Duhovne misli cerkvenih o?etov, Benedikta XVI. in pape?a Fran?i?ka za 18. nedeljo med letom
2Mz 16,2-4.12-15
Vsa skupnost Izraelovih sinov je godrnjala v pu??avi zoper Mojzesa in Arona. Izraelovi sinovi so jima rekli: »O da bi umrli po Gospodovi roki v egiptovski de?eli, ko smo sedeli pri loncih mesa, ko smo jedli kruha do sitega! Odpeljala sta nas namre? v to pu??avo, da z lakoto pomorita vse to ob?estvo!«
Tedaj je Gospod je rekel Mojzesu: »Glej, de?il vam bom kruh z nebes. Ljudstvo naj dan na dan hodi nabirat, kolikor za tisti dan potrebuje, da ga preizkusim, ali bo ravnalo po moji postavi ali ne.
»Sli?al sem godrnjanje Izraelovih sinov. Spregovôri jim in reci: ?Proti ve?eru boste jedli meso in zjutraj se boste nasitili s kruhom, da spoznate, da sem jaz Gospod, va? Bog.?« Zve?er so priletele prepelice in pokrile ?otori??e, zjutraj pa je bila plast rose okoli ?otori??a. Ko pa se je rosa dvignila, glej, je bilo na povr?ini pu??ave nekaj drobnega, zrnatega, drobno kakor slana na zemlji. Izraelovi sinovi so to videli in rekli drug drugemu: »Kaj je to?« ker niso vedeli, kaj je bilo. Mojzes pa jim je rekel: »To je kruh, ki vam ga je Gospod dal jesti.«
Ef 4,17.20-24
Zato vam pravim in vas rotim v Gospodu: ne ?ivite ve?, kakor ?ivijo pogani, v ni?evosti svoje pameti. Vi pa se niste tako u?ili Kristusa, ?e ste ga le poslu?ali in se dali o njem pou?iti, kakor je resnica v Jezusu. Treba je, da odlo?ite starega ?loveka, kakor je ?ivel doslej in ki ga uni?ujejo blodna po?elenja, da se prenovite v globini svojega duha in oble?ete novega ?loveka, ki je po Bogu ustvarjen v pravi?nosti in svetosti resnice.
Jn 6,24-35
Ko je mno?ica videla, da tam ni ne Jezusa ne njegovih u?encev, so sami stopili v ?olne, ?li v Kafarnáum in iskali Jezusa. Ko so ga na?li na drugi strani morja, so mu rekli: »Rabi, kdaj si pri?el sem?« Jezus jim je odgovoril in rekel: »Resni?no, resni?no, povem vam: Ne i??ete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili. Ne delajte za jed, ki propade, temve? za jed, ki ostane za ve?no ?ivljenje in vam jo bo dal Sin ?lovekov; njega je namre? s svojim pe?atom potrdil O?e, Bog.« Tedaj so mu rekli: »Kaj naj storimo, da bomo delali Bo?ja dela?« Jezus je odgovoril in jim rekel: »Bo?je delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.« Rekli so mu: »Kak?no znamenje bo? torej ti naredil, da bomo videli in ti verovali? Kaj bo? storil? Na?i o?etje so jedli mano v pu??avi, kakor je pisano: Kruh iz nebes jim je dal jesti.« Jezus jim je tedaj rekel: »Resni?no, resni?no, povem vam: Ni vam Mojzes dal kruha iz nebes, ampak moj O?e vam daje resni?ni kruh iz nebes. Bo?ji kruh je namre? tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu ?ivljenje.« Tedaj so mu rekli: »Gospod, vselej nam daj tega kruha!« Jezus jim je dejal: »Jaz sem kruh ?ivljenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo la?en, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo ?ejen.«
Razlaga cerkvenih o?etov
Sveti Ciprijan pravi: »Prosimo pa, naj nam daje ta kruh vsak dan, da bi se mi, ki smo v Kristusu in vsak dan prejemamo evharistijo in zveli?avno hrano, zaradi kakega ve?jega greha ne lo?ili od Kristusovega telesa, ko bi bili izob?eni in nam bi bilo prepovedano u?ivati nebe?ki kruh. On sam oznanja in pravi: jaz sem kruh ?ivljenja, ki sem pri?el iz nebes. ?e kdo je od mojega kruha, bo ?ivel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom jaz dal, je moje meso za ?ivljenje sveta.
Misli Benedikta XVI.
Misli za dana?njo nedeljo so vzete iz posinodalne apostolske spodbude pape?a Benedikta XVI. z naslovom Evharistija zakrament ljubezni. »To je Bo?je delo, da verujete v tistega, ki ga je on poslal« (Jn 6,29)
Evharisti?na vera Cerkve
»Skrivnost vere!« – »Mysterium fidei!« S temi besedami, ki jih duhovnik spregovori pri ma?i neposredno po posvetilnih besedah, oznanja skrivnost, ki jo obhaja, in izrazi svoje ?udenje ob spremenjenju bistva kruha in vina v telo in kri Jezusa Kristusa. Gre za stvarnost, ki presega vsako ?love?ko razumsko predstavo. Dejansko je evharistija v pravem pomenu besede »skrivnost vere«; je »skupek in bistvo na?e vere«. Vera Cerkve je v bistvu evharisti?na vera, ki se na poseben na?in hrani z evharisti?ne mize. Vera in zakramenti sta dva dopolnjujo?a se vidika cerkvenega ?ivljenja. Vera, ki jo je prebudilo oznanilo Bo?je besede, se hrani in raste v sre?anju z milostjo vstalega Gospoda, ta pa se uresni?uje v zakramentih: »Vera se izra?a v obredih, obred pa obnavlja in utrjuje vero.« Zato je oltarni zakrament vedno v sredi??u ?ivljenja Cerkve. »Zaradi evharistije se Cerkev vedno znova poraja!« Kolikor bolj je ?iva evharisti?na vera v Bo?jem ljudstvu, toliko globlja je njegova dele?nost ?ivljenja Cerkve pri sprejemanju poslanstva iz prepri?anja, ki ga je Kristus zaupal svojim apostolom. O tem pri?uje vsa zgodovina Cerkve. Vsaka resni?na prenova je na nek na?in povezana z vnovi?nim odkritjem vere v Gospodovo evharisti?no navzo?nost sredi njegovega ljudstva.
Temu dejanju darovanja je Jezus pri zadnji ve?erji dodal trajno prisotnost s postavitvijo evharistije. Anticipiral je svojo smrt in svoje vstajenje s tem, da je ?e v tisti uri daroval svojim u?encem samega sebe v kruhu in vinu, svoje telo in kri kot novo mano (prim Jn 6, 31–33). ?e je anti?ni svet sanjal, da je kon?no prava ?lovekova hrana – to, od ?esar on kot ?lovek ?ivi – logos, ki je ?isti razum, je zdaj ta Logos res postal hrana za nas kot ljubezen. Evharistija nas vodi v Jezusovo dejanje darovanja. Ne sprejemamo torej samo stati?no u?love?enega Logosa, ampak nas zajame dinamika njegovega darovanja. Podoba zakonske zveze med Bogom in Izraelom postane resni?nost na poprej nedoumljiv na?in: iz tega, kar je bilo nasprotno Bogu, postane po udele?bi pri Jezusovi daritvi udele?ba pri njegovem telesu in krvi, postane zdru?itev.
Kruh, ki je pri?el iz nebes
Prva stvarnost evharisti?ne vere je skrivnost samega Boga, ljubezni Svete Trojice. V Jezusovem pogovoru z Nikodemom je izra?ena beseda, ki pojasnjuje to resnico: »Bog je namre? svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nih?e, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak bi imel ve?no ?ivljenje. Bog namre? svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem re?il.« (Jn 3,16–17). Te besede ka?ejo na prvenstveni razlog Bo?jega daru. V evharistiji Jezus ne daje »nekaj«, marve? samega sebe; daje nam svoje telo in preliva svojo kri. Tako podarja celovitost svojega bivanja in razodeva izvir te ljubezni. On je ve?ni Bo?ji Sin, ki nam ga daruje O?e. V evangeliju ponovno poslu?amo Jezusove besede, potem ko je mno?ico nasitil s pomno?itvijo hlebov in ribic, kako poslu?alcem, ki so mu sledili do shodnice v Kafarnaumu, pravi: »Moj O?e vam daje pravi kruh iz nebes; Bo?ji kruh je namre? tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu ?ivljenje« (Jn 6,32–33).
Angel Gospodov, nedelja, 5. avgust 2012
V besednem bogoslu?ju dana?nje nedelje se nadaljuje branje ?estega poglavja Janezovega evangelija. Smo v shodnici v Kafarnaumu, kjer ima Jezus svoj znani govor potem, ko je pomno?il kruh. Ljudje so ga iskali, da bi ga postavili za kralja, toda Jezus se je umaknil, najprej na goro z Bogom, z O?etom, nato pa v Kafarnaum. Ko ga niso ve? videli, so ga za?eli iskati. Vstopili so v ?olne ter odpluli na drugo stran jezera, kjer so ga kon?no na?li. Toda Jezus je dobro vedel, zakaj so s tolik?nim navdu?enjem ?li za njim in jim je jasno rekel: 'Ne i??ete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili' (Jn 6,26). Jezus ?eli ljudem pomagati, da bi ?li onkraj neposredne zadovoljitve lastnih materialnih potreb, ?etudi pomembnih. ?eli odpreti obzorje bivanja, ki ni preprosto samo vsakodnevna skrb za hrano, obleko ter kariero. Jezus govori o hrani, ki ne mine in to hrano je pomembno iskati ter jo sprejeti. Trdi: 'Ne delajte za jed, ki propade, temve? za jed, ki ostane za ve?no ?ivljenje in vam jo bo dal Sin ?lovekov' (v. 27).
Mno?ica ni razumela, saj je mislila, da Jezus zahteva izpolnjevanje zapovedi in bo s tem tako dosegla, da bo nadaljeval s ?ude?em, zato ga je vpra?ala: 'Kaj naj storimo, da bomo delali Bo?ja dela?' (v. 28). Jezusov odgovor je jasen: 'Bo?je delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal' (v. 29). Sredi??e bivanja, to kar daje smisel in trdno upanje na pogosto te?ki poti ?ivljenja, je vera v Jezusa, sre?anje s Kristusom. Tudi mi se spra?ujemo, kar naj storimo, da bomo imeli resni?no ?ivljenje. Jezus pravi 'verujte vame'. Vera je nekaj temeljnega. Saj ne gre za hojo za neko idejo, projektom, temve? gre za sre?anje z ?ivo Osebo, gre za to, da se pustimo 'zaplesti' njemu in njegovemu evangeliju. Jezus nas vabi, naj se ne ustavimo pred ?love?kim obzorjem, ampak se odpremo Bo?jemu obzorju, obzorju vere. Zahteva eno samo delo in to je sprejetje Bo?jega na?rta, torej 'verjeti tistemu, ki ga je on poslal' (v. 29). Mojzes je Izraelu dal mano, kruh iz nebes, s katerim je Bog sam hranil svoje ljudstvo. Jezus pa ne podarja 'nekaj', podarja sebe samega. On je 'resni?ni kruh, ki prihaja iz nebes'. On je ?iva O?etova Beseda. V sre?anju z Njim, se sre?amo z ?ivim Bogom.
'Kaj naj storimo, da bomo delali Bo?ja dela?' (v. 28). ga spra?uje mno?ica, ki bi rada storila vse, da bi se ?ude? nadaljeval. Toda Jezusa, resni?ni kruh ?ivljenja, ki nasiti na?o lakoto po smislu, po resnici, ne moremo 'prislu?iti' s ?love?kim delom. K nam pride samo kot dar Bo?je ljubezni, kot Bo?je delo, za katerega naj prosimo in ga sprejmemo.
Dragi prijatelji, med z delom in te?avami zapolnjenimi dnevi, pa tudi med dnevi po?itka in sprostitve, nas Gospod vabi, naj ne pozabimo, ?etudi je potrebno skrbeti za materialni kruh ter obnoviti mo?i, da je ?e bolj osnovno rasti v odnosu z Njim, okrepiti na?o vero Vanj, ki je 'kruh ?ivljenja' in ki nasiti na?o ?eljo po resnici in ljubezni. Naj nas Devica Marija na dan, ko se spominjamo posvetitve bazilike Svete Marije Velike, podpira na poti na?e vere.
Misli pape?a Fran?i?ka
Angel Gospodov, nedelja, 2. avgust 2015
Dragi bratje in sestre, dober dan! Na dana?njo nedeljo nadaljujemo z branjem ?estega poglavja Janezovega evangelija. Po pomno?itvi kruha je mno?ica za?ela iskati Jezusa in ga je v Kafarnáumu kon?no na?la. On je zelo dobro razumel vzrok tolik?nega navdu?enja, da so ?li za njim in ga je tudi jasno povedal: »Ne i??ete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili« (Jn 6,26). V resnici so te osebe ?le za njim zaradi materialnega kruha, ki jim je dan prej pote?il njihovo lakoto, ko je Jezus pomno?il kruh. Niso namre? razumeli, da je tisti kruh, razlomljen za tolike, za mnoge, izraz ljubezni Jezusa samega. Ve?ji pomen so dali temu kruhu, kakor njemu, ki jim ga je dal. Ob tej duhovni slepoti jim Jezus naka?e, da je potrebno iti onkraj daru in odkriti, spoznati darovalca. Bog je dar in on sam je tudi darovalec. In iz tega kruha, iz tega dejanja, lahko mno?ica najde tistega, ki ga daje, Boga. Povabi jih, naj se odprejo pogledu, ki ni samo usmerjen na vsakodnevno zaskrbljenost po hrani, obleki, uspehu in karieri. Jezus govori o drugi hrani, ki se ne pokvari in ki jo je dobro iskati ter sprejeti. Takole spodbuja: »Ne delajte za jed, ki propade, temve? za jed, ki ostane za ve?no ?ivljenje in vam jo bo dal Sin ?lovekov« (v.27). To je, delajte in i??ite zveli?anje, sre?anje z Bogom.
S temi besedami, nam je hotel razlo?iti, da ima ?lovek v sebi poleg fizi?ne lakote tudi drugo lakoto, vsi nosimo v sebi to lakoto, ?e pomembnej?o lakoto. Ta pa ne more biti pote?ena z obi?ajno hrano. Gre za lakoto po ?ivljenju, lakoto po ve?nosti, ki jo lahko samo On pote?i, saj je »kruh ?ivljenja« (v. 35). Jezus ne odpravi zaskrbljenosti in iskanja vsakodnevnega kruha, ne odpravi iskanje vsega, kar je potrebno za napredovanje v ?ivljenju. Jezus nas spominja, da je resni?en smisel na?ega zemeljskega bivanja na koncu, v ve?nosti, v sre?anju z Njim, ki je Dar in Darovalec. Spominja nas tudi, da je potrebno na ?love?ko zgodovino z vsem njenim trpljenjem in veseljem gledati »z obzorjem ve?nosti«, v obzorju dokon?nega sre?anja z Njim. To sre?anje namre? osvetljuje vse dni na?ega ?ivljenja. ?e mislimo na to sre?anje, na ta velik dar, bodo majhni darovi v ?ivljenju, tudi trpljenje, skrbi osvetljene z upanjem na to sre?anje.
»Jaz sem kruh ?ivljenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo la?en, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo ?ejen« (v. 35). Navezuje se na evharistijo, najve?ji dar, ki nasiti du?o in telo. Sre?ati in sprejeti v nas Jezusa, »kruh ?ivljenja«, daje smisel in upanje na na?i pogosto vijugasti poti ?ivljenja. Ta 'kruh ?ivljenja' pa nam je bil dan z nalogo, da lahko tudi mi pote?imo duhovno in fizi?no lakoto bratov in sester tako, da povsod oznanjamo evangelij. S pri?evanjem na?e bratske in solidarne dr?e do bli?njega, ponavzo?ujemo med ljudmi Kristusa in njegovo ljubezen.
Naj nas Sveta Devica podpira pri iskanju in hoji za svojim Sinom Jezusom, »resni?nim kruhom«, »?ivim kruhom«, ki ne propade in ostane za ve?no ?ivljenje.
Angel Gospodov, nedelja, 5. avgust 2018
Dragi bratje in sestre, dober dan! V teh zadnjih nedeljah nam je bogoslu?je predstavilo podobo, polno Jezusove ne?nosti, ki gre naproti mno?icam in njihovim potrebam. V dana?nji evangeljski pripovedi (prim Jn 6,24-25) pa se perspektiva zamenja, saj ga mno?ica, ki jo je Jezus nasitil, za?ne ponovno iskati.
Za Jezusa pa ni dovolj, da ga ljudje i??ejo. Ho?e namre?, da ga ljudje poznajo, saj ho?e, da iskanje Njega in sre?anje z Njim gre onkraj neposredne zadovoljitve materialnih potreb. Jezus je pri?el, da nam prinese nekaj ve?, torej odpreti na?e bivanje za obzorje, ki je veliko ve?je, kot je vsakodnevna skrb za hrano, obleko, kariero in tako naprej. Zato je obrnjen k mno?ici vzkliknil: »Ne i??ete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili« (v. 26). S tem spodbuja ljudi, da naredijo korak naprej ter se vpra?ajo o pomenu ?ude?a in ne, da se z njim samo okoristijo, saj je pomno?itev hlebov in rib znamenje velikega daru, ki ga je O?e pripravil ?love?tvu in ki je Jezus sam!
On, resni?ni »kruh ?ivljenja« (v. 35) ho?e nasititi ne samo teles, ampak tudi du?e s tem, da da duhovno hrano, ki lahko pote?i najglobljo lakoto. Zato povabi mno?ico naj si preskrbi, ne hrano, ki ne traja, ampak tisto, ki ostane za ve?no ?ivljenje (prim. v. 27). Gre za hrano, ki nam jo Jezus podarja vsak dan, torej svojo Besedo, svoje Telo in svojo Kri. Mno?ica je sli?ala Gospodovo povabilo, vendar ni razumela pomena, kakor se mnogokrat zgodi tudi nam, in ga je vpra?ala: »Kaj naj storimo, da bomo delali Bo?ja dela?« (v. 28). Jezusovi poslu?alci so mislili, da On od njih zahteva spolnjevanje predpisov, da bodo dobili od njega ?e druge ?ude?e, kakor je bil tisti s pomno?itvijo kruha. To je zelo raz?irjena sku?njava, da se skr?i religijo samo na spolnjevanje zakonov in se tako prenese na na? odnos z Bogom podobo odnosa med slu?abniki in njihovim gospodarjem. Slu?abniki morajo namre? izpolniti naloge, ki jim jih je gospodar dal, da bi imeli njegovo naklonjenost. To vemo vsi, zato ?eli mno?ica od Jezusa zvedeti, katera dejanja mora izpolnjevati, da bi zadovoljila Boga. Toda Jezus jim da nepri?akovan odgovor: »Bo?je delo je to, da verujete v tistega, ki ga je On poslal« (v. 29). Te besede so danes namenjene tudi nam, saj Bo?je delo ni toliko v »opravljanju« stvari, temve?, da se »veruje« v Njega, ki ga je On poslal. To pomeni, da nam vera v Jezusa omogo?a opravljati Bo?ja dela. ?e se bomo pustili vplesti v ta odnos ljubezni in zaupanja z Jezusom, bomo sposobni opravljati dobra dela, ki di?ijo po evangeliju, za dobro in za potrebe bratov.
Gospod nas vabi, da ne pozabimo, kako je sicer pomembno skrbeti za fizi?ni kruh, a da je pomembneje gojiti odnos z Njim, utrditi na?o vero Vanj, v »kruh ?ivljenja«, ki je pri?el, da bi nasitil na?o lakoto po resnici, pravi?nosti in ljubezni.
Devica Marija naj nas na dan, ko se spominjamo posvetitve bazilike Svete Marije Velike v Rimu, Salus Popoli Romani (Re?iteljica rimskega ljudstva) podpira na na?i poti vere in nam pomaga z veseljem prepustiti se Bo?jemu na?rtu za na?e ?ivljenje.
Angel Gospodov, nedelja, 1. avgust 2021
Dragi bratje in sestre, dober dan! Za?etni prizor iz evangelija dana?njega bogoslu?ja (prim. 6,24-35) nam prestavlja nekatere ?olne na poti v Kafarnáum. Mno?ica gre namre? tja, da bi poiskala Jezusa.
Lahko bi si mislili, da je to nekaj zelo dobrega, pa vendar nas evangelij u?i, da ni zadosti iskati Boga. Potrebno se je namre? tudi vpra?ati po motivu, zakaj se ga i??e. Jezus je namre? zatrdil: »Ne i??ete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili« (v. 26). Ljudje so bili namre? navzo?i pri ?ude?u pomno?itve kruha, niso pa izlu??ili pomena tega dejanja. Ustavili so se pri zunanjosti ?ude?a in pri fizi?nem kruhu. Samo tam, ne da bi ?li naprej k pomenu tega.
Poglejte, tukaj je prvo vpra?anje, ki si ga lahko vsi zastavimo: »?emu i??emo Jezusa? ?emu jaz i??em Gospoda? Kak?ni so motivi moje vere, na?e vere?« To je potrebno razlo?evati, kajti med ?tevilnimi sku?njavami, ki jih imamo v ?ivljenju, je ena, ki jo lahko poimenujemo sku?njava malikovanja. Ta nas spodbuja, da i??emo Boga za lastno uporabo in porabo, za re?evanje problemov, da imamo po Njegovi zaslugi to, kar sami ne uspemo dose?i. Vendar pa na ta na?in vera ostaja povr?inska in si bom dovolil besedo, vera ostane utopisti?na. Boga i??emo, da bi se nasitili, potem pa ko smo siti pozabimo Nanj. V sredi??u te nezrele vere ni Bog, temve? so na?e potrebe, interesi, mnoge stvari. Prav je, da Bo?jemu srcu predstavimo svoje potrebe, toda Gospod, ki deluje onkraj na?ih pri?akovanj, ?eli z nami ?iveti predvsem odnos ljubezni. Prava ljubezen je nesebi?na, je zastonjska. Ne more se ljubiti nekoga, da bi v zameno prijeli kak?no uslugo. To je interes in ve?krat v ?ivljenju smo zainteresirani.
Lahko nam pomaga drugo vpra?anje, torej tisto, ki ga je mno?ica zastavila Jezusu: »Kaj naj storimo, da bomo delali Bo?ja dela?« (v. 28). Kot da bi ljudje, ki jih je izzval Jezus, rekli: »Kaj storiti, da pre?istimo svoje iskanje Boga? Kako preiti od magi?ne vere, ki misli samo na lastne potrebe k veri, ki je Bogu v?e??« Jezus naka?e pot, ko odgovori, da je Bo?je delo sprejeti Njega, ki ga je O?e poslal, torej sprejeti njega samega, Jezusa. Ni potrebno dodajati verskih vaj ali spolnjevati posebne zapovedi, ampak sprejeti Jezusa v ?ivljenje, ?iveti zgodbo ljubezni z Njim. On bo tisti, ki bo o?istil na?o vero. Sami je nismo sposobni. Gospod namre? ?eli z nami imeti odnos ljubezni, saj je pred stvarmi, ki jih prejemamo ali delamo, On, ki ga je potrebno ljubiti. Obstaja odnos z Njim, ki gre onkraj logike koristi in interesov.
To velja tako glede Boga, kakor za na?e ?love?ke in dru?bene odnose. Ko predvsem i??emo zadovoljitev lastnih potreb, tvegamo, da pri tem izrabljamo osebe in instrumentaliziramo situacije za na?e namene. Kolikokrat smo od koga sli?ali: »Ta uporabi ljudi in potem jih pozabi«. Uporabiti osebe za lastno korist je zelo grdo. Dru?ba, ki postavlja v sredi??e koristi in ne osebe, je dru?ba, ki ne poraja ?ivljenja. Povabilo evangelija je v tem, bolj kot da smo zaskrbljeni za fizi?ni kruh, ki ne nasiti, sprejmimo Jezusa kot kruh ?ivljenja in izhajajo? iz na?ega prijateljstva z njim, se bomo nau?ili ljubiti se med seboj. Zastonjsko in brez interesov. Zastonjska ljubezen je brez interesov in ne uporablja ljudi. Z zastonjskostjo, s plemenitostjo, z velikodu?nostjo.
Prosimo sedaj Sveto Devico, Njo, ki je ?ivela najlep?o zgodbo ljubezni z Bogom, naj nam podari milost, da se bomo odprli sre?anju z njenim Sinom.
