Duhovne misli Benedikta XVI. za god sv. Evzebija iz Vercellija
Kateheza, 17. oktober 2007
Dragi bratje in sestre!
Danes vas povabim, da premi?ljujemo o sv. Evzebiju iz Vercellija, prvem severnoitalijanskem ?kofu, o katerem imamo zanesljive podatke. Rodil se je na Sardiniji v za?etku 4. stoletja in se ?e v otro?kih letih z dru?ino preselil v Rim. Kasneje je bil postavljen za lektorja; tako je vstopil med duhov??ino rimskega mesta v ?asu, ko je bila Cerkev preizku?ana zaradi arijanske krive vere. Velik ugled, ki je obdajal Evzebija, nam pojasni, zakaj je bil leta 345 izvoljen na ?kofijski sede? v Vercelliju. Novi ?kof je takoj za?el zavzeto delo evangelizacije na ozemlju, ki je bilo ?e v veliki meri pogansko, zlasti na pode?elju. Navdihoval se je pri sv. Atanaziju – ki je napisal ?itje sv. Antona, za?etnika meni?tva na Vzhodu – in v Vercelliju ustanovil duhovni?ko skupnost, podobno meni?ki skupnosti. Ta samostan je dal severnoitalijanski duhov??ini pomenljiv pe?at apostolske svetosti in je vzgojil vrsto pomembnih ?kofov, kot so Limenij in Honorat, Evzebijeva naslednika v Vercelliju, Gavdencij iz Novare, Eksuperancij iz Tortone, Evstazij iz Aoste, Evlogij iz Ivree in Maksim Turinski, ki jih Cerkev vse ?asti kot svetnike.
Trdno zasidran v nicejski veri je Evzebij z vsemi mo?mi branil polno bo?anstvo Jezusa Kristusa, ki ga je opredelila nicejska veroizpoved kot “enega bistva” z O?etom. V ta namen je z velikimi o?eti 4. stoletja – zlasti s sv. Atanazijem, zastavono?em nicejske prave vere – stopil v zavezni?tvo proti arijancem naklonjeni cesarjevi politiki. Cesarju se je namre? enostavnej?a arijanska vera zdela politi?no koristnej?a za ideologijo cesarstva. Ni mu bilo mar za resnico, ampak za politi?no primernost; vero je hotel izrabiti za orodje, za povezovalno prvino cesarstva.
Toda ti veliki o?etje so se uprli in branili resnico proti politi?ni prevladi. Zato je bil Evzebij obsojen na izgnanstvo kakor toliko drugih ?kofov na Vzhodu in Zahodu: Atanazij, Hilarij iz Poitiersa – o katerem smo govorili zadnji? – Hozij iz Kordobe. V Skitopolisu v Palestini, kamor so ga izgnali med letoma 355 in 360, je Evzebij napisal ?udovite strani svojega ?ivljenja. Tudi tam je ustanovil samostan s skupinico u?encev in od tam je vzdr?eval pisne stike s svojimi verniki v Piemontu, kakor zlasti dokazuje drugo od treh Evzebijevih pisem, ki so priznana kot pristna. Po letu 360 so ga izgnali v Kapadokijo in v Tebaido, kjer je bil podvr?en hudemu telesnemu mu?enju. Ko je leta 361 umrl cesar Konstancij II. in ga je nasledil Julijan, imenovan Odpadnik, se ni brigal za kr??anstvo kot religijo cesarstva, ampak je hotel preprosto obnoviti poganstvo. Ta je preklical izgnanstvo vseh ?kofov in tako omogo?il tudi Evzebiju, da je spet sedel na svoj ?kofovski sede?. Leta 362 ga je Atanazij povabil na sinodo v Aleksandriji, kjer so sklenili, da odpustijo arijanskim ?kofom, da se le vrnejo v lai?ki stan. Evzebij je lahko ?e kakih deset let, do smrti, opravljal ?kofovsko slu?bo in s svojim mestom vzpostavil zgleden odnos, ki je zanesljivo navdihoval pastirsko slu?enje tudi drugim ?kofom severne Italije, kot sta sv. Ambrozij Milanski in sv. Maksim Turinski, s katerima se bomo ukvarjali v naslednjih katehezah.
Odnos med vercellskim ?kofom in njegovim mestom osvetljujeta zlasti dve pisemski pri?evanji. Prvo je v ?e omenjenem pismu, ki ga je Evzebij napisal iz izgnanstva v Skitopolisu “preljubim bratom in tako za?elenim duhovnikom, a tudi svetemu vercellskemu, novarskemu, ivrejskemu in tortonskemu ljudstvu, ki stoji trdno v veri” (Pismo 2). Te uvodne besede, ki ka?ejo ganjenost dobrega pastirja nad njegovo ?redo, najdejo odmev ob koncu pisma v toplih pozdravih o?eta vsem in vsakemu od njegovih otrok v Vercelliju, in to s prekipevajo?imi izrazi naklonjenosti in ljubezni. Predvsem je vreden omembe izrecen odnos, ki povezuje ?kofa s svetim ljudstvom ne le v Vercelliju (Vercellae) – to je bila prva in ?e kako leto za tem edina ?kofija v Piemontu –, ampak tudi v Novari (Novaria), Ivrei (Eporedia) in Tortoni (Dertona), to je v tistih kr??anskih skupnostih, ki so znotraj iste ?kofije ?e dosegle trdnost in avtonomijo. Nadaljnjo zanimivo prvino ponujajo besede slovesa, s katerimi kon?uje pismo. Evzebij prosi svoje sinove in h?ere, naj pozdravijo “tudi tiste, ki so zunaj Cerkve in so nam naklonjeni: etiam hos, qui foris sunt et nos dignantur diligere.” To je o?itno znamenje, da ?kof ni omejeval svoje ljubezni do mesta na kr??ansko prebivalstvo, ampak se je raztezala tudi na tiste, ki so – zunaj Cerkve – nekako priznavali njegovo duhovno avtoriteto in so ljubili tega zglednega ?loveka.
Drugo pri?evanje enkratnega odnosa ?kofa z njegovim mestom prihaja iz pisma, ki ga je sv. Ambrozij Milanski napisal prebivalcem Vercellija okrog leta 394, ve? kot dvajset let po Evzebijevi smrti (Pismo zunaj zbirke 14). Cerkev v Vercelliju je prestajala te?ke ?ase: bila je razdeljena in brez pastirja. Ambrozij odkrito izjavlja, da omahuje, ali bi prepoznal v teh Vercell?anih »potomce svetih o?etov, ki so potrdili Evzebija, br? ko so ga zagledali, ne da bi ga prej sploh kaj poznali, in ob tem pozabili celo na some??ane«. V istem pismu milanski ?kof zelo jasno potrjuje, kako je cenil Evzebija. Z neomajno odlo?nostjo pi?e: “Tako velik ?lovek si je res zaslu?il, da ga je izvolila vsa Cerkev.” Ambrozijevo ob?udovanje Evzebija je temeljilo predvsem na dejstvu, da je vercellski ?kof vodil ?kofijo z zgledom svojega ?ivljenja: “Svojo Cerkev je vodil tako, da se je strogo postil.” Dejansko je tudi Ambrozija pritegnil – kakor je sam priznal – meni?ki ideal kontemplacije Boga, ki mu je Evzebij sledil po stopinjah preroka Elija. Kot prvo – opa?a Ambrozij – je vercellski ?kof zbral svojo duhov??ino v skupnostnem ?ivljenju in jo vzgajal za “spo?tovanje meni?kih vodil, ?eprav so ?iveli sredi mesta.” ?kof in njegova duhov??ina so morali s some??ani deliti te?ave in to so delali zelo verodostojno, ?eprav so obenem dr?ali ?e eno pripadnost, namre? nebesom (prim. Heb 13,14). In tako so resni?no zgradili pravo pripadnost, resni?no solidarnost med vercellskimi me??ani.
Medtem ko se je Evzebij poistovetil s hrepenenjem svetega vercellskega ljudstva, je ?ivel sredi mesta kot menih in tako odpiral mesto za Boga. Ta poteza torej ni? ne odvzame njegovi zgledni pastoralni dejavnosti. Med drugim je videti, da je v Vercelliju za bolj urejeno in stalno cerkveno slu?enje ustanovil ?upnije; in da je za spreobrnjenje poganskih pode?elskih mno?ic ustanavljal ter podpiral marijanska sveti??a. Ta “meni?ka poteza” je prej podelila neko posebno razse?nost ?kofovim odnosom z njegovim mestom. Kakor apostoli, za katere je Jezus molil pri zadnji ve?erji, so tudi pastirji in verniki Cerkve “v svetu” (Jn 17,11), a niso “od sveta”. Evzebij opominja, da morajo zato pastirji spodbujati vernike, naj zemeljskega mesta nimajo za stalno prebivali??e, ampak naj i??ejo prihodnje mesto, dokon?ni nebe?ki Jeruzalem. Ta “eshatolo?ka rezerva” bo omogo?ila pastirjem in vernikom, da bodo ohranili ustrezno vrednostno lestvico, ne da bi se kdaj uklonili modi trenutka in krivi?nih zahtevam politi?nih veljakov na oblasti. Pristna lestvica vrednot – vse Evzebijevo ?ivljenje govori o tem – ne prihaja od v?eraj?njih ali dana?njih cesarjev, ampak od Jezusa Kristusa, ki je popoln ?lovek, enak O?etu v bo?anstvu in vendar ?lovek kot mi. Ko se Evzebij sklicuje na to vrednostno lestvico, ne neha svojim vernikom “toplo priporo?ati, naj skrbno varujejo vero, ohranjajo slogo, naj bodo vztrajni v molitvi” (Pismo 2).
Dragi prijatelji! Tudi jaz vam iz vsega srca priporo?am te ve?ne vrednote, obenem pa vas pozdravljam in vas blagoslavljam z besedami, s katerimi je sveti ?kof Evzebij kon?al svoje drugo pismo: “Obra?am se na vse vas, moji bratje in svete sestre, sinovi in h?ere, verni obeh spolov in vseh starosti, da bi hoteli … ponesti na? pozdrav ?e tistim, ki so zunaj Cerkve in ki se jim ne zdi za malo, da do nas gojijo ?ustva ljubezni” (prav tam).
Prevedel: br. Miran ?peli? OFM
