杏MAP导航

Benedikt XVI. o Robertu Bellariminu pri avdienci v sredo, 23. februarja
Sv. Robert Bellarmino, o katerem vam ?elim danes spregovoriti, nas popelje v ?as bole?ega razkola zahodnega kr??anstva, ko je huda politi?na in verska kriza spro?ila odcepitev celih dr?av od apostolskega sede?a.

U?iteljsko in vodstveno delo

Rodil se je 4. oktobra 1542 v Montepulcianu pri Sieni, po materini strani je bil ne?ak pape?a Marcela II. Dele?en je bil izvrstne humanisti?ne izobrazbe, ?e preden je 20. septembra 1560 vstopil v jezuitski red. ?tudij filozofije in teologije, ki ga je opravil v Rimskem kolegiju, Padovi in Louvainu, se je ves vrtel okoli sv. Toma?a in cerkvenih o?etov; to je bilo odlo?ilno za njegovo teolo?ko usmeritev. V duhovnika je bil posve?en 25. marca 1570, potem je bil nekaj let profesor teologije v Louvainu. Zatem je bil poklican v Rim za profesorja na Rimskem kolegiju, kjer mu je bila zaupana katedra za »apologetiko«. V letih 1576-1586 je dodelal te?aj predavanj, ki se je kasneje zlil Controversiae. To delo je takoj zaslovelo zaradi jasnosti in bogate vsebine, pa tudi zaradi zgodovinskega trenutka. Malo pred tem se je kon?al tridentinski koncil in katoli?ka Cerkev je morala okrepiti in utrditi lastno identiteto tudi zaradi protestantske reformacije. Bellarminovo delovanje sodi na to podro?je. Od 1588 do 1594 je bil najprej duhovni o?e jezuitskih ?tudentov v Rimskem kolegiju, potem pa tudi redovni predstojnik. Pape? Klemen VIII. ga je imenoval za pape?kega teologa, konzultorja svetega oficija in rektorja kolegija penitenciarijev v baziliki sv. Petra. Iz let 1597-1598 je  katekizem, torej Kr??anski nauk, ki je njegovo najbolj znano delo.

3. marca 1599 ga je pape? Klemen VIII. imenoval za kardinala in 18. marca 1602 za nad?kofa v Capui. ?kofovsko posve?enje je prejel 21. aprila istega leta. V treh letih ?kofovanja se je odlikoval po gore?nosti v pridiganju v svoji stolnici, po tedenskem vizitiranju ?upnij, po treh ?kofijskih sinodah in enem pokrajinskem koncilu. Po konklavah, kjer sta bila izvoljena pape?a Leon XI. in Pavel V., so ga poklicali nazaj v Rim, kjer je bil ?lan mnogih kongregacij in je opravljal tudi diplomatske naloge. V zadnjih letih je spisal razne duhovne knjige. Umrl je v Rimu 17. septembra 1621. Pape? Pij XI. ga je razglasil za bla?enega leta 1923, za svetnika 1930, za cerkvenega u?itelja pa 1931.

Controversiae in pridige

Sv. Robert Bellarmino je odigral pomembno vlogo v Cerkvi zadnjih desetletij 16. stoletja in prvih 17. Na njegove Controversiae so se sklicevali v katoli?ki ekleziologiji glede mnogih vpra?anj. V tem delu se z vsem poudarkom poka?e institucionalni vidik Cerkve zaradi zmot, ki so se tedaj ?irile. Vendar pa je Bellarmino pojasnil tudi nevidne vidike Cerkve kot skrivnostnega telesa in jih orisal z analogijo telesa in du?e. V tem monumentalnem delu se izogiba slehernemu polemi?nemu in napadalnemu pristopu v soo?enju z idejami reformacije, ampak ob uporabi argumentov iz izro?ila Cerkve jasno in u?inkovito ori?e katoli?ki nauk.

Ker je bil kot duhovnik in ?kof predvsem pastir du?, je ?util dol?nost, da marljivo pridiga. Ohranjenih je na stotine homilij. Ni? manj ?tevilne niso njegove razlage za ?upnike, redovnice, ?tudente Rimskega kolegija, ki imajo pogosto za predmet Sveto pismo, zlasti Pavlova pisma. Njegove pridige in kateheze so zaznamovane z isto zjedrenostjo na bistveno, ki se je je nau?il od Ignacija.

Na prvem mestu – Kristusov nauk

V spisih tega vodilnega mo?a je mogo?e jasno zaznati, da prvo mesto pripisuje Kristusovemu nauku. Sv. Robert tako ponuja model molitve, ki poslu?a Gospodovo besedo, se ne sklanja sama vase, ampak se veselo prepu??a Bogu. Zna?ilna poteza Bellarminove duhovnosti je ?ivo in osebno dojemanje neizmerne bo?je dobrote. V svoji knjigi O dviganju duha k Bogu vzklika: »O du?a, tvoj vzornik je Bog, neskon?na lepota, lu? brez sence, sijaj, ki presega luninega in son?evega. Povzdigni o?i k Bogu, kjer so pravzori vseh stvari. Zato mora? priti do sklepa: kdor najde Boga, najde vse; kdor izgubi Boga, izgubi vse.«

V tem besedilu ?utimo odmev znamenite kontemplacije, s katero si pridobimo ljubezen, iz Duhovnih vaj sv. Ignacija Lojolskega. V knjigi O umetnosti dobrega umiranja nakazuje kot zanesljivo pravilo za dobro ?ivljenje in tudi za dobro smrt pogosto in resno premi?ljevati o tem, da bo treba pred Bogom polo?iti ra?une za svoje ravnanje. V knjigi O je?anju goloba, kjer golob predstavlja Cerkev, s silovitostjo vabi vse k osebni in konkretni prenovi lastnega ?ivljenja po nauku Svetega pisma in svetnikov. Bellarmino zelo jasno in z zgledom lastnega ?ivljenja u?i, da prava prenova Cerkve ni mogo?a, ?e se prej osebno ne prenovimo in se ne spreobrnemo v svojem srcu.

Iz Duhovnih vaj sv. Ignacija Lojolskega je Bellarmino ?rpal nasvete, kako tudi najpreprostej?im na globok na?in posredovati skrivnosti vere: »?e si moder, razumi, da si ustvarjen za bo?jo slavo in za tvoje ve?no odre?enje. To je tvoj cilj, to je sredi??e tvoje du?e, to je zaklad tvojega srca. Zato imej za resni?no dobrino to, kar te vodi k tvojemu cilju, za pravo zlo pa to, kar te od njega odvra?a. Prilike in neprilike, bogastvo in rev??ina, zdravje in bolezen, ?asti in prezir, ?ivljenje in smrt, vsega tega modrec ne sme niti iskati niti be?ati pred tem. Dobro in za?eleno je to, ?e prispeva k bo?ji slavi in tvoji ve?ni sre?i; in slabo je, tako da se je treba tega ogniti, ?e to ovirajo.«

Te besede nikakor niso zastarele, ampak je prav, da jih ?e danes veliko premi?ljujemo, da bomo znali usmerjati svoja pota na tem svetu. Spominjajo nas, da je cilj na?ega ?ivljenja Gospod, Bog, ki se je razodel v Jezusu Kristusu. Spominjajo nas, kako pomembno je zaupati v Gospoda in z molitvijo razsvetliti vsako dejanje na?ega ?ivljenja, tako da se vedno bolj stegujemo k zedinjenju z njim. Hvala.
Prevedel br. Miran ?peli?