Duhovne misli Benedikta XVI. za god sv. Ignacija Antiohijskega
V ciklusu katehez, ki smo ga za?eli, si ogledujemo poglavitne osebnosti porajajo?e se Cerkve. Danes bomo govorili o sv. Ignaciju, ki je bil tretji ?kof v Antiohiji, in sicer od leta 70 do 107, ko je umrl mu?eni?ke smrti. V tistem ?asu so bili Rim, Aleksandrija in Antiohija tri velika mesta Rimskega cesarstva. Nicejski koncil govori o treh primatih: seveda o rimskem, poleg njega pa sta se s primatom pona?ali ?e Aleksandrija in Antiohija.
Sv. Ignacij, je bil ?kof v Antiohiji, ki le?i danes v Tur?iji. V Antiohiji, kakor vemo iz Apostolskih del, je vzniknila cveto?a kr??anska skupnost. Njen prvi ?kof je bil apostol Peter – tako nam pravi izro?ilo – in tam »so prvi? u?ence imenovali kristjane« (Apd 11,26). Evzebij Cezerejski, zgodovinar iz 4. stoletja, posve?a 4. poglavje svoje Cerkvene zgodovine Ignacijevemu ?ivljenju in literarnemu delu (3,36). »Iz Sirije,« tako pi?e, »je bil Ignacij poslan v Rim, da bi ga vrgli v hrano zverem zaradi pri?evanja za Kristusa. Po svojem potovanju po Aziji pod strogim nadzorom stra?arjev, [ki jih on imenuje ‘deset leopardov’ v svojem pismu Rimljanom (5,1)], je v posameznih mestih, kjer se je ustavil, s pridigami in opomini utrjeval Cerkve. Zlasti je z ?ivo gore?nostjo spodbujal, naj se varujejo pred krivimi verami, ki so tedaj za?ele poganjati, in je priporo?al, naj se ne oddaljijo od apostolskega izro?ila« (3,36,3-4).
Prvi postanek na Ignacijevem potovanju proti mu?eni?tvu je bil v mestu Smirna, kjer je bil ?kof sv. Polikarp, Janezov u?enec. Tam je Ignacij napisal ?tiri pisma Cerkvam v Efezu, Magneziji, Tralah in Rimu. »Ko je od?el iz Smirne,« nadaljuje Evzebij, »je ?el v Troado in od tam zopet pisal pisma Cerkvama v Filadelfiji in v Smirni in eno ?kofu Polikarpu.« Evzebij tako dokon?a seznam pisem, ki so pri?la do nas kot dragocen zaklad. Ko beremo ta besedila, ?utimo sve?ino vere generacije, ki je ?e poznala apostole. V teh pismih tudi ?utimo gore?o svetnikovo ljubezen. Kon?no pa je mu?enec iz Troade prispel v Rim, kjer so ga v Flavijevem amfiteatru dali v hrano divjim zverem.
?e gledamo kot celoto, lahko zaznamo ob Ignacijevih pismih kot nekak?no stalno in plodno dialektiko med dvema zna?ilnima vidikoma kr??anskega ?ivljenja: na eni strani je hierarhi?na struktura cerkvene skupnosti, na drugi pa temeljna enost, ki med seboj povezuje vse vernike v Kristusu. Potemtakem se vloge ne morejo prekrivati. Nasprotno, poudarek na edinosti vernikov med seboj in s svojimi pastirji je nenehno opisovana z pomo?jo zgovornih podob in analogij: citre, strune, ugla?enost, koncert, simfonija. O?itno je, da so za to ?e posebej odgovorni ?kofje, prezbiterji in diakoni, ko gradijo skupnost. Predvsem za njih velja povabilo ljubezni in enosti. »Bodite eno,« pi?e Ignacij Magnezijcem, ko povzema Jezusovo molitev pri zadnji ve?erji, »ena molitev, en duh, eno upanje v ljubezni … Pritecite vsi k Jezusu Kristusu kot enemu Bo?jemu templju, kot enemu oltarju: on je eden in izhaja iz enega O?eta, z njim je ostal zedinjen, njemu se je vrnil v enosti« (7, 1-2). Ignacij prvi v kr??anski knji?evnosti pripisuje Cerkvi pridevnik »katoli?ka«, to je »vesoljna«: »Kjer je Jezus Kristus, tam je katoli?ka Cerkev« (Smirn?anom 8, 2). In prav v slu?enju enosti katoli?ke Cerkve ima rimska kr??anska skupnost nekak?en primat ljubezni: »V Rimu predseduje vredna Boga, ?astitljiva, vredna, da ji re?emo bla?ena … Predseduje ljubezni, ki ima Kristusovo postavo, in nosi O?etovo ime« (Rimljanom, predgovor).
