杏MAP导航

5 Mz 4,1-2.6-8

Zdaj pa, Izrael, poslu?aj zakone in odloke, katere vas u?im izpolnjevati, da boste ?iveli in pri?li in vzeli v last de?elo, ki vam jo daje Gospod, Bog va?ih o?etov! Ni?esar ne dodajajte besedi, ki vam jo zapovedujem, in ni?esar ji ne odvzemajte, da se boste dr?ali zapovedi Gospoda, svojega Boga, ki vam jih zapovedujem! Dr?ite se jih in jih izpolnjujte, kajti to bo va?a modrost in razumnost v o?eh ljudstev, ki bodo sli?ala o vseh teh zakonih; rekli bodo: »Ta véliki narod je res modro in razumno ljudstvo.« Kajti kateri véliki narod ima bogove, ki bi mu bili tako blizu, kakor je nam blizu Gospod, na? Bog, kadarkoli kli?emo k njemu? In kateri véliki narod ima tako pravi?ne zakone in odloke, kakor je vsa ta postava, ki jo danes dajem pred vas?

Jak 1,17-18.21-22.27

Vsak dober dar in vsako popolno darilo je od zgoraj in prihaja od O?eta lu?i, pri katerem ni menjave ne sence spremembe. Ker je sam tako hotel, nas je rodil z besedo resnice, da bi bili nekak?na prvina njegovih stvaritev. Zato odpravite vso umazanijo in ostanke zla in v krotkosti sprejmite vsajeno besedo, ki more re?iti va?e du?e. Postanite uresni?evalci besede in ne le poslu?alci, ki sami sebe varajo. ?ista in neomade?evana pobo?nost pred Bogom in O?etom je to: skrbeti za sirote in vdove v njihovi stiski in se ohraniti neomade?evanega od sveta.

Mr 7,1-8.14-15.21-23

Okrog njega so se zbrali farizeji in nekateri izmed pismoukov, ki so pri?li iz Jeruzalema, in videli so, da nekateri izmed njegovih u?encev jedo kruh z omade?evanimi, to je neumitimi rokami. Farizeji in vsi Judje namre? ne jedo, ?e si prej skrbno ne umijejo rok, ker se dr?ijo izro?ila starih. Tudi ni?esar s trga ne jedo, ?e tega ne operejo. In ?e veliko drugega je, ?esar se dr?ijo po izro?ilu: umivanja kozarcev, vr?ev in bakrenih loncev. Farizeji in pismouki so ga torej vpra?ali: »Zakaj se tvoji u?enci ne ravnajo po izro?ilu starih, ampak jedo kar z omade?evanimi rokami?« On pa jim je rekel: »Dobro je prerokoval Izaija o vas hinavcih, kakor je zapisano:
To ljudstvo me ?asti z ustnicami,
a njihovo srce je dale? od mene.
Toda zaman mi izkazujejo ?a??enje,
ker kot nauke u?ijo ?love?ke zapovedi.
Bo?jo zapoved opu??ate in se dr?ite ?love?kega izro?ila.«

In spet je poklical k sebi mno?ico in ji govoril: »Poslu?ajte me vsi in doumite! Ni? ni zunaj ?loveka, kar bi ga moglo omade?evati, ?e pride vanj, ampak ga omade?uje to, kar pride iz ?loveka.« Od znotraj namre?, iz ?lovekovega srca, prihajajo hudobne misli, ne?istovanja, tatvine, umori, pre?u?tva, pohlepi, hudobije, zvija?a, razuzdanost, zavist, bogokletje, napuh, nespamet. Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omade?ujejo ?loveka.«

Razlaga cerkvenih o?etov

Sv. Klemen Rimski in sv. Klemen Aleksandrijski pravita: »Bog vidi in pozna vse in zmore prodreti v globino na?e du?e.« Da je »Bo?ja razsodnost nad ?love?kim razumom, ki misli, da izpolnjuje izro?ilo starih«, pa se strinja ve? cerkvenih o?etov in sicer sv. Irenej, sv. Janez Krizostom, sv. Hieronim in sv. Janez Dama??an. Origen in sv. Beda pa skupaj z Jezusom trdita, da »ne naredi ?loveka ne?istega to, kar vstopi vanj skozi usta, temve? to kar gre ven.« Sv. Bazilij iz Cezareje pravi, da »nikakor ni prost vseh nevarnosti tisti, ki gre?i iz nevednosti.«

Misli Benedikta XVI.

Benedikt XVI. je poslanici za postni ?as leta 2010 spregovoril o pravi?nosti
Najprej se ?elim ustaviti ob pomenu izraza 'pravi?nost', ki v vsakdanjem jeziku pomeni 'dati vsakomur svoje – dare cuique suum', kot se je izrazil znani rimski pravnik iz 3. stoletja Ulpijan. Toda navedena klasi?na opredelitev ne pove natan?no, kaj pravzaprav obsega ta 'svoje', kar je treba zagotoviti vsakomur. Tega, kar ?lovek najbolj potrebuje, mu zakon ne more zagotoviti. Za u?ivanje polnosti bivanja namre? potrebuje nekaj bolj notranjega, kar mu je lahko posredovano samo zastonjsko. Lahko re?emo, da ?lovek ?ivi od tiste ljubezni, ki mu jo lahko posreduje samo Bog, saj ga je ustvaril po svoji podobi in podobnosti.

Evangelist Marko poro?a o Jezusovih besedah, ki sodijo v okvir takratnega razpravljanja o tem, kar je ?isto oziroma ne?isto: »Ni? ni zunaj ?loveka, kar bi ga moglo omade?evati, ?e pride vanj, ampak ga omade?uje to, kar pride iz ?loveka. Kar pride iz ?loveka, to ga omade?uje. Od znotraj namre?, iz ?lovekovega srca, prihajajo hudobne misli« (Mr 7,14–15.20–21). Poleg povr?inskega vpra?anja glede prehrane lahko v reakciji farizejev opazimo trajno ?lovekovo sku?njavo odkrivati izvor zla v nekem zunanjem vzroku. ?e dobro pogledamo ?tevilne moderne ideologije, slonijo na predpostavki, da je zato, ker krivi?nost prihaja 'od zunaj', dovolj odstraniti zunanje vzroke, pa bo zavladala pravi?nost. Tak na?in mi?ljenja, opominja Jezus, je naiven in kratkoviden. Krivi?nost, ki je sad zla, nima zgolj zunanjih korenin. Izvira v ?lovekovem srcu, kjer se nahajajo klice skrivnostnega popu??anja zlu. Da, ?loveka slabi globok vzgib, ki zavira njegovo sposobnost vstopati v ob?estvo z drugim. ?eprav je po naravi odprt svobodnemu pretoku sodele?enja, znotraj sebe do?ivlja neko ?udno gravitacijsko silo, ki ga sili v zapiranje vase, v uveljavljanje sebe nad in proti drugim. Gre za sebi?nost, ki je posledica izvirnega greha.

Kako naj se ?lovek osvobodi tega sebi?nega vzgiba in se odpre ljubezni? Spo?tovanje desetih zapovedi predpostavlja vero v Boga, ki je prvi 'prisluhnil bole?ini' svojega ljudstva in 'stopil dol, da ga re?i ' (2 Mz 3,8). Bog je ob?utljiv na krik slabotnega in v odgovor zahteva poslu?nost. Zahteva pravi?nost do ubogega (prim. Sir 4,4–5.8–9), tujca (prim. 2 Mz 22,20), su?nja (prim. 5 Mz 15,12–18). Za vstop v obmo?je pravi?nosti je potreben izstop iz slepila samozadostnosti, iz globokega stanja zaprtosti, ki je vir krivi?nosti. Z drugimi besedami je potreben globlji 'izhod' iz tistega, ki ga je Bog izvedel z Mojzesom, osvoboditev srca, ki je beseda Postave sama ne more uresni?iti. Ali torej za ?loveka obstaja upanje na pravi?nost?

Kak?na je torej Kristusova pravi?nost? Predvsem je pravi?nost, ki izhaja iz milosti, kjer ni ?lovek tisti, ki popravlja in ozdravlja sebe in druge. Dejstvo, da do 'odkupitve' pride po Jezusovi 'krvi' pomeni, da ?loveka njegove ?rtve ne re?ujejo te?e krivde, ampak dejanje Bo?je ljubezni, ki se odpira do skrajnosti, do prevzemanja nase 'prekletstva', ki pripada ?loveku, da bi mu v zameno posredoval 'blagoslov', ki pripada Bogu (prim. Gal 3,13–14). Spreobrniti se h Kristusu in verovati evangeliju pomeni ravno to: opustiti privid samozadostnosti ter odkriti in sprejeti nezadostnost, potrebo po drugih in po Bogu, potrebo po njegovem odpu??anju in prijateljstvu.

Opoldanski nagovor, nedelja, 2. september 2012
Iz besednega bogoslu?ja dana?nje nedelje lahko razberemo tematiko Postave, dane od Boga, njegove zapovedi; ki je bistvena sestavina judovske pa tudi kr??anske vere, v kateri najde svojo polno izpolnitev v ljubezni (prim. Rm 13,10). Bo?ja postava je njegova Beseda, ki vodi ?loveka po poti ?ivljenja, ga izpelje iz su?nosti sebi?nosti ter ga uvede v de?elo resni?ne svobode in ?ivljenja. Zaradi tega Postava v Svetem pismu ni razumljena kot breme, neznosno omejevanje, ampak kot Gospodov najbolj dragocen dar, pri?evanje njegove o?etovske ljubezni, njegove volje biti blizu svojemu ljudstvu, biti njegov Zaveznik in pisati skupaj z njim zgodovino ljubezni. Takole moli pobo?en Izraelec: 'Tvoji zakoni mi bodo v veselje, tvojih besed ne bom pozabil... Vodi me po stezi tvojih zapovedi, kajti v njej je moje veselje' (Ps 119,16.35). V Stari zavezi je Mojzes tisti, ki posreduje ljudstvu Bo?jo postavo. On je po dolgi poti v pu??avi, na pragu obljubljene de?ele, takole razglasil: 'Zdaj pa, Izrael, poslu?aj zakone in odloke, katere vas u?im izpolnjevati, da boste ?iveli in pri?li in vzeli v last de?elo, ki vam jo daje Gospod, Bog va?ih o?etov!' (5Mz 4,1).

Tu pa nastane problem. Ko se je ljudstvo ustalilo v de?eli in postalo lastnik Postave, je bilo sku?ano, da svojo varnost in svoje veselje za?ne polagati v nekaj, kar ni ve? Gospodova Beseda: v dobrine, v oblast, v druge 'bogove', ki jih v resnici ni, ampak so le maliki. Gotovo, Gospodova postava ostane, vendar ni ve? najpomembnej?a, ni ve? pravilo ?ivljenja, temve? postane prevleka, pokrivalo, medtem ko ?ivljenje gre drugo pot, sledi drugim pravilom, pogosto sebi?nim osebnim ali skupinskim interesom. In tako vera izgubi svoj resni?en pomen, ki je, ?iveti v poslu?anju Boga, da se izpolni njegovo voljo in se skr?i na izpolnjevanje dejanj in navad, ki so drugotnega pomena in pote?ijo le ?lovekovo potrebo, da je zadostil Bogu. To pa je velika nevarnost vsake vere, s katero se je v svojem ?asu soo?il Jezus, ki pa jo ?al sre?amo tudi v kr??anstvu. Zato se moramo nad besedami, ki jih je izrekel Jezus proti pismoukom in farizejem v dana?njem evangeliju, zamisliti tudi mi. Jezus je obrnil nase besede preroka Izaija: 'To ljudstvo me ?asti z ustnicami, njihovo srce pa je dale? od mene. Toda zaman mi izkazujejo ?e??enje, ker kot nauke u?ijo ?love?ke zapovedi' (Mr 7,6-7; prim. Iz 29,13), in zaklju?il: 'Bo?jo zapoved opu??ate in se dr?ite ?love?kega izro?ila' (Mr 7,8).

Tudi apostol Jakob v svojem pismu svari pred nevarnostjo zlagane vernosti. Kristjanom pi?e: 'Postanite uresni?evalci Besede in ne le poslu?alci, ki sami sebe varajo' (Jak 1,22). Devica Marija, na katero se bomo sedaj obrnili v molitvi, naj nam pomaga poslu?ati z odprtim in iskrenim srcem Bo?jo Besedo, da bo vsak dan usmerjala na?e misli, na?e izbire ter na?e delovanje.

Misli pape?a Fran?i?ka

Angel Gospodov, nedelja, 30. avgust 2015
Evangelij te nedelje prikazuje razpravo med Jezusom in nekaterimi farizeji ter pismouki. Razpravljajo o veljavi »izro?ila starih« (Mr 7,3). Jezus ga, spominjajo? na preroka Izaija, opredeli kot »?love?ke zapovedi« (v. 7). Zato ne sme nikdar nadomestiti »Bo?je zapovedi« (v. 8).

Stari predpisi, o katerih je tekla razprava, niso vsebovali le zapovedi, ki jih je Bog razodel Mojzesu, ampak celo vrsto navodil, ki so le-te nadrobno opisovala. Jezusovi sogovorniki so ta navodila izpolnjevali »na zelo skrupolozen na?in«. Predstavljali so jih kot izraz resni?ne vernosti. Zato so Jezusu in njegovim u?encem o?itali, da jih kr?ijo, posebno tiste, ki zadevajo zunanje o?i??evanje telesa (glej Mr 7,5). Jezusov odgovor ima mo? prero?kega izreka: »Bo?jo zapoved opu??ate in se dr?ite ?love?kega izro?ila« (v. 8). Te besede nas napolnijo z ob?udovanjem na?ega U?itelja: za?utimo, da je v Njem resnica in da nas njegova modrost osvobaja predsodkov.

Toda pozor! S temi besedami Jezus tudi nas danes ?eli posvariti pred mi?ljenjem, da zunanje spo?tovanje postave zadostuje, da smo dobri kristjani.« Tako kot takrat za farizeje tudi za nas obstaja nevarnost, da bi se imeli za v redu, ali ?e slab?e, za bolj?e kristjane od drugih, samo zaradi dejstva, da spo?tujemo predpise in obi?aje, ?etudi ne ljubimo bli?njega, smo trdosr?ni, naduti, o?abni. »Dobesedno spo?tovanje zapovedi je nekaj jalovega, ?e ne spremeni srca in se ne prevede v konkretne dr?e: odpreti se za sre?anje z Bogom in za njegovo Besedo v molitvi, iskati pravi?nost in mir, pomagati revnim, slabotnim, zatiranim.

Vsi vemo, koliko slabega naredijo Cerkvi in kak?en ?kandal povzro?ijo v na?ih skupnostih, ?upnijah ali ?etrtih, tiste osebe, ki se imajo za katoli?ane in gredo pogosto v cerkev. A nato, v svojem vsakdanjem ?ivljenju, zanemarjajo dru?ino, grdo govorijo o drugih, itd. To je tisto, kar Jezus obsodi, kajti to je kr??ansko proti-pri?evanje.

V svoji spodbudi Jezus usmerja pozornost na nek globlji vidik. Zatrdi: »Ni? ni zunaj ?loveka, kar bi ga moglo omade?evati, ?e pride vanj, ampak ga omade?uje to, kar pride iz ?loveka« (v. 15). Na ta na?in Jezus poudari prvenstvo notranjosti, to je prvenstvo srca. Niso zunanje stvari tisto, kar nas naredi svete ali ne svete, temve? je srce tisto, ki izra?a na?e namene, na?e izbire in ?eljo, da bi vse delali iz ljubezni do Boga. Zunanje dr?e so posledica tistega, kar smo se odlo?ili v srcu. Ni nasprotno: z zunanjimi dr?ami, ?e se srce ne spremeni, nismo pravi kristjani. Meja med dobrim in zlim ni zunaj nas, ampak je v nas, v na?i vesti.

Lahko se vpra?amo: »Kje je moje srce?« Jezus je govoril: »Kjer je tvoj zaklad, tam je tvoje srce.« Kaj je moj zaklad? ?e je to Jezus, njegov nauk, potem je srce dobro. Ali pa je moj zaklad nekaj drugega? Srce je torej tisto, ki mora biti o?i??eno in se mora spreobrniti. Brez o?i??enega srca se ne more imeti resni?no ?istih rok in ustnic, ki izgovarjajo iskrene besede ljubezni. Tako ?ivljenje postane dvoli?no. Ne more se imeti ustnic, ki izgovarjajo besede usmiljenja in odpu??anja. To lahko stori samo iskreno in o?i??eno srce.

Na pripro?njo Svete Device prosimo Gospoda, da nam podari ?isto srce, osvobojeno vsake hinav??ine – tako je Jezus namre? opredelil farizeje, ki so govorili eno in delali drugo. S srcem, osvobojenim vsake hinav??ine, bomo sposobni ?iveti v skladu z duhom postave in prispeti do njenega cilja, ki je ljubezen.

Angel Gospodov, nedelja, 2. september 2018
Dragi bratje in sestre, dober dan! Na to nedeljo ponovno za?enjamo z branjem Markovega evangelija. V dana?njem odlomku (Mr 7,1-8.14-15.21-23) se Jezus soo?i s temo, ki je za vernike pomembna, gre za pristnost na?e pokor??ine Bo?ji Besedi, brez kakr?ne posvetne oku?enosti ali formalisti?nega legalizma.

Pripoved se za?ne z oporekanjem pismoukov in farizejev Jezusu, obto?ujo? njegove u?ence, da se ne dr?ijo obrednih predpisov, kakor je v izro?ilu. Na ta na?in so hoteli sogovorniki prizadeti Jezusovo u?iteljsko verodostojnost in avtoriteto, saj so govorili: »Ta u?itelj pusti, da u?enci ne izpolnjujejo predpisov, kot pravi izro?ilo«. A Jezus jim je krepko odgovoril, reko?: »Dobro je prerokoval Izaija o vas hinavcih, kakor je zapisano: To ljudstvo me ?asti z ustnicami, a njihovo srce je dale? od mene. Toda zaman mi izkazujejo ?a??enje, ker kot nauke u?ijo ?love?ke zapovedi« (vv. 6-7).

Tako pravi Jezus. Jasne in mo?ne besede! Hinavec je, ?e tako re?emo, eden od najmo?nej?ih pridevkov, ki jih Jezus uporablja v evangeliju. Ko ga izgovarja, ga namenja u?iteljem vere: u?iteljem postave, pismoukom… »Hinavec«, pravi Jezus. Jezus je namre? hotel, da se pismouki in farizeji otresejo zmote, v katero so padli, to je, da so sprevrnili Bo?jo voljo zanemarjajo? njegove zapovedi, da bi spolnjevali ?love?ka izro?ila. Jezusov odziv je oster, saj gre za veliko stvar. Gre namre? za resnico v odnosu med ?lovekom in Bogom, za pristnost verskega ?ivljenja. Hinavec je la?nivec, ni pristen.

Tudi danes nas Gospod vabi, naj be?imo pred nevarnostjo, da bi dajali prednost obliki in ne vsebini. Vabi nas, naj vedno znova priznamo to, kar je resni?no sredi??e izku?nje vere, torej ljubezen do Boga in ljubezen do bli?njega in jo o?istimo hinav??ine legalizma in obredni?tva.

Evangeljsko sporo?ilo danes okrepi ?e glas apostola Jakoba, ki zgo??eno pove, kaj bi morala biti prava pobo?nost. Tako pravi o pravi pobo?nosti: »Obiskovati sirote in vdove v njihovi stiski in se ohraniti neomade?evanega od sveta« (v. 27).

 »Obiskovati sirote in vdove« pomeni, prakticirati dejavno ljubezen do bli?njega, za?en?i pri najbolj pomo?i potrebnim osebah, najranljivej?ih, najbolj obrobnih. To so osebe za katere ?e posebej Bog skrbi in zahteva od nas, da delamo prav tako.

 »Ohraniti se neomade?evanega od sveta«, ne pomeni osamiti se ali se zapreti pred resni?nostjo. Ne! Tudi tukaj ne gre za zunanjo temve? v bistvu za notranjo dr?o, saj pomeni bedeti nad tem, da se ne bo na? na?in razmi?ljanja in delovanja oku?il s posvetno miselnostjo, torej z ne?imrnostjo, skopostjo in o?abnostjo. V resnici mo?ki ali ?enska, ki ?ivi v ne?imrnosti, skoposti in o?abnosti ter isto?asno veruje in se razkazuje kot vernik ali pa celo obsoja druge, je hinavec.

Opravimo spra?evanje vesti, da bomo videli, kako sprejemamo Bo?jo Besedo. V nedeljo jo poslu?amo pri ma?i. ?e jo poslu?amo raztreseno in povr?no, ne bomo imeli veliko od nje. Besedo moramo namre? sprejeti z odprtim razumom in srcem, kot dobra zemlja, da bo sprejeta in bo prina?ala sadove v konkretnem ?ivljenju. Jezus pravi, da je Bo?ja Beseda kot p?eni?no zrno, kot seme, ki mora rasti ob konkretnih dejanjih. Tako bo Beseda sama o?istila srce in dejanja ter bo na? odnos z Bogom in drugimi osvobojen hinav??ine.

Zgled in pripro?nja Device Marije naj nam pomagata, da bomo vedno s srcem ?astili Gospoda in pri?evali svojo ljubezen do njega s konkretnimi izbirami za dobro bratov.

Angel Gospodov, nedelja, 29. avgust 2021
Dragi bratje in sestre, dober dan! Evangelij dana?njega bogoslu?ja predstavlja nekatere pismouke in farizeje, ki so bili za?udeni nad Jezusovo dr?o. Pohuj?ani so, ker njegovi u?enci jedo, ne da bi prej po izro?ilu opravili obredno umivanje. Med sabo so mislili: 'Ta na?in po?etja je nasproten verski praksi' (prim Mr 7,2-5).

Tudi mi se lahko vpra?amo, zakaj Jezus in njegovi u?enci opu??ajo ta izro?ila? V bistvu to niso slabe stvari, ampak dobre obredne navade, preprosto umivanje preden se za?ne jesti. Zakaj Jezusu niso mar? Kajti zanj je pomembno premakniti vero v njeno sredi??e. V evangeliju nenehno vidimo to premakniti vero v sredi??e in se izogniti tveganju, ki velja tako za tiste pismouke, kakor za nas, saj spo?tovanje zunanjih formalnosti postavi v drugi plan bistvo vere. Tudi mi si ve?krat li?imo du?o… Zunanja formalnost in ne bistvo vere je tveganje. Saj gre za tveganje za neko pozunanjeno vernost, da se ka?emo navzven dobri, zanemarja pa se o?i??evanje srca. Vedno je sku?njava »popravljanja Boga« s kak?no zunanjo pobo?nostjo, toda Jezus ni zadovoljen s tak?nim ?a??enjem. Jezus no?e zunanjosti, ho?e vero, ki pride v srce.

Dejansko je takoj zatem poklical mno?ico, da bi ji povedal veliko resnico: »Ni? ni zunaj ?loveka, kar bi ga moglo omade?evati, ?e pride vanj« (v. 15). Ampak od »znotraj namre?, iz ?lovekovega srca« se porodijo zle stvari. To so revolucionarne besede, saj so s tedanjo mentaliteto mislili, da jih nekatera jedila ali zunanji stik napravlja ne?iste. Jezus obrne pogled. Ne naredi slabo to, kar pride od zunaj, ampak to, kar pride od znotraj.

Dragi bratje in sestre, to se ti?e tudi nas. Pogosto mislimo, da zlo prihaja predvsem od zunaj, iz obna?anja drugih, od tistega, ki misli slabo o nas, iz dru?be. Kolikokrat krivimo druge, dru?bo, svet za vse to, kar se zgodi!  Vedno so krivi drugi, krivi ljudje, tisti, ki nam vladajo, smola in tako naprej. Zdi se, da problemi vedno prihajajo od zunaj. Veliko ?asa pre?ivimo v nalaganju krivd. Toda pre?ivljati ?as tako, da krivimo druge, je zapravljanje ?asa. Tako se postane jezen, zajedljiv in se dr?i Boga dale? od srca. Kakor tiste osebe iz evangelija, ki se prito?ujejo, pohuj?ajo, polemizirajo in ne sprejmejo Jezusa. S stalnim prito?evanjem ni mogo?e biti veren. Prito?evanje zastruplja, prina?a jezo, zamero in ?alost srca, ki zapira vrata Bogu.

Prosimo danes Gospoda, da naj nas osvobodi tega, da bi vedno krivili druge. Kot otroci: »Nisem bil jaz. Je bil drugi, je bil drugi… V molitvi prosimo za milost, da ne bi zapravljali ?as in s prito?evanjem onesna?evali svet, kajti to ni kr??ansko. Jezus nas predvsem vabi, da gledamo na ?ivljenje in na svet za?en?i pri svojem srcu. ?e se pogledamo znotraj, bomo na?li skoraj vse tisto, kar sovra?imo zunaj. In ?e bomo iskreno prosili Boga, naj nam o?isti srce, tedaj bomo za?eli napravljati svet bolj ?ist. Saj obstaja nezgre?ljiv na?in za zmago nad zlom in sicer, da ga za?nemo poraziti znotraj sebe. Ko so prve cerkvene o?ete, menihe spra?evali: »Katera je pot svetosti? Kje moram za?eti?« Prvi korak, so rekli, je obsoditi sebe: »Obsodi sebe.« Obsodba samih sebe. Kdo med nami je ?ez dan, v kak?nem trenutku dneva ali v kak?nem trenutku tedna sposoben v sebi obsoditi sebe? »Da, ta mi je storil to, oni drugi ono, ta neotesanosti…« Toda jaz… Jaz po?nem isto ali jaz pa takole po?nem, saj gre za modrost, da se nau?imo obsoditi sebe. Posku?aj to narediti. Dobro ti bo delo. Meni dobro dene, ko uspem to narediti. Dobro dene, vsem bo dobro delo.

Devica Marija, ki je spremenila zgodovino s ?istostjo srca, naj nam pomaga o?istiti na?e (srce) in prerasti gre?no navado, da krivimo druge in se prito?ujemo nad vsem.