so temelj evangeljske kreposti in molitev. Med najdragocenej?imi odlomki je razlaga o?ena?a, ki je vzor vsake molitve. Najznamenitej?e misti?no delo sv. Terezije pa je Notranji grad, napisan leta 1577 v dobi njene polne zrelosti. Gre za pregled lastne poti duhovnega ?ivljenja in obenem za?rtanje mo?nega odvijanja kr??anskega ?ivljenja proti njegovi polnosti, to je svetosti, po delovanju Svetega Duha. Terezija se opira na zgradbo gradu s sedmimi sobanami, ki je podoba ?lovekove notranjosti, obenem pa uvaja simbol sviloprejkine gosenice, ki se prerodi v metulja, da bi izrazila prehod od naravnega k nadnaravnemu. Svetnica se navdihuje pri Svetem pismu, zlasti v Visoki pesmi, za kon?ni simbol zaro?encev, ki ji za sedmo sobano omogo?i opisati vrhunec kr??anskega ?ivljenja v njegovih ?tirih vidikih: trinitari?nem, kristolo?kem, antropolo?kem in eklezialnem. Svoji dejavnosti ustanavljanja reformiranih karmelov posveti Knjigo ustanov, napisano med letoma 1673 in 1582, v kateri govori o ?ivljenju porajajo?e se redovne skupnosti. Kot v avtobiografiji je tudi tukaj pripoved usmerjena zlasti k poudarjanju bo?jega delovanja pri ustanavljanju novih samostanov.
Evangeljske kreposti
Ni lahko v nekaj besedah povzeti globoke in raz?lenjene terezijanske duhovnosti. Rad bi omenil vsaj nekaj klju?nih to?k. Najprej Terezija predlaga evangeljske kreposti kot temelj vsega kr??anskega in ?love?kega ?ivljenja: ?e posebej odpoved dobrinam ali evangeljsko ubo?tvo, in to zadeva vse nas; medsebojno ljubezen kot temeljno prvino skupnostnega in dru?benega ?ivljenja; poni?nost kot ljubezen do resnice; odlo?nost kot sad kr??anske drznosti; teologalno upanje, ki ga opisuje kot ?ejo po ?ivi vodi. Pri tem pa ne pozabi ?love?kih kreposti: prijaznosti, resnicoljubnosti, skromnosti, vljudnosti, veselja, kulture. Na drugem mestu sv. Terezija predlaga globoko ugla?enost z velikimi svetopisemskimi osebnostmi in ?ivo poslu?anje bo?je besede. ?uti se ?e posebej v sozvo?ju z nevesti iz Visoke pesmi in z apostolom Pavlom, poleg Kristusa v trpljenju in evharisti?nega Jezusa.
Svetnica potem poudarja, kako bistvena je molitev. Pravi, da moliti »pomeni dru?iti se v prijateljstvu, ker smo na ti z njim, za katerega vemo, da nas ljubi« (?ivljenjepis 8,5). Misel sv. Terezije sovpada z opredelitvijo, ki jo sv. Toma? Akvinski da za teologalno ljubezen kot »amicitia quaedam hominis ad Deum«, nekak?no prijateljstvo ?loveka z Bogom, ki je kot prvi ponudil svoje prijateljstvo ?loveku.; pobuda prihaja od Boga (prim. Summa Theologiae II-ΙI, 23, 1). Molitev je ?ivljenje in se postopno razvija v?tric z rastjo kr??anskega ?ivljenja: za?enja se z ustno molitvijo, gre skozi ponotranjenje preko meditacije in zbranosti, dokler ne dospe do ljubezenskega zedinjenja s Kristusom in s Presveto Trojico. Seveda ne gre za tak razvoj, kjer bi stopanje na vi?je stopnice pomenilo zapu??ati predhodne vrste molitve, ampak je prej postopno poglabljanje odnosa z Bogom, ki objema vse ?ivljenje. Terezija tukaj nima toliko pedagogike molitve kot njeno pravo »mistagogijo«: bralca njenih del pou?uje, kako naj moli, tako, da sama moli z njim; pogosto namre? prekine pripoved ali razlago, ko kar izbruhne v molitev.
Naslednja tema, ki je draga na?i svetnici, je osrednje mesto Kristusove ?love?kosti. Za Terezijo je namre? kr??ansko ?ivljenje osebni odnos z Jezusom, ki dose?e svoj vi?ek v zedinjenju z njim po milosti, ljubezni n posnemanju. Od tod tudi pomen, ki ga pripisuje premi?ljevanju trpljenja in evharistije kot Kristusove navzo?nosti v Cerkvi za ?ivljenje vsakega vernika in kot srce bogoslu?ja. Sv. Terezija ?ivi brezpogojno ljubezen do Cerkve, ka?e ?iv »sensus Ecclesiae« spri?o pojavov razdeljenosti in sporov v Cerkvi njenega ?asa. Prenovi karmeli?anski red z namenom, da bi bolje slu?il in bolje branil »sveto rimsko katoli?ko Cerkev,« in je pripravljena zanjo dati ?ivljenje (prim. ?ivljenjepis 33,5).
Zadnji bistveni vidik terezijanskega nauka, ki ga ?elim poudariti, je popolnost kot iztezanje vsega kr??anskega ?ivljenja in njen kon?ni cilj. Svetnica ima zelo jasno predstavo o »polnosti« Kristusa, ki jo kristjan podo?ivlja. Ob koncu poti po Notranjem gradu, v zadnji »sobani« Terezija opi?e tako polnost, ki se udejanji z bivanjem Trojice v edinosti s Kristusom prek skrivnosti njegove ?love?kosti.
Dragi bratje in sestre! Sv. Terezija Jezusova je prava u?iteljica kr??anskega ?ivljenja za vernike vseh ?asov. V na?i dru?bi, ki ji pogosto manjka duhovnih vrednot, nas sv. Terezija pou?uje, kako biti neutrudljivi pri?evalci Boga, njegove navzo?nosti in njegovega delovanja; u?i nas, kako zares za?utiti tisto ?ejo po Bogu, ki obstaja v globini na?ega srca, tisto hrepenenje po gledanju Boga, iskanju Boga, pogovoru in prijateljstvu z njim. To prijateljstvo je potrebno vsem nam in dan za dnem ga moramo znova iskati. Zgled te globoko kontemplativne in u?inkovito delavne svetnice naj tudi nas spodbudi, da vsak dan namenimo ustrezen ?as molitvi, temu odpiranju za Boga, tej poti iskanja Boga, da bi ga videli, da bi na?li njegovo prijateljstvo in tako resni?no ?ivljenje. Resni?no bi mnogi od nas morali re?i: »Ne ?ivim. Ne ?ivim zares, ker ne ?ivim bistva svojega ?ivljenja.« Zato ?as molitve ni izgubljeni ?as, pa? pa je ?as, v katerem se odpira pot ?ivljenja, se odpira pot, da se od Boga nau?imo gore?e ljubezni do njega, njegove Cerkve in dejansko ljubezni do bratov. Hvala.
Prevedel br. Miran ?peli?
